<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 43246/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.43246.2017
Evidenčna številka:VSL00035693
Datum odločbe:22.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Turk Lukan (preds.), Boris G. Hrovat (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - storilec kaznivega dejanja - lastnik stvari - pravna oseba - zakoniti zastopnik pravne osebe - direktor gospodarske družbe - poslovodja gospodarske družbe

Jedro

Storilec kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic je lahko le lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa je v takem primeru njen zakoniti zastopnik. V sodni praksi se je v primerljivih situacijah, ko zakon kot storilca kaznivega dejanja določa zastopnika družbe, že izoblikovalo stališče, da je storilec lahko tudi t. i. "dejanski direktor". To je oseba, ki dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe, torej nastopa kot dejanski zastopnik pravne osebe ter opravlja funkcijo direktorja, čeprav formalnopravno gledano ni direktor oziroma zastopnik te pravne osebe. Storilec je torej v takih primerih lahko tudi oseba, ki je de facto prevzela vlogo poslovodnega organa družbe, čeprav formalnopravno za to ni bila pooblaščena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po prvem odstavku 223. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter s posebnim pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi Y. d. o. o. poravna premoženjskopravni zahtevek v višini 7.562,23 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter hkrati odločilo, da je dolžan plačati stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanca. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovani družbi Y. d. o. o. priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 7.562,23 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca „oprosti krivde oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolžencu je v predmetnem kazenskem postopku očitano, da je kot „dejanski direktor“ družbe X. d. o. o. odtujil tovorno vozilo te družbe (tj. odtujil svojo stvar), zato da bi družbi Y. d. o. o. preprečil uveljavitev stvarne pravice, in sicer zastavne pravice na predmetnem vozilu za poplačilo opravljene storitve (tj. popravila tega vozila).

5. Storilec očitanega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic je lahko le lastnik stvari ali premoženja, pri tem pa je predmet kaznivega dejanja lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe, storilec pa je v takem primeru njen zakoniti zastopnik. V sodni praksi se je v primerljivih situacijah, ko zakon kot storilca kaznivega dejanja določa zastopnika družbe, že izoblikovalo stališče, da je storilec lahko tudi t. i. „dejanski direktor“. To je oseba, ki dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe, torej nastopa kot dejanski zastopnik pravne osebe ter opravlja funkcijo direktorja, čeprav formalnopravno gledano ni direktor oziroma zastopnik te pravne osebe. Storilec je torej v takih primerih lahko tudi oseba, ki je de facto prevzela vlogo poslovodnega organa družbe, čeprav formalnopravno za to ni bila pooblaščena. Povsem pravilno se je sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 159/2011 z dne 12. 4. 2012 in I Ips 29280/2011 z dne 30. 3. 2017, v katerih je VSRS opredelilo pojem dejanskega direktorja. Drži sicer pritožbena navedba, da v teh zadevah ni obravnavano isto kaznivo dejanje kot v sedaj obravnavani zadevi. V navedenih sodbah se je predmetni termin uporabil pri obravnavi kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ in pri obravnavi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po 254. členu KZ. Vendar pa le-to še ne pomeni, da argumentacij iz navedenih odločb, ki se nanašajo na vprašanje, kdaj določeno osebo lahko štejemo za „dejanskega direktorja“, ne moremo smiselno uporabiti tudi v predmetni zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sklicevanje mogoče, ko zakon kot storilca kaznivega dejanja predvideva zastopnika pravne osebe, ne glede na to, katero dejanje se takemu storilcu očita.

6. Da je v obravnavanem primeru obdolženec posloval kot dejanski poslovodja družbe X. d. o. o. dokazuje (tudi) izpovedba priče B. B. Ob tem pritožnik le s pavšalnimi navedbami, da je ta priča izpovedovala „prirejeno in neresnično“, dejansko argumentirano sploh ne izpodbija prepričljive ocene prvostopenjskega sodišča glede verodostojnosti njegove izpovedbe v točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno sodišče sledi prepričljivi izpovedbi B. B., da obdolženec ob prodaji podjetja ni izročil prometnega dovoljenja in ključev predmetnega vozila, prav tako pa ni izročil žiga podjetja X. d. o. o., kakor tudi ne kakršnekoli druge dokumentacije te družbe. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da pritožnik niti ne nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženec v kritičnem času razpolagal z navedenimi predmeti. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obdolženec v kritičnem času dejansko opravljal poslovodne funkcije družbe, torej da je bil v kritičnem času dejanski direktor pravne osebe X. d. o. o., v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje gradilo na podlagi dokazanih dejstev, da je obdolženec tudi po formalnem prenosu podjetja še naprej uporabljal službeni elektronski naslov, da novemu lastniku ni predal žiga podjetja ter da je poizvedoval na banki, zakaj ne more več poslovati z računom podjetja. Pri čemer pritožnik teh prepričljivih razlogov ne izpodbija.

