VSL Sodba VII Kp 43361/2016

Jedro

Iz vsebine komunikacije ne izhaja nikakršna resna kritika ali ocena oškodovankinega dela, ki bi lahko bila v javnem interesu, temveč je vsebina e-mail korespondence v celoti in izključno sestavljena iz hudih žaljivk in vulgarnih psovk ter groženj oškodovanki kot sodnici, a na izrazito osebni ravni (ad personam) – izražene vrednostne sodbe se primarno nanašajo na oškodovanko kot osebo, na njene osebnostne lastnosti, in ne na njena stališča ali ravnanja (ad rem). Iz vsebine obdolženčevih izjav je očitno, da je bil njegov izključni namen zaničevati in vznemirjati sodnico, torej izvesti osebni napad nanjo, pri katerem je bil predmet sojenja v problematizirani kazenski zadevi in njenega sodniškega dela povsem potisnjen v ozadje.

Učinki zakonske rehabilitacije – za razliko od sodne rehabilitacije – nastopijo na podlagi samega zakona, ne pa šele z izbrisom, zato je obsojenec rehabilitiran v trenutku, ko stečejo pogoji za zakonsko rehabilitacijo in zakonska rehabilitacija nastopi, četudi obsodba (še) ni fizično izbrisana iz evidence. Posledično mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izbris obsodbe in v tem primeru sodbe ne sme upoštevati, ne glede na to, ali je obsodba iz kazenske evidence že izbrisana ali ne, saj v nasprotnem primeru krši domnevo nedolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o izrečeni enotni kazni spremeni tako, da se obdolženemu izrečena enotna kazen

zniža

na 4 (štiri) mesece in 25 (petindvajset) dni zapora.

II. Sicer se v preostalem pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 (točka I izreka) in kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (točka II izreka) ter mu za vsako kaznivo dejanje razžalitve pod točko I izreka določilo kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje grožnje pod točko II izreka pa kazen en mesec zapora ter nato obdolžencu izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je obdolženec vložil laično pritožbo, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo bodisi „spremeni v oprostilno“, bodisi razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3. Na pritožbo je odgovoril okrajni državni tožilec A. A. z Okrožnega državnega tožilstva v Celju in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožbeno sodišče je obdolženca, skladno z njegovo zahtevo v pritožbi (str. 54) ter na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) Up-96/15-33, z dne 12. 3. 2020, pred opravo pritožbene seje z dopisom z dne 20. 7. 2020, ki je bil obdolžencu vročen preko priporočene pošte dne 2. 9. 2020 (že v avgustu pa zaradi prvotno neuspešne vročitve tudi po navadni pošti), seznanilo s sestavo senata, ki bo odločal o njegovi pritožbi, ter ga podučilo, da lahko v roku osmih dni od prejema dopisa pri pritožbenem sodišču zahteva izločitev katere od višjih sodnic – članic senata po tretjem odstavku 41. člena ZKP.

5. Obdolženec se je na obvestilo odzval z elektronskim sporočilom z dne 5. 9. 2020, ki ga je naslovil na več naslovnikov, med drugim tudi na Urad predsednika tukajšnjega pritožbenega sodišča in Urad predsednika Vrhovnega sodišča RS. Sporočilo je izredno težko razumljivo, vendar je pritožbeno sodišče iz njega smiselno razbralo, da obdolženec predlaga prenos krajevne pristojnosti – predlog je bil zavrnjen s sklepom Vrhovnega sodišča I Kr 43361/2016, z dne 24. 9. 2020 – ter zahteva izločitev sodnice, ki pa ni poimensko navedena – to zahtevo je Višje sodišče v Ljubljani zavrglo s sklepom VII Kp 43361/2016, z dne 15. 10. 2020.

6. Obdolženi je v pritožbi prav tako zahteval, naj ga pritožbeno sodišče obvesti o seji senata (strani 1 in 61 pritožbe), vendar povsem nekonkretizirano. Obdolženec ni pojasnil, kako konkretno naj bi njegova navzočnost na seji prispevala k razjasnitvi zadeve – na strani 63 pritožbe je pavšalno navedel le, da bo potencialno lahko pritožbo obrazložil s pomočjo nove sodne prakse, vendar skladno z načelom iura novit curia pritožbeno sodišče sodno prakso spremlja in pozna, zato ni nobene potrebe, da bi pritožnik sodišče posebej opominjal nanjo. Glede na pojasnjeno ter po pregledu zadeve je pritožbeno sodišče, upoštevajoč določbo 445. člena ZKP, ocenilo, da navzočnost strank na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, zato strank o seji ni obveščalo. Ob tem, glede na pritožnikovo povsem napačno tolmačenje relevantnih določb ZKP (str. 56–58 pritožbe) in sklicevanja na neprimerljive primere iz sodne prakse (str. 63 pritožbe), pritožbeno sodišče dodaja še, da je predmetni kazenski postopek pred prvostopenjskim sodiščem potekal po skrajšanem postopku. Le-tega ZKP ureja v poglavju XXV in ga ne gre enačiti s postopkom za izdajo kaznovalnega naloga, ki ga kot ločen tip postopka ureja poglavje XXV.a. Zato je v danem primeru relevantna določba 445. člena ZKP. Skladnost slednje z Ustavo RS je pred kratkim res presojalo tudi USRS, ki je dne 28. 5. 2020 v odločbah Up-700/16-24 ter Up-1550/18-17, v nasprotju s pritožnikovim mnenjem, odločilo, da 445. člen ZKP ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS).

