VSL Sodba X Kp 10366/2016

Jedro

Glede na uveljavljeno načelo proste dokazne presoje iz 18. člena ZKP, sodišče ne sme opreti svoje odločitve na dokaze, ki so pridobljeni nezakonito. Med te sicer ne spadajo uradni zaznamki; ker to ni dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, ni pa tudi dokaz, da bi se sodna odločba - obsodilna sodba smela nanj opirati, ker gre le za "pomožen dokaz", ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le-tega, lahko potrjen ali ne. Prav izpovedba priče je potem predmet dokazne presoje, kar pomeni, da bo sodba lahko oprta na izpovedbo priče, ne pa na uradni zaznamek, v katerem je zapisano, kaj je ta oseba povedala ob informativnem razgovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (KZ); o stroških kazenskega postopka je glede na izrek oprostilne sodbe odločilo po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni in nagrada njegovega zagovornika, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pred popolnoma spremenjen senat.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili obtoženčevi zagovorniki in predlagali, naj jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno; obtoženca in zagovornike pa obvesti o seji senata.

4. Pritožbeno sodišče je stranke o razpisani seji obvestilo, vendar se obtoženec seje ni udeležil, kar ni predstavljalo ovire, da senat seje ne bi opravil, glede na določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Višje sodišče glede na razloge izpodbijane sodbe, kolikor se ti nanašajo na strukturo obtožbenega očitka, ki je povzet tudi v izrek izpodbijane sodbe, ugotavlja, da je razlogom v zvezi s tem navedenim v točkah 27 do 30 moč slediti. Tako glede obtožencu naslovljenega očitka, da je neupravičeno „izrekel za nično in odpravil“ dovoljenje Mestne občine ..., številka … z dne 20. 10. 2006, da temu ne gre pripisovati drugačne vsebinske narave kot pripravljalno dejanje (ne pa kot izvrševanje zakonskih znakov kaznivega dejanja jemanja podkupnine) kot glede ocene, da je izdaja dovoljenj za cestne zapore zadeva upravne narave iz pristojnosti upravnih organov, ne pa pristojnosti odločanja župana in ocene, da „Dogovoru o nadaljnjem poteku izgradnje kabelske kanalizacije na območju Mesta ... z dne 16. 3. 2007 - v nadaljevanju: „Dogovoru z dne 16. 3. 2007“, ni moč pripisovati pomena in narave upravnega dovoljenja, ki je bilo sicer izdano v skladu s predhodno podpisanim „Dogovorom“ istega dne in ki je bilo pripravljeno s strani pristojne službe za promet. Ugotovitvam prvostopenjskega sodišča višje sodišče pritrjuje ne glede na to, da pritožnica teh ugotovitev glede opisa kaznivega dejanja ni vsebinsko problematizirala in je navajala le, da je obtožba očitno bila sposobna obravnave. Navedeno drži, vendar to ne pomeni, da pomisleki prvostopenjskega sodišča niso bili upravičeni.

7. Sicer pa višje sodišče ugotavlja, da pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar ti očitki po presoji razlogov izpodbijane sodbe, vsebine in vrste pritožbenih navedb ter proučenega spisovnega gradiva, po oceni višjega sodišča niso taki, da bi jim bilo moč slediti.

8. Pritožnica je v pritožbi obsežno povzela navedbe posameznih prič, v različnih fazah postopka, in sicer B. B. (stran 3 do 10 pritožbe); C. C. (stran 10 do 13 pritožbe); D. D. (stran 13 do 17 pritožbe); E. E., F. F. in G. G. (stran 17 do 21 pritožbe).

9. V zvezi z dokazno presojo izpovedb posameznih prič je pritožnica prav tako povzemala sodbene zaključke (glede priče B. B., C. C. in D. D.), povzela je tudi dokazno presojo sodišča glede narave in razloga klica B. B. E. E. V tem delu tožilstvo sicer navaja, da je zaključek sodišča o razlogu in naravi telefonskega klica B. B. E. E. napačen (možnost vključitve donacije v kontekst finančnega bremena za družbo X.), vendar tudi v primeru takšne ocene sodišča, navedeno ne spremeni dejstva, da je B. B. E. E. obvestil, da obdolženi zahteva plačilo donacije kot pogoj za nadaljevanje gradnje kabelskega omrežja, kar da je potrdil tudi E. E., ko je bil zaslišan na sodišču.

