<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 49/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CPG.49.2021
Evidenčna številka:VSL00044069
Datum odločbe:19.03.2021
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:najemna pogodba - poslovni prostor - spor majhne vrednosti - dejansko stanje - dovoljeni pritožbeni razlogi - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazna ocena - dokazni predlog - ogled - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga - protispisnost

Jedro

Iz dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza res na kratko zavrnilo kot nepotrebno. Vendar je s tem, glede na to, da ni bil oprt na konkretne razloge za izvedbo dokaza, na tožničin dokazni predlog zadostno odgovorilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 3.516,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 146,88 EUR od 8. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 671,55 EUR od 11. 7. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 671,55 EUR od 9. 8. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 683,75 EUR od 9. 9. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 671,55 EUR od 10. 10. 2017 dalje do plačila,

- od zneska 671,55 EUR od 10. 11. 2017 dalje do plačila.

II. Tožnica mora toženki povrniti pravdne stroške 1.395,18 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo v celoti se je zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter posledično nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico za toženo stranko. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje neplačane zneske najemnin za poslovne prostore, za katere sta pravdni stranki sklenili najemno pogodbo 23. 2. 2017. Leta 2001 sta pravdni stranki že sklenili najemno pogodbo za 37,50 m2 poslovnih prostorov, v letu 2017 pa je bila sklenjena še za 84 m2 poslovnih prostorov, v zvezi s katerimi je bilo dogovorjeno, da bo tožnica začela zaračunavati najemnino, ko bodo prostori (ki se adaptirajo), pripravljeni za vselitev. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo drugič. Ob prvem sojenju je zahtevku v pretežni meri ugodilo in zavrnilo le del zahtevka, ki se je nanašal na popust iz naslova predčasno plačanih najemnin v skupnem znesku 168,36 EUR s pripadajočimi obrestmi. Po odločitvi višjega sodišča je sodišče prve stopnje v novem sojenju opravilo glavno obravnavo in ugotavljalo, kdaj so bili po adaptaciji prostori pripravljeni za vselitev najemnika.

8. V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: predmet adaptacije niso bila le dela po ponudbi.1 Ponudba ni bila priloga k najemni pogodbi iz leta 2017 in je bilo molče dogovorjeno, katera dela bodo predmet adaptacije, pravdni stranki pa sta soglašali, naj bodo prostori takšni, kot so bili v četrtem in sedmem nadstropju, ki je že bilo prenovljeno. Adaptacija je vključevala tudi montažo senčil, klimatskih naprav in barvanje radiatorjev. Najkasneje 18. 9. 2017 so bili radiatorji pobarvani in montirane klime, ki pa niso delovale, ponudba za montažo senčil pa je bila potrjena 27. 9. 2017 in je šla v izvedbo. Adaptacija torej v iztoževanem obdobju ni bila končana. Nova senčila do odhoda toženke iz poslovnih prostorov, to je do marca 2018 niso bila zmontirana, tožnica pa svojega trditvenega bremena o tem, kdaj so zmontirane klime začele tudi delovati, ni zmogla. Po stališču sodišča prve stopnje zato tožnica ni izkazala, da bi bila adaptacija prostorov končana ne 23. 6. 2017, kot je trdila, ne v iztoževanem obdobju do novembra 2017. Iz tega razloga tožnica ni bila upravičena do zaračunavanja višje najemnine, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Ob obširni pritožbi višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, katere posledica bi bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ni konkretizirala, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa tega ni zasledilo niti višje sodišče. Pritožbeni očitek o materialnopravno zmotnem zaključku sodišča prve stopnje se nanaša na dokazno oceno pristnosti zapisnika o primopredaji, za katerega po stališču pritožnice ne velja domneva iz 224. člena ZPP o resničnosti njegove vsebine in očitek o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ker da temelji na tem zapisniku. Po stališču pritožnice bi morala toženka dokazati resničnost tega, kar je v zapisniku zapisano zato, ker je tožnica zapisniku ugovarjala in naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme glede pristnosti zapisnika na tožnici, materialnopravno zmotno. Vendar napačna uporaba pravila o dokaznem bremenu ne predstavlja napačne uporabe materialnega prava. Gre za postopkovno kršitev pri izvedbi dokaznega postopka.2 Pritožnica tudi sama trdi, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo določila pravdnega postopka, saj je ravnalo v nasprotju z metodološkim napotkom proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP, kar naj bi na zakonitost in pravilnost sodbe vplivalo tako, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje – sodišče je namreč zaključilo, da prostori niso bili pripravljeni za vselitev. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je bodisi opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP bodisi je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nobeden od teh razlogov v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