7. Pritožba pa je sicer delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obdolženčeva laična pritožba izredno obsežna, nekoliko težje razumljiva, mestoma se ponavlja, pritožnik večkrat prihaja sam s seboj v nasprotje, pogosto se sklicuje tudi na zakonodajne določbe ali sodno prakso, ki pa jih izrazito napačno tolmači. Posledično se bo pritožbeno sodišče opredelilo do osrednjih pritožbenih argumentov v tematskih sklopih. Do vseh ostalih, očitno neutemeljenih, nekonkretiziranih, irelevantnih, mestoma povsem nerazumljivih ali celo absurdnih pritožbenih navedb (denimo t.i. „popkulturne reference“ na strani 119 pritožbe ali navedbe glede uporabe velikih tiskanih črk na strani 120 pritožbe) pa se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo in se v teh delih, kot tudi sicer, v celoti sklicuje na popolno, podrobno, pravilno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe ter povsem utemeljene zaključke prvostopenjskega sodišča.¹

Glede pravice do obrambe in domnevne obljube državnega tožilca o umiku obtožnega predloga

9. Pritožnik na strani 42 pritožbe navaja, da mu je tožilstvo obljubilo umik obtožnega predloga, če se oškodovanki opraviči, nato pa kljub opravičilu obljube ni izpolnilo, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do obrambe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v spisu ni najti nikakršnih dokazov, da bi tožilstvo obdolžencu karkoli ponujalo ali obljubljalo. Kot je pojasnil tudi državni tožilec v odgovoru na pritožbo, tožilstvo nima pristojnosti obljubljati umika obtožnega predloga, predlog za pregon pa v primeru predlagalnih deliktov lahko umakne po svoji avtonomni volji le oškodovanka; v njenem imenu tožilstvo ne more podajati izjav ali obljub. Če je tožilstvo skušalo obdolženca pomiriti ali mu predlagalo opravičilo, tega ni moč enačiti z obljubo za umik obtožnega akta. Sicer pa pritožbeno sodišče v navedenem ne prepozna nikakršne kršitve določb postopka, ki bi (lahko) vplivala na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče obdolžencu opravičila, ki ga je že pred domnevnim pogovorom s tožilcem podal v svojem zagovoru (torej ni v vzročno-posledični zvezi z zatrjevanim pogovorom s tožilcem), ni štelo v škodo, niti v korist, oškodovanka pa se očitno ni odločila umakniti predloga za pregon, kar je njena pravica. Glede na obsežen zagovor, ki ga je obdolženec podajal na kar treh zaporednih narokih za glavno obravnavo (dne 10. 7. 2019, 18. 9. 2019 in 30. 10. 2019), ter obsežne pripombe obdolženca na dokazno gradivo na naroku dne 24. 2. 2020, ni zaznati, da bi obdolženi svoj način zagovora spremenil zaradi domnevnega pogovora s tožilcem ali da bi bil v svoji obrambi kakorkoli prikrajšan. Navsezadnje iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 16. 12. 2019, ki je sledil naroku dne 30. 10. 2019, izhaja, da se je obdolženi že takrat zavedal, da tožilstvo ni umaknilo obtožnega predloga, niti oškodovanka ni umaknila predloga za pregon in da o tem nihče ničesar ne ve, zato tega niti ni mogel utemeljeno pričakovati in je imel dovolj časa, da je svojo obrambo temu primerno prilagodil. Prvostopenjsko sodišče je, kljub pretežni enostavnosti zadeve, izvedlo kar šest narokov za glavno obravnavo, pri čemer je bila polovica narokov v celoti namenjena zgolj obdolženčevemu zagovoru, posledično pa je očitno, da so bile obdolžencu dane vse možnosti primerne obrambe. Zato relativno bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana. V kolikor obdolženec meni, da je bilo postopanje državnega tožilstva nekorektno, lahko sproži ustrezne postopke (in jih očitno tudi je – stran 33 pritožbe in sledeče), za katere rešitev pa pritožbeno sodišče ni pristojno.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov obdolženca

10. Pritožnik na strani 97 pritožbe trdi, da je prvostopenjsko sodišče napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje med drugim zato, ker je, v nasprotju s pravico do poštenega sojenja po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in načelom enakopravnosti strank v kazenskem postopku (16. člen ZKP), brez ustrezne obrazložitve zavrnilo dokazne predloge obdolženca. S tem pritožnik uveljavlja potencialno relativno bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter preko zatrjevanja pomanjkljive obrazložitve tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je v točki 5 izpodbijane sodbe ustrezno prepričljivo in podrobno obrazložilo, da je zaradi očitne irelevantnosti in nepotrebnosti zavrnilo določene dokazne predloge obdolženca. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja še, da dokazovanje obdolženca, da je bil oškodovanko „prisiljen“ žaliti, ni materialnopravno relevantno, saj obdolženca ne more ekskulpirati, dokaz resničnosti pa v primeru vrednostnih sodb niti ni mogoč, kot bo vse pojasnjeno v nadaljevanju. Posledično obtožencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do obrambe. Ker so bili ti dokazni predlogi usmerjeni v izvajanje povsem irelevantnih dokazov, s katerimi se ne bi dokazovala za zadevo odločilna dejstva, pa njihova zavrnitev tudi sicer ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje tudi, da gre v primeru „zvočnih posnetkov“, na katere se po navedbah pritožnika na strani 100 pritožbe sklicuje prvostopenjsko sodišče, v resnici za prepise zvočnih posnetkov, ki se nahajajo v spisu in so bili v celoti prebrani na glavni obravnavi (l. št. 527), zato so pritožbene navedbe v tem delu brezpredmetne.

Glede pravice do zasebnosti komunikacije

13. Pritožnik trdi, da e-poštna komunikacija, ki je povzeta v opisu dejanja, ne bi smela biti uporabljena kot dokaz v kazenskem postopku, saj mu je bila s tem kršena pravica do zasebnosti. Z navedenim pritožnik pravzaprav zatrjuje, da se sodba opira na dokaze, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, torej uveljavlja pritožbeni razlog absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Pritožbeno sodišče na tem mestu najprej pojasnjuje, da je obdolženec obravnavan zaradi kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, in ne po drugem odstavku 158. člena KZ-1, kot si očitno napačno razlaga pritožnik na strani 9 pritožbe.

15. Obdolženi je v pritožbi sicer izrazito kontradiktoren zlasti v povezavi z zatrjevano svobodo govora, na katero se sklicuje v svoji obrambi, saj po eni strani (utemeljeno) trdi, da je e-mail korespondenca zasebna in ne pomeni javne razprave (npr. stran 119 pritožbe), po drugi strani pa pravi, da je šlo za kritiko sodničinega dela v javnem interesu, torej v javni razpravi (stran 82–83 pritožbe, ko kot primer navaja objave v medijih).

