VSL Sodba X Kp 24744/2017

Jedro

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil.

Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke.

S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega in četrtega odstavka 244.a člena ZKP.

Ključna elementa osnovne oblike kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1 sta namen izvršitve dejanja, ki mora biti povezan z izkoriščanjem in določne oblike razpolaganja z žrtvijo.

S tem, ko je bil oškodovanec izpostavljen nevarnosti okužbe s HIV, ki je nevarna in lahko ogrozi življenja in na podlagi ugotovitev izvedenca, kljub okoliščini, da je bil obtoženi le minimalno kužen, je utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 dokazano.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega pod točko I izreka storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1, pod točko II izreka kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 187. člena KZ-1, pod točko III izreka kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ-1, pod točko IV izreka kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1, pod točko V izreka poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in pod točko VI izreka kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Obtožencu je določilo kazni: za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi tri leta zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov, tako da en dnevni znesek znaša 10,00 EUR, torej 3.000,00 EUR denarne kazni; za kaznivo dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu eno leto zapora, za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog tri leta zapora, za kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe eno leto zapora, za poskus kaznivega dejanja hude telesne poškodbe eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja tri mesece zapora, nakar mu je po določbi 53. člena KZ-1, drugega in četrtega odstavka 44. člena KZ-1, drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let zapora in denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, to je 3.000,00 EUR denarne kazni. Odločilo je, da je obtoženi A. A. dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 20,00 EUR, določilo en dan zapora. V izrečeno enotno kazen osem let zapora je obtoženemu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja in pripora od 08.25 ure dne 8. 6. 2017 dalje, ko mu je bila odvzeta prostost do nastopa kazni. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca B. B. s premoženjsko pravnim zahtevkom v višini 26.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na osnovi petega odstavka 186. člena KZ-1 je obtoženemu odvzelo prepovedano drogo. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtoženemu odvzelo spolne pripomočke, trdi disk in prenosni telefon ter 125,00 EUR gotovine. Na osnovi 74. in 75. člena KZ-1 je odločilo, da je obtoženi dolžan plačati znesek 180,00 EUR, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi. Na osnovi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo:

- obtoženi A. A. brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (sodišče druge stopnje je izjavo obtoženca, priloženo pritožbi obtoženčevega zagovornika v spisu označeno pod B 81, glede na njeno vsebino, štelo kot pritožbo in jo kot samostojno pritožbo tudi obravnavalo),

- zagovornik obtoženega odvetnik C. C. iz vseh pritožbenih razlogov po 420. členu (pravilno 370. členu) ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe zaradi odločbe o kazenski sankciji, kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti storitve očitanih kaznivih dejanj, podrejeno odloči, da se zadeva vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku, vendar ne sodniku D. D. in E. E. in odloči, da se obtoženca izpusti na prostost; stroške rednega pravnega sredstva pa odmeri v breme državnega proračuna. Zagovornik je pritožbo dopolnil s prvo in drugo dopolnitvijo pritožbe,

- okrožna državna tožilka iz Specializiranega državnega tožilstva zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji, ki je bila obtoženemu določena za kaznivi dejanji po 186. in 123. členu KZ-1 tako da obtoženemu A. A. za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 ob že določeni kazni zapora določi še stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov; za kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 pa naj mu določi kazen dve leti in pet mesecev zapora ter mu nato posledično izreče višjo enotno zaporno kazen in enotno stransko denarno kazen.

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženčev zagovornik s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo dne 5. 2. 2019, prvo dopolnitev pritožbe dne 11. 2. 2019 in drugo dopolnitev pritožbe dne 12. 2. 2019. Sodba sodišča prve stopnje je bila obtoženemu A. A. in njegovemu zagovorniku vročena 30. 1. 2019. Pritožbo zagovornika z dne 5. 2. 2019 in njeno prvo in drugo dopolnitev pritožbe je sodišče druge stopnje v skladu z veljavno sodno prakso obravnavalo kot eno pritožbo. Samostojno je sodišče druge stopnje obravnavalo tudi pritožbo obtoženega A. A., ki jo je zagovornik priložil prvi dopolnitvi pritožbe in jo obtoženi naslavlja "spoštovani“, saj iz vsebine zapisanega sodišče druge stopnje šteje, da se obtoženi samostojno pritožuje zoper izpodbijano sodbo iz razloga nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, katere je pravilno ocenilo vsakega posebej in v medsebojni povezavi, za svoje zaključke pa navedlo prepričljive razloge. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo kazenski zakon.

K pritožbi obtoženca

6. Smiselno pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s kaznivimi dejanji na škodo B. B. Pritožnik pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje z navedbami, da predstavlja kazenska ovadba in predmetni kazenski postopek zoper njega policijsko zaroto in sicer naj bi policija vplivala na priče, da so obtoženca obremenile, ne more uspešno omajati. Pritožnik zatrjuje, da je policija izrabila trenutno duševno stanje oškodovanca, ki so ga zastrahovali, mu obljubljali izpustitev na prostost na račun, da bi zoper njega podal krivo ovadbo. Prav tako je policija "namestila obremenilne priče". Po mnenju priče so se prepoznani tajni policijski agenti lahko prepričali, da kazniva dejanja niso izvirala od njega. Agentka, ki je bila prisotna na hišni preiskavi je "inkognito pričala pri preiskovalni sodnici" preden so mu postavili zagovornika po uradni dolžnosti.

7. Pritožbene navedbe so neobrazložene in nekonkretizirane. V predmetnem kazenskem postopku oškodovancu B. B. prostost ni bila odvzeta, zato pritožbeno naziranje, da je izpovedba oškodovanca, v kateri je obtoženca obremenil, posledica ustrahovanja in obljube policije, da bo izpuščen na prostost, nima podlage v spisovnem gradivu. Dokazno nepodprta je tudi pritožbena navedba, da so policijski agenti namestili obremenilne priče, čeprav so se prepričali, da kazniva dejanja niso izvirala od obtoženca, saj pritožnik niti ne navede, kateri naj bi bili ti policijski agenti in s čim utemeljuje to pritožbeno navedbo. Kot bo v tej odločbi še izpostavljeno, je sodišče prve stopnje s poizvedbami na Ministrstvu za notranje zadeve ugotovilo, da v predmetnem postopku ni bil angažiran tajni policijski sodelavec oziroma ni bilo odrejeno tajno delovanje.