10. Že na tem mestu višje sodišče v zvezi z navedeno trditvijo tožilke ugotavlja, da dejstvo, da je župan zahteval donacijo kot pogoj za nadaljevanje dela družbe X., z izvedenim dokaznim postopkom ni bilo potrjeno (točka 8 izpodbijane sodbe), saj navedbe B. B. v predkazenskem postopku, ko je omenjal pogojevanje nakazila donacije v višini 500.000,00 EUR, za to, da bo družba X. lahko z deli nadaljevala, celo sam B. B. v nadaljevanju postopka ni potrdil. Že v preiskavi je navajal, da bi po njegovo z deli lahko nadaljevali, če ne bi plačali donacije, bi pa nastajala škoda; na glavni obravnavi 28. 2. 2019, pa je prav tako navajal, da ne more trditi, da je bilo nadaljevanje del pogojevano s plačilom.

11. Tudi iz izpovedbe priče – C. C., ki je prav tako v različnih fazah kazenskega postopka izpovedoval tako kot je, izhaja, da so se z Mestno občino dogovorili o plačilu (dodatne) odškodnine po predhodno sklenjeni služnostni pogodbi, zaradi zavzetja večjega dela zemljišča (izkopa širših jarkov, polaganja več in širših cevi), in da nadaljevanje del, razen po sklenjenem protokolu le-teh ni bilo pogojevano s plačilom odškodnine oziroma donacije, kar je za družbo X. dejansko predstavljalo eno in isto stvar. Ker tudi iz izpovedbe neposredno navzočega pooblaščenca družbe X. odvetnika D. D., na sestanku 16. 3. 2007 na Mestni občini ... izhaja, da je bila na navedenem sestanku glavna problematika način saniranja obstoječega stanja in dogovarjanje za dodatno odškodnino za služnost, višje sodišče lahko ugotovi, da zaključek sodišča o nedokazanem pogojevanju nadaljevanja del s plačilom odškodnine (bodisi na način donacije ali odškodnine), nikakor ni napačen, kot skuša prepričati tožilstvo, s sklicevanjem na to, da so posamezne priče, še posebej B. B. in C. C., še največ in po resnici govorile pred policijo, nato pa s svojimi izpovedbami skušale obtoženca razbremenjevati v nadaljnjem teku postopka (zaključne ugotovitve točke 11 na strani 20 izpodbijane sodbe).

12. Že res, da je pritožnica izrecno navajala, da tožilstvo ne pričakuje, da bi sodišče oprlo sodbo na uradne zaznamke policije o zbranih obvestilih od navedenih oseb, temveč, da bi sodišče s primerjavo izjav zabeleženih v uradnih zaznamkih, z zaslišanji istih prič tekom preiskave in na glavni obravnavi, ustrezno ocenilo verodostojnost teh prič in njihove izjave primerjalo ter na podlagi tega napravilo zaključke, kar vse je po prepričanju višjega sodišča prvostopenjsko sodišče tudi dejansko storilo.

