<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 33995/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.33995.2015
Evidenčna številka:VSL00040143
Datum odločbe:03.09.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Andreja Sedej Grčar (preds.), Stanka Živič (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - obračun prispevkov - plačilo prispevkov - prepovedana posledica - prikrajšanje delavca - izguba pravice - kolektivno kaznivo dejanje - kršitev kazenskega zakona

Jedro

V sodni praksi se je uveljavilo razlikovanje med situacijo, ko je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) obračunal, pa ne plačal, ter med situacijo, ko teh niti obračunal ni, kar se opravi z oddajo REK-1 obrazca. Razlika izhaja iz posledic, ki jih imata taki ravnanji, saj le v primeru neobračunanih (in neplačanih) prispevkov za PIZ delavec izgubi pravico, ki izvira iz neplačanih prispevkov, kar je kvalificirana posledica iz drugega odstavka 196. člena KZ-1.

Pri dejanjih iz tč. I/1 do 3 izreka izpodbijane sodbe gre za eno (kolektivno) kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v temeljni obliki po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Obdolženčeva opustitvena ravnanja so bila v vseh treh družbah metodično zastavljena, ciljno usmerjena in so po vsebini tako homogena ter časovno usklajena in kontinuirana, da bi ustvarjanje samostojnega kaznivega dejanja za vsako od družb nasprotovalo tako vsebini historičnega dogodka kot tudi smislu inkriminacije. Sodišče prve stopnje je s pravno kvalifikacijo dejanj kot treh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 prekršilo kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je obdolžencu v škodo. Gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Izrek

I. Ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi ter kazenski sankciji spremeni tako, da se:

dejanje iz točke I/1 – 3 izreka pravno opredeli kot (eno) kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1,

za kar se obdolžencu po prvem odstavku 196. člena KZ-1

določi kazen

1 (eno) leto zapora.

Nato se obdolžencu po 3. in 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kot določeni kazen eno leto zapora ter kazen tri mesece zapora za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 (točka II izreka), izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je obdolžencu za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kazen določilo kazen deset mesecev zapora; za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 kazen tri mesece zapora ter mu določilo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, s preizkusno dobo petih let ter pod nadaljnjim pogojem, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. B. plača 1.876,00 EUR bruto. Slednjemu je sodišče dosodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 1.876,00 EUR in ga s presežkom napotilo na pravdo. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožila državna tožilka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu za vsako od kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 določi kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 kazen treh mesecev zapora, nato pa obdolžencu izreče enotno kazen treh let zapora. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena le v delu glede odločbe o kazenski sankciji, izpodbijano sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so navedbe C. C. o tem, ali mu obdolženec oz. družba D. d.o.o. nista izplačala vsaj treh zaporednih plač, preveč neskladne za pritrditev obtožbenim očitkom. Tako je na glavni obravnavi prehajal med navedbami, da mu je obdolženec za opravljeno delo v letu 2014 plačal; da premoženjskopravnega zahtevka nima, ker je denar dobil na roke, da pa dela za zadnje nekaj mesecev v letu 2014 ni dobil plačanega, in sicer od takrat, ko je izvedel, da obdolženec pretepa njegovo hčerko. C. C. je hkrati potrdil navedbe v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe, iz katerega o neplačanih plačah izhaja drugače, saj naj bi zadnjo plačo prejel za januar 2014, od takrat dalje pa nobene več, zaposlen pa je bil do junija 2014, tj. do takrat, ko je izvedel, da obdolženec pretepa njegovo hči. Prvostopenjsko sodišče je pravilno prepoznalo tudi nekatera direktna nasprotja v navedbah C. C., ki se nanašajo na to, ali je obdolženca prijavil na Inšpektoratu za delo in če je policiji izročil kakšno od plačilnih list (tč. 22 sodbe), pri čemer listine izkazujejo, da je C. C. policiji izročil prav plačilni listin za meseca, ko mu naj po obtožnem predlogu plače ne bi bile izplačane (februar in marec 2014). Pričakovano je, da je bil spomin C. C. bolj svež v času nastanka zapisnika o ovadbi, a se priča na glavni obravnavi na bledeč spomin ni sklicevala. Na koncu je bilo za pritožbeno sodišče odločilno, da je C. C. domnevno neizplačane plače na glavni obravnavi umestil v čas po tistem, ko je izvedel, da obdolženec pretepa njegovo hči, kar pa je – glede na navedbe v predkazenskem postopku – bilo junija 2014, torej po obdobju iz obtožbenega očitka (februar do maj 2014). Stališča pritožnice o tem, da bi moralo sodišče navedbe priče o premoženjskopravnem zahtevku razlagati na način, da plačila po več kot petih letih očitno ne potrebuje, oz. da priča obdolženca ni želela preveč obremeniti iz razloga, ker ima slednji otroka z njegovo hčerko, pritožbeno sodišče ne sprejema, saj gre za špekulacije brez izkazane osnove v navedbah prič. Obstoja kakšnih objektivnih podatkov pa pritožnica ne zatrjuje.

