<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 701/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CPG.701.2020
Evidenčna številka:VSL00043882
Datum odločbe:17.03.2021
Senat, sodnik posameznik:mag. Valerija Jelen Kosi (preds.), Lidija Leskošek (poroč.), Maja Jurak
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe - sklep o soglasju k uresničitvi odstopne pravice - subjektivne meje pravnomočnosti

Jedro

Stečajno sodišče v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravici ali o pravni koristi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni dolžnik odstopil. V stečajnem postopku se varujejo zgolj pravice in koristi stečajnih upnikov s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev, zato tretje osebe, med katere spada tudi sopogodbenik stečajnega dolžnika, niso stranke stečajnega postopka in zato nimajo pravice do udeležbe v postopku izdaje soglasja stečajnega sodišča k odstopni izjavi upravitelja.

V primeru, ko je sopogodbenik stečajnega dolžnika hkrati tudi njegov upnik, ki je s pravočasno prijavo terjatve pridobil položaj stranke v stečajnem postopku pa pravnomočen sklep o izdaji soglasja k odstopu učinkuje na stranke stečajnega postopka.

Zaradi kompleksnosti poslovnega razmerja med pravdnima strankama in ob upoštevanju skupnega namena strank, določenega v pogodbi, je treba pogodbeno razmerje med strankama obravnavati celostno in ga ni mogoče cepiti na posamezne dele, kot si je prizadevala tožena stranka. Vse s pogodbo dogovorjene obveznosti in pravice pogodbenih strank so povezane, soodvisne in med seboj celo pogojene.

Z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, v posledici katerega je tožena stranka pridobila solastniška deleža na stanovanjih tožeče stranke je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj dolžnik v zameno za priznanje solastništva od tožene stranke ni ničesar prejel.

Zmotno je pritožbeno stališče, da se položaj ločitvenih upnikov zaradi dolžnikove odtujitve nepremičnine, na kateri imajo ločitveno pravico, ne more poslabšati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi (I.), da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi zemljiškoknjižno dovolilo z dne 11. 3. 2016, overjeno pri notarju J. S. dne 21.4.2016, s katerim je tožeča stranka dovolila, da se pri nepremičnini ID znak del stavbe 0000-000-3 vknjiži lastninska pravica v korist tožene stranke z deležem do 1/2 ter da se pri nepremičnini ID znak del stavbe 0000-000-4 vknjiži lastninska pravica v korist tožene stranke z deležem do 1/3 (1.); ugotovilo neveljavnost vknjižbe lastninske pravice tožene stranke pri navedenih nepremičninah v navedenih deležih, z učinkom od 22. 4. 2016 in odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškega stanja vpisov tako, da se izbriše lastninska pravica, vpisana na predmetnih nepremičninah v korist tožene stranke in se znova do celote vpiše lastninska pravica na navedenih nepremičninah v korist tožeče stranke (2.); da je tožena stranka dolžna izprazniti navedeni nepremičnini in ju prazne oseb in stvari izročiti tožeči stranki (3.); ugotovilo neveljavnost vknjižbe predkupne pravice, vpisane v korist tožene stranke pri zgoraj navedenih nepremičninah z učinkom od 11. 4. 2016 ter odredilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškega stanja vpisov tako, da se izbriše predkupna pravica, vpisana v korist tožene stranke pri navedenih nepremičninah (4.). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožene stranke kot tožeče stranke po nasprotni tožbi (II.), s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da ni prišlo do odstopa od Pogodbe o najemu in pogodbe o ustanovitvi predkupne pravice, sklenjene dne 28. 3. 2014 med pravdnima strankama (1.); in da se ugotovi, da pravno razmerje po navedeni pogodbi ni prenehalo in kot tako ostaja v veljavi (2.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 11.407,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III.).

2. Tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) je zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče zaradi jasnosti v obrazložitvi pravdni stranki naslavlja skladno z njunimi vlogami v postopku po tožbi. V postopku na prvi stopnji so bila ugotovljena naslednja pravnorelevantna dejstva. Dne 28. 3. 2014 je tožeča stranka s toženo stranko sklenila Pogodbo o najemu in pogodbo o ustanovitvi predkupne pravice (A2), s katero je tožeča stranka toženi stranki izročila v posest nepremičnini, ki v naravi predstavljata dve stanovanji (št. 3 in 4) v stavbi v L. Tožena stranka se je zavezala do 1. 12. 2016 dokončati investicijska dela v stanovanju št. 3 v vrednosti 60.000,00 EUR, in odpraviti napake v stanovanju št. 4 v višini 40.000,00 EUR najkasneje do 1. 10. 2016. Tožeča stranka pa se je zavezala v zameno za navedena vlaganja priznati solastniški delež tožene stranke na stanovanju št. 3 do 1/2, na stanovanju št. 4 pa do 1/3 in ji do 1. 1. 2015 izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v navedenem deležu. Nadalje se je zavezala v korist tožene stranke ustanoviti in vpisati v zemljiško knjigo predkupno pravico na navedenih nepremičninah za čas do 3. 1. 2037. Stranki sta se dogovorili še za najem obeh stanovanj z začetkom učinkovanja od 3. 1. 2017 za stanovanje št. 3 in od 2. 11. 2016 za stanovanje št. 4. Tožeča stranka je toženi stranki dne 11. 3. 2016 izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se je tožena stranka z učinkom od 22. 4. 2016 vpisala kot solastnica (1/2, 1/3) predmetnih stanovanjskih enot. Dne 20. 6. 2016 se je nad tožečo stranko začel stečajni postopek, ki je bil uveden dne 2. 2. 2016. Tožeča stranka s tožbo izpodbija dolžnikova pravna dejanja na podlagi prvega odstavka 276. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

6. Z zahtevkom po nasprotni tožbi pa tožena stranka izpodbija veljavnost upravičenja stečajnega dolžnika (tožeče stranke) odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe na podlagi 267. člena ZFPPIPP. Stečajna upraviteljica je namreč po začetku stečajnega postopka zoper tožečo stranko od zgoraj navedene pogodbe odstopila. Tožena stranka trdi, da niso bili izpolnjeni pogoji za odstop od te pogodbe skladno z 267. členom ZFPPIPP, in z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev, da ta pogodba še vedno velja.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po tožbi v celoti ugodilo, zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo.

O pritožbi zoper odločitev sodišča o nasprotni tožbi

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je bilo o vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanjih v zvezi z uresničitvijo odstopnega upravičenja stečajnega dolžnika (tožeče stranke) po 267. členu ZFPPIPP že pravnomočno odločeno v stečajnem postopku zoper tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ... z dne 5. 12. 2017 (A52) v zvezi s sklepom višjega sodišča Cst 133/2018 z dne 10. 4. 2018 (A53), s katerim je stečajno sodišče izdalo soglasje k izjavi stečajnega dolžnika z dne 23. 8. 2016 o uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene pogodbe. Pritožba trdi, da to (pravdno) sodišče glede vprašanja obstoja in veljavnosti odstopne izjave na pravnomočni sklep (stečajnega) sodišča o soglasju k odstopu ni vezano. Pravni in procesni položaj tožene stranke je v resnici kontroverzen in zapleten, saj v obravnavanem primeru nastopa v dvojni vlogi; kot upnik in hkrati sopogodbenik stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je upraviteljica odstopila, pri čemer pravni sistem njuni vlogi ločuje. Stečajno sodišče v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravici ali o pravni koristi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni dolžnik odstopil. V stečajnem postopku se varujejo zgolj pravice in koristi stečajnih upnikov s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev, zato tretje osebe, med katere spada tudi sopogodbenik stečajnega dolžnika, niso stranke stečajnega postopka in zato nimajo pravice do udeležbe v postopku izdaje soglasja stečajnega sodišča k odstopni izjavi upravitelja. Če sopogodbenik meni, da pogoji za odstop niso bili izpolnjeni (da pogodba, od katere je upravitelj odstopil, ni vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, da upravitelj odstopnega upravičenja ni uveljavil v roku), teh ugovorov ne more uveljaviti v stečajnem postopku, pač pa le izven njega bodisi z vložitvijo tožbe na izpolnitev bodisi z ugovorom zoper povračilne zahtevke stečajnega dolžnika. V tem vzporednem (pravdnem) postopku na izpolnitev vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe oziroma na ugotovitev njene veljavnosti (če je bila pogodba že izpolnjena) bi se kljub pravnomočnemu soglasju sodišča k odstopu, v razmerju do sopogodbenika lahko ugotovilo, da odstop ni (bil) veljaven.

9. Vprašanje pa je, ali navedeno stališče velja tudi v primeru, ko je sopogodbenik stečajnega dolžnika hkrati tudi njegov upnik, ki je s pravočasno prijavo terjatve pridobil položaj stranke v stečajnem postopku, in s tem tudi procesno upravičenje, da se pritoži zoper sklep o soglasju k odstopu od pogodbe. Pravnomočen sklep o izdaji soglasja k odstopu nedvomno učinkuje na stranke stečajnega postopka. Vendar pa tako iz sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 16/2017 z dne 25. 7. 2017 (A15) kot iz sklepa Višjega sodišče Cst 133/2018 (A 53) smiselno izhaja, da bi se tudi v primeru, ko je sopogodbenik hkrati tudi upnik stečajnega sodišča, v okviru postopka izdaje soglasja k uresničitvi odstopne pravice smelo presojati le, ali so s tem doseženi ugodnejši pogoji za plačilo upnikov, ne pa parcialni zasebni interesi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz odstopljene pogodbe. Navedenemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, vendar pa ne rešuje dileme glede konkretne vsebine pritožbenih razlogov, ki jih sme katerikoli upnik, (in zato tudi upnik, ki je hkrati sopogodbenik stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni upravitelj odstopil), uveljavljati zoper sklep stečajnega sodišča o izdaji soglasja k odstopu. Pritožbeno sodišče meni, da se obstoj (vseh) pogojev za izdajo soglasja k odstopu od pogodbe (torej tudi, ali je šlo za dvostransko neizpolnjeno pogodbo, in/ali je bila izjava o odstopu pravočasna) lahko presoja v stečajnem postopku, na podlagi pritožbe zoper sklep o soglasju, saj gre ne nazadnje za vprašanje zakonitosti uporabe instituta stečajnega prava, in bi te razloge lahko s pritožbo zoper sklep o soglasju uveljavljal katerikoli upnik. To pa v konkretnem primeru pomeni, da pravnomočnost sklepa o izdaji soglasja k odstopu od pogodbe učinkuje tudi na toženo stranko kot upnika stečajnega postopka in se tudi nanjo raztezajo učinki pravnomočnosti tega sklepa.

10. Kljub temu (ali pa morda prav zaradi navedenih pomislekov) sodišče prve stopnje v tem postopku toženi stranki ni odvzelo pravice do (ponovnega) uveljavljanja istih ugovorov v nasprotni tožbi zoper zahtevek tožeče stranke, ki je utemeljen na pravni podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, vendar se po vsebini delno prekriva z zahtevkom na izročitev nepremičnin, ki ga ima tožeča stranka tudi v posledici odstopa od pogodbe. Sodišče prve stopnje je kljub načelni vezanosti na pravnomočen sklep stečajnega sodišča o soglasju k odstopni izjavi svoje zaključke sprejelo na podlagi v tem postopku izvedenih dokazov in njihove dokazne ocene. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je jasna, smiselna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Svojega prepričanja o datumu podaje (ustne) odstopne izjave z dne 25. 8. 2016 sodišče prve stopnje ni utemeljilo na pisni izjavi o odstopu z dne 25. 10. 2016, kot trdi pritožba, pač pa predvsem na prepričljivejšo izpovedbo upraviteljice tožeče stranke, ki jo kasnejša pisna izjava o odstopu z dne 25. 10. 2016 samo potrjuje. Sodišče prve stopnje je logično in smiselno pojasnilo, zakaj je izpovedbi upraviteljice podelilo večjo težo kot izpovedbi priče odvetnice P. Z., in v razlogih prvostopnega sodišča ni nikakršnih neskladnosti. Pritožba ne izpodbija ključne ugotovitve sodišča, da priča ni bila udeleženka sestanka dne 25.10.2016 in da se je pred sestankom umaknila v svoj pisarniški prostor, kjer se je ukvarjala z drugimi zadevami. Ne glede na to, da je bil njen prostor od mesta sestanka pregrajen le s predelno steno, ki ni segala do stropa, je bila priča (fizično, socialno in psihološko) ločena od preostalega prostora, in s tem tudi od udeležencev sestanka, in torej pričakovano sebe ni dojemala niti kot pasivne udeleženke navedenega sestanka. Sodišče prve stopnje se je na več mestih (21., 22., 35.,37.38. tč. obrazložitve) opredelilo tudi do relevantnih trditev zaslišanega zakonitega zastopnika tožene stranke, in je obrazložilo, zakaj njegovi izpovedbi ni sledilo. Predvsem pa je upoštevati, da sodišče prve stopnje svojih zaključkov ni sprejelo zgolj na oceni v postopku zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, pač pa predvsem na celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, vključno z indici, ki so bili med seboj povsem skladni. Tako že samo dejstvo pri odvetnici tožene stranke organiziranega sestanka upraviteljice z zakonitim zastopnikom tožene stranke dne 23.08.2016 potrjuje pravilnost zaključka o podani odstopni izjavi, saj je malo verjetno, da bi upraviteljica svoj čas namenila zgolj za vljudno osebno seznanitev upnika o svojih bodočih načrtih, kot si je prizadevala prikazati tožena stranka. Tožena stranka temu, da naj bi stečajna upraviteljica na sestanku govorila le o „svojem namenu“, da bo od pogodbe odstopila, pripisuje prevelik in neodločilen pomen. Izjava o odstopu ne zahteva stroge formalnosti niti v primeru, ko je dana ustno. Zahteva se samo, da je sporočilo jasno. Sestanek, kot tudi vsa nadaljnja komunikacija upraviteljice s toženo stranko, je bila namenjena izključno urejanju in reševanju spornega pogodbenega razmerja stečajnega dolžnika s toženo stranko. Celo, če bi upraviteljica na sestanku izrazila, da ima „namen“ odstopiti od pogodbe, je za presojo učinkov te izjave pomembno, da bi tožena stranka glede na vse okoliščine primera tudi takšno (ne dovolj določno) izjavo morala in lahko prepoznala kot izjavo o odstopu. Ravnanje upraviteljice je bilo povsem premočrtno, jasno in odločno, saj je kmalu po tem sestanku vložila predlog za izdajo soglasja k odstopu, predvsem pa ni ne na sestanku ne po njem (po vložitvi predloga se je dne 15.9.2016 ponovno sestala s toženo stranko) z nobenim svojim ravnanjem toženi stranki dajala vtisa, da je glede „nameravanega“odstopa v dilemi, da o tej svoji odločitvi še razmišlja, in tudi ni z ničemer pri toženi stranki vzbudila pričakovanja, da bo pogodbo obdržala v veljavi.