10. Tudi na pritožbene trditve o neprepričljivosti, nelogičnosti in samovoljnosti obrazložitve izpodbijane sodbe, ki naj bi predstavljala napačno uporabo materialnega prava in katere posledica je napačno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče ne bo odgovarjalo, saj očitki merijo na kršitev 8. člena ZPP, o čemer je že bilo povedano zgoraj. Po stališču višjega sodišča je izpodbijana sodba koncizna, a temeljita v dokazni oceni, izčrpna v svojih razlogih, ter logično življenjsko usklajena in s tem prepričljiva, zato ji ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V zvezi z ogledom poslovnih prostorov pritožnica očitka o neutemeljeni in preuranjeni zavrnitvi izvedbe dokaza ni pojasnila, trdi pa še, da jo je sodišče prve stopnje obrazložilo zgolj pavšalno – a bi moralo pojasniti razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti ali očitne neprimernosti predlaganega dokaza, da bi bila tožnici dana možnost s pritožbo napasti temelj, na katerem je bil dokaz zavrnjen.

12. Višje sodišče ugotavlja, da je bil tožničin dokazni predlog nesubstanciran: izvedbo dokaza z ogledom poslovnih prostorov je predlagala s pavšalno trditvijo, da se bo sodišče s tem prepričalo o opravljenih adaptacijah. Vendar dejstvo, da so se adaptacije izvajale, niti ni bilo sporno. Upoštevaje ugotovitve višjega sodišča v predhodnem odločanju (kar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pojasnilo), je bil dokazni postopek usmerjen v najbolj pomembno sporno dejstvo, in sicer, kdaj so bile adaptacije zaključene oziroma ali so bile končane v vtoževanem obdobju. Tega z ogledom ni mogoče ugotoviti in je torej kot dokazno sredstvo za ugotovitev teh dejstev tudi očitno neprimeren. Iz dokaznega sklepa v izpodbijani sodbi izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza res na kratko zavrnilo kot nepotrebno, saj da se pravno odločilno dejansko stanje nanaša na leto 2017. Vendar je s tem, glede na to, da ni bil oprt na konkretne razloge za izvedbo dokaza, na tožničin dokazni predlog zadostno odgovorilo. S tako obrazložitvijo zato po stališču višjega sodišča ustavna jamstva poštenega postopka tožnice v tej zadevi niso bila okrnjena.

13. Pritožnica opozarja na neskladnost izpovedb D.N. in L.P. in glede na oceno sodišča o neprepričljivi izpovedbi Z.Š. dvomi v nepristranskost sodišča in napada kriterije njegovega ocenjevanja izpovedb drugih prič. Glede dokazne ocene se je višje sodišče že izreklo v 10. točki obrazložitve in ugotoviti gre, da so vse pritožbene trditve v zvezi s tem usmerjene v dejanske zaključke sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožnica ne strinja. A izpodbijana sodba v 13., 16., 17. in 19. točki obrazložitve vsebuje tudi vse, kar naj bi ji po stališču pritožnice manjkalo in zaradi česar naj bi bila obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na posamične pritožbene očitke zato višje sodišče ne bo odgovarjalo. Na tem mestu dodaja le, da je tudi v nadaljevanju pritožbe podano stališče o navidezni obrazložitvi sodbe v delu, ki se nanaša na razloge sodišča, zakaj je glede obsega adaptacije verjelo izpovedbi D.N. in L.P., ki da predstavlja isto kršitev, prav tako neutemeljeno.