8. Pritožnik ne navede, katera tajna policijska agentka je pričala, ne da bi bil o njenem zaslišanju obveščen. Spisovno je razvidno, da je bil obtoženemu na podlagi določb drugega odstavka 70. člena ZKP, ko je bil priveden k dežurni preiskovalni sodnici, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Ob tem spisovno ni razvidno, da bi bila pred zaslišanjem obdolženca opravljena druga nujna preiskovalna dejanja kot to trdi pritožnik, ki k svoji pritožbeni navedbi ne predloži nobenega dokaza, zato jo sodišče ocenjuje kot spisovno nepodprto.

9. Protispisno pritožnik navaja, da sodna izvedenka dr. Š. Š. navaja, da v skupnem odnosu ni nihče trpel, torej ni bila mogoča zloraba v smislu nedotakljivosti, saj sta o vsem prostovoljno odločala. V nadaljevanju obrazložitve te odločbe bo podrobneje pojasnjeno, zakaj sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe glede mnenja sodne izvedenke psihološke stroke o osebnosti oškodovanca in o njegovem odnosu z obtoženim, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge, ki jih bo glede tega navedlo pri odgovoru na pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika glede osebne strukture obtoženca, vedenju oškodovanca, zmožnosti organizacije zabav s strani oškodovanca, njegovem odnosu podrejanja in iskanja dominantne osebe. Pritožnik zato zgolj s posplošenimi navedbami, da je izvedenka psihološke stroke ugotovila, da obtoženi oškodovanca ni mogel zlorabiti, pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne more ovreči.

10. Pritožnik protispisno povzema izvedeniško mnenje dr. Š. Š., saj je izvedenka prepričljivo povedala, da je k vzdrževanju odnosa z obdolženim s strani oškodovanca prispevalo več dejavnikov in sicer to, da je v preteklosti razvil bolezen odvisnosti od psihoaktivnih substanc, dovzetnost za odvisnost pa izvira sicer iz njegove splošne osebnostne ravni v povezavi s težnjo k iskanju trenutnega ugodja. Ponavljajoče uživanje psihoaktivnih substanc je pri oškodovancu povzročalo psihotična doživljanja, ob katerih je povsem izgubil zmožnost za ustrezno zaznavanje presojanja realnosti oziroma dogajanja, ki se je pod vplivom substanc in psihoze odvijalo na srečanjih med obtoženim in oškodovancem ter drugimi udeleženci njihovih druženj. Zaradi osebnostnih značilnosti je oškodovanec odnos najverjetneje dolgotrajneje analiziral in ni zmogel vzpostaviti kritičnega uvida do manj ugodnih vidikov odnosa. Oškodovanec po mnenju izvedenke ni posedoval vrednot, niti ne kapacitet in znanja, s katerimi bi zmogel tovrstni odnos ob zaznanem neugodju ustrezno in samostojno zaključiti. Pomemben vzdrževalni dejavnik pa je bilo dejstvo, da je oškodovanec ob druženju z obdolženim neposredno prejemal več materialnih in socialnih nagrad. Glede na izjemno veliko dovzetnost za razvoj bolezni odvisnosti pa izvedenka sklepa, da se je pri oškodovancu s ponavljajočo spolnostjo ustvarila nova odvisnost. Osnova za razvoj te odvisnosti je predhodna seksualna impulzivnost, težnja k hitremu, neposrednemu in takojšnjemu zadovoljevanju seksualnih impulzov. Z veliko verjetnostjo je možno sklepati, da je oškodovanec za čas vzdrževanja odnosa z obtoženim ob že izraženi odvisnosti od drog razvil tudi to obliko odvisnosti, znotraj katere je sledil zadovoljevanju trenutnih potreb. Tako se izkaže pritožbena navedba, da sta se z oškodovancem prostovoljno odločala za skupni odnos, upoštevajoč pojasnjeno pri odgovoru na pritožbene navedbe v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v poglavju „Glede kaznivega dejanja pod točko I in IV izreka“ te odločbe kot protispisna.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

Izločitev sodnika

Pritožnik uveljavlja kršitev iz 2. člena 371. člena ZKP (pravilno 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker je v predmetni kazenski zadevi sodil sodnik, ki ne bi smel soditi. Pritožnik navedeno kršitev prepozna v ravnanju predsednika senata, ki je predlog za izločitev predsednika senata zavrgel brez pisnega sklepa. Zatrjevana kršitev ni podana. Po podatkih spisa izhaja, da je pritožnik tekom predmetnega postopka večkrat izločal predsednika senata. O predlogu za izločitev predsednika senata, ki ga je pritožnik vložil skupaj s predlogom za izločitev dokazov, je odločil predsednik sodišča s sklepom Su 125/2018-318 z dne 5. 2. 2018, s katerim je predlog zavrnil kot neutemeljen. Pritožnik je nato iz istega razloga ponovno izločal predsednika senata, ki je njegov predlog zavrgel na podlagi določbe petega odstavka 42. člena ZKP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljublani že odločil, kar je bilo izpostavljeno zgoraj. Zato je bila odločitev predsednika senata, ki je na predobravnavnem naroku zahtevo za izločitev kot nedovoljeno zavrgel pravilna.

Kršitev načela tajnosti glavne obravnave

11. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni v celoti izključilo javnosti glavne obravnave kršilo določbo četrtega odstavka 371. člena ZKP (pravilno 4. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje argumentiranim razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo v pojasnilo, zakaj ni izločilo javnost celotne glavne obravnave. Kršitev 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom; gre predvsem za položaj, v katerem za izključitev javnosti niso izpolnjeni vsebinski pogoji, to je zakonski razlog, ki ga ugotovi in presodi sodišče (295. člen ZKP) ter če sodišče svoje odločitve ne obrazloži (prvi odstavek 297. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v tem primeru kot utemeljen razlog za izključitev javnosti, ko je obravnavalo kazniva dejanja, pod točko I, IV, V in VI izreka, upoštevalo osebno in globoko intimno sfero tako oškodovanca kot obtoženca, pri čemer je tudi upoštevalo, da bi glede na osebnostne motnje oškodovanca, razkrivanje njegovih intimnih in osebnih delov življenja izjemno negativno vplivalo nanj. Narava kaznivih dejanj pod točko II in III izreka pa ni takšna, da bi upravičevala izključitev javnosti glavne obravnave. Ustava Republike Slovenije v 35. členu vsakomur zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, v 38. členu pa varstvo osebnih podatkov. Obenem pa Ustava v 24. členu (javnost sojenja) določa, da so obravnave javne. Izjeme od javnosti sojenja določa le zakon. Zakon o kazenskem postopku v 295. členu določa postopek in razloge za izključitev javnosti vse ali dela glavne obravnave (varovanje tajnosti, varstvo javnega reda, morale, varstvo osebnega ali družinskega življenja obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata javnost škodovala interesom pravičnosti). Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. Pritožnik kršitev iz četrte točke prvega odstavka 371. člena utemeljuje le z poročanjem medijev o glavnih obravnavah, s čimer naj bi škodovali oškodovancu in obtožencu, več od tega pa pritožnik ne navede. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o izključitvi javnosti z glavne obravnave, presodilo in pretehtalo, ali gre za takšen poseg v pravico obtoženca, da izključitev javnosti z glavne obravnave odtehta ustavno pravico širše javnosti (družbe) do javnosti sojenja, in navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, da pri obravnavi kaznivih dejanj pod točko II in III izreka sodbe, ni potrebno izključiti javnosti.

Zavrnitev dokaznih predlogov:

12. Zatrjevane kršitve določb kazenskega zakona po 11. točki 371. člena ZKP, kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije pritožnik prepozna v tem, ker sodišče prve stopnje ni „dovolilo“ zaslišanja prič F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., izvedenca psihiatrične stroke dr. L. L., dveh policistov, ki sta sodelovala na gejevski zabavi in ker sodišče prve stopnje ni postavilo (pravilno odredilo) izvedenca psihiatrične stroke, izvedenca za borilne veščine in izvedenca za prepovedane droge. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov ravnalo pristransko in preprečilo izvedbo razbremenilnih dokazov, podana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je zavrnitev navedenega sklopa dokaznih predlogov pomembno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev obtoženčeve pravice do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zatrjevanih kršitev pritožnik podrobneje ne konkretizira, niti ne navede, kako naj bi te kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

13. Zatrjevane kršitve niso podane. Obtoženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegov korist je eden bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja in je del ustavnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. V skladu z ustaljeno ustavno sodno in sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer relevantna dejstva. Sodišče sme zavrniti izvedbo dokazov za ugotovitev dejstev, tudi če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo dokazne predloge, katerih zavrnitev problematizira pritožnik, hkrati je navedlo prepričljive razloge, zakaj izvedba navedenih dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi ničesar doprinesla. Te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v okviru katerega je izvedlo številne dokaze, ki jih je predlagala tudi obramba in na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na podlagi personalnih in listinskih dokazov ter na podlagi izvedeniških mnenj sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. L. L., izvedenke psihiatrične stroke dr. M. M., sodne izvedenke za psihologijo dr. Š. Š. in sodnega izvedenca medicinske stroke dr. N. N., dokazne predloge, ki jih problematizira pritožnik utemeljeno zavrnilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ni z zadostno verjetnostjo utemeljil pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki bi omajali prepričljive zaključke v izpodbijani sodbi. O tem, da mora obramba zadostiti svojemu dokaznemu bremenu pri utemeljevanju razbremenilnega dokaza so se tako v ustavno sodni praksi (sodbi Ustavnega sodišča RS Up-34/93, in Up 13/93) ter številnih odločbah Vrhovnega sodišča izoblikovala merila, po katerih sodišče odloča o dokaznem predlogu in njegovi utemeljenosti. Sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo (18. člen ZKP) po načelu proste presoje dokazov, pri čemer tudi v okviru instituta iskanja materialne resnice, ki veže sodišče (17. člen ZKP) odloča na glavni obravnavi o dokaznih predlogih in v okviru dokazovanja odloča o predlogih strank, skladno z določbo četrtega odstavka 329. člena ZKP. Sodišče namreč ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo. V primeru razbremenilnega dokaza je merila, ki so se oblikovala v praksi mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoju dokaza zatrjuje 1. pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; 2. dokazno sredstvo in 3. z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53443/2014, I Ips 502/2007, I Ips 218/2008 in številne druge). Na podlagi tako predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe zakaj izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje glede uveljavljene kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP ugotavlja, da pritožnik ni navedel, na kakšen način je opustitev predlaganih dokazov vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

14. Protispisna je pritožbena navedba zagovornika, da sodišče ni imelo podlage za branje izvedeniškega mnenja dr. L. L., saj zagovornik ni soglašal z branjem izvedeniškega mnenja. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15. 5. 2018 je razvidno, da je sodišče izvedeniško mnenje dr. L. L. o A. A. na list. št. 681 do 684 prebralo ter da zagovornik niti obtoženi nista vztrajala pri neposrednem zaslišanju izvedenca. Obramba je sicer tekom postopka predlagala postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, vendar je pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da ni navedla prepričljivih in utemeljenih razlogov za izvedbo tega dokaza.

15. Pritožnik je v pisnem dokaznem predlogu dne 17. 1. 2018 predlagal postavitev izvedenca psihiatrične stroke in izvedenca strokovnjaka za prepovedane substance in odvisnosti od drog in alkohola, ki naj bi se izrekla glede prištevnosti obtoženca v času storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je bil obtoženi „takrat“ pod vplivom prepovedanih substanc. Iz izvedeniškega mnenja L. L., ki ga obramba ni problematizirala, saj niti ni zahtevala neposrednega zaslišanja izvedenca, kot to v nasprotju s podatki spisa zmotno navaja pritožnik, izhaja, da je izvedenec dr. L. L. podal odgovore na vprašanja, glede katerih je obramba predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da obramba ni izkazala pravne relevantnosti predlaganega dokaza.

16. Pritožnik glede zavrnitve dokaznih predlogov z zaslišanjem priče G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., dveh policistov, ki sta sodelovala na gejevskih zabavah zatrjuje, da so navedene priče poznale obtoženega in oškodovanca več kot pet let, da bi lahko izpovedale, da so bili spolni odnosi med njima ter spolni odnosi, ki jih je imel oškodovanec s tretjimi osebami, prostovoljni, da je gejevske zabave organiziral oškodovanec in ne obdolženi, da obdolženi oškodovancu ni prodajal mamil, saj je bil sam odvisnik od mamil, da oškodovanca ni prodajal tretjim osebam, da ga ni neupravičeno slikovno snemal, da so vsi spolni odnosi med udeleženci bili prostovoljni, s čimer pritožnik izraža nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, da dokazni predlogi niso bili dovolj obrazloženi. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal pravne relevantnosti navedenih dokazov.