13. Uveljavljena sodna praksa je jasna glede narave in dokazne vrednosti uradnih zaznamkov oseb, ki so v nadaljevanju zaslišane v svojstvu prič in višje sodišče je prepričano, da je to zelo dobro znano tudi tožilstvu. Kljub temu tožilstvo vsebino le-teh, kolikor se nakazuje, da bi bila lahko obremenilna za obtoženca, skuša pripeljati preko izpovedb v preiskavi in na glavni obravnavi v območje vrednosti dokaza, vendar s tem, že glede na navedeno izpovedbo B. B. v preiskavi in na glavni obravnavi, ni moglo uspeti in na ta način pridati večjo vrednost „posrednim dokazom“. Jasno je, da so dokazi v kazenskem postopku zagovori obtožencev, izpovedbe prič, mnenja izvedencev, posnetki pridobljeni s tehničnimi sredstvi, dokumenti in listine. Glede na uveljavljeno načelo proste dokazne presoje iz 18. člena ZKP, sodišče tudi ne sme opreti svoje odločitve na dokaze, ki so pridobljeni nezakonito. Med te sicer ne spadajo uradni zaznamki; ker to ni dokaz, ki bi ga bilo treba iz spisa izločiti, ni pa tudi dokaz, da bi se sodna odločba – obsodilna sodba smela nanj opirati, ker gre le za „pomožen dokaz“, ki je s kasnejšo izpovedbo priče o vsebini le-tega, lahko potrjen ali ne. Prav izpovedba priče je potem predmet dokazne presoje, kar pomeni, da bo sodba lahko oprta na izpovedbo priče, ne pa na uradni zaznamek, na kateri je zapisano, kaj je ta oseba povedala ob informativnem razgovoru.¹ V obravnavanem primeru že priča B. B., zaslišana že pred preiskovalnim sodnikom, navedb v delu glede pogojevanja nadaljnjega dela družbe X. s plačilom donacije ni potrdila, priča C. C. ali druge priče, pa kaj takega niso zatrjevale, ne v uradnih zaznamkih, ne kasneje.

14. Tožilstvo razlogovanju izpodbijane sodbe na strani 35 v delu ocene pomena oziroma razloga opustitve ugotovitve višine škode s pomočjo izvedenca, očita „ugibanje“ v korist obtoženca, ko je zaključilo, da je bil lahko razlog opustitve ugotovitve višine škode s pomočjo izvedenca, časovna stiska za rešitev problema, nastalega po prepovedi nadaljevanja del.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da je prvostopenjsko sodišče navedlo le možen, ne pa zanesljivo ugotovljen razlog, pomembneje pa je, da je glede na izvedene dokaze (zagovor obtoženca in izpovedbe prič o pomenu nadaljevanja del z družbo X.) pravilno ugotovilo interes obeh strani (tako Mestne občine ... kot družbe X.), za čimhitrejše ukrepanje za dosego pogojev za nadaljevanje del oziroma ureditev in rešitev nastalega problema, kot je navajala tudi priča C. C. in da takšno stališče ne predstavlja zaključkov o kakršnemkoli odločilnem dejstvu obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

15. Pritožnica navaja, da je prvostopenjsko sodišče v točki 11 zaključilo, da iz izpovedb prič ne more sklepati, da je imel sestanek 16. 3. 2007, dva dela (točka 11 izpodbijane sodbe) in v zvezi s tem izpostavlja izpovedbo D. D. – pooblaščenca družbe X., da o višini zneska odškodnine„na odprtem sestanku ni bilo govora“; da je o ločenem sestanku obtoženca in C. C. govoril B. B.; C. C. pa da se je izmikal jasno odgovoriti na to vprašanje, temveč rekel „ja, jaz in župan smo zaključili pogovore, da sva šla pred novinarje in povedala ...“. Iz takih navedb je sicer moč razbrati, da se tožilstvo ne strinja z oceno sodišča, da ni moč sklepati, da je bil sestanek navedenega dne v dveh delih, vendar je razlogovanje takšnega sodbenega zaključka bistveno prepričljivejše in mu zato v celoti sledi tudi višje sodišče. V zvezi s tem ni moč prezreti dejstva, da se celo B. B. ni spomnil dogovora za donacijo, s sklicevanjem na to, da ni bil do konca zraven (zaslišan pred preiskovalnim sodnikom), čeprav se je o navedenem lahko seznanil najkasneje ob podpisu dogovora; nenazadnje pa je bil glede na njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 28. 2. 2019, ko je B. B. navajal, da v času, ko je klical E. E., še ni vedel višine donacije, temveč je preverjal možnost vkalkuliranja dogovarjane donacije v stroške, kar izkazuje, da je po svoji volji, ne pa zaradi koncepta sestanka, v smislu, kdo in v katerem delu le-tega je lahko navzoč, sestanek zapustil in o posameznih vprašanjih oz. problemih informiral in iskal nasvet pri E. E. Da je bilo na sestanku govora o usklajevanju in, da je to lahko trajalo dlje časa, pa izhaja iz izpovedb vseh prič, navzočih na sestanku, kot tudi, da je bil znesek dogovorjene odškodnine oziroma donacije rezultat pogajanja in uskladitve medsebojnih stališč, kar je očitno glede na zagovor obtoženca, da se je sam zavzemal za plačilo višje odškodnine od 500.000,00 EUR (kar je bila sicer potem končna vsota) in izpovedbe C. C., ki se je zavzemal za nižji znesek, vendar so se na koncu zedinili za prav takega kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Zato višje sodišče tudi temu delu sodbenih zaključkov pritrjuje kot pravilnim.

