<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 2476/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.2476.2018
Evidenčna številka:VSL00032468
Datum odločbe:01.04.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbara Črešnar Debeljak (preds.), Stanka Živič (poroč.), mag. Andreja Sedej Grčar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje razžalitve - razžalitev sodnika - svoboda izražanja

Jedro

V razpravni dvorani se po razglasitvi sodbe in med obrazložitvijo razlogov za odreditev pripora prav gotovo ni odvijala razprava o vprašanjih javnega pomena, obdