<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Vmesna sodba in sklep I Cpg 513/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CPG.513.2020
Evidenčna številka:VSL00037726
Datum odločbe:16.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Vesna Jenko (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Renata Horvat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:poškodba delavca pri delu - nadomestilo plače za čas bolniškega staleža - dedovanje in odstop terjatve za povrnitev negmotne škode - navodila delodajalca - varno delo - vmesna sodba na drugi stopnji - pritožbena obravnava

Jedro

Ker je torej v konkretnem primeru delavec ravnal malomarno, je z enako stopnjo krivde ravnal tudi delodajalec, ki ga kljub temu, da mu ni zaupal, da bo spoštoval pisna navodila, ni nadziral, ker je tudi sam lahkomiselno mislil, da bo tudi brez podpore nadgradnje delavec vsakokrat lahko hitro in brez posledic pod njo izvedel varilsko delo.

Pritožbeno sodišče je na seji odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Zato je izdalo na drugi stopnji vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ter, da znaša delež odgovornosti tožeče stranke 40%. Za odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 40%, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje po temelju, da za 60% ne obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke.

II. O višini zahtevka in stroških postopka bo pritožbeno sodišče odločilo po izvedbi pritožbene obravnave.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da tožeči stranki (pravilno toženi stranki) povrne pravdne stroške v višini 3.853,59 EUR z zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15 dnevnega roka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi ter samo sodbo spremeni v korist tožeče stranke. Zahtevala je priznanje vseh priglašenih pravdnih stroškov, ki so ji nastali na prvi in drugi stopnji sojenja.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje..

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zavarovanec tožeče stranke delavec, zaposlen pri toženi stranki, ki se je pri opravljanju varilskih del na delovnem mestu ključavničarja 12. 1. 2015 poškodoval. Zaradi poškodbe so v zvezi z zdravljenjem zavarovanca nastali za tožečo stranko stroški njegovega zdravljenja in stroški za refundacijo plač. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka izkazala višino zahtevka z ustreznimi listinami, da pa je tožena stranka glede na določen čas zaposlitve delavca ugovarjala le času trajanja plačil poškodovancu. Glede tega ugovora se je sodišče prve stopnje smiselno opredelilo v 28. in 29. točki obrazložitve in sicer, da imajo po določbi 137. člena Pravil OZZ zavarovanci pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo do dela ter da zavarovancu, ki mu med začasno zadržanostjo iz dela preneha delovno razmerje, zadržanost z dela pa je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada nadomestilo plače za ves čas nezmožnosti za delo.

6. Kot izhaja iz 2. točke obrazložitve izpodbijane sodbe temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke na določbi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), ki določa, da ima ZZZS pravico zahtevati povračilo škode, ki je nastala njenemu zavarovancu, od njegovega delodajalca, če je poškodba posledica tega, ker niso izpolnjeni ustrezni ukrepi iz varstva pri delu ali drugi ukrepi predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delavec opravljal delo na ogrodju prikolice (ki je bila postavljena 1,40 m od tal), ko mu je na roki padla (z 2 m višine) nadgradnja prikolice (težka približno200 kg), ki jo je isti delavec pred tem pritrdil z varnostnim varom in dvignil z dvigalom, ni pa je še istočasno podprl z drogom - punto. Če bi podstavil punto pod nadgradnjo, preden je začel z delom pod njo, ta potem, ko se je odtrgal varnostni var, ne bi padla na njegovi roki, pač pa bi jo punta zadržala ob mostovnem dvigalu. Prav tako je ugotovilo, da je delodajalec delavcu za podstavitev droga pod dvignjeno nadgradnjo prikolice zagotovil lesene punte, ki so se nahajale v delavnici, da pa se je delavec sam odločil, da takrat, ko je nadgradnjo z mostovnim dvigalom dvignil, te pred pričetkom dela ni podprl s podpornimi punti. Ocenilo je še, da je delavec lahkomiselno menil, da lahko, preden bi nadgradnja lahko nanj padla, izvede potrebno delo pod visečo nadgradnjo ter še, da poškodovani delavec v danem trenutku ne bi ravnal drugače, četudi bi bila izdana pisna navodila, ki bi se nahajala nekje v delavnici. S tem zaključkom je sledilo v celoti stališču tožene stranke, ki ga je ta ponovila tudi v odgovoru na pritožbo.