16. V nadaljevanju pritožnica navaja in tudi povzema opredeljevanje prvostopenjskega sodišča do izvedenih dokazov (listin Inšpektorata mestne uprave Mestne občine ..., dopisov družbi X. v zvezi z izgradnjo omrežja, inšpekcijskih postopkov, dopisov, dopisov A., H. - v točkah 12 do 16 in 18) ter povzame dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v točki 20, da inšpekcijski postopki in ukrepi županstva v času pred obdolženčevim prevzemom funkcije ter ugotovitve javnih služb in OGJSP izkazujejo, da je družba X. dela izvajala izven dogovorov oziroma dovoljenj in ne po predvidenem postopku, ter da nepravilnosti segajo v čas, ko obtoženec še ni bil župan, kar je bil tudi razlog, da je sodišče zavrnilo očitke obtožbe o vodenju inšpekcijskega postopka iz leta 2007 na pobudo župana.

Na te navedbe višje sodišče odgovarja, da zaključki v navedenih točkah temeljijo na spisovno izkazanem gradivu, ki je v sklopu posameznih točk tudi izrecno navedeno. Na podlagi navedenih dokaznih podlag, se je tudi po oceni višjega sodišča izkazal za pravilnega zaključek o dejansko izkazani problematiki izvajanja del s strani družbe X. že v času županovanja I. I., kot tudi po nastopu županske funkcije s strani obtoženca. Če je bilo in da je bilo v letu 2007 bolj aktivno pristopljeno k reševanju navedene problematike, na noben način ne more biti sporno, saj je nenazadnje šlo za velik projekt, ki je v znatni meri vplival tudi na kvaliteto in način življenja meščanov, ki se je dotikal in posegal v premoženjske in druge interese drugih mestnih služb, zato je bilo zavzemanje Mestne občine ... za drugačno organiziranje del s strani družbe X., kot stranke služnostnih pogodb, sklenjenih pred tem, povsem upravičeno. Da so ukrepi Mestne inšpekcije, dejansko predstavljali izvajanje pritiska na družbo X., ne more biti nobenega dvoma, pri čemer tožilstvo ob sklicevanju na izpovedbo priče J. J. – vodje Mestne inšpekcije in namestnika glavne inšpektorice, ni povzelo tistega dela njegove izpovedbe, da je celoten inšpekcijski postopek vodil K. K., L. L. pa je kot direktor Mestne uprave, v navedenem obdobju tudi navajal manjkajoče dokumente za zapore cest, pritožbe občanov in različnih mestnih služb, pri čemer na podlagi navedenih izpovedb, ki jih izpostavlja tožilstvo, nikakor ni moč zaključiti, da je bil inšpekcijski postopek v začetku leta 2007 voden na pobudo župana. Tudi v primeru, če bi ali je bil, navedeno ne more predstavljati uresničevanja znakov kaznivega dejanja jemanja podkupnine.

