VSL Sodba II Cpg 77/2021

Jedro

Zmotno je stališče, da je tožba po višini nesklepčna takrat, kadar v trditveni podlagi ni pojasnjeno, zakaj tožeča stranka vtožuje nižji znesek, od tistega, ki je naveden v računu. Zmotno je torej stališče, da je za sklepčnost tožbe po višini treba utemeljiti tudi tiste zneske iz računa, katerih plačila tožnica ne vtožuje, na kar je smiselno opozorila pritožnica.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1) v izpodbijani I. točki izreka tako, da mora toženka v osmih dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 408,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2019 do plačila;

2) v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da mora toženka v osmih dneh plačati tožnici njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 24,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2020 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v nespremenjenem obrestnem delu I. točke izreka potrdi.

III. Pobotni ugovor toženke z dne 11. 9. 2019 se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora toženka plačati 408,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2019 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tudi nasprotni zahtevek toženke, da ji mora tožnica po nasprotni tožbi plačati isti znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2019 dalje (II. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da toženki (nasprotni tožnici) plača njene pravdne stroške v znesku 447,98 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. O pobotnem ugovoru toženke, ki ga je vložila proti tožbenemu zahtevku, še preden je vložila nasprotno tožbo, sodišče prve stopnje ni odločilo.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, pri čemer je tožnica za toženko na podlagi njenih naročil dostavljala pakete po Sloveniji in tujini. Iz tega razmerja tožnica od toženke vtožuje 408,57 EUR, toženka pa po nasprotni tožbi od tožnice isti znesek, rekoč, da ji je iz poslovanja s tožnico nastala tolikšna škoda.

4. Iz izpodbijane sodbe izhajajo sledeča pravno odločilna dejstva: (1) tožnica je toženki 30. 4. 2019 izstavila račun št. 1908708 v višini 1.500,88 EUR z zapadlostjo 15. 5. 2019 (v prilogi A1 spisa IX Pg 2092/2019): (2) iz kontne kartice odprtih postavk (priloga A3 istega spisa) je razvidno, da toženka tožnici (po istem računu) na dan 31. 11. 2019 dolguje 408,57 EUR; (3) tožnica je za toženko izvajala dostave paketov po storitvah „C.“ in „D.“: (4) iz splošnih pogojev poslovanja tožnice izhaja, da sta tranzitni čas in čas dostave le okvirna; (5) tožnica je toženko 15. 5. 2019 obvestila, da je ena pošiljka (od obeh, ki sta bili predmet vtoževanega računa) izgubljena, za kar se je toženki opravičila in ji obljubila, da ji bo povrnila stroške za izgubljeno blago; (6) toženka je še istega dne tožnici posredovala reklamacijski zahtevek; (7) toženka je tožnici 11. 7. 2019 izstavila račun št. 379 (priloga B10), s katerim ji je zaračunala odškodnino za izgubljeno pošiljko v višini 408,57 EUR; (8) tožnica je reklamacijski zahtevek toženke zavrnila, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da je bil paket, za katerega je tožnica sprva navedla, da je izgubljen, naslovniku dostavljen 17. 5. 2019, o čemer je toženko obvestila 3. 6. 2019; (9) tožnica je zavrnila tudi izdani račun toženke.

5. Oba tožbena zahtevka (zahtevek tožnice in nasprotni zahtevek toženke) je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prvega je zavrnilo zato, ker tožeča stranka višine tožbenega zahtevka ni pojasnila, čeprav je bila skladno s 451. členom Obligacijskega zakonika (očitno 451. člena Zakona o pravdnem postopku) vsa dejstva in dokaze dolžna predlagati že v tožbi in je bila na to tudi opozorjena v sklepu, red. št. 9.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

6. Proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni njej v prid. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

7. Toženka pritožbe proti II. točki prvostopenjske sodbe, s katero je v pravdi propadla, ni vložila. Zato je sodba v tem delu postala pravnomočna. Pač pa je vložila odgovor na pritožbo in v njem predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba je utemeljena.

9. Tožnica je, kot je razvidno iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zahtevala plačilo računa št. 1908708 z dne 30. 4. 2019 v višini 408,57 EUR z zapadlostjo 15. 5. 2019. V ugovoru proti izdanemu sklepu o izvršbi je toženka med drugim navedla, da terjatev ne obstaja, saj storitev nikoli ni bila opravljena. V prid utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je tožnica v III. točki prve pripravljalne vloge ponovila podatke iz vtoževanega računa ter k temu dodala, da je iz konto kartice – Terjatve do kupcev za toženo stranko z dne 21. 11. 2019 in konto kartice – odprte postavke do tožene stranke z dne 21. 11. 2019 razvidno, da toženka dolguje tožnici 408,57 EUR. V dokaz teh trditev je predložila vtoževani račun in obe konto kartici (A2 in A3).

10. Toženka se do zgoraj povzetih navedb (v ležečem tekstu) ni opredelila, niti v nobeni vlogi ni navedla, da ne ve, na kaj se vtoževani račun nanaša. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da iz teh razlogov sodišče prve stopnje ni sklepalo, da bi tožnica morala vtoževani račun utemeljiti tudi po višini.

11. Pač pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje menilo, da tožba po višini ni sklepčna. Tega sicer v sodbo ni izrecno zapisalo, niti ni pojasnilo, zakaj meni, da mora tožnica tožbeni zahtevek utemeljiti tudi po višini, čeprav toženka sami višini tožbenega zahtevka, kot rečeno, ni nasprotovala. Celo nasprotno. Vložila je pobotni ugovor in to v isti višini. Torej je očitno štela, da z višino tožbenega zahtevka ni nič narobe. Zato upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica storitev po vtoževanem računu opravila, a z zamudo, kar pa ni bistveno, saj je bil čas dostave le okvirno dogovorjen, drugačen zaključek, kot da je menilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, ni mogoč. Ker pa je ob hkratni ugotovitvi, (1) da je bil vtoževani račun izdan za znesek 1.550,88 EUR in (2) da iz kontne kartice odprtih postavk izhaja, da sedaj terjatev (po tem računu) znaša le še 408,57 EUR, ter očitku, da tožeča stranka višine tožbenega zahtevka ni pojasnila (glej 15. točko obrazložitve), tožbeni zahtevek zavrnilo, je edino logično, da ga je zavrnilo na podlagi presoje, da je tožba nesklepčna po višini. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da sodišče prve stopnje pozna določilo 278. člena ZPP¹. Ob tem pa ugotavlja, da zahtevku po višini toženka niti z besedico ni oporekala.

12. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da bi morala tožnica kljub temu, da toženka višini tožbenega zahtevka ni ugovarjala, ampak je z njo celo soglašala, saj je za isti znesek vložila pobotni ugovor, utemeljiti tožbeni zahtevek tudi po višini. Ker v tem pogledu izpodbijana sodba nima razlogov, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar sodišče prve stopnje zagreši tako kršitev, mora pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi določila prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti, razen če lahko zagrešeno kršitev samo odpravi. In prav to je storilo pritožbeno sodišče, kot je razvidno iz razlogov v nadaljevanju.

13. Presoja sodišča prve stopnje, da je tožba po višini nesklepčna, je pravno zmotna. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Po višini pa je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe ni utemeljen.

14. Iz trditvene podlage tožnice je jasno razviden temelj zahtevka. Razvidno je tudi, da tožnica na podlagi računa št. 1908708, upoštevajoč zgoraj citirane konto kartice, od toženke zahteva le še plačilo 408,57 EUR. To pa je dovolj za presojo, da je tožba po višini sklepčna.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz vtoževanega računa 1908708 (v prilogi A1) razvidno, da je bil izdan za znesek 1550,88 EUR, iz trditev tožnice in konto kartice (v prilogi A3) pa, da na podlagi tega računa od toženke zahteva le še plačilo 408,57 EUR. Tožnica torej vtožuje nižji znesek od zneska iz računa.