16. Nasprotno od povsem napačnega razumevanja pritožnika niti prvostopenjsko sodišče niti pritožbeno sodišče v sklepu V Kp 43361/2017 z dne 23. 10. 2018 (l. št. 299), nista zagovarjala stališča, da naj bi šlo za karkoli drugega kot zasebno komunikacijo, niti nista negirala pritožnikove pravice do zasebnosti relevantne e-mail komunikacije (navedbe na strani 64 in sledečih pritožbe so zato že na prvi pogled irelevantne). Pri pošiljanju elektronskih sporočil gre vsekakor za zasebno komunikacijo med pošiljateljem in naslovnikom, ki se prenaša preko svetovnega spleta. Slednji sicer sam po sebi predstavlja sredstvo javnega obveščanja, vendar komunikacija preko elektronskih sporočil, čeprav so s spletom neločljivo povezana, zgolj zaradi uporabe tehnologije svetovnega spleta še ni javna. Pri elektronskih sporočilih gre namreč, kot pri navadni pošti, za zasebno, usmerjeno komunikacijo, ki je namenjena (točno) določenim naslovnikom, pri čemer večje ali veliko številko naslovnikov ne pomeni, da gre za javno komunikacijo oziroma sredstvo javnega obveščanja. Navedenega stališča ne omaje niti dejstvo, da gre pri elektronskih naslovih naslovnikov za splošne elektronske naslove, do katerih lahko ima dostop večje število ljudi, saj je njihovo število še zmeraj omejeno, zato tudi pri pošiljanju elektronskih sporočil na takšne elektronske naslove ne gre za javno obveščanje.²

17. Pritožnik nerazumljivo navaja tudi, da elektronski naslov ni javen podatek in ga zato policija ali tožilstvo ne sme pridobivati brez sodne odredbe (str. 17, 20 in 78 pritožbe). Pritožbeno sodišče pri tem zavrača pritožbena naziranja, da je IP naslov enak e-mail naslovu. Sicer pa so tovrstne navedbe povsem irelevantne, saj naslova niso pridobivali državni organi.

18. V danem primeru niti elektronskega naslova, niti e-mail korespondence niso pridobili državni organi (denimo policija), temveč jo je državnim organom za potrebe vodenja postopka oziroma kot dokaz prostovoljno predložila oškodovanka sama, ki se je z e-mail naslovom in vsebino e-mail sporočil neposredno seznanila po obdolženčevi volji, kot naslovnica te zasebne komunikacije.³ Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja še, da je pritožnik tekom postopka večkrat sam navedel, da je e-mail sporočila oškodovanki res poslal on (enako priznava tudi na strani 23 pritožbe), kar je sicer razvidno tudi iz e-mail naslova, ki vsebuje njegovo ime in priimek ter iz vsebine komunikacije, vse, kakor je nedvomno in pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 13 izpodbijane sodbe.

19. Pritožnik zato s svojimi zahtevami po sodni odredbi in citiranjem sodne prakse, ki je očitno irelevantna,⁴ izkazuje popolno nerazumevanje pravne ureditve, ki ločuje med situacijami, ko v ustavno varovane pravice posameznika poseže državni aparat – takrat so standardi za poseg v pravice višji in se zahteva sodna odredba – in med situacijami, ko v pravice posameznika poseže drug posameznik (posamezniki sodnih odredb za posege v pravice drugih ne morejo pridobiti in zakon tega ne predvideva).⁵

20. Čeprav so pravice posameznikov zavarovane tudi napram drugim posameznikom, so hkrati z njimi tudi omejene. Tretji odstavek 15. člena URS namreč določa, da so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. To pomeni, da se posameznikova pravica končna tam, kjer trči ob pravico drugega. Ko torej v tem vzajemnem razmerju pride do kolizije dveh ustavno varovanih pravic - denimo ko, kot v obravnavanem primeru, v dokaznem pravu trčita na eni strani pravica obdolženca do zasebnosti ter pravica oškodovanke do varstva časti in dobrega imena – sta teorija in ustaljena sodna praksa⁶ vzpostavili mehanizem „tehtanja“ ene pravice nasproti drugi, upoštevajoč vse relevantne okoliščine in načelo sorazmernosti.⁷

21. V konkretnem primeru je zlasti potrebno upoštevati, da je obdolženec oškodovanki sporna elektronska sporočila pošiljal na njen službeni e-mail naslov ter da so bila pogosto naslovljena na več naslovnikov hkrati in tako ni šlo za strogo zasebno komunikacijo zgolj med obdolžencem in oškodovanko, poleg tega pa iz vsebine komunikacije ne izhajajo nikakršne zasebne informacije o obdolžencu, temveč je vsebina e-mail korespondence v celoti in izključno sestavljena iz hudih žaljivk in vulgarnih psovk ter groženj oškodovanki. Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da oškodovankina pravica do časti in dobrega imena oziroma njen interes, da zaščiti to pravico, močno in nesporno pretehtata nad obdolženčevo pravico do zasebnosti. Takšno tehtanje je opravilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 8 izpodbijane sodbe, že predhodno pa je zakonitost teh dokazov potrdilo tudi višje sodišče v zgoraj navedenem sklepu z dne 23. 10. 2018, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijane sodbe in navedenega sklepa z dne 23. 10. 2018, vse pritožbene navedbe v tej smeri pa zavrača kot očitno neutemeljene ter izpostavlja, da je sodna praksa, ki jo pri tem navaja pritožnik (npr. stran 18–19 pritožbe) irelevantna, saj gre za drugačne, neprimerljive situacije, ki jih pritožnik tudi napak tolmači.

Glede pravice do odgovora na odgovor

22. Pritožnik v zvezi s svojim stališčem, da gre v primeru elektronske komunikacije med njim in oškodovanko za zasebno komunikacijo, ki ne sme biti dokaz v kazenskem postopku, prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita še, da je tekom postopka podal zahtevo za izločitev dokazov, prvostopenjsko sodišče pa mu ni vročalo v odgovor odgovora državnega tožilstva na to zahtevo.

23. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZKP nikjer ne predvideva, da bi se odgovor na določeno vlogo ene stranke vročal v ponovni odgovor nasprotni stranki (konkretno za pritožbo denimo 376. člen ZKP določa le, da se pritožba vroči v odgovor nasprotni stranki, nato pa se pritožba in morebitni odgovor posredujeta sodišču druge stopnje; glede na navedbe na strani 50 pritožbe sodišče druge stopnje opozarja tudi na ureditev po četrtem odstavku 285.d člena ZKP, ki prav tako ne predvideva t.i. „triplike“). S takim postopanjem ni kršena pravica do izjave iz 22. člena URS, saj je tej zadoščeno že, če ima obdolženec možnost izjaviti se enkrat – gre torej za izvrševanje pravice v skladu z načelom sorazmernosti, ne more pa obdolženec te pravice izrabljati in v nedogled podajati replik na odgovore nasprotne stranke, kakor si zakonske določbe zopet napačno tolmači pritožnik. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva pritožnika sicer obvešča, da konkretno glede predloga za izločitev dokazov tožilstvo odgovora ni podalo.

24. Še bolj zgrešeno je pritožnikovo naziranje, da odsotnost odgovora pomeni, da dejstva iz vloge nasprotna stranka „priznava“ in bi zato moralo sodišče vlogi ugoditi (stran 48 pritožbe). V kazenskem postopku je sodišče zavezano k iskanju materialne resnice in zato odločitev ne sme biti odvisna od volje strank.⁸

Glede dejanskega stanja in kolizije dveh ustavno varovanih pravic

25. Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da sicer pritožnik izpodbija prvostopenjsko sodbo tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, čemur pa nikakor ni moč pritrditi, saj navsezadnje na drugih mestih pritožbe (kot že tekom postopka na prvi stopnji) obdolženec priznava, da je oškodovanki izrekel oziroma zapisal vse, kakor je opisano v izreku napadene sodbe, vendar pa se pri tem sklicuje na svobodo govora. Povzetek dokaznega gradiva (zlasti e-mail sporočila (l. št. 51–54; l. št. 8 pridruženega spisa na l. št. 123; l. št. 4 pridruženega spisa na l. št. 166) in zapisnika narokov glavne obravnave v zadevi, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. IV K 53384/2014 z dne 6. 7. 2016 (l. št. 15) in 28. 9. 2016 (l. št. 7 in 13 pridruženega spisa na l. št. 86)) ter njegova presoja v izpodbijani sodbi sta povsem prepričljiva, prav tako ni moč najti nobenih razbremenilnih dokazov (kakor neutemeljeno trdi pritožnik na strani 23 pritožbe), zato se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijane sodbe.

26. Pritožnik v osrednjem delu pritožbe svoja ravnanja utemeljuje s svojo pravico do svobode govora.

27. Prvostopenjsko sodišče se je v tem delu še enkrat soočilo s trkom dveh ustavno varovanih pravic – obdolženčeve pravice do svobode izražanja (39. člen URS) na eni in oškodovankine pravice do časti in dobrega imena (35. člen URS) na drugi strani. Prvostopenjsko sodišče je pravici tehtalo eno proti drugi, upoštevajoč načelo sorazmernosti in v luči vseh okoliščin konkretnega primera,⁹ saj ni mogoče, kakor neutemeljeno navaja pritožnik (stran 83–84 pritožbe), kar a priori, absolutno in na splošno zaključiti, da je ena pravica vselej pomembnejša od druge.¹⁰ Navsezadnje obdolženec na strani 95 pritožbe (zopet povsem v nasprotju s svojimi poprejšnjimi navedbami) tudi sam citira sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 1177/2010, z dne 16.11.2016, v delu, kjer je to sodišče izrecno navedlo, da je potrebno pri koliziji pravice do svobode izražanja in pravice do časti in dobrega imena upoštevati vse okoliščine primera.

28. Pritožnik smiselno zatrjuje, da je dejanje storil v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 – torej, da se je o oškodovanki žaljivo izrazil v resni kritiki, pri čemer pa zakon določa, da se storilec v tem primeru ne kaznuje samo, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

29. V konkretnem primeru je, kot že pojasnjeno, obdolženec oškodovanki sporna elektronska sporočila pošiljal tako, da so bila pogosto naslovljena na več naslovnikov hkrati in so lahko žaljive vrednostne sodbe o njej prebrali vsi naslovniki, kar je zagotovo pripomoglo k intenziteti posega v njeno čast in dobro ime. Kljub temu sporočila niso dosegla dovolj širokega kroga ljudi, da bi lahko govorili o javni razpravi. Zlasti pa je ključno, da iz vsebine komunikacije ne izhaja nikakršna resna kritika ali ocena oškodovankinega dela, ki bi lahko bila v javnem interesu, temveč je vsebina e-mail korespondence v celoti in izključno sestavljena iz hudih žaljivk in vulgarnih psovk ter groženj oškodovanki kot sodnici, a na izrazito osebni ravni (ad personam) – izražene vrednostne sodbe se primarno nanašajo na oškodovanko kot osebo, na njene osebnostne lastnosti, in ne na njena stališča ali ravnanja (ad rem)¹¹ (enako tudi prvostopenjsko sodišče v točki 19 napadene sodbe). Obdolženec je o oškodovanki z ravnanji, opisanimi v izreku sodbe, podajal izrazito negativno vrednostno sodbo (pri kateri dokaz resničnosti pojmovno ni mogoč¹²),¹³ ki je bila močno pretirana,¹⁴ saj je bila, upoštevajoč vse okoliščine in kontekst, brez dejanske podlage. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe izpostavlja še, da je tudi, kadar je negativna vrednostna sodba podana v javnem interesu (o čemer sicer, kot pojasnjeno, v danem primeru ni moč govoriti), potrebno upoštevati načelo sorazmernosti (izjava mora biti primerno, najmilejše in nujno sredstvo), zato so vselej povsem neprimerna blatenja in čista zmerjaška kritika, pri kateri je v ospredju oseben napad na čast in dobro ime.¹⁵

30. Iz vsebine obdolženčevih izjav ter uporabe izrazito vulgarnega besedišča (drugače kot v povsem neprimerljivem primeru, citiranem na str. 87 pritožbe) je očitno, da je bil njegov izključni namen zaničevati in vznemirjati sodnico (tako tudi prvostopenjsko sodišče v točki 18 izpodbijane sodbe), torej izvesti osebni napad nanjo, pri katerem je bil predmet sojenja v zadevi IV K 53384/2015 in njeno sodniško delo povsem potisnjen v ozadje.¹⁶ Čeprav je prvostopenjsko sodišče obdolžencu pustilo dokazovati nasprotno (nasprotno od navedb na straneh 101–102 pritožbe) in se obdolženec že ves čas postopka ravno na to tudi dejansko sklicuje, je tako prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki jih predvideva določba tretjega odstavka 158. člena KZ-1, saj ni šlo za resno kritiko oškodovankinega dela, temveč se iz načina izražanja in drugih okoliščin vidi, da je obdolženec izključno zmerjaško pisaril z namenom zaničevanja. Izjave, podane z izključnim, očitnim namenom zaničevanja, pa pomenijo zlorabo pravice do svobode izražanja in zato ne uživajo zaščite.¹⁷

31. Da je šlo za žaljive trditve, je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo v točkah 17–18 izpodbijane sodbe, kjer se je sklicevalo tudi na Slovenski slovar knjižnega jezika, a je pri tem upoštevalo celoten kontekst (kot to zahteva stran 95 in 100 pritožbe) in pojasnilo, da so bile vse besede, s katerimi je obdolženec označeval oškodovanko, v kontekstu, v katerem so bile izrečene ali zapisane ter glede na uporabo klicajev in velikih tiskanih črk – ki res pomenijo kričanje – žaljivke visoke stopnje, kar je sicer na prvi pogled očitno že iz opisa dejanja. Ker gre za očitno žaljive besede in psovke pa je prvostopenjsko sodišče v točki 25 pojasnilo tudi, da se je obdolženec nedvomno zavedal, da gre za žaljive besede – to navsezadnje izhaja tudi iz njegovih navedb na vrhu strani 120 pritožbe. Tako so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki na strani 94, da je v tem delu sodba neobrazložena.

32. Pritožnik ob tem ponovno napak tolmači Resolucijo Sveta Evrope št. 1577 (2007) z dne 4. 10. 2007,¹⁸ ki sicer res spodbuja (in ne zavezuje) države, naj dekriminalizirajo kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, storjena v medijih, torej v javnosti, in sicer zaradi svobode govora in pomembnosti informiranja javnosti ter debate v interesu javnosti, z vidika medijev in profesionalnih novinarjev, kadar nastopajo v tej vlogi. Gre torej za povsem neprimerljive situacije, ko mediji skrbijo za informiranje javnosti, ni pa ta resolucija uporabna v primerih osebne razžalitve v zasebni komunikaciji dveh posameznikov. Poleg tega tudi navedena resolucija v točki 5 poudarja, da svoboda govora ni neomejena in da mora država pogosto omejiti svobodo govora v demokratični družbi, kadar za to obstaja pravna podlaga (ki jo KZ-1 nedvomno ponuja). Resolucija v točki 6 dodaja, da zakonodaja, ki ščiti čast in dobro ime, zasleduje legitimen cilj zaščite ugleda in pravic drugih oseb. Resolucija v točki 7 pojasnjuje še, da naj se ne kaznujejo izjave, podane v javnem interesu, v kolikor so bile podane brez zavedanja o neresničnosti oziroma brez namena povzročiti škodo. Kot obrazloženo zgoraj, v danem primeru obdolženec ni deloval v javnem interesu, poleg tega pa je ravnal z očitnim, nedvomnim in izključnim namenom oškodovati sodnico.

33. Tudi sodna praksa ESČP, ki jo s tem v zvezi navaja pritožnik, je irelevantna, saj gre za povsem drugačne, neprimerljive primere,¹⁹ hkrati pa jo pritožnik preozko tolmači, saj tudi ESČP oziroma Svet Evrope, kakor izhaja že iz zgoraj omenjene resolucije, priznavata, da je svoboda govora omejena in ji ne poklanjata zaščite, kadar gre za zlonamerne, nizkotne žaljivke, ki so same sebi namen.²⁰

34. Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da obdolženec s svojim ravnanjem ni izražal resne kritike o oškodovankinem delu, niti ni deloval v javnem interesu (saj niti ni ravnal v okviru morebitne javne razprave)²¹ ter da oškodovankina pravica do časti in dobrega imena močno in nesporno pretehta nad obdolženčevo pravico do svobode govora, kakor je pravilno ugotovilo in podrobno obrazložilo tudi prvostopenjsko sodišče v točkah 15–16 in 18–19 izpodbijane sodbe. Čeprav drži, da morajo uradne osebe zaradi narave svojega dela prenašati tudi ostro kritiko, ki je v javnem interesu, pa jih je obenem potrebno toliko bolj zaščititi pred nizkotnimi žalitvami, ki pomenijo napad na njihovo osebnost,²² ker svoboda govora, kot nobena druga pravica, ni absolutna in je za delovanje države pomembno, kakšno je javno mnenje o državnih organih, saj se na ta način zagotavlja učinkovitost njihovega delovanja.