17. Glede vsebine odločbe župana z dne 5. 3. 2007, pritožnica navaja, da niso bili podani pogoji za ugotovitev ničnosti in odpravo dovoljenja za delno fazno delno zaporo in prekop vseh javnih prometnih in zelenih površin v A., izdanega 20. 10. 2006, vsebino le-te tudi povzema in poudarja, da niti primarno, niti podrejeno naveden razlog ugotovljene ničnosti ni izkazan, saj je družba X. z deli po izdanem dovoljenju z dne 20. 10. 2006, nadaljevala in s tem vsaj molče pristala na izdano dovoljenje; da je dokument izdala nepristojna oseba, pa je bilo navedeno le kot dodatna ugotovitev za podkrepitev sprejete odločitve o ugotovljeni ničnosti, v pravilnost takšnega stališča pa skuša prepričati tudi s sklicevanjem na pravno mnenje Inštituta za javno upravo Pravne fakultete v X. …“, da je dovoljenje nezakonito zgolj, če je organ dovoljenje izdal brez zahteve stranke in če stranka ne bi kasneje izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe ...“, ter na upravno sodno prakso in posamezne odločbe I U 923/2012 z dne 23. 4. 2013, (ta govori o izključitvi ničnostnega razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP), kolikor stranka s svojim ravnanjem tekom postopka molče privoli v izdajo odločbe); U 2254/2003 z dne 8. 7. 2004 (da je za nično moč izreči odločbo, ki je bila izdana v upravnem postopku sodne pristojnosti) in I Up 625/2001 z dne 22. 5. 2002, (da je odločbo moč izreči za nično samo v primeru, če jo je izdal absolutno nepristojni organ). Z navedenim tožilstvo šteje za dokazano, da razlogi za ničnost ugotovljene odločbe v obravnavanem postopku niso bili podani.

18. Take vsebinske pomisleke je državna tožilka izražala že v teku kazenskega postopka, prvostopenjsko sodišče pa je nanje odgovorilo z razlogi v točki 19, iz katere izhaja analitično poglobljeno in prepričljivo utemeljevanje zaključka, da županu ni moč odrekati pristojnosti za sprejem odločitve o ničnosti izdanega dovoljenja, št. ... z dne 20. 10. 2006, kot to izhaja iz odločbe župana št. ... z dne 5. 3. 2007. Da se višje sodišče ne bi ponavljalo, navedenim razlogom pritrjuje, ker tudi samo ugotavlja, da je obstajal ničnostni razlog iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP in da je za odločanje župana obstajala pravna podlaga v prvem odstavku 233. člena ZUP in drugem odstavku 67. člena Zakona o lokalni samoupravi, kot je to navedlo tudi prvostopenjsko sodišče v navedeni točki obrazložitvi. Enako kot pritožnica se je tudi prvostopenjsko sodišče v argumentaciji svoje odločitve naslonilo na mnenje Inštituta ... (priloga B93 do 99 spisa), vendar ga je povzelo v večjem delu, z izrecnim sklicevanjem na zapis v le tem, da bi odsotnost navedbe o načinu začetka postopka lahko nakazovala, da je organ obravnavano dovoljenje izdal brez zahteve strank, kar bi v primeru, če stranka kasneje ne bi izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe, ugotovilo, da je takšna odločba nezakonita. V povezavi z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, temelječega na podatkih spisa, da na Mestni občini ... niso razpolagali z listino - dovoljenjem županje z dne 20. 10. 2006, da je to bilo sicer le evidentirano, pridobili pa so ga šele v februarju 2007 pri družbi X., izkazani ugotovitvi v dokaznem postopku, da je družba X. podala vlogo – za izdajo dovoljenja za fazno delno zaporo in prekop javnih prometnih površin v ... dne 20. 10. 2006 (A191 do A192), na pristojni oddelek za gospodarske javne službe Mestne občine ..., ki je dovoljenje dne 16. 11. 2006 tudi izdalo (A192), s časovno omejitvijo veljavnosti le-tega od 20. 11. 2006 do najkasneje 29. 1. 2007, nadaljnji ugotovitvi, da je pristojni oddelek Mestne občine ... vlogo družbe X. z dne 20. 10. 2006 prejel 10. 11. 2006, je pravilna ugotovitev, da vloga družbe X. pred izdajo odločbe županje z dne 20. 10. 2006 ni bila podana, saj sicer tudi ni videti razumnega razloga za to, da je bila podana istega dne, na pristojno službo in da je bilo v zvezi z le-to tudi odločeno z odločbo z dne 16. 11. 2006. Te ugotovitve izkazujejo, da tudi nadaljnje izvajanje del s strani družbe X. v času po 20. 10. 2006 in do 20. 11. 2006, ki jih pritožnica zatrjuje, niso pa konkretizirana, izkazujejo vprašljivost in smiselnost podane vloge z dne 20. 10. 2006, če bi družba X. štela in če je navedenega dne sploh lahko že vedela za odločbo županje z dne 20. 10. 2006. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da v navedeni in izkazani aktivnosti družbe X. za pridobitev dovoljenja, ni moč prepoznati izražene privolitve v izdano odločbo, za katero pred tem izkazano ni bilo zaprošeno. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o izkazanem ničnostnem razlogu so zato tudi po oceni višjega sodišča pravilne. Višje sodišče pri tem še ugotavlja, da sodne odločbe, na katere se sklicuje pritožnica, obravnavajo tudi drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, kar je bilo v bistvenem že povzeto, sicer pa pritožnica pravilno zatrjuje, da razlog za ničnost po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP v obravnavani zadevi ni bil podan, kar je glede na razlogovanje prvostopenjskega sodišča jasno, ko je ugotavljalo obstoj ničnostnega razloga iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZKP.