7. Glede prenosa lastništva predmetnega vozila iz družbe L. d. o. o. na X. d. o. o. se v spisu nahaja dopis družbe L. d. o. o., iz katerega izhaja, da je bil leasing za to vozilo dokončno poplačan dne 30. 6. 2014 (list. št. 110). V spisovnem gradivu se nadalje nahaja račun z dne 3. 2. 2014 (list. št. 46). Obdolženec zatrjuje, da je na podlagi tega računa prišlo do prenosa lastništva iz pravne osebe X. d. o. o. na C. C., in sicer na dan, kot je naveden na računu, tj. dne 3. 2. 2014. Le-to je zaslišan kot priča potrdil tudi C. C. Slednji je še izpovedal, da je to vozilo dne 13. 3. 2017 nadalje odsvojil Č. Č., kar je slednji zaslišan kot priča potrdil. Ta odsvojitev vozila izhaja tudi iz Kupoprodajne pogodbe z dne 13. 3. 2017 (list. št. 49). Vsi ti prenosi pa so bili v register motornih vozil vpisani istega dne, in sicer 13. 3. 2017, kar je razvidno iz potrdila o spremembi lastništva neregistriranega vozila iz družbe L. d. o. o. na družbo X. d. o. o. z dne 13. 3. 2017 (list. št. 40), potrdila o spremembi lastništva neregistriranega vozila iz družbe X. d. o. o. na C. C. z dne 13. 3. 2017 (list. št. 44) ter potrdila o spremembi lastništva neregistriranega vozila iz C. C. na Č. Č. dne 13. 3. 2017 (list. št. 47). Prav tako pa je v spisu tudi potrdilo o odjavi tega vozila iz prometa z dne 13. 3. 2017, ki jo je opravil Č. Č. (list. št. 50). Na vseh teh potrdilih pa je kot uporabnik vozila navedena pravna oseba X. d. o. o. (list. št. 40, 44, 47 in 50).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil račun z dne 3. 2. 2014 (list. št. 46) antidatiran. Kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje (in pritožnik ne izpodbija), je namreč na predmetnem računu kot poslovni naslov družbe X. d. o. o. naveden naslov Š., iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra za to družbo (list. št. 21) pa izhaja, da je ta naslov kot poslovni naslov družbe bil vpisan šele dne 10. 6. 2014, do tega dne pa je bil kot poslovni naslov družbe X. d. o. o. vpisan naslov B. Prav tako je na obravnavanem računu kot priloga naveden »Zaključek pogodbe št. 000, družbe L. d. o. o.«, pri čemer pa je iz listine Zaključek pogodbe št. 000 (list. št. 43) razvidno, da je bila ta listina sestavljena šele dne 30. 6. 2014. Brezuspešna so pri tem pritožbena zatrjevanja, da spisovno gradivo ne nudi podlage za zaključek, kdaj naj bi bila leasing pogodba dejansko dokončno poplačana, češ da je do poplačila leasing obveznosti prišlo že prej ter da je bilo predmetno potrdilo o poplačilu obveznosti (tj. navedeni „zaključek pogodbe“) izdano kasneje. Družba L. d. o. o. je namreč v dopisu z dne 28. 1. 2019 (list. št. 110) izrecno navedla, da so bile vse obveznosti iz te leasing pogodbe dokončno poplačane dne 30. 6. 2014. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe, izpostavljeno dokazuje, da je bila formalni lastnik obravnavanega vozila do poplačila leasing obveznosti dne 30. 6. 2014 družba L. d. o. o. Zato že zgolj iz tega razloga do prenosa lastništva predmetnega vozila iz družbe X. d. o. o. na C. C. pred tem datumom ni moglo priti, ker je bilo takrat vozilo še nedvomno v lasti družbe L. d. o. o.