16. Zmotno je stališče, da je tožba po višini nesklepčna takrat, kadar v trditveni podlagi ni pojasnjeno, zakaj tožeča stranka vtožuje nižji znesek, od tistega, ki je naveden v računu. Zmotno je torej stališče, da je za sklepčnost tožbe po višini treba utemeljiti tudi tiste zneske iz računa, katerih plačila tožnica ne vtožuje, na kar je smiselno opozorila pritožnica. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano I. točko izreka podlagi določila pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo glavničnemu zahtevku tožnice, v obrestnem zahtevku pa le deloma, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

17. Iz vtoževanega računa je razvidno, da je zapadel v plačilo 15. 5. 2019. Istega dne je tožnica, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, toženko obvestila, naj smatra pošiljko za izgubljeno in ji obljubila, da ji bo povrnila stroške izgubljenega blaga. Iz tega sledi, da 15. 5. 2019 toženka ni mogla priti v zamudo. V zamudo je lahko prišla kvečjemu 4. 6. 2019, saj je šele 3. 6. 2019 je prejela tožničino obvestilo, da je bila pošiljka dostavljena že 17. 5. 2019. Torej so zamudne obresti od iztoževanega zneska začele teči šele 4. 6. 2019. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo proti tistem delu I. točke izreka, v katerem je zavrnjen višji obrestni zahtevek (t.j. za obdobje od 16. 5.2019 do 3. 6. 2019), zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (363. člen ZPP).

18. Kot je zgoraj pojasnjeno, je toženka, poleg tega, da je toženemu zahtevku oporekala s pobotnim ugovorom, pod št. IX Pg 2239/2019 vložila še posebno nasprotno tožbo za isti znesek. Ker je zahtevek iz te pravde pravnomočno zavrnjen, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 274. člena ZPP pobotni ugovor toženke zavrglo.

19. Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico spremembo stroškovne odločitve iz III. točke izreka. Ker je tožnica v pravdi uspela, toženka ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Do teh stroškov je upravičena tožnica. Edini stroški, ki jih je tožnica zahtevala v tej pravdi, pa so stroški izvršilnega postopka, ki jih je izvršilno sodišče odmerilo na 74,00 EUR. Tej odmeri je toženka ugovarjala, češ da ne ve, na kaj se nanaša zahtevek za plačilo 50,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toliko tožnica zahtevala za pripravo predloga. Ker pa je ta strošek neizkazan, je ugovor toženke v tem delu utemeljen. Iz tega sledi, da je tožnica upravičena le do povrnitve stroškov v višini 24,00 EUR.

20. Povrnitev svojih izvršilnih stroškov je tožnica zahtevala v 9 dneh od vročitve sklepa (po zakonu ta rok znaša 8 dni), po tem roku za z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred in tako je odločeno tudi v sklepu o izvršbi. Sklep o izvršbi je bil toženki vročen na nadomesten način (vročilnica pripeta pri list. št. 6). Ker je bila 19. 8. 2019 toženka obveščena o došlem sklepu in tega sklepa ni dvignila, se šteje, da ga je bila prejela 3. 9. 2019. Paricijski rok devetih dni, v katerem je tožnica zahtevala povrnitev teh stroškov, je pretekel 12. 9. 2019. Iz tega sledi, da mora toženka tožnici povrniti stroške izvršilnega postopka z obrestmi od 13. 9. 2019.

21. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča, se do ostalih, v pritožbi zatrjevanih kršitev ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Tožnica povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala. Zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.

_____________________________
¹ Po tem določilu mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen, iz obrazložitve pa mora izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 628/2019
• VDSS sodba Pdp 1520/2006
• VSL Sodba in sklep I Cp 2137/2018