19. Tudi glede stvarne pristojnosti za izdajo dovoljenja (z dne 20. 10. 2006) s strani županje (A177 do 180), je prvostopenjsko sodišče zavzelo jasno stališče na strani 29 izpodbijane sodbe, ki mu ni moč odrekati pravilnosti in ko ob navedenih razlogih navajanje tožilstva, da je bila kršitev v zvezi s tem navedena zgolj primeroma, ne more privesti do drugačne vsebinske ocene ugotovljenega ničnostnega razloga, ker se ta navaja le kot dodatna argumentacija obrazložitve odločbe z dne 5. 3. 2007.

20. Prvostopenjsko sodišče je, kot je bilo v tej odločbi že navedeno, pravilno ocenilo pomen izdaje odločbe župana z dne 5. 3. 2007, s katero je bilo za nično izrečeno in odpravljeno dovoljenje ... z dne 20. 10. 2006, kot dejanja, ki po vsebini in naravi pomeni le pripravljalno dejanje; in ko do drugačne narave in pomena le-tega ne more privesti niti obsežno sklicevanje pritožnice na to, da tudi v primeru ugotovljenih pogojev za ugotovitev ničnosti odločbe županje z dne 20. 10. 2006, sprejeta odločitev nakazuje na ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kar po oceni višjega sodišča presega pomen in tudi potrebo presoje v zvezi z odločbo župana z dne 5. 3. 2006, ker se ta tako ali tako ne nanaša na izvrševanje znakov očitanega mu kaznivega dejanja, čeprav pritožnica ravno to ocenjuje kot predhodno fazo obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Na to višje sodišče odgovarja, da tudi v primeru, če bi to držalo, bi tako pripravljalno dejanje izgubilo svojo samostojnost in se „prelilo“ v sicer izvršeno kaznivo dejanje.

21. S sklicevanjem na časovno dinamiko posameznih odločb izdanih dne 5. 3. 2007 (o ugotovljeni ničnosti in odpravi odločbe z dne 20. 10. 2006); dne 8. 3. 2007, ki jo je izdala mestna inšpekcija (o prekinitvi izvajanja gradbenih del in odstranitvi vse mehanizacije in gradbenega materiala); dne 9. 3. 2007 (ko je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe); dne 13. 3. 2007 (ko je bila izdana prepoved opravljanja dejavnosti družbi X.); dne 14. 3. 2007 (ko je bila odrejena odstranitev gradbene mehanizacije in vzpostavitev prejšnjega stanja na lastne stroške), je tožilstvo skušalo prepričati v zelo težak položaj, v katerem se je družba X. znašla in temu je moč pritrditi. Res pa je, da je v tako situacijo družba X. zašla zaradi lastnega delovanja na način, kot je pač delovala, izkazana časovna dinamika pa dejansko izkazuje proaktivni pristop s strani pristojnih služb Mestne občine ... k rešitvi nastalih problemov v zvezi z nadaljnjim delom družbe X., kar se je očitno prav dobro zavedal tudi C. C., ki je o tem izpovedoval. S takimi navedbami pritožnica razlogov izpodbijane sodbe, tudi v točki 20, ki jo sicer izrecno omenja, ne izpodbija.