Predlog za izločitev dokazov

17. Pritožba zagovornika obtoženega A. A., ki se nanaša odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog zagovornika za izločitev dokazov zavrnilo kot neutemeljen, je identična pritožbi zoper sklep X K 24744/2017-322 z dne 1. 2. 2018, o kateri je Višje sodišče odločilo s sklepom V Kp 24744/17- 343 z dne 20. marca 2018, zato se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje sklicuje na razloge tega sklepa.

18. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da bi sodišče prve stopnje moralo o predlogu zagovornika za izločitev dokazov odločiti s posebnim sklepom. Po določbi četrtega odstavka 340. člena ZKP izda senat pred koncem dokaznega postopka po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se ne sme opirati sodna odločba ali sklep, s katerim zavrne predlog za izločitev dokazov. Ta sklep se lahko spodbija le v pritožbi zoper sodbo, zato se zanj ne zahteva poseben pisni odpravek, kot zmotno meni pritožnik. Takšen sklep je senat sprejel na glavni obravnavi 16. 10. 2018. V izpodbijani sodbi v točki 31-33 obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in argumentirane razloge za svojo odločitev, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

19. Protispisno pritožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni dopustilo vprašanj prič P. P., ki naj bi v konkretni zadevi že pred letom 2017 za policijo pridobival dokaze. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13. 9. 2018 in prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 13. 9. 2018 je razvidno, da je priča P. P. povedal, da je za kriminalistično policijo zbiral operativne informacije tudi v zvezi s preprodajo prepovedanih drog, pri čemer je P. P. sam povedal, da v zvezi s tem konkretno ne želi govoriti. Zagovornik je priči postavil številna vprašanja, na katera je priča odgovorila. Iz strani 4 in 5 zvočnega prepisa je razvidno, da predsednik senata priči ni dovolil odgovora na vprašanje, ali je delala po nalogu policije, saj vprašanja niso sodila v sklop kaznivih dejanj, glede katerih je v tistem trenutku potekalo zaslišanje priče, kot je navzočim podal pojasnilo predsednik senata. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo takšno postopanje predsednika senata v okviru procesnega vodstva. Po določbi 299. člena ZKP predsednik senata vodi glavno obravnavo, daje besedo strankam, oškodovancu, zakonskim zastopnikom, pooblaščencem, zagovorniku, izvedencem, članom senata ter postavlja vprašanja obtožencu, pričam in izvedencem. Predsednik senata je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopke, ne da bi koristilo razjasnivi stvari. Glede na izpostavljeno, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dovolilo priči P. P. opisovati potek gejevskih zabav in kdo vse je na te zabave hodil, saj se ta del izpovedbe priče ni nanašal na obtožencu očitana kazniva dejanja. Nadalje je iz istega zapisnika razvidno, da predsednik senata ni dovolil vprašanja zagovornika, ali so obstajale odredbe preiskovalnega sodnika za njegovo delovanje, pri čemer je bila takšna odločitev predsednika senata glede na dopis Ministrstva za notranje zadeve z dne 26. 9. 2018, iz katerega izhaja, da P. P. ni nikoli deloval po navodilih policije in ni deloval kot tajni delavec, pravilna.

Predlog za pregon pri kaznivem dejanju pod točko VI izreka

20. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da je podana kršitev iz petega odstavka 371. člena ZKP (pravilno 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ker oškodovanec ni podal predloga za pregon kaznivega dejanja pod točko VI izreka. Iz zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanca B. B., ki se v spisu nahaja na l. št. 22-23, je razvidno, da je oškodovanec podal pravočasen predlog za pregon. Spisovno je sicer razvidno, da je oškodovanec po pooblaščencu tekom obravnav ponovno podal predlog za pregon, kar je potrebno razumeti kot vztrajanje oškodovanca pri prvotnem predlogu. Zato zatrjevana kršitev ni podana.

Oprava glavne obravnave v nenavzočnosti obtoženca

21. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da je podana kršitev tretjega odstavka 371. člena ZKP (pravilno 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ki jo pritožnik prepozna v tem, da je eno izmed glavnih obravnav sodišče prve stopnje opravilo brez navzočnosti obtoženca. Spisovno je razvidno, da je bila glavna obravnava dne 7. 6. 2018, na katero so bili poleg oseb, ki morajo biti navzoče na glavni obravnavi, vabljeni oškodovanec, njegova mama R. R., izvedenec O. O., ter priči S. S. in T. T., zaradi nezmožnosti privedbe obtoženca ob uri razpisane glavne obravnave na sodišče, opravljena s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ ..., ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani. Pritožnik navaja, da obtoženi na glavni obravnavi ni mogel sodelovati, saj video prenos ni deloval. Takšna pritožbena navedba nima podlage v spisovnem gradivu. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega in četrtega odstavka 244.a člena ZKP, zato zatrjevana kršitev ni podana.

K ostalim zatrjevanim bistvenim kršitvam

22. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb „kazenskega zakona“ po 1., 2., 5., 6., 7., 8., 9. in 11. točki ZKP, je neobrazložena, zato se sodišče druge stopnje do njih ne more opredeliti.

23. Na pritožbeno navedbo v tretjem odstavku pritožbe z dne 5. 2. 2019 (list. št. 1991 do zadnjega odstavka list. št. 1993) pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, saj gre za prepis pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 24744/2017 z dne 31. 1. 2019, o kateri je bilo odločeno s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 24744/2017-631 z dne 12. 2. 2019.

K v pritožbi predlaganim dokazom

24. Zagovornik obtoženega v pritožbi predlaga zaslišanje policista, katerega identiteta med sojenjem ni bila ugotovljena, sedaj pa je njegova identiteta znana, pri čemer je pritožbeno navedbo utemeljil z izpisom spletni strani siol.net z dne 3. 2. 2019. Pritožnik ne navede, kaj naj bi s tem dokazom dokazoval oziroma navede zgolj to, da je bil policist navzoč na policijskih zabavah, zato sodišče druge stopnje takšno pritožbeno navedbo zavrača.

25. Pritožnik je pritožbi z dne 5. 2. 2019 priložil izjavo U. U. z izpisom in fotografijami Facebook profila obtoženega pri čemer je navedel, da je navedeno posredovala šele obtoženčeva mati v januarju 2019, saj prej do Facebook profila obtoženega zaradi tega, ker je bil slednji zaklenjen in blokiran ni mogla dostopati. Obtoženi je podal privolitev za preiskavo elektronskih naprav. Vse naprave so bile pregledane in se je sodišče prve stopnje do zavarovane vsebine v teh napravah tudi opredelilo. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo, zakaj ne sledi zagovoru obtoženca, da je oškodovanec „silil“ k obtožencu, želel imeti stik z njim, imeti spolne odnose, zato pritožnik z izpisi iz Facebook profila obtoženca, pravilne dokazne ocene ne more ovreči.

26. Pritožnik izpostavlja V. V., za naslov katerega naj bi obtoženi izvedel šele v letu 2019. V. V. naj bi pri obtoženemu živel od leta 2016 do leta 2017. V. V. naj bi dobro poznal oškodovanca in bi izpovedal o tem, da je oškodovanec sam iskal tvegane spolne odnose. V isti smeri je pritožnik predstavil tudi priče Z. Z. in Ž. Ž., ki sta bila prav tako navzoča na zabavah, ki jih je organiziral oškodovanec. Sodišče druge stopnje bo v nadaljevanju te odločbe pojasnilo, zakaj pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da oškodovanec ni bil tisti, ki je organiziral zabave in zakaj sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je obtoženi organiziral zabave in na njih prostituiral oškodovanca, zato priče, ki jih predstavlja pritožnik, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati.

27. V prvi dopolnitvi pritožbe na list. št. 2005 do 2006 pritožnik ponavlja pripombe, ki jih je dal tekom obravnave in se v spisu nahajajo na list. št. 1311. S posnetki, ki jih pritožnik problematizira, izpostavlja da je na teh viden oškodovanec, ki si je želel prostovoljnosti vseh odnosov, želel si je spolnih odnosov z več moškimi prav tako je želel, da se sam snema. Pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora pravilne dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje tudi upoštevajoč navedene posnetke napravilo, ne more ovreči.

Pritožbeni razlog nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja

28. Zagovornik obtoženega A. A. brezuspešno izpodbija tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi, ga pravilno ocenilo kot neprepričljiv in utemeljeno zaključilo, da so obtoženemu kazniva dejanja v celoti dokazana.

Kaznivi dejanji pod točko I in IV izreka

29. Težišče pritožbenih navedb je v zanikanju, da bi obtoženi organiziral zabave, na katerih je proti plačilu prostituiral oškodovanca. Pritožnik vztraja, da so bili vsi spolni odnosi prostovoljni, da je bil oškodovanec tisti, ki si je želel obtoženca, da oškodovanec še vedno vstopa v rizične odnose, na način, da se udeležuje takšnih in podobnih zabav. Pritožnik pritožbeno tezo utemeljuje z številnimi „pritožbenimi novotami“ kot sam poimenuje izpiske iz Facebooka profila obtoženca, pričami, ki so s pritožnikom vstopile v stik po izreku sodbe, posnetki spolnih odnosov med obtoženim, oškodovancem in drugimi osebami, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo tekom dokaznega postopka, navedbo, da ni vedel, da je z oškodovancem kaj narobe, predvsem pa z lastno dokazno oceno izpovedb tekom glavnih obravnav zaslišanih prič.

30. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke izpodbijane sodbe, da je bil ključni pri organizaciji in realizaciji privatnih in poslovnih zabav, na katerih se je računala vstopnina oziroma se je zahtevalo in prejelo plačilo za spolni odnos z oškodovancem ravno obtoženi, ki je prejemal plačilo za prostitucijo oškodovanca. Pritrditi je prepričljivim in izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe, da so se zabave odvijale tako na Z. 1 kot na drugih lokacijah, tudi v ZA. Na podlagi navedenega pritožnik s pritožbenimi navedbami, v katerih ponavlja obtoženčev zagovor in podaja drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, ne more omajati pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe. Brezuspešno pritožnik izpostavlja določene izpovedbe prič in izvedeniškega mnenja in sicer A. B., A. C., A. Č., P. P., S. S., A. D., A. E., A. F., A. G., A. H. in izvedeniškega mnenja dr. Š. Š.

31. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširnega dokaznega postopka zaključilo, da sta obtoženemu kaznivi dejanji dokazani in zato pritožnik z izseki posameznih izpovedb prič in izvedeniškega mnenja dr. Š. Š., ne more uspeti. Pritožnik brezuspešno izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja z navedbami, da sodišče prve stopnje obtoženemu ni dokazalo, da je obtoženi vedel, da je z oškodovancem kaj narobe. Pritožbeno navedbo pritožnik utemeljuje z ugotovitvami izvedencev, da oškodovančeva motnja navzven ni vidna in težko prepoznavna ter z navedbo, da je obtoženi srčen, usmiljen fant, ki je mnogim pomagal, za kar so mu hvaležni in ga imajo radi, pri čemer pritožnik citira priče A. B., U. U., A. E., A. I., A. J., A. F., A. C. Sodišče prve stopnje je v točki 241 do 244 navedlo prepričljive in obširne razloge, zakaj je bil oškodovanec ranljiv, saj je ta ranljivost izvirala iz njegove šibke osebnostne strukture in odvisnosti od prepovedanih drog. Pritrditi je pritožniku, da osebnostna motnja navzven sicer ni razpoznavna, vendar pa ostalo ravnanje oškodovanca izkazuje, da se je obtoženec zavedal ranljivosti oškodovanca in je slednje izkoristil. Obtoženi je sam povedal, da se je oškodovanec obnašal otroško. Kot takšnega sta ga opisala tudi A. K. in A. G., ki je izpovedal, da oškodovanec ni deloval normalno, čudno se je smejal, za svoja leta je bil otročji. Oškodovanec se sicer ni spomnil, kdaj je obtožencu povedal za odvzem poslovne sposobnosti, ne gre pa prezreti zagovora obtoženca, v katerem je navedel, da mu je oškodovanec sam grozil, da lahko stori vse, ker ima "odločbo". Povprečno razumnemu človeku mora biti ob tem nedvomno jasno, da je z oškodovancem nekaj narobe. Nenazadnje je tudi A. E. izpovedal, da je oškodovanca peljal v psihiatrično bolnico, A. G. pa je povedal, da ga je oškodovanec seznanil, da ima papir, sicer pa mu podrobno o svoji bolezni ni razlagal. Glede na dolgotrajno izvrševanje kaznivega dejanja pa je pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi vedel, da je oškodovanec v želji po dosegu droge vodljiv, pripravljen slediti navodilom, v kolikor je na koncu prejel zadovoljitev svoje potrebe po drogi, kar nenazadnje priznava tudi sam oškodovanec. Pritožnik zato z izseki posameznih delov izpovedb prič, ki opisujejo, da je oškodovanec prostovoljno privolil v spolne odnose s različnimi osebami, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe, da je obtoženec organiziral zabave, na katerih je organiziral spolna druženja s konzumacijo drog, na katerih je oškodovanca prostituiral in za spolne storitve prejemal denar v višini 50,00 do 60,00 EUR, včasih tudi več, z dajanjem droge oškodovancu pa je slednjega držal v podrejenem položaju in se mu slednji ni upiral. Sodišče prve stopnje je na podlagi prepričljive in konsistentne izpovedbe oškodovanca, ki jo je kritično ocenilo tudi pravilno zaključilo, da je imel obtoženi z oškodovancem analne in oralne spolne odnose, tudi brez njegove privolitve in tudi, ko je bil oškodovanec v posledici prepovedanih drog omamljen in se obtoženčevih ravnanj ni zavedal. Zaradi šibke osebnostne strukture upora oškodovanec ni bil niti zmožen, saj ni bil zmožen uvideti, da je v položaju, ki je zanj škodljiv, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Obtoženi je odvisnost oškodovanca vzdrževal tudi s tem, da mu je zagrozil, da bo v javnosti objavil posnetke spolnih odnosov, s čimer je dosegel, da se je oškodovanec še naprej podrejal njegovim željam.

32. Ključna elementa osnovne oblike kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1 sta namen izvršitve dejanja, ki mora biti povezan z izkoriščanjem in določne oblike razpolaganja z žrtvijo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je obtoženi oškodovanca novačil za prostitucijo, s tem da mu je izročal prepovedano drogo, ga spravljal s tem v položaj podrejenosti, ki ga je vzdrževal z obljubo da bo drogo spet dobil v tem položaju z njim razpolagal, da ga je za plačilo izročal tudi več osebam hkrati, pri čemer oškodovanec ni imel pravice do izbire spolnega partnerja. Glede na izpostavljeno, je pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženi izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem in prvem odstavku 113. člena KZ-1 in kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena KZ-1. Obtoženi je namreč z oškodovancem razpolagal kot sredstvom za dosego finančnih ciljev. V podrejenem položaju ga je držal za izkoriščanje njegove odvisnosti od drog in grožnjami z objavo posnetkov spolnih odnosov. Brezuspešno je pritožnikovo sklicevanje na izpovedbe prič, da je oškodovanec vstopal v spolne odnose prostovoljno, da je sam prihajal k obtoženemu, da obtoženi oškodovanca ni silil v spolne odnose. Za presojo o obstoju kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1 je brezpredmetna privolitev oškodovanca, saj je v inkriminaciji izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka.

33. Pritožnik sicer zatrjuje kršitev iz enajstega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi ter razlogom sodbe in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah, v postopku in med sami temi listinami oziroma zapisniki pri čemer kršitev utemeljuje z okoliščino, da obstaja bistvena razlika med izpovedbami prič A. B., U. U., A. E., A. Č., A. J., A. F., A. C. in obtoženega o tem, kar je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje. S pritožbenimi navedbami, da obtoženi nikogar ni zlorabljal, prostituiral, da obtoženi ni nikoli služil denarja, mu odplačno dajal mamil oziroma mu omogočil uživanje mamil, ga nedovoljeno snemal, sodišče pa je zaključilo, da so vsa kazniva dejanja obtoženemu dokazana, pritožnik v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V tej odločbi je bilo že pojasnjeno, da pritožnik s posameznimi izseki izpovedb sicer obtožencu naklonjenih prič, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči.

34. Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe ne more omajati z navedbami, da so vsi verjeli, da je obtoženec v podrejenem položaju in da je oškodovanec tisti, ki organizira predmetne zabave. Sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe, ki je na podlagi ugotovitev izvedenca psihiatrične stroke in izvedenke psihološke stroke ugotovilo, da je osebnost pri oškodovancu manj izdelana, je osebnostno zelo šibko strukturiran, v vedenju ostaja ranljiv, se prepušča vodenju s strani osebnostno bolj zrele oziroma bolj dominantne osebe, funkcionira na ravni mejne organizirane osebnostne motnje, intelektualna opremljenost oškodovanca je podpovprečna. Oškodovanec je zaradi svoje osebnostne strukture obtoženemu podrejen in ranljiv, saj je na ta način strukturiran, torej je naravnan in ima težnjo, da v odnosu išče in sledi dominantnejši figuri, se nanjo obrača in si od nje želi potrditve. V njunem odnosu je prepoznavno, da je prejemal trenutne ugodnosti, med njimi drogo in pozorno socialno sprejemanje. Tako izvedenka dopušča sklepanje, da ga je obtoženi usmerjal, vodil, temu pa se je oškodovanec zaradi svoje težnje tudi prepuščal. Ne gre prezreti tudi tistega dela izvedeniškega mnenja, ko izvedenka ugotavlja, da oškodovanec ni zmožen zavestnega in načrtovanega manipuliranja z drugimi osebami, tako v ravnanju doživljanja drugih kot tudi v svoje lastne potrebe in v potrebe drugih namreč ne zmore vzpostavljati uvida. Slednje pa je v primeru namernega manipuliranja nujno potrebna samostojnost. Glede na navedene ugotovitve izvedenke psihološke stroke je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obtoženčev zagovor, ko je zaključilo, da je bil obtoženi tisti, ki je organiziral zabave, kjer je v zameno za plačilo prostituiral oškodovanca na način, razviden iz točke I izreka izpodbijane sodbe.

Kaznivo dejanje pod točko V izreka

35. Neutemeljena je pritožbena trditev, ki jo pritožnik utemeljuje z ugotovitvami sodnega izvedenca za infektologijo dr. N. N., da obtoženi ni mogel narediti poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, saj je bil minimalno kužen ter jemal zdravila, pri čemer pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo, zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, 2., 14. in 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju personalnih dokazov, predvsem pa izvedeniškega mnenja izvedenca N. N. utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu poskus kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 dokazan, pri čemer je svoje dokazne zaključke argumentirano in prepričljivo obrazložilo. Pavšalni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni navedlo zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih ter posledično očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah niso utemeljeni. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca prof. dr. N. N., ki je ugotovil, da je bil oškodovanec izpostavljen nevarnosti okužbe s HIV, ki je nevarna in lahko ogrozi življenja in na podlagi ugotovitev izvedenca, kljub okoliščini, da je bil obtoženi le minimalno kužen, utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu kaznivo dejanje po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 dokazano. Izvedenec dr. N. N. je namreč ugotovil, da so pri obtoženemu v juniju 2010 odkrili okužbo s HIV, antiretrovirusno zdravljenje so uvedli februarja 2015, viremija HIV-1 RNA je bila nizka že pred zdravljenjem in se je ob kasnejših kontrolnih pregledih še zmanjšala, nizko število kopij HIV v krvi govori v prid nizke oziroma minimalne kužnosti. Upoštevajoč mnenje izvedenca, da najpogosteje pride do okužbe pri spolnih odnosih s prenosom virusa preko sluznice z okuženo semensko tekočino ali okuženimi nožničnimi izločki, pri čemer je večja možnost okužbe pri analnem kot pri vaginalnem stiku ter večja možnost pri receptivnem kot pri insertivnem analnem stiku. Upoštevajoč vrste in način spolnih odnosov, ki jih je imel obtoženi z oškodovancem, je torej pritrditi razlogom izpodbijane sodbe, da je obtoženec, ki je zaščito pri spolnih odnosih z oškodovancem odklanjal oziroma jo izrecno zavračal, oškodovanca s takšnim svojim ravnanjem izpostavil realnemu tveganju za okužbo z virusom HIV, ki postopoma napreduje v AIDS in se konča s smrtjo in sodi med neozdravljive bolezni. Ker pa okužba na oškodovanca ni bil prenesena, je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Obtoženi je bil namreč seznanjen s svojo okužbo in možnimi načini prenosa, pri čemer obtoženec sicer ni mogel vedeti ali se bo okužba z gotovostjo prenesla, je pa njen prenos nedvomno dopuščal.

Kaznivi dejanji pod točko II in III izreka

36. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne more uspešno omajati z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni konkretno opredelilo do tega, kako in na kakšen način je ugotovilo, da je obtoženi prodajal prepovedano drogo, koliko naj bi jo prodal in ali niso prepovedane droge prinesli s sabo udeleženci. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe A. B. in zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe A. H. ter izpovedb oškodovanca ter prič A. L., posredno A. M., A. K., A. F., A. N. in P. P., utemeljeno zaključilo, da je obtoženemu dokazano, da je z namenom prodaje hranil 7,7 g 4CMC in mešanice 0,2 g amfetamina in 4 CMC ter 6,50 g DMAA, prepovedano drogo pa je tudi prodajal odjemalcem in sicer najmanj 4 g prepovedane droge ICE v marcu 2017 na Z. 1 za 120,00 EUR prodal A. H., v obdobju med 2010 do 2017 na območju B. v soseski X., kasneje pa na naslovu Z. 1 neugotovljeno količino prepovedane droge ICE prodajal A. B. po ceni 30,00 EUR za g, v okviru enakih krajevnih in časovnih okoliščin kot pod točko II, ko oškodovancu prepovedane droge ni dal brezplačno, občasno prodal tudi njemu, zato zaključek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kako in na kakšen način je ugotovilo, da je obtoženi prodajal drogo in da droge s seboj niso prinesli udeleženci zabave, ni izkazan. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca glede predmetnih kaznivih dejanj dokazno soočilo s prepričljivo izpovedbo oškodovanca ter kritično ocenilo izpovedbe prič, ki so izpovedovale glede dostopnosti prepovedane droge v stanovanju obtoženca na teh zabavah ter nato utemeljeno zaključilo, da je obtoženčev zagovor glede odločilnih dejstev v zvezi s predmetnim kaznivim dejanjem izpodbit. Tehtni dokazni oceni strnjeni pod točko V obrazložitve na pritožbeni stopnji pravzaprav ni potrebno nič bistvenega dodati. S posplošenim pritožbenim vztrajanjem pri zanikanju kaznivega dejanja pritožnik pravilne dokazne ocene ne more ovreči.

K pritožbam glede odločbe o kazenski sankciji

37. Zoper odločbo o kazenskih sankcijah sta pritožbo vložila iz pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 374. člena ZKP, zagovornik obtoženca in državna tožilka.

38. Zagovornik obtoženca graja odločbo o izreku stranske denarne kazni pri kaznivem dejanju pod točko I izreka z navedbo, da je obtoženi brez premoženja, močno zadolžen in se mu zato ne bi smelo izreči stranske denarne kazni.

39. Za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 je predpisana kazen tri do petnajst let zapora. Obligatoren je tudi izrek denarne kazni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obtoženemu A. A. utemeljeno izreklo denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov, pri čemer dnevni znesek znaša 10,00 EUR, to je 3.000,00 EUR ter odločilo, da jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev, sicer jo bo sodišče v primeru neizterljivosti izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine upoštevalo dolgotrajno obdobje zlorabe, težo kaznivega dejanja, šibko osebnostno strukturo oškodovanca, ki ni sposoben presoditi, ali je določeno ravnanje zanj škodljivo ali ne in se posledično temu ravnanju ne more upreti, da je oseba s psihoafektivno motnjo, zaradi česar je ravnanje obtoženca ocenilo kot bolj zavržno, ter okoliščino, da so obtoženca pri kaznivem dejanju vodili premoženjski vzgibi. Obtoženi je bil sicer zaposlen kot cvetličar in je prejemal redni mesečni dohodek, a je z izvajanjem prostitucije oškodovanca zasledoval namen pridobivanja dodatnega zaslužka, s katerim je finančno vzdrževal lastno odvisnost od prepovedanih drog. Kot olajševalne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je nekaznovan, odvisnik in tudi sam vpet v prostitucijo ter mu na osnovi tega določilo obvezno stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov. Ocenilo je, da je dnevni znesek 10,00 EUR primeren glede na zakonsko predpisan razpon od 10,00 do 1500 dnevnih zneskov, pri čemer je višino dnevnega zneska sodišče ugotovilo, upoštevajoč premoženjske razmere obtoženca, ki je bil do uvedbe kazenskega postopka zaposlen in je prejemal redni mesečni dohodek, je lastnik nepremičnine na naslovu dejanskega prebivanja, ki jo je tekom kazenskega postopka sicer prodal svoji mami. Ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin zagovornik obtoženca niti ne izpodbija, pač pa se zavzema samo za „neizrek“ stranske denarne kazni, s čimer pa glede na predpisano vrsto kazni za navedeno kaznivo dejanje ne more uspeti. Izrečena denarna kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna in pravična glede na vse izpostavljene in pravilno ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine ter težo kaznivega dejanja.