5. Podobno nezanesljive so tudi navedbe E. E., ki ji obdolženec po obtožbenem očitku naj ne bi izplačal plač od julija 2011 do decembra 2013 (tč. 23 sodbe). Pritožnica ima sicer prav, da je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila zaposlitev E. E. fiktivna, vprašljiv, saj se je ta v zameno za zaposlitev „odpovedala“ 400,00 EUR invalidske pokojnine, zato je pričakovala, da ji bo obdolženec vsak mesec izplačal 400,00 EUR, kot sta se dogovorila s pogodbo o zaposlitvi, poleg tega je E. E. o fiktivnosti govorila le v zvezi z višino plače in ne glede same zaposlitve. Zato tudi minimalen obseg delovnih nalog (dvigovanje pošte za obdolženca) za presojo fiktivnosti pogodbe o zaposlitvi ni bistven. Vse to pa na pravilnost izpodbijanega zaključka o nedokazanosti očitka ne vpliva. Na glavni obravnavi je E. E. namreč povedala, da ji je obdolženec kdaj tudi kaj dal, kdaj 400,00 EUR, kdaj kak drug znesek, odvisno, koliko je imel, ji pa večkrat ni dal, kot dal, kot njene navedbe pravilno povzema pritožnica. Tudi v nadaljevanju priča svojih navedb ni znala bolj konkretizirati, saj je povedala, da ji je obdolženec „kakšna leta“ plačeval na roko, potem pa ji ni plačeval, čeprav ji je to obljubljal. V nasprotju s tem je E. E. na zapisnik o sprejemu ovadbe, pa tudi v prijavi Inšpektoratu za delo, trdila, da ji obdolženec ves čas zaposlitve, torej od julija 2011 do decembra 2013, ni plačal ničesar, kar je že glede na njeno trajanje močno vprašljivo, še bolj pa zaradi dejstva, da je šlo za obdolženčevo taščo. Izplačilo plače in plačilo obračunanih prispevkov za socialno varnost sta kot izdatka delodajalca povezana le obračunsko, zato dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče obdolženca obsodilo zaradi neplačanih prispevkov E. E. v obdobju od decembra 2011 do decembra 2013 ni v nasprotju z ugotovitvijo o nedokazanosti očitka v zvezi s plačami.

6. Pritožnica ima prav, da se je v sodni praksi uveljavilo razlikovanje med situacijo, ko je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) obračunal pa ne plačal, ter med situacijo, ko teh niti obračunal ni, kar se opravi z oddajo REK-1 obrazca. Razlika izhaja iz posledic, ki jih imata taki ravnanji, saj le primeru neobračunanih (in neplačanih) prispevkov za PIZ delavec izgubi pravico, ki izvira iz neplačanih prispevkov, kar je kvalificirana posledica iz drugega odstavka 196. člena KZ-1. Izguba pravice se kaže v tem, da se obdobje, v katerem prispevki za PIZ niso bili obračuni in plačani, po 192. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) oz. po 133. členu ZPIZ-2 delavcu ne upošteva v pokojninsko dobo, katere trajanje je eden od pogojev za pridobitev starostne pokojnine. Situacija, v kateri je delodajalec delavcu prispevke za PIZ obračunal, ni pa jih plačal, pa ima za posledico prikrajšanje za pravico, da se delavcu plače takega obdobja upoštevajo v izračun pokojninske osnove, kar bo nekoč v prihodnosti lahko zanj imelo negativen ali pozitiven vpliv, saj bo šele ob nastopu pogojev za delavčevo upokojitev znano, ali delodajalec prispevkov v pokojninsko blagajno ni plačeval ravno v najugodnejšem obračunskem obdobju za delavca (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1 oz. prvi in drugi odstavek 30. člena ZPIZ-2). V tem primeru je zato podana posledica v obliki prikrajšanja delavca za pravico, ki mu pripada, iz prvega odstavka 196. člena KZ-1.

7. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu ne izhaja očitek obdolžencu, da prispevkov za PIZ ni obračunal, temveč se mu v primerih vseh treh družb očita, da „ob plačilu neto plače ni plačal z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost, z neplačilom predpisanih prispevkov za PIZ pa je delavce prikrajšal za pravico, da bi se jim navedeno obdobje skladno z določbo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 oz. drugega odstavka 30. člena ZPIZ-2 upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove“. Trditev pritožnice, da je obdolžencu že obtožni predlog očital, da prispevkov za PIZ za v izreku naštete delavce ni ne obračunal ne plačal, kar je imelo za posledico, da se delavcem to obdobje ne bo vštevalo v pokojninsko dobo, je torej zmotna, modifikacija obtožnega predloga v obravnavano smer pa ne izhaja niti iz zapisnikov o glavni obravnavi, konkretno z dne 25. 9. 2019, ko je državna tožilka posegla v nekatere druge dele obtožbenega očitka. Drži pa, da prav takšno dejansko stanje izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje na več mestih ugotovilo, da obračuni davčnega odtegljaja za izplačilo plače (REK-1 obrazci) pristojnemu organu niso bili niti predloženi (tč. 13 in 19 sodbe). Gre za ugotovitev, ki presega obtožbeni očitek, vendar ni v nasprotju z njim, saj ga tudi vključuje, v vsakem primeru pa je prvostopenjsko sodišče glede vseh v izreku imenovanih delavcev ugotovilo, da jim prispevki za PIZ v tam navedenih obdobjih niso bili plačani, opredelilo se je dokazov, ki to izkazujejo, kakor tudi do posledic, ki so z neplačilom prispevkov nastale za delavce in do pravne podlage, ki je kot dopolnilna norma temelj nastanka teh posledic (tč. 18 sodbe). Tudi v razlogih sodbe se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z morebitnimi posledicami, ki presegajo prikrajšanje na način iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, torej z vprašanjem, ali je za delavce izgubljena pravica, da se jim obdobje, v katerem prispevki za PIZ niso bili obračuni in plačani, upošteva v pokojninsko dobo. V opisu kaznivega dejanja (oz. kaznivih dejanj) pod tč. I izreka torej izguba pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, kot hujša posledica dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, ni konkretizirana, zato tudi ni podlage za uporabo pravne kvalifikacije po drugem odstavku 196. člena KZ-1.

8. Ob presoji opisa kaznivih dejanj iz tč. I/1 do 3 izreka ter razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s pravno kvalifikacijo dejanj kot treh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 prekršilo kazenski zakon na način iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je obdolžencu v škodo. Gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

9. Pri dejanjih iz tč. I/1 do 3 izreka gre namreč za eno (kolektivno) kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v temeljni obliki po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Vsako od posameznih ravnanj obdolženca sicer izpolnjuje znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri tem ponavljajočem se istovrstnem ravnanju za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obdolženčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje1. Povezuje jih obdolženčev subjektivni odnos, saj so vse tri družbe, ki jih je upravljal obdolženec, imele prihodke in so poslovale, na poslovodno funkcijo je z izkoriščanjem njihove nevednosti zgolj formalno postavljal posameznike, ki o družbah in njihovem poslovanju niso vedeli nič in se s tem tudi niso ukvarjali, način poslovanja pa je bil v vseh treh družbah enak (nepodajanje zaključnih računov, nepodajanje obračunov davčnega odtegljaja, realizacije poslovanja na drugih računih, ipd. - tč. 12 in 19 sodbe). Glede na obseg prilivov in nepodajanje obračunov davčnega odtegljaja je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da se je želel obdolženec izogniti nadzoru davčnega organa in plačilnim obveznostim, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vedoč in hote na račun ogrožene socialne varnosti oškodovanih delavcev (tč. 26 sodbe). Obdolženčeva opustitvena ravnanja so bila torej v vseh treh družbah metodično zastavljena, ciljno usmerjena in so po vsebini tako homogena ter časovno usklajena in kontinuirana, da bi ustvarjanje samostojnega kaznivega dejanja za vsako od družb nasprotovalo tako vsebini historičnega dogodka kot tudi smislu inkriminacije. Za kolektivno kaznivo dejanje velja, da je izvršeno takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v njegovo sestavo (tj. 24. 5. 2015), dejanja, opisana v tč. I/1 do 3 izreka, pa je treba pravno opredeliti kot (eno) kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1.