11. Sodišče prve stopnje je pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama, pravilno ocenilo kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Res je tožeča stranka za razliko od tožene stranke, (ki pogodbe ni izpolnila niti delno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), z izstavitvijo zemljiškoknjižnih dovolil v korist tožene stranke, izpolnila bistven del svojih pogodbenih obveznosti, ni pa izpolnila obveznosti, ki so (bi) v skladu s pogodbo zapadle kasneje. Pravilen je bil zaključek prvostopnega sodišča, da je bila pogodba dolgoročna, in da s strani tožeče stranke ni bila realizirana v delu, ki se nanaša na dogovor o najemu niti v delu, ki se nanaša na dogovorjeno predkupno pravico tožene stranke v primeru prodaje. Zaradi kompleksnosti poslovnega razmerja med pravdnima strankama in ob upoštevanju skupnega namena strank, določenega v pogodbi, je treba pogodbeno razmerje med strankama obravnavati celostno in ga ni mogoče cepiti na posamezne dele, kot si je prizadevala tožena stranka. Vse s pogodbo dogovorjene obveznosti in pravice pogodbenih strank so povezane, soodvisne in med seboj celo pogojene.

V zvezi s pritožbo zoper odločitev o toženem zahtevku po tožbi

12. Nima prav pritožba, da se sodišče prve stopnje pri obravnavanju zahtevka tožeče stranke za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ni ukvarjalo s presojo, ali je bila v posledici izpodbojnega ravnanja stečajnega dolžnika-izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila dne 11. 3. 2016 bistveno zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika v smislu prve alinee 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Navedeni pogoj je izkazan, če bi zaradi tega drugi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je z izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, v posledici katerega je tožena stranka pridobila solastniška deleža na stanovanjih tožeče stranke, prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj dolžnik v zameno za priznanje solastništva od tožene stranke ni ničesar prejel. Navedeni zaključek je tako jasen, da ne potrebuje dodatne razlage. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je izvedla v pogodbi dogovorjena vlaganja v stanovanji in da je bila torej lastninska pravica na deležu stanovanj na toženo stranko prenesena brez nasprotne izpolnitve. K razlogom prvostopnega sodišča dodaja še, da investicije v vrednosti 100.000,00 EUR v nepremičnine pač ni mogoče z zadostno verodostojnostjo dokazati zgolj z izpovedbo priče oziroma stranke, ker tak dokaz za dokazovanje dejstva o višini izvedenih investicijskih del med pravnimi subjekti ni primeren. Tožena stranka ni predložila nobenih potrdil o opravljenih delih, nobenih računov oz. dokazov, kdo jih je opravil in kdaj, in tudi ne primernih dokazov o izvršenih plačilih. Listine, na katere se je sklicevala, so brez vsakršne dokazne vrednosti, in jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Tožena stranka je gospodarski subjekt, ki je dolžan svoje poslovanje transparentno organizirati. Gospodarskim subjektom je poslovanje z gotovino tuje, če pa že poslujejo z njo, morajo to v svojih poslovnih knjigah dokumentirati. Če transakcije pravne osebe z gotovino niso vnešene oz. prikazane v njenih poslovnih knjigah, potem niso dokazane. Z ozirom na s strani sodišča ugotovljena nesporna dejstva, da tožena stranka sploh ni poslovala, da ni (nikoli) pridobivala nobenih prihodkov in je imela večino časa tudi zaprt TRR, tudi ni razvidno, na kakšni podlagi naj bi sploh razpolagala z gotovino, s katero naj bi po trditvah tožene stranke financirala domnevna vlaganja, ki so poleg tega vsebinsko in vrednostno povsem nespecificirana in nekonkretizirana. Dokazala ni niti trditve, da so bila stanovanja ob sklenitvi pogodbe potrebna obnove oz. da jih je bilo treba investicijsko zaključiti, pri čemer so bile te trditve povsem pavšalne, saj ni določno navedla, kakšna konkretna dela (ki utemeljujejo vložek prav v višini 100.000,00 EUR in ne 50.000,00 ali 150.000,00 EUR), v katerem obsegu in vrednosti je bilo treba opraviti.