22. V nadaljevanju se tožilstvo opredeljuje do posameznih določb dogovora z dne 16. 3. 2007 in ponuja lastno razlago, povzema pa tudi razlago sodišča v zvezi s posameznimi členi Dogovora, s katero se sicer ne strinja. V tem prepoznava tudi trditve sodišča, ki niso spisovno izkazane in sicer, da je prvostopenjsko sodišče napačno ocenilo za „napako njegovih sestavljalcev“ ugotovitev in zapis v 4. členu „Dogovora“ o temelju odškodnine, tudi za „v bodoče vgrajene cevi večjega števila in večjega premera“.

23. Višje sodišče takšnemu zapisu ne daje posebnega in upoštevnega pomena, sploh ne takega, da bi kakorkoli vplival na pravilno razumevanje določbe 4. člena Dogovora, kot je v 24. točki obrazložitve predstavljeno in ko je bistvo navedene določbe 4. člena Dogovora o nadaljnjem poteku izgradnje kabelske kanalizacije na območju mesta ... z dne 16. 3. 2007, vendarle v definiranju in dovoljenju Mestne občine ... izvajalcu, glede večjega števila cevi oziroma večjega posega v služeče zemljišče ter ureditvi dodatnega plačila za večji obseg oziroma širino služnosti ter izraženo strinjanje, da se stranki poleg že določene odškodnine za služnost uskladita še za plačilo enkratnega pavšalnega zneska v višini 500.000,00 EUR, v obliki odškodnine ali donacije zaradi večjega števila in večjega premera že vgrajenih in v bodoče vgrajenih cevi. Izkaže se, da je zapis o „bodoče vgrajenih ceveh“ lahko bolj ali manj smiseln, v ničemer pa ne more problematizirati vsebine sklenjenega dogovora in potrjevati s strani tožilstva zatrjevanega ugibanja sodišča o razlogih za tak zapis, ki sicer tudi nima odločilnega pomena.

24. V delu, ko pritožnica navaja, da naj bi po pogodbah o donacijah, sredstva bila namenjena tudi za projekte, katerih sanacija je že bila zaključena; in da v postopku tudi ni bilo ugotovljeno dejansko nakazilo celotnega dogovorjenega zneska v višini 500.000,00 EUR, višje sodišče ugotavlja, da nadaljnja usoda nakazil in za katere projekte, ni odločilnega pomena, glede na vrsto kaznivega dejanja, ki je bilo očitano obtožencu in dejstvo, da je to dokončano že s samim terjanem darila oziroma donacije, če bi to seveda bilo izkazano. Ne glede na to se je do v pritožbi ponovljenih pomislekov, ki so bili izraženi, tudi že tekom postopka, prvostopenjsko sodišče opredelilo z razlogi sodbe v točki 22, ko je pravilno ocenjevalo status posameznih pogodb, način izpolnjevanja le-teh in ko tudi navedenim razlogom v zvezi s tem višje sodišče ne more odreči utemeljenosti in jim pritrjuje.

25. V zvezi z aktivnostmi inšpekcije po podpisu dogovora z dne 16. 3. 2007 pritožnica navaja, da so bile te ustavljene zaradi ukrepanja župana, vendar s takimi navedbami ne more prepričati, še posebej upoštevaje tudi določbe dogovora z dne 16. 3. 2007, ko iz 5. člena le-tega izhaja, med drugim tudi to, da bo izvajalec poravnal že izrečene mandatne kazni (torej družba X.), izdane na podlagi odločbe župana v zvezi z začasno zaustavitvijo gradnje kabelske kanalizacije v ... v mesecu marcu 2007, Mestna občina ... pa se je odpovedala izrekanju novih mandatnih kazni na podlagi odločbe o ničnosti z dne 5. 3. 2007. V navedeni določbi višje sodišče ne prepoznava poseganja župana v aktivnosti inšpekcije, še posebej upoštevaje tudi določbo 2. člena navedenega dogovora, da je bila imenovana komisija, določena pristojnost navedene komisije za zakoličbo določenih tras na podlagi izdelane projektne dokumentacije in 24-urni nadzor nad izvedenimi deli ter pristojnosti komisije v zvezi z obveščanjem izvajalca o nepravilnostih. Glede na to postane razumljiv tudi zapis v tretjem odstavku 5. člena o tem, da se Mestna občina ... odpoveduje izrekanju novih mandatnih kazni, ravno zaradi postavljenih nalog in aktivnosti imenovane komisije v zvezi z nadzorom izvajanja del.