10. Državna tožilka ima prav, da pri obdolžencu glede na težo kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 in okoliščine, v katerih je bilo izvršeno, tudi z obzirom na njegovo dosedanjo nekaznovanost in časovno oddaljenost dejanja, ni mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj več ne bo ponavljal. Od decembra 2011 do maja 2015 je obdolženec v sklopu poslovanja treh gradbenih družb oškodoval več kot 200 delavcev, pri čemer vsota vseh neplačanih prispevkov zanje znaša več kot 558.000,00 EUR, vsota vseh neplačanih prispevkov za PIZ pa več kot 366.000,00 EUR, kar utemeljeno izpostavlja tudi pritožnica. Obdolženec teh prispevkov za PIZ niti obračunal ni, kar bo glede na v tč. 6 te sodbe predstavljeno zakonodajo imelo za delavce še hujše posledice, saj se jim obdobje neobračunanih in neplačanih prispevkov za PIZ ne bo vštevalo v pokojninsko dobo, kar pomeni, da bodo morali delati dlje, prav tako pa je na mestu nadaljnja pritožničina navedba, da se obdolženčev „poslovni model“ kaže kot izkoriščanje poceni delovne sile, saj je delavcem več let izplačeval le neto plače ter s tem zavestno in hote ogrozil njihovo socialno – v prihodnosti pa morda tudi ekonomsko – varnost. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da dejstvo izplačevanja neto plač ne govori o kakšni relevantni olajševalni okoliščini v smislu odsotnosti brezbrižnosti na strani obdolženca, saj bi se delavci, če bi jim ne bile izplačane niti neto plače, slej kot prej zaposlili kje drugje. Glede na navedeno je teži dejanja ter vsem izpostavljenim okoliščinam dejanja in obdolženca, tudi ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod tč. II izreka, primerno in pravično slednjemu izreči zaporno kazen. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe na določeno enotno kazen dveh let in šest mesecev zapora prekršilo prvi odstavek 58. člena KZ-1, saj glede na višino določene enotne kazni pogojne obsodbe ne bi smelo izreči. Pritožnica ima prav, da se sme po končani glavni obravnavi pogojna obsodba izreči le, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.

11. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do enega leta. Glede na razsežnosti obdolženčevega subjektivnega odnosa do dejanja, o katerem je bilo več zapisanega v zgornjih točkah obrazložitve te sodbe, ter glede na število oškodovanih delavcev, večletno vztrajanje pri inkriminiranem ravnanju in ob višini neplačanih prispevkov, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da obdolžencu ne bi bila določena najvišja možna kazen, torej eno leto zapora. Pri tem ni spregledalo, da je bil obdolženec obsojen še za neplačilo plače delavcu B. B., in sicer za december 2013 in v višini 1.876,00 EUR. Ob upoštevanju kazni, ki je bila obdolžencu določena za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, tj. tri mesece zapora, mu je pritožbeno sodišče po pravilih za izrekanje kazni v steku izreklo enotno kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora. Če je za kazniva dejanja v steku sodišče določilo kazen zapora, mora biti namreč enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči osmih let zapora (3. in 4. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1).

12. Pritožnica ima prav, da bruto plačo sestavlja del, ki mora biti izplačan na račun delavca (neto plača) in del, ki gre državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja. Ti ne pripadajo delavcu, temveč državnemu proračunu oz. državnim blagajnam. Razlikovanje je pomembno za razsojo o premoženjskopravnem zahtevku, saj je delavec, če mu sodišče prisodi znesek v višini bruto plače, obogaten za tisti del neizplačanih plač, ki pripada državi oz. ustrezni državni blagajni (npr. zdravstveni ali pokojninski in invalidski). Toda v obravnavanem primeru odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni nezakonita, saj je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je obdolženec dolžan oškodovancu E. E. plačati 1.876,00 EUR, torej brez navedbe, da gre za bruto znesek.

***

13. Pritožba državne tožilke je deloma utemeljena, pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa iz prvega odstavka 383. člena ZKP vanjo poseglo tudi po uradni dolžnosti, kar je storilo na način, ki izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

-------------------------------
1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020, I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 ter I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1, 196/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-4, 383, 383/1, 383/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzOTUx