VSL Sodba in sklep I Cpg 473/2020

Jedro

Soglasje k prenosu pogodbe je možno izraziti tudi konkludentno. Vendar pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka izrazila soglasje za prenos pogodbe. Namreč, vsa naročila je oddala avstrijski družbi, s katero je tudi potekala vsa komunikacija.

Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Zanjo ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage. Tožena stranka je imela podlago za morebitno obogatitev v sklenjeni pogodbi z avstrijsko družbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 839,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Stranski intervenient sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 69324/2017 z dne 7. 8. 2017 razveljavilo še v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede plačila 48.375,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.131,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da stranskemu intervenientu povrne stroške postopka v znesku 3.794,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Na pritožbo je odgovoril tudi stranski intervenient. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže oz. zavrne, tožeči stranki naloži še plačilo varščine za pravdne stroške ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Uvodoma višje sodišče še pojasnjuje, da je bil prvotni stranski intervenient v postopku K. GmbH, ki pa je bil vmes izbrisan iz avstrijskega sodnega registra. Na temelju singularnega pravnega nasledstva je kot stranski intervenient v postopek vstopil S. P.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo za opravljene prevoze po prevozni pogodbi in stroške izterjave po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da tožena stranka ni sklenila pogodbe s tožečo stranko, pač pa z družbo K. GmbH (v nadaljevanju K.)¹, zato med tožečo in toženo stranko ne obstaja pogodbeno razmerje. Tožena stranka je vsa naročila dala na elektronski naslov družbe K. osebi M. N.² Slednji je bil v resnici tedanji direktor družbe N. P., ki je komuniciral pod imenom M. N., po lastni izpovedbi iz razloga, ker sicer ni imel delovnega dovoljenja v Avstriji. Tožena stranka ni vedela, da je to ista oseba. Dne 23. 1. 2017 je „M. N.“ toženi stranki preko elektronske pošte sporočil, da ima novo družbo v Češki republiki, ki bo fakturirala te tri vožnje, kakor tudi vse ostale. Po prejemu tega sporočila je tožena stranka konec januarja in začetek februarja dala še dodatna naročila, vsa na elektronski naslov K. „M. N.“ Sodišče prve stopnje je zaključilo, da N. P. (M. N.) v tistem času ni imel zakonsko veljavnih pooblastil za zastopanje tožeče stranke in zanjo ni mogel prevzemati obveznosti. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da sama izstavitev fakture še ne pomeni, da je bila pogodba sklenjena. Tudi zahteve tožene stranke tožeči po predložitvi CMR listin ni mogoče razlagati kot soglasja k prenosu pogodbe. Ker ne obstaja pogodbeni temelj za plačilo, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tekom postopka je tožena stranka opravila sodni polog denarnega zneska za plačilo prevozov. Navedla je, da se s tem želi izogniti dvakratnemu plačilu zneska, dokler ne bo jasno komu dolguje plačilo.

9. Pritožba najprej izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da N. P., ni imel pooblastil za zastopanje tožeče stranke. Navaja, da je nasprotno zatrjevala že v pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2018, med zaslišanjem je to potrdil N. P., prav tako pa je to v pisni izjavi potrdila zakonita zastopnica tožeče stranke J. S. Ker se sodišče do teh dejstev in dokazov ni opredelilo, je poleg zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ni sporno, da N. P. v času spornih naročil ni bil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Zato na tej podlagi ni mogel izraziti volje v imenu in za račun tožeče stranke. V pripravljalni vlogi z dne 11. 4. 2018 je tožeča stranka navedla (6. stran): „Tožena stranka je za sprejem naročil pooblastila N. P. Celo če bi šteli, da N. P. ni imel pooblastila sprejeti naročila v imenu tožeče stranke (čeprav tožeča stranka trdi, da ga je imel), je slednja to pomanjkljivost v vsakem primeru odpravila z izvedbo vseh prejetih naročil ...“ Kako bi tožena stranka za sprejem naročil pooblastila toženo stranko ni jasno, pri čemer višje sodišče domneva, da gre za tipkarsko napako in je mišljena tožeča stranka. Na kakšen način je bil N. P. pooblaščen za sprejem naročil s strani tožeče stranke v trditvah tožeče stranke ni pojasnjeno. Glede na to, da N. P. ni bil zakoniti zastopnik tožeče stranke, tako da ni imel upravičenja za zastopanje že po samem zakonu, kot možnost ostane le še zastopanje na obligacijskopravni podlagi (prim. drugi odstavek 69. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Če je takšna obligacijskopravna podlaga obstajala in v kakšni vsebini pa pripravljalna vloga, na katero se sklicuje pritožba, ne pojasni. Prav tako o tem ni mogoče sprejeti zaključka na podlagi pisne izjave zakonite zastopnice tožeče stranke J. S. (priloga A122), v kateri je ta izjavila: „N. mi je ponudil svojo pomoč in izkušnje. Sestala sva se, da sprejmeva odločitev o skupnem sodelovanju kot ekipa znotraj podjetja S. Predlagal je, da bo zbiral naročila za natovarjanje za S. Zbiral je naročila A. za S., družba S. pa jih je izpolnila.“ O vsebini pooblastila se na podlagi navedene izjave ni mogoče prepričati. Kvečjemu govori o zbiranju naročil, kar pa ni enako pooblastilu za neposredno zastopanje, ki zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. O zbiranju naročil govori drugi odstavek 81. člena OZ med pravicami trgovskega potnika in sicer, da če ni gotovo, se šteje, da trgovski potnik nima pravice sklepati pogodb, temveč samo zbirati naročila. Pooblastilo za zbiranje naročil torej ne daje „pooblaščencu“ upravičenja za sklepanje poslov neposredno v imenu in za račun „pooblastitelja“. Zato pritožba s temi navedbami ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča, da N. P. ni imel zakonsko veljavnega pooblastila za zastopanje tožeče stranke in zanjo ni mogel prevzemati obveznosti.