40. Državna tožilka se pri kaznivem dejanju pod točko III izreka zavzema, da bi sodišče prve stopnje obtoženemu moralo poleg kazni zapora določiti tudi stransko denarno kazen, ker je bilo navedeno kaznivo dejanje storjeno izključno iz koristoljubnosti, saj so obtoženca pri navedenem kaznivem dejanju vodili premoženjski vzgibi in je s preprodajo prepovedanih drog zasledoval namen pridobivanja dodatnega zaslužka. Državna tožilka se predlaga, da sodišče druge stopnje obtoženemu izreče tudi stransko denarno kazni v višini 100 dnevnih zneskov po 10,00 EUR.

41. Pritožbeno zavzemanje za izrek stranske denarne kazni pri kaznivem dejanju pod točko III izreka sodbe je neutemeljeno. Pritrditi je pritožnici, da je bilo navedeno kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti in da bi sodišče prve stopnje glede na to okoliščino sicer lahko obtoženemu izreklo tudi stransko denarno kazen. Pritožnica pritožbo utemeljuje s tem, da je obtoženi kaznivo dejanje izvrševal izključno iz koristoljubnosti, da so ga vodili premoženjski vzgibi, pri čemer pritožnica svoje pritožbene navedbe ne konkretizira. Spisovno je razvidno, da naj bi obtoženi A. H. prodal za 120,00 EUR prepovedane droge, A. B. pa vsaj za 60,00 EUR. Ta znesek je sodišče prve stopnje obtoženemu tudi naložilo v plačilo kot protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, več pa se obtoženemu niti ne očita. Pri izreku stranske denarne kazni in določitvi višine dnevnega zneska mora sodišče skladno z določbo 47. člena KZ-1 upoštevati tudi premoženjske razmere obtoženca. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, je obtoženi nezaposlen, izrečena mu je bila daljša zaporna kazen kot tudi stranska denarna kazen v višini 3.000,00 EUR. Višina pridobljene premoženjske koristi pri predmetnem kaznivem dejanju, upoštevajoč premoženjsko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne opravičuje izreka stranske denarne kazni obtoženemu.

42. Pri kaznivem dejanju pod točko V izreka se pritožnica zavzema, da pritožbeno sodišče obtoženemu za navedeno kaznivo dejanje določi kazen dve leti in pet mesecev zapora, ter mu nato posledično izreče višjo enotno zaporno kazen in stransko denarno kazen. Pritožnica je mnenja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo obteževalne okoliščine in dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam. Pritožnica meni, da sodišče prve stopnje kot olajševalne okoliščine ne bi smelo upoštevati majhne možnosti za prenos virusa na oškodovanca, saj gre v primeru okužbe za doživljenjsko bolezensko stanje, ki se neizogibno konča s smrtjo. Pritožnica pritožbeno zavzemanje za izrek višje zaporne kazni utemeljuje z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke dr. N. N., ter dejstvom, da obtoženi ni želel uporabljati zaščite z oškodovancem, kljub njegovemu zavedanju o okuženosti z virusom HIV in je s tem izpostavil oškodovanca nevarnosti okužbe s HIV.

43. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnica je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri kazni, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je pri kaznivem dejanju pod točko V izreka kot obteževalno okoliščino na strani obtoženca upoštevalo dejstvo, da bi v primeru okužbe oškodovanca slednje za oškodovanca pomenilo doživljenjsko bolezensko stanje, saj kljub razvoju medicine bolezen še vedno ni ozdravljiva. Upoštevalo je visoko stopnjo zavržnosti ravnanja obtoženca, ki pri spolnem občevanju z oškodovancem ni uporabil zaščite in je slednjo odklanjal, kljub zavedanju visoke stopnje okuženosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno kot olajševalno okoliščin upoštevalo izkazano majhno možnost za prenos virusa, dejstvo, da se oškodovanec ni okužil in okoliščino, da je dejanje ostalo pri poskusu. Pritožbeno zavzemanje za določitev višje zaporne kazni je glede na izpostavljeno neutemeljeno, saj pritožnica ne izpostavi nobene obteževalne okoliščine, ki je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ne bi že upoštevalo in jo primerno ovrednotilo.

44. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtožencu določene kazni zapora za kaznivo dejanje pod točko I, II, III, IV in VI obtožbe pritožniki ne izpodbijajo. Ker sta bili pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti obtožencu določene zaporne kazni za navedena kazniva dejanja kot tudi nato izrek enotne zaporne in stranske denarne kazni .

45. Obtožencu določene posamezne kazni zapora in nato izrek enotne kazni so po mnenju pritožbenega sodišča ustrezne teži kaznivih dejanj ter okoliščinam, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, ugotovljeni stopnji krivde in ostalim okoliščinam, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo v točkah 259 do 267 izpodbijane sodbe.

46. Pritožbeno zavzemanje zagovornika obtoženega A. A., da se obtoženemu ne odvzame gotovina in ne naloži v plačilo premoženjska korist, je neutemeljeno. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da je izkazano, da si je obtoženi s kaznivim dejanjem pod točko III izreka sodbe pridobil 180,00 EUR premoženjske koristi, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je navedeno gotovino odvzelo. Sodišče prve stopnje je odvzem premoženjske koristi utemeljilo na določbah 74. in 75. člena KZ-1. Upoštevajoč določbo prvega odstavka 74. člena KZ-1, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega in določbo prvega odstavka 75. člena KZ-1 po kateri se storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku (v nadaljnjem besedilu: prejemnik) koristi odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, zatrjevana kršitev ni podana.

47. V kolikor sodišče druge stopnje ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to iz razloga, ker sta se pritožnika ponavljala ali je na njih pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, ali pa se niso nanašala na odločilna dejstva.

48. Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca, pritožbo obtoženčevega zagovornika, in pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršite, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

49. Zagovornik obtoženca in obtoženec s pritožbo nista uspela. Pritožbeno sodišče je obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 94. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka, pri čemer je svojo odločitev utemeljilo na podlagi premoženjskih razmer obtoženca kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep Dsp 10/2021
• VSM Sodba III Kp 22460/2015
• VSL Sodba II Cp 634/2017