13. Sodišču prve stopnje se glede na gornje ugotovitve ni bilo treba opredeliti do trditev tožene stranke, da je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti na podlagi dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil po izpolnitvi stečajnega dolžnika. Iz zaključkov prvostopnega sodišča zelo jasno izhaja, da upnik-tožena stranka svoje nasprotne obveznosti nikoli ni opravil, oz. da ta ni niti obstajala.

14. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da se z dolžnikovo izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila in posledično odtujitvijo solastnega dela nepremičnin, položaj ločitvenih upnikov, ki imajo svoje terjatve zavarovane s hipoteko na teh nepremičninah, glede poplačila njihovih terjatev ni poslabšal. Zmotno je pritožbeno stališče, da se položaj ločitvenih upnikov zaradi dolžnikove odtujitve nepremičnine, na kateri imajo ločitveno pravico, ne more poslabšati. To lahko drži le izjemoma, nikoli pa ne v primeru, ko se z izpodbijanim dejanjem prenese le idealni del nepremičnine. Tako ločitveni upniki kot navadni upniki so upniki stečajnega dolžnika, zato se lahko pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (zmanjšanje posebne razdelitvene mase) nanaša tudi samo na ločitvene upnike. Pomembno je tudi dejstvo, da je do izpodbijanega dejanja prišlo po uvedbi stečajnega postopka, ki ga je sprožil prav ločitveni upnik. Ločitvenim upnikom pritožbeno sodišče priznava pravni in ekonomski interes, da se poplačajo iz dolžnikovega premoženja in da to premoženje, tudi, če je zavarovano s hipoteko, ostane v dolžnikovem imetništvu oziroma lasti. Vsaka sprememba lastništva, še zlasti, če gre za prenos le idealnega deleža na nepremičnini, poslabšuje položaj hipotekarnih upnikov, ki morajo za poplačilo svoje terjatve sprožiti oz. se angažirati v dveh med seboj povsem neodvisnih postopkih, kar poleg višjih stroškov nujno ustvari večjo negotovost glede plačila. V vsakem primeru pa prenos lastništva (tudi, če ne gre za solastnino) nepremičnine, na kateri ima upnik hipoteko, povzroči spremembo njegove terjatve do stečajnega dolžnika iz zavarovane v navadno, kar pomeni, da bi v posledici izpodbijanega pravnega dejanja (odtujitve nepremičnine) tudi navadni upniki prejeli manj, saj se jim bo pri participaciji na splošni masi pridružil nov upnik.

15. Pravilen je nadalje tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je v posledici dejstva, da je dolžnik z izpodbojnim ravnanjem prenesel lastninsko pravico zgolj na idealnem deležu svoje nepremičnine, pričakovano manjša tudi vrednost dela nepremičnin, ki so ostali v dolžnikovi lasti, saj je tržnost idealnih deležev bistveno bolj omejena in so manj zanimivi za potencialne kupce. Na tržno vrednost dolžnikovega premoženja (pričakovano višino kupnine in v posledici višino posebne stečajne mase) pa ima negativni vpliv tudi okoliščina, da so te nepremičnine zasedene, da torej stečajni dolžnik nepremičnin nima v svoji posesti prav zaradi izpodbijanega ravnanja, in da upraviteljica v tem stečajnem postopku, če dejanje ne bi bilo izpodbito in bi v njem prodajala samo dolžnikov solastni delež nepremičnin, sploh ne bi mogla doseči njene izpraznitve.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso utemeljeni in ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 267, 276
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 319, 320

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2OTk3