11. Po presoji višjega sodišča je treba upoštevati tudi, da tožena stranka v zvezi z naročili na K. ni komunicirala z nikomer drugim kot M. N., kar pa je bilo lažno ime za N. P. Če slednji v kritičnem času ni imel pooblastila za zastopanje tožeče stranke, to še toliko bolj velja za „neobstoječega“ M. N.

12. Pritožba tudi ne more uspeti s povzemanjem določenih delov izpovedbe priče D. K., ki je pri toženi stranki zaposlen kot prometnik oziroma disponent. Priča D. K. je sicer res izpovedal, da je v sistemu popravil plačnika na S. (tožečo stranko), po tem ko so prejeli obvestilo s strani K. in še druge nemške družbe so vsa plačila ustavili. Vendar pa je ista priča prej dvakrat izpovedala, da so naročili oddali K. Pritožba pa tudi zanemari, da sta dve priči, zaposleni pri toženi stranki in J. K. (vodja logistike) in R. G. (pomočnik direktorja za komercialne aktivnosti) izpovedali, da so kot pogodbeno stranko šteli K.

13. Pritožba nadalje napada zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavnem primeru ni prišlo do prenosa pogodbe, kot je zatrjevala tožeča stranka. Ponavlja navedbe, da je z e-pošto z dne 23. 1. 2017 obvestila toženo stranko, da posluje pod novo firmo v Češki republiki, ki bo fakturirala naročene prevoze, kot tudi vse bodoče. Ker tožena stranka temu ni z ničemer nasprotovala in je oddala še dodatna naročila, je treba šteti, da se je s tem konkludentno strinjala s prenosom pogodbe.

14. Na tem mestu višje sodišče opozarja, da je tožeča stranka svoj zahtevek utemeljevala na več medsebojno izključujočih in nasprotujočih si pravnih podlagah, ki jih ponavlja tudi v pritožbi. Sprva je v tožbi zatrjevala, da je prevoze opravila kot podizvajalec družbe K. Navedeno predpostavlja, da je tožena stranka sklenila pogodbo s K., slednja pa je bila nato v pogodbenem razmerju s tožečo stranko. Nato je tožeča stranka trdila, da je tožena stranka prevoze naročila neposredno pri tožeči stranki. Nadalje je tožeča stranka trdila, da je z e-pošto z dne 23. 1. 2017 prišlo do prenosa pogodbe, kar ponovno predpostavlja, da je bila prevozna pogodba sklenjena med K. in toženo stranko, nato pa je prišlo do prenosa na tožečo stranko.

15. Tako ostane vprašanje ali je mogoče e-pošto z dne 23. 1. 2017 v povezavi z dodatnimi naročili tožene stranke razlagati kot prenos pogodbe. V skladu s 122. členom OZ lahko vsaka stranka prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. S prenosom pogodbe preide pogodbeno razmerje med prenositeljem in drugo stranko na prevzemnika in drugo stranko takrat, ko druga stranka privoli v prenos; če je dala svojo privolitev vnaprej, pa takrat, ko je o prenosu obveščena.

16. Prenos pogodbe je posebna oblika razpolagalnega pravnega posla, katerega razpolagalni učinki nastopijo s privolitvijo druge pogodbene stranke obligacijskega razmerja, ki se prenaša. Zakon privolitve v prenos pogodbe podrobneje ne ureja, vendar pa je mogoče utemeljeno sklepati, da za izjavo o privolitvi veljajo vsi pogoji za veljavnost pravnega posla. Tako je o privolitvi v prenos pogodbe mogoče sklepati tudi na podlagi ravnanja stranke, kar pomeni, da ni treba, da bi bila volja vselej izražena izrecno. In ker je prenos pogodbe konstrukt pogodbe o prevzemu dolga in cesije, se sme tudi pri presoji privolitve v prenos pogodbe upoštevati domneva iz tretjega odstavka 427. člena OZ.³ Slednji določa domnevo, da je upnik dal svojo privolitev k pogodbi o prevzemu dolga, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu.

