VSL sklep Cst 65/2021

Jedro

V trenutku, ko sodišče izda soglasje za plačilo sodne takse, vsak pravdni postopek predstavlja določeno tveganje. Logika pritožnika pomeni, da sodišče nikoli ne bi smelo izdati soglasja za plačilo sodne takse, saj vedno obstaja negotovost tako glede izida pravde kot stroškov, ki bodo nastali v pravdnem postopku. Za razlago, za kakršno se zavzema pritožnik (torej, da bi moral upravitelj v naprej pojasniti in celo izkazati stroške celotnega postopka s tožbo), ni nobene zakonske podlage, niti ni mogoče že pred vložitvijo tožbe pridobiti soglasja sodišča za plačilo celotnih stroškov, povezanih z vloženo tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravitelju dalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, navedenih v predlogu upravitelja z dne 14.1.2021, ki je sestavni del izreka sklepa in je bil objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila upraviteljica in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožnik v uvodnih navedbah kot izpodbijani sklep navedel sklep o razdelitvi posebne razdelitvene mase, prav tako pa se velik del pritožbenih navedb nanaša na predračun stroškov. Ker ne eno ne drugo ni predmet pritožbene presoje, višje sodišče na pritožbene navedbe, ki se ne tičejo izpodbijanega sklepa o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, ne bo odgovarjalo.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se upraviteljici izda soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopa. Kot je razvidno iz njenega predloga (PD 123), gre za stroške sodne takse v višini 807,00 EUR (v zadevi I Pg 85/2020, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu). Iz predlogu priložene tožbe in naloga za plačilo sodne takse sta razvidna višina tožbenega zahtevka in višina sodne takse, pritožnik pa tudi sicer ne navaja, da bi bila sodna taksa napačno izračunana; v pritožbi poudarja, da upraviteljica ni pojasnila, zakaj vlaga predmetno tožbo, kako ocenjuje možnosti za uspeh v postopku, na kakšni podlagi je vložila tožbo, s katero nastajajo stroški v postopku, morebitna tveganja, kako je izračunala višino toženega zahtevka in tudi ni pojasnila stroškov celotnega postopka s tožbo.

7. Noben od pritožbenih očitkov ni utemeljen, niti ni relevanten za vprašanje pravilnosti izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe glede (ne)potrebnosti vlaganja izpodbojnih tožb in s tem povezanih stroškov se ne nanašajo na sklep o soglasju k plačilu stroškov stečajnega postopka, temveč na odločitev stečajnega upravitelja, da vodi posamezna opravila ter opravlja dejanja v stečajnem postopku. Sodna praksa je že zavzela stališče, da sodišče pri odločanju o izdaji soglasja za plačilo stroškov stečajnega postopka ne more presojati in usmerjati stečajnega upravitelja (prim. Cst 309/2016, Cst 436/2018, Cst 445/2019), še manj pa je dolžno preverjati možnosti za uspeh v pravdnem postopku, pravno podlago, na podlagi katere je vložena izpodbojna tožba in presojati, kakšni bodo celotni stroški, nastali v pravdnem postopku. Takšna kontrola predlaganih stroškov, za kakršno se v primeru vložene (izpodbojne) tožbe zavzema pritožnik, zakonsko ni predvidena niti ni mogoča. Pri vprašanju stroškov stečajnega postopka gre načeloma za pavšalni (predvideni) strošek, ki ga upravitelj lahko poravna le ob soglasju sodišča (prim. 357. člen ZFPPIPP) in na podlagi predloženih dokazov o nastanku in višini stroškov. V tej zadevi pa niti ne gre za to, da bi upraviteljica zgolj predvidela nastanek in višino stroškov, pač pa je predlagala izdajo soglasja k stroškom, katerih dejansko višino je s predložitvijo tožbe in naloga za plačilo sodne takse nedvoumno izkazala. Več od tega niti ni mogla niti ni bila dolžna storiti.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče v nadaljevanju postopka lahko zavrnilo soglasje k nadaljnjim in neizogibnim pravdnim stroškom, posledično pa bi bilo tudi plačilo sodne takse zaman. Takšni razlagi, za kakršno se zavzema pritožnik, višje sodišče ne more slediti. V trenutku, ko sodišče izda soglasje za plačilo sodne takse, vsak pravdni postopek predstavlja določeno tveganje. Logika pritožnika pomeni, da sodišče nikoli ne bi smelo izdati soglasja za plačilo sodne takse, saj vedno obstaja negotovost tako glede izida pravde kot stroškov, ki bodo nastali v pravdnem postopku. Za razlago, za kakršno se zavzema pritožnika (torej, da bi moral upravitelj v naprej pojasniti in celo izkazati stroške celotnega postopka s tožbo), ni nobene zakonske podlage, niti ni mogoče že pred vložitvijo tožbe pridobiti soglasja sodišča za plačilo celotnih stroškov, povezanih z vloženo tožbo.

9. Ne drži niti pritožbeni očitek, da ni jasno, na katero sodno takso se soglasje sodišča nanaša, saj je upraviteljica 14.1.2021 vložila dva predloga v zvezi s tem. Drži sicer, da v izreku izpodbijanega sklepa ni izrecno navedeno procesno dejanje, na katerega se soglasje sodišča nanaša. Ker pa je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvoumno razvidno, da gre za predlog PD 123, ne more biti nikakršnega dvoma v zvezi s tem. Odveč so zato pritožbena teoretiziranja o tem, da le izrek sodne odločbe postane pravnomočen in izvršljiv, posledično pa naj bi bil izpodbijani sklep zaradi odsotnosti navedbe, za kateri predlog upraviteljice gre, neizvršljiv.

10. Prav tako pa ne drži, da izpodbijani sklep ni obrazložen. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01). Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi: sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je upravitelj v predlogu (PD 123) navedel izplačila, ki imajo po presoji sodišča prve stopnje značilnost stroškov stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP. Ker znesek plačila ustreza običajni višini stroškov take vrste, je sodišče prve stopnje izdalo soglasje za plačilo na podlagi 1. odstavka 357. člena ZFPPIPP. Višina predlaganega plačila je tudi sicer razvidna iz predloženega plačilnega naloga; kot je bilo že zgoraj opozorjeno, pa pritožnik tudi sicer ni niti zatrjeval niti dokazoval, da bi bila sodna taksa izračunana napačno. Višina sodne takse je odvisna od višine tožbenega zahtevka; od upraviteljice pa ni mogoče pričakovati, da bo tožbeni zahtevek prilagajala želji upnika po čim nižji sodni taksi in nadaljnjih pravdnih stroških.

11. Upnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

12. Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

29.04.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 251/2022
• VSL Sklep Cst 36/2019
• VSL Sklep Cst 14/2022