8. Po stališču pritožbenega sodišča pa se z navedeno trditvijo tožena stranka ni uspela uspešno ubraniti utemeljenega očitka tožeče stranke, da je delodajalec po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (37. člen ZVZD-1) dolžan delavce obveščati o varnem delu tako, da izdaja pisna obvestila in navodila. Ne more biti v presoji delodajalca, da se, če meni, da delavec ne bo spoštoval pisnih navodil, odloči, da zato pisna navodila niso potrebna. S tem, ko delodajalec na tak način „poenostavlja“ svoje dolžnosti, ne more pričakovati od sodišča, da bo pritrdilo njegovemu stališču, da za nesrečo ni odgovoren zato, ker je delavec tisti, ki je hotel poenostaviti delovni postopek. Oba, delavec in delodajalec sta dolžna ravnati v smeri, da ne pride do poškodb na delu in posledično do škode1. Ker je torej v konkretnem primeru delavec ravnal malomarno, je z enako stopnjo krivde ravnal tudi delodajalec, ki ga kljub temu, da mu ni zaupal, da bo spoštoval pisna navodila, ni nadziral, ker je tudi sam lahkomiselno mislil, da bo tudi brez podpore nadgradnje delavec vsakokrat lahko hitro in brez posledic pod njo izvedel varilsko delo. Zato je pritožbeno sodišče pritrdilo pritožnici, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo pomen dejstva, da toženec ni upošteval normativnih zahtev za zagotavljanje varnega dela, predvsem pa ni ob tem, da je vedel, da delavec ne bo spoštoval pisnih navodil, organiziral ustreznejšega nadzora. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi toženec moral sprejeti taka pisna navodila glede načina podpiranja visečih bremen, ki bi bila nedvomna in jasna, tudi v smeri, ali in na kakšen način naj vsa dela v zvezi z varjenjem, dvigovanjem bremena in hkratno podporo z enim ali več punti, lesenimi ali kovinskimi, opravi delavec pri opravljanju konkretne naloge kot jo je opravljal obravnavani delavec. V takem primeru mnenje izvedenca sploh ne bi bilo potrebno. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca, ki je zaslišan na glavni obravnavi 11. 3. 2020 podal svoje strokovno mnenje, da bi delavec, ki je delal pod visečim bremenom, tega moral in bi ga tudi lahko (sam) podprl z leseno punto, ki bi zadržala padec nadgradnje prikolice. Tega mnenja tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti in zato ni mogoče pritrditi njenemu pritožbenemu stališču, da v primeru konkretne nezgode ne gre za malomarno opravljanje dela s strani delavca. Ker je bil delavec izkušen in je imel tudi na razpolago ustrezne pripomočke za podporo, bi morala tožeča stranka zatrjevati kakšen razumljiv in sprejemljiv razlog, zakaj jih ni mogel uporabiti, kaj takega pa ni trdila, poleg tega pa je umaknila tudi predlog za zaslišanje poškodovanega delavca kot priče v tem postopku. Zato tudi ne more uspešno pred pritožbenim sodiščem uveljaviti svojega stališča o tem, da delavec ni v ničemer ravnal krivdno. Po drugi strani pa bi bila lahko tožeča stranka uspešna pri svojih trditvah o popolni izključitvi svoje odgovornosti le, če bi tudi ona prepričljivo pojasnila logičen in razumljiv razlog, zakaj meni, da je delavec začel z nevarnim delom pod visečo nadgradnjo, ne da bi jo od spodaj podprl, in se s tem zavestno in brez potrebe izpostavil hudi poškodbi, česar pa ni storila.

9. Upoštevaje krivdna ravnanja obeh, torej delodajalca in delavca, se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker je tožeča stranka uspela s pritožbenimi trditvami, da je poškodba njenega zavarovanca posledica tega, ker toženec kot njegov delodajalec ni odredil ustreznih ukrepov nadzora za varnost pri delu pod visečimi nadgradnjami, ima pravico zahtevati povračilo škode, ki je nastala njenemu zavarovancu. Ker pa tožeča stranka ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje o prispevku delavca, pa so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost2.

10. Upoštevaje utemeljeno pritožbeno stališče, da je tožena stranka z (vztrajnim) opuščanjem pisnega navodila o načinu in postopku varovanja nevarnega visečega predmeta, in z opustitvijo nadzora, ali se nevarni delovni procesi tudi izvajajo varno, odgovorna za nesrečo, pri kateri se je delavec poškodoval, je pritožbeno sodišče na seji odločilo, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen. Zato je izdalo na drugi stopnji vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena v zvezi s 349. členom ZPP), s katero je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ter, da znaša delež odgovornosti tožeče stranke 40%.

11. Pritožbeno sodišče je upoštevalo 60% prispevek delavca. Tožeča stranka ni trdila, da je delodajalec pričakoval od delavca, da poenostavi delovni proces, pač pa le na splošno, da je delavcu dal delodajalec na izbiro, da sam organizira delo. Če pa je tako, potem bi imel delavec tudi možnost, da pred pričetkom dela pod nadgradnjo to tudi podpre. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala, da delavec na način, kot ga je opisal izvedenec, torej s podporo nadgradnje z dovolj visoko leseno punto, tega sam ne bi bil sposoben varno storiti. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prispevek delavca k škodi večji od prispevka delodajalca. Posledično je pritožbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na temelj odgovornosti tožene stranke za 60%.

12. Za odločitev o višini zahtevka in o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo.

-------------------------------
1 Primerjaj z VSC sodbo I Cpg 129/2019 z dne 23. 10. 2019.
2 Primerjaj z VSRS sklepom III Ips 97/2013 z dne 14. 7. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 87, 87/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315, 315/1, 349
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 37

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MDY4