26. Tudi zaključke v točki 26 izpodbijane sodbe – glede prebranega zapisnika preiskovalne komisije Državnega zbora RS za ugotovitev politične odgovornosti – o zaslišanju obdolženega kot priče z dne ... 2010, pritožnica graja s sklicevanjem na to, da se sodišče ni opredelilo do ugotovitev komisije, ki je zapisala: „da A. A. kot župan Mestne občine ... z zahtevami po donacijah in višini donacije od gospodarskih družb, ki so odvisne od postopkov župana in Mestne uprave Mestne občine ... za projekte in svoje lastne predvolilne kampanje, ustvarja nevarno prakso koruptivnih dejanj“. Tak zaključek preiskovalne komisije ni narekoval posebne opredelitve prvostopenjskega sodišča do njenega stališča, saj se je ta nanašal na postopek v zvezi z ugotavljanjem politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi investicij, financiranih s sredstvi iz državnega proračuna ali proračuna Mestne občine ..., na področju projektov stanovanjske gradnje in nakupu stanovanjskih objektov ter pripadajočih garažnih objektov ali površin v Mestni občini ... (A1 do A124, v navedenem sklopu del od A96 do A100). Izostanek razlogov o neodločilnem dejstvu ne predstavlja nobene kršitve, ugotavljanje dokazanosti kaznivega dejanja in obtoženčeve krivde, pa je bilo v obravnavanem postopku predmet obsežnega dokazovanja in skrbne presoje, ki je rezultirala v pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin kaznivega dejanja in pravilnem zaključku, da kaznivo dejanje obtožencu tako, kot mu je bilo očitano, pač ni dokazano.

27. Na povsem splošni ravni ostaja tudi zatrjevanje pritožnice, da dokazi niso bili presojeni v medsebojni povezavi, zaključki pa, da niso bili prepričljivo obrazloženi, ugibanje in sklepanje prvostopenjskega sodišča, na kar je pritožnica opozorila, pa se je po ugotovitvah višjega sodišča tako ali tako nanašalo na nebistvene okoliščine kaznivega dejanja, kolikor je navedenim zaključkom sploh upravičeno pripisovati ugibanje.

28. Končno višje sodišče ob bok razlogom izpodbijane sodbe dodaja še, da v zvezi s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine, ni pričakovano in ni videno, da bi o višini zneska (podkupnine) bila izvajana pogajanja na sestanku, kjer je bilo prisotnih veliko ljudi (veliko preveč za primer, če bi res šlo za dogovarjanje o podkupnini), da je o tem bil sestavljen dogovor, ki so ga stranke in tam prisotni v različnih vlogah tudi podpisali tako, da že ta ugotovitev napotuje na še večjo potrebno skrbnost presoje obtožencu očitanega ravnanja, ki tudi po prepričanju višjega sodišča dejansko ni zadostilo zahtevam izpolnjenosti znakov kaznivega dejanja jemanja podkupnine, temveč izposlovanje določenega dodatnega zneska na račun predhodno sklenjenih služnostnih pogodb in zaradi ugotovljenih napak in nepravilnosti pri opravljanju dela družbe X., ki je zavzemal več površin kot je bilo dogovorjeno s predhodnimi služnostnimi pogodbami in vgrajeval več in širše cevi.

29. Ker so se navedbe pritožnice, kolikor jih je bilo moč oceniti kot vsebinske pritožbene navedbe, izkazale za neutemeljene in ko višje sodišče, ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ocenilo, da je odločitev pravilna in pravična.

-------------------------------
¹ Sodba I Ips 42731/2010-66 z dne 28. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 24/2008
• VSL Sklep V Kp 32130/2017
• Sodba I Ips 440/2006