17. Po presoji višjega sodišča e-pošta K. in dodatna naročila tožene stranke ne pomenijo, da je prišlo do veljavnega prenosa pogodbe na tožečo stranko. Iz ravnanja tožene stranke ni mogoče sklepati, da je izjavila voljo za prenos pogodbe na tožečo stranko. Zgolj dodatna naročila, ki jih je dala po prejemu e-pošte, ne pomenijo konkludentnega ravnanja, ki bi pomenilo soglasje k prenosu pogodbe. Glede vseh naročil je namreč tožena stranka komunicirala preko e-pošte družbe K. Šele po nekaj mesecih, ko je prejela račune tožeče stranke, je slednjo pozvala na predložitev CMR-jev. Takšnega naknadnega poziva tudi ni mogoče šteti kot naknadnega soglasja k prevozni pogodbi. Višje sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je treba uporabiti domnevo iz tretjega odstavka 427. člena OZ. Po lastnih navedbah sta prevoze tako K. kot tožeča stranka opravljali po podizvajalcih. Na CMR liste se namreč ne vpisuje pogodbenih strank prevozne pogodbe, pač pa (v relevantnem delu) naziv pošiljatelja in prevoznika.⁴ Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa ta nista vedno stranki prevozne pogodbe. Na nečitljivih CMR listih, ki jih je predložila tožeča stranka, je edino jasno razvidna štampiljka tožeče stranke, ki pa v bistvu na CMR listu nima mesta.⁵ Zaradi navedenega domneva iz tretjega odstavka 427. člena ni uporabljiva.

18. Neutemeljene so tudi pritožbe navedbe, da je zahtevek utemeljen na temelju 631. člena OZ – neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika posla. Že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da pogoji za to niso izpolnjeni. V skladu s 631. členom OZ se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Pogoji za ta zahtevek so: dospelost terjatve podizvajalca do glavnega izvajalca, ki jo mora slednji tudi pripoznati, dospelost terjatve glavnega izvajalca do naročnika, koneksnost obeh terjatev in na naročnika naslovljeni podizvajalčev zahtevek za neposredno plačilo. Tožeča stranka ne navaja kakšno terjatev je imela do družbe K., prav tako pa tožeča stranka niti ne navaja, da bi kakšno njeno terjatev do K. slednja pripoznala. Pripoznanje terjatve po 631. členu OZ se namreč nanaša na razmerje med glavnim izvajalcem in podizvajalcem in ne med glavnim izvajalcem ter naročnikom, kot si to zmotno razlaga tožeča stranka.

19. Zahtevek tožeče stranke ne more biti utemeljen niti na temelju neupravičene obogatitve. Predpostavke zahtevka na temelju neupravičene obogatitve so odsotnost pravne podlage, prikrajšanje na eni strani, obogatitev na drugi strani in vzročna zveza med njima. Ob zaključku, da je tožena stranka imela sklenjeno veljavno pogodbo s K. odpade že prvi pogoj za ta temelj – odsotnost pravne podlage. Kolikor je bila tožena stranka obogatena z opravljenimi prevozi, je za to imela podlago v prevozni pogodbi s K.⁶ Vprašanje kdo je prevoze izvedel oz. organiziral ali plačal prevoze mora zato biti stvar med K. (oz. pravnim naslednikom) in tožečo stranko.

20. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

21. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 1.125 točk za odgovor na pritožbo (OT), materialni stroški v skladu z 11. členom OT - 21,25 točk in 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 839,06 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

22. Vlogo stranskega intervenienta je sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni v ničemer doprinesla k rešitvi. Odgovor na pritožbo je intervenient uporabil za predlog za tožniško varščino, kar pa ni namen odgovora na pritožbo in tega s to vlogo niti ne more zahtevati (prim. drugi odstavek 90. člena ZMZPP). V preostalem delu pa znova po nepotrebnem utemeljuje svoj interes za stransko intervencijo in zgolj povzema ugotovitve sodišča prve stopnje. Zato stranski intervenient sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

_____________________________
¹ K. je v postopek stopila kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Tekom postopka je bila izbrisana iz sodnega registra. Terjatev družbe do toženke je prevzel zdajšnji stranski intervenient S. P.
² m...@k...si.
³ VSRS Sodba III Ips 139/2015 z dne 25. 7. 2017.
⁴ 6. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (Konvencije CMR).
⁵ To sicer izhaja že iz 6. člena Konvencije CMR, prav tako pa sta o tem izpovedali priči K. in G.
⁶ Prim. s sodbo VSRS II Ips 283/2014 z dne 09.06.2016: „Osnovnega pogoja odpadle (odsotnosti) pravne podlage za obogatitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ zato ni, samo dejstvo, da tožnici glavni izvajalec terjatve ni plačal, pa tega ne spremeni. Tudi povečanje premoženja na strani toženke (...) ima pogodbeno podlago v gradbeni pogodbi, iz katere (...) izvira njena dolžnost plačila izvajalcu. „

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 579/2021
• VSL Sodba II Cpg 799/2020
• VSRS sklep II Ips 284/2014