14. Po stališču pritožnice je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost) v naslednjih primerih:

- v zvezi z zapisnikom o primopredaji z dne 28. 9. 2017 je v očitano kršitev prešlo vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene,

- ugotovitev sodišča, da so bili do 18. 9. 2017 pobarvani radiatorji (česar ni zatrjevala nobena stranka), je v nasprotju z izvedenimi dokazi,

- ugotovitve o nedokončani adaptaciji so neskladne z listinami in zaslišanji.

15. Protispisnost je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa podatkov, pri katerem se sodišče ne opredeljuje vrednostno, torej ne tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V prvi alinei zgoraj pritožnica kaj takega ne zatrjuje, nasprotno, uveljavlja prav to, da kršitev predstavlja argumentacija v dokazni oceni. V drugem primeru se pritožnica sklicuje na prekoračitev trditvene podlage strank, ne konkretizira pa, s katero listino oziroma zapisnikom je ugotovitev o tem, kdaj so bili radiatorji pobarvani, v nasprotju. Iz zapisnika o primopredaji (za katerega pritožnica sicer meni, da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati), izhaja prav ta datum in ga je potrdil, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, tudi L.P., zato bi morala pritožnica očitek o protispisnosti bolj konkretizirati. S trditvijo v nadaljevanju, da so ugotovitve sodišča skladne z dokazi, ki jih je tožena stranka predložila prepozno, pa pritožnica napada dejanski zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je to napravilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. V tretji alinei zgoraj pa je pritožbeni očitek presplošen, da bi nanj višje sodišče lahko sploh odgovorilo. Taka bistvena kršitev določb pravdnega postopka torej v nobenem od očitanih primerov ni podana.

16. Višje sodišče se strinja s pritožbenim izhodiščem, da je bilo v tej zadevi, glede na to, da do klasične izročitve prostorov v posest ni prišlo, bistveno, kdaj so bili sporni prostori pripravljeni na vselitev, in ne, kdaj je toženka do njih lahko dostopala, ne pa z zaključkom, ki ga iz tega izpelje pritožnica, da bi namreč moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi najmanj v delu, ki se nanaša na vtoževano najemnino od 18. 9. 2017 dalje. Pritožnica nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru napačno razlagalo besedo adaptacija in zamenjalo zatrjevanje obstoja stvarnih napak (izpolnitev z napako) z ugovorom neizpolnitve (nedokončana adaptacija). Vendar je dejansko stanje v tej zadevi dokončno ugotovljeno. Tožnica je v postopku trdila, da so bili prostori pripravljeni za vselitev 23. 6. 2017, česar ji ni uspelo dokazati. Toženka je trdila, da so bili montaža klim, senčil in beljenje radiatorjev del adaptacije, zaradi česar prostori 23. 6. 2017 niso bili pripravljeni na vselitev, kar ji je tudi uspelo dokazati. S tem je bilo trditveno in dokazno breme, kdaj so bila dela opravljena tako, da so bili prostori pripravljeni za vselitev, na tožnici, ta pa ga ni zmogla. Očitek, da bi moralo to ugotoviti sodišče, je zato neutemeljen, pritožbene trditve o jamčevalnih zahtevkih toženke, ki da jih ni uveljavljala, pa pravno nerelevantne.

17. Pritožbo zoper stroškovni del je pritožnica vložila zato, ker je napačna odločitev o glavni stvari in posebnih pritožbenih razlogov ni navedla. Uradoma upoštevnih kršitev višje sodišče ni našlo.

18. Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa zato, ker v njem toženka odgovarja pritožnici o ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

_____________________________
1 št. 0166/2017 z dne 10. 3. 2017 družbe M. d.o.o. (priloga A19 spisa), po kateri naj bi adaptacija obsegala rušitvena, pripravljalna in zaključna dela, montažne stene in stropove, slikopleskarska , steklarska, podopolagarska in mizarska dela (tudi v nadaljevanju: ponudba).
2 Sodba VS RS II Ips 261/2004 z dne 6. 10. 2005.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2OTkz