Glede (ne)uporabe 167. člena KZ-1

35. Pritožnik očitno neutemeljeno trdi tudi, da naj bi oškodovanko razžalil zato, ker je predhodno z njim surovo ravnala. Okoliščina, da je oškodovanka leta 2013 – torej kar tri leta pred izvršitvijo obravnavanih kaznivih dejanj, zato niti ni moč govoriti o vzročni zvezi – obdolženca v povsem drugem postopku poslala v pripor, ki je bil kasneje res ugotovljen za nezakonitega, ne ustreza definiciji surovega ravnanja, saj bi sicer surovo ravnanje lahko sodnikom očitali vselej, ko naredijo napako ali sprejmejo odločitev, ki nato ne vzdrži instančne presoje, to pa bi bilo nevzdržno z vidika delovanja sistema in pravne države.²³ Tudi dejstva, da je sodnica obdolženca na naroku glavne obravnave dne 6.7.2016 v zadevi IV K 53384/2014 povsem v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili napotila iz dvorane in ga, ko tega ni upošteval, ponovno opozorila, naj odide (zapisnik, l. št. 15–17), ni mogoče šteti za surovo ravnanje (tako tudi točka 18 izpodbijane sodbe) niti za ravnanje, ki bi lahko obdolženca kakorkoli ekskulpiralo oziroma vsaj v najmanjši meri pojasnilo njegovo povsem neprimerno, močno pretirano reakcijo ter nadaljnje obnašanje do oškodovanke. Vse to je sicer primerno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v točki 20 izpodbijane sodbe.

36. Pritožbeno sodišče pojasnjuje tudi, da 167. člen KZ-1 daje sodišču zgolj možnost, da ob izpolnitvi določenih pogojev kazen obdolžencu odpusti oziroma po prostem preudarku oceni, ali je kaznovanje obdolženca smiselno; ni pa nujno, da sodišče to tudi stori. Ker opravičilo, ki ga je obdolženi podal oškodovanki v svojem zagovoru na glavni obravnavi, glede na kasnejše in siceršnje obnašanje obdolženca na narokih pritožbenega sodišča ne prepriča, tudi slednje ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče upravičeno ni uporabilo določbe 167. člena KZ-1.

Glede zakonskih znakov po drugem odstavku 168. člena KZ-1

37. Pritožnik neutemeljeno nasprotuje tudi pravni opredelitvi dejanj ter zatrjuje, da očitana mu kazniva dejanja niso bila izvršena zoper uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe. Posledično naj ne bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 168. člena ZKP, kar bi potencialno predstavljalo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

38. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v točki 10 napadene sodbe, je potrebno drugi odstavek 168. člena KZ-1 uporabiti takrat, ko so taksativno navedena kazniva dejanja izvršena zoper uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe v organu, v katerem deluje, torej ko so kazniva dejanja povezana z opravljanjem njene službe oziroma je njeno dostojanstvo prizadeto v zvezi z opravljanjem te službe in ne zunaj opravljanja službe.²⁴ Obravnavana kazniva dejanja so bila nedvomno izvršena zoper sodnico kot uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe – vodenjem kazenskega postopka, pri čemer celo pritožnik priznava, da je bila podlaga za njegove negativne vrednostne sodbe ravno njegovo nestrinjanje s postopanjem sodnice v kazenski zadevi (sicer pod pretvezo kritike njenega dela), ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. IV K 53384/2014. Tudi tu pride pritožnik sam s seboj v nasprotje, saj ves čas trdi, da njegove žaljivke nimajo povezave s funkcijo oškodovanke kot sodnice oziroma njenim obravnavanjem obdolženca, nato pa hkrati navaja, da so njegove žaljivke temeljile na oškodovankinem sodniškem delu (str. 87 pritožbe). Nikakor torej ne gre opisane norme razlagati tako ozko, kot skuša to prikazati pritožnik na strani 24 (in sledečih) pritožbe. Sodišča pa tudi ne zavezujejo morebitne odločitve državnega tožilstva, ki jih sprejema v sklopu svojih pristojnosti (in so lahko tudi napačne).

Glede resnosti grožnje

39. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da dejstvo, da je prvostopenjska sodnica posameznica za enega od obdolžencu prvotno očitanih kaznivih dejanj grožnje obtožni predlog zavrgla (sklep na l. št. 81), nima nikakršnega vpliva na ostala kazniva dejanja, saj gre za ločen historični dogodek oziroma za povsem ločeno e-poštno sporočilo z drugačno vsebino, ki je vsebovala svarilo obdolženca oškodovanki, da se bo z njo spustil v sodne postopke, za razliko od elektronskega sporočila z dne 22. 10. 2017 (točka II izreka), ki vsebuje med drugim grožnjo, da bosta obdolženec in oškodovanka poračunala „do Žal“. Zato ni moč zaključiti, da bi iz enakih razlogov morala sodnica „oprostiti“ obdolženca tudi za druga kazniva dejanja, še manj pa, da bi morala uporabiti načelo ne bis in idem (kot neutemeljeno trdi pritožnik na strani 109 pritožbe).

40. Prav tako pritožbenega sodišča ne prepričajo obdolženčeve navedbe na strani 110 (in sledečih) pritožbe, da naj bi Žale omenjal v kontekstu dolgotrajnih sodnih postopkov, ki se bodo vlekli do smrti. Splošno znano je, da je na Žalah pokopališče, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na vsebino in kontekst e-mail sporočila z dne 22. 10. 2017, nedvomno razvidno, da je obdolženi oškodovanki zavestno in namenoma zagrozil, da bo z njo poračunal do smrti, kar nedvomno, kot je pravilno zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče v točki 23 izpodbijane sodbe, predstavlja resno, objektivno grožnjo za njeno življenje. To je neizogibno in na prvi pogled razvidno že iz vsebine e-mail sporočila v opisu dejanja v izreku sodbe, saj vsebina ne more predstavljati ničesar drugega kot ravno namerne grožnje. Na podlagi opisa dejanja tudi ni nobenega dvoma, da je obdolženec takšne izjave lahko podal le z namenom ustrahovanja oškodovanke. Grožnja zoper življenje je grožnja najvišje intenzitete, ki je, tudi upoštevajoč konkretne okoliščine in obdolženčevo vztrajnost v agresivni, žaljivi komunikaciji z oškodovanko, očitno in nesporno objektivno zmožna povzročiti strah oziroma vznemirjenje pri vsaki povprečni osebi.

Glede kazenske sankcije

41. Obdolženec kazensko sankcijo izpodbija posredno, in sicer preko očitkov kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, torej da je prvostopenjsko sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj naj bi napačno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena KZ-1, ki kot najvišjo možno sankcijo za kaznivo dejanje razžalitve določa tri mesece zapora (str. 6 pritožbe in sledeče). Vendar je pritožnik tisti, ki očitno napačno tolmači materialno pravo, saj so zakonsko predpisane sankcije določene za eno kaznivo dejanje, obdolženec pa je bil v danem primeru obravnavan za pet posamičnih kaznivih dejanja razžalitve (točka 20 izpodbijane sodbe), zato se mu je za vsako izmed petih dejanj razžalitve določila sankcija znotraj zakonsko predpisanega razpona in bi se mu potencialno lahko celo za vsako od petih razžalitev določila maksimalna kazen treh mesecev zapora. Pritožnik tudi napačno razlaga določbe o sankcijah in neutemeljeno opozarja na kazen 30 let zapora kot najvišjo sankcijo za kaznivo dejanje umora po 116. členu KZ-1, ker gre pri tem za uporabo določbe drugega odstavka 46. člena KZ-1, ki zaporno kazen navzgor omejuje na 30 let, kar v danem primeru sploh ni relevantno. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena KZ-1, nato pa je tudi pravilno uporabilo določbe o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in obdolžencu za vsa kazniva dejanja izreklo enotno kazen.

42. Nadalje obdolženec v zvezi s kazensko sankcijo izpostavlja tudi, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko je upoštevalo njegovo predkaznovanost, saj bi „morale“ biti vse njegove pretekle „kazni“ že izbrisane iz kazenske evidence (pa v trenutku izdaje sodbe niso bile). Obdolženec v tem delu pritožbe ponovno povsem napačno tolmači pravo, prav tako se na pritožbeno sodišče obrača z razlogi za neplačilo denarnih kazni, ki pa bi jih moral uveljavljati v drugih postopkih.

43. Povsem nerazumljive so pritožbene navedbe v zvezi s tekom preizkusne dobe glede pogojne obsodbe, zato nanje pritožbeno sodišče žal ne more odgovoriti, saj ni mogoče razbrati, kaj želi pritožnik s temi navedbami sporočiti.

44. Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da je bila obsodba Deželnega sodišča (LG) Salzburg-Avstrija opr. št. 040 Hv 134/2014 z dne 16. 2. 2016 z odločbo Ministrstva za pravosodje RS z dne 26. 2. 2020 izbrisana iz kazenske evidence, pri čemer odločba pojasnjuje, da so se pogoji za izbris stekli dne 20. 2. 2020, torej štiri dni pred izdajo predmetne prvostopenjske sodbe.

45. Prvostopenjsko sodišče se je sicer v času izdaje sodbe oprlo na kazensko evidenco za obdolženca, kjer je bila ta obsodba še vedno zabeležena (odločba o izbrisu, ki jo je obdolženec priložil pritožbi, je bila namreč izdana šele dva dni po izdaji izpodbijane sodbe). Vendar je bila obsodba na podlagi 509. člena ZKP in 82. člena KZ-1 po izdaji sodbe izbrisana iz kazenske evidence, in sicer še pred pravnomočnostjo, pogoji za izbris pa so se stekli celo že pred izdajo napadene sodbe. Prvostopenjsko sodišče je tako kršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, saj je pri odločanju o kazenski sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ker je v nasprotju z domnevo nedolžnosti med obteževalnimi okoliščinami upoštevalo izpis iz kazenske evidence, ki se ne bi smel uporabiti, ker bi v njem navedena obsodba morala biti že izbrisana.²⁵

46. Zgoraj opisani izbris predstavlja t.i. zakonsko rehabilitacijo, ki jo ureja 82. člen KZ-1. Le-ta v tretjem odstavku določa, da se odločba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, odkar je bila izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Rok za izbris pogojne obsodbe pa po 2. točki četrtega odstavka istega člena znaša eno leto, od takrat, ko je potekla preizkusna doba. Preizkusna doba po pogojni obsodbi 040 Hv 134/2014 se je iztekla dne 20. 2. 2019; ker je pristojni organ ugotovil, da obdolženi v predpisanem času ni storil novega kaznivega dejanja, pa so se z dnem 20. 2. 2020 stekli tudi pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence.

47. Čeprav zakonska rehabilitacija ne nastopi avtomatično, saj je zanjo vselej potrebna izdaja odločbe Ministrstva za pravosodje, ki presodi, če so podani pogoji, pa se smatra, da je obsojenec rehabilitiran v trenutku, ko stečejo pogoji za zakonsko rehabilitacijo po zgoraj citiranih zakonskih določbah in zakonska rehabilitacija nastopi, četudi obsodba (še) ni fizično izbrisana iz evidence.²⁶ Posledično velja, da morajo pristojni državni organi po uradni dolžnosti izdati odločbo o izbrisu, podobno pa mora tudi sodišče po uradni dolžnosti paziti, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izbris obsodbe, in v tem primeru sodbe ne sme upoštevati, ne glede na to, ali je obsodba iz kazenske evidence že izbrisana ali ne, saj v nasprotnem primeru krši domnevo nedolžnosti. Učinki zakonske rehabilitacije – za razliko od sodne rehabilitacije – namreč nastopijo na podlagi samega zakona, ne pa šele z izbrisom.²⁷

48. Sicer pa pritožbeno sodišče v danem primeru že razpolaga tudi z odločbo pristojnega ministrstva, s katero je bila obsodba pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka tudi dejansko izbrisana iz kazenske evidence.

49. Prvostopenjsko sodišče je sicer, kakor izhaja iz točke 26 izpodbijane sodbe, ustrezno upoštevalo vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine, tudi obdolženčevo predkaznovanost, ki ga očitno ni odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj; vendar je v sklopu slednje neutemeljeno upoštevalo tudi obsodbo, za katero so se v trenutku izdaje sodbe že stekli pogoji za zakonsko rehabilitacijo in je bila iz kazenske evidence pred pravnomočnostjo napadene sodbe tudi res (fizično) izbrisana.

50. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu, upoštevajoč načelo stopnjevanja kazenske sankcije, sicer utemeljeno izreklo kazen zapora in se v tem delu v celoti pridružuje obrazložitvi izpodbijane sodbe, je pa potrebno, ker je „odpadla“ ena od obteževalnih okoliščin, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, temu primerno prilagoditi tudi trajanje izrečene enotne zaporne kazni. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je kazni za posamična kazniva dejanja prvostopenjsko sodišče že tako določilo na zakonsko predpisanem minimumu, saj 46. člen KZ-1 v prvem odstavku določa, da zaporna kazen ne sme biti krajša od enega meseca.

51. Pritožbeno sodišče je zato, skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP, poseglo v odločbo o kazenski sankciji tako, da je, glede na zgoraj navedeno, obdolžencu izrečeno enotno kazen zapora znižalo na 4 mesece in 25 dni,²⁸ kar po presoji pritožbenega sodišča ustreza vsem okoliščinam in teži kaznivega dejanja ter obtoženčevi krivdi, kakor jih je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče v točki 26 izpodbijane sodbe.

Sklepno

52. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče poseglo v izpodbijano sodbo in slednjo v odločbi o izrečeni enotni kazni spremenilo tako, da je obdolžencu izrečeno enotno kazen znižalo na 4 mesece in 25 dni zapora. V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče zaključilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svoje zaključke v sodbi tudi ustrezno obrazložilo, pri tem pa ni niti kršilo kazenskega zakona, niti zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Ker torej glede ostalih delov izpodbijane sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti kršitve, obstoj katerih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

53. Ker je pritožbeno sodišče odločilo deloma v obdolženčevo korist, obdolžencu posledično, skladno z drugim odstavkom 98. člena ZKP, ni naložilo v plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Skladno s prilagojenimi standardi obrazloženosti drugostopenjskih odločb – glej sodbo VSRS I Ips 45162/2011, z dne 13. 11. 2014.
² Sodba VSRS I Ips 31885/2014, z dne 23. 8. 2018.
³ In jih ni objavila v medijih, kakor povsem nerazumljivo očitno meni pritožnik, glede na sodno prakso ESČP, na katero se sklicuje na strani 82 pritožbe.
⁴ Npr. stran 10 pritožbe, odločba USRS U-I-106/05, z dne 2. 10. 2008, ko v tretji vrstici spodaj izrecno piše, da je „policija“ brez odredbe pridobila podatke; enako na strani 71 pritožbe, tretji odstavek jedra sklepa VSM, kjer v prvi vrstici prav tako piše, da je podatke pridobivala „policija“; ipd.
⁵ Iz enakih razlogov je irelevantna odločba USRS U-I-246/2014, ki jo obdolženec citira na strani 79 pritožbe, saj govori o podatkih, ki jih pridobi državni organi z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, torej o situaciji, ki ni niti najmanj primerljiva z obravnavano, kot že pojasnjeno.
⁶ Sodbe VS RS opr. št. I Ips 375/2007; I Ips 5909/2011; I Ips 18266/2010; I Ips 31384/2015; I Ips 6269/2015; idr.
⁷ Sodba VSRS I Ips 198/2008, z dne 15. 1. 2009.
⁸ Verjetno ima pritožnik v mislih pravila pravdnega postopka.
⁹ Odločba USRS Up-345/01, z dne 5. 2. 2004; Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 857.
¹⁰ Enako izhaja tudi iz odločbe USRS Up-455/15, z dne 24. 1. 2019, na katero se sicer sklicuje – a jo povsem izkrivljeno razlaga – tudi pritožnik.
¹¹ Sodba VSRS I Ips 45741/2012, z dne 15. 9. 2016, tčk. 13 in 15.
¹² Odločba USRS Up-1128/12-17, z dne 14. 5. 2015; Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 852.
¹³ Zato prvostopenjsko sodišče ni, kakor neresnično trdi pritožnik na strani 94, presojalo, ali se je obdolženec zavedal neresničnosti, niti ni ugotavljalo resničnosti.
¹⁴ Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 856.
¹⁵ Ibid., str. 856-857.
¹⁶ Glej odločbo USRS Up-1128/12-17, z dne 14. 5. 2015, ki jo sicer citira – a napak tolmači – tudi pritožnik.
¹⁷ Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 858, 862.
¹⁸ Dostopna na: https://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-XML2HTML-en.asp?fileid=17588&lang=en.
¹⁹ Denimo v zadevi Pais Pires de Lima v. Portugal, App. No. 70465/12, na katero se vneto sklicuje pritožnik, so bile „žaljivke“ po vsebini očitanje korupcije sodniku in navedbe, da jemlje podkupnine; v konkretnem primeru pa je šlo za grobe žaljivke in psovke.
²⁰ Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 858.
²¹ Povsem neprimerljiva je situacija, ki jo je USRS obravnavalo v odločbi Up-349/14, z dne 16. 5. 2019, saj je šlo za kolizijo pravice do varstva osebnih podatkov in pravice do svobode govora, poleg tega je šlo za objavo v medijih in torej dodaten element svobode tiska.
²² Kakor izhaja iz odločbe USRS U-I-226/95, z dne 8. 7. 1999, ki jo ravno v tem delu navsezadnje citira tudi sam obdolženec na strani 101 pritožbe.
²³ Primerjaj tudi sklep VSL VII Kp 45747/2014, z dne 15. 2. 2017, v katerem je sodišče med drugim zapisalo, da nepravilnost odločitve sodišča sama po sebi še ne pomeni protipravnega, nedopustnega ali nezakonitega ravnanja sodnika, niti krivičnega sojenja.
²⁴ Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 902.
²⁵ Sodba VSRS I Ips 4532/2012, z dne 12. 12. 2013.
²⁶ Prof. dr. Bele I., Kazenski zakonik s komentarjem – Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 558; tako tudi sodba VSM IV Kp 47840/2015, z dne 17. 12. 2019, tčk. 19 in sodba VSRS U 1848/1994, z dne 21. 5. 1997.
²⁷ Sklep VSL VII Kp 9357/20916, z dne 18. 5. 2016, tčk 6.
²⁸ Četrti odstavek 46. člena KZ-1 določa, da se zapor do šestih mesecev lahko izreka tudi na cele dni.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 20876/2018
• VSM sodba IV Kp 16813/2015
• VSM Sodba II Kp 39732/2019