9. Drži sicer pritožbena navedba, da priči C. C. in Č. Č. nista izpovedovali obremenilno za obdolženca, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno argumentirano pojasnilo, zakaj je navedeni priči ocenilo kot neverodostojni. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da sta navedeni priči z izpovedbami želeli razbremeniti obdolženca. Pritrditi je namreč ugotovitvam v navedeni točki obrazložitve, da je nelogično in neživljenjsko, da bi C. C. obravnavano vozilo kupil kot mladoletnik, in sicer od družbe v lasti svojega očeta, ki ga je načeloma dolžan v tem obdobju še preživljati, poleg tega pa kot sedemnajstletni mladoletnik vozila sploh ne bi mogel ne voziti in ne registrirati. Enako je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju te točke pravilno kot nelogično in neživljenjsko ocenilo tudi izpovedbo priče Č. Č. v delu, ko je dejal, da je kupil vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno, zgolj na podlagi ogleda fotografij vozila ter da sploh ni vedel, kaj je narobe z vozilom. Pri čemer je tudi po presoji pritožbenega sodišča nerazumno, da naj bi Č. Č. vozilo plačal preden ga je sploh videl in da ga sploh nikoli ni imel v posesti.

10. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s prepričljivim zaključkom prvostopenjskega sodišča v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil obdolženec kot dejanski direktor družbe X. d. o. o. dne 13. 3. 2017 prisoten ob prepisu vozila z leasingodajalca L. d. o. o. na družbo X. d. o. o. Priča D. D. je izpovedala, da če bi bil prisoten le obdolženčev pooblaščenec, bi zagotovo razpolagali s pooblastilom in bi ga izročila policiji skupaj z drugo dokumentacijo. Priča E. E., ki je ta prepis vozila izvedla, je izpovedala, da je obdolženca poznala, ker je bil njihova stranka. Pri tem pa je izrecno povedala, da osebe ne preverjajo v uradnih evidencah, če jo poznajo od prej, zaradi česar tudi ni preverjala, kdo je formalni direktor družbe X. d. o. o., ker je vedela, da je ravno obdolženi pri njih že večkrat urejal zadeve za navedeno družbo in je predvidevala, da je še vedno formalni direktor družbe. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da se pritožbene navedbe, s katerim pritožnik izpodbija zaključke v točki 14 izpodbijane sodbe, sploh ne nanašajo na isti prenos lastništva, kot ga obravnava prvostopenjsko sodišče v navedeni točki obrazložitve (z L. d. o. o. na družbo X. d. o. o.), temveč na nadaljnji prenos iz družbe X. d. o. o. na obdolženčevega sina in so zato brezpredmetne. Je bil pa tudi nadaljnji prenos lastništva z družbe X. d. o. o. na obdolženčevega sina opravljen istega dne in s strani iste uradne osebe. Že sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo izpovedbo E. E., da se na vlogi za registracijo vozila iz družbe X. d. o. o. na obdolženčevega sina nahaja tudi podpis starega lastnika (list. št. 45). Če bi držala pritožbena navedba, da je prepis v celoti opravil le novi lastnik, tj. C. C., in sicer na podlagi pooblastila iz računa z dne 3. 2. 2014, potem na obrazcu za registracijo na C. C. (list. št. 45) ne bi bilo podpisa starega lastnika (zastopnika družbe X. d. o. o.), temveč bi bil le podpis novega lastnika, tj. C. C. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da na vlogi za registracijo z L. d. o. o. na družbo X. d. o. o., za opravo katere je predhodni lastnik, tj. L. d. o. o. z izjavo z dne 30. 6. 2014 (list. št. 42) izrecno pooblastil novega lastnika, tj. X. d. o. o., ni podpisa starega lastnika, tj. L. d. o. o. (list. št. 41), temveč je le podpis novega lastnika družbe X. d. o. o. Navedeno pa še dodatno potrjuje, da je tudi prenos lastništva z družbe X. d. o. o. na C. C. opravil prav obdolženec.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ni dokazano, da je bilo vozilo od oškodovanca odpeljano prav dne 21. 2. 2017. O tem je namreč prepričljivo izpovedal zastopnik oškodovane družbe F. F. Pojasnil je, da je bilo obravnavano tovorno vozilo na njihovem dvorišču dve leti. Bilo je zaparkirano, da ga nihče ne bi mogel odpeljati. Poudaril je, da so dne 20. 2. 2017 tovorno vozilo „odparkirali“, saj so praznili garažo in niso imeli drugega prostora za odlaganje stvari, katere so nato naložili v keson vozila. Naslednji dan (torej dne 21. 2. 2014) ga je delavec G. G. opozoril, da obravnavanega vozila ni več na parkirišču. Slednje je preveril tudi sam ter ugotovil, da je bilo vozilo res odpeljano. Upoštevajoč izpostavljeno izpovedbo navedene priče, ki je natančno pojasnila, kdaj je bilo vozilo odpeljano, z nadaljnjo obrazložitvijo, da se je to zgodilo ravno dan po tem, ko so ga „odparkirali“, tudi pritožbeno sodišče sledi tem izpovedbam ter pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je z gotovostjo dokazano, da je bilo vozilo odpeljano na navedeni dan. Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da je ravno obdolženec kritičnega dne poskrbel za odvoz tega vozila. Kot že navedeno, pritožnik ne izpodbija, da je le obdolženec razpolagal s prometnim dovoljenjem ter ključi tega vozila. Pritožnik pa tudi ne izpodbija, da je le obdolženec vedel, kje se vozilo v kritičnem času nahaja (C. C. in Č. Č. sta izpovedala, da nista vedela, kje se je vozilo nahajalo) in izpovedbe Č. Č., da je 14 dni po nakupu (torej 14 dni po 13. 3. 2017) videl vozilo na domačem naslovu C. C. v ..., glede katerega je sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je enak prebivališču obdolženca.

12. Pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi dokaznim predlogom obrambe za postavitev izvedenca grafologa ter za zaslišanje priče H. H. so neobrazložena in kot taka v ničemer ne izpodbijajo pravilnih razlogov za zavrnitev teh dokaznih predlogov v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, zakaj izvedba teh dokazov ni potrebna. Pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja ter posledično pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je te dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne.

13. Po oceni pritožbenega sodišča vsi zgoraj izpostavljeni dokazi, na katere se argumentirano in utemeljeno opira izpodbijana sodba, z gotovostjo dokazujejo, da je bil obdolženec v času, ko je bilo obravnavano vozilo odpeljano s parkirišča oškodovane družbe Y. d. o. o., dejanski direktor družbe X. d. o. o., da je obdolženec kritičnega dne poskrbel za odvoz vozila in kot dejanski direktor navedene družbe s samim prepisom tega vozila na C. C., oškodovani družbi Y. d. o. o. preprečil uveljavitev zastavne pravice na predmetnem vozilu za poplačilo terjatve iz naslova popravila tega vozila.

14. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče je zato sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Zaključilo je, da je sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije, ter obdolžencu, glede na to, da pred storitvijo očitanega kaznivega dejanja še ni bil obsojen, utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, saj je pravilno presodilo, da ga bo le-ta odvrnila od ponovnega izvrševanja kaznivih dejanj. Glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, in sicer nekaznovanost za kazniva dejanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot olajševalno okoliščino, ter upoštevajoč višino škode, ki je s kaznivim dejanjem nastala oškodovanemu podjetju, je določitev kazni deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let z določitvijo posebnega pogoja, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi Y. d. o. o. poravna premoženjskopravni zahtevek v višini 7.562,23 EUR, tudi po presoji pritožbenega sodišča primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

15. Neutemeljena so posplošena pritožbena zatrjevanja, da premoženjskopravni zahtevek ni utemeljen ter ni po višini izkazan. Po presoji pritožbenega sodišča sta temelj in višina podanega zahtevka v priznani višini dokazana z izpovedbami prič in z listinsko dokumentacijo v spisu, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Obdolženec je upoštevaje podatke uradnih evidenc brez premoženja, brez zaposlitve in prejemnik denarne socialne pomoči, zato ga je pritožbeno sodišče po četrtem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 223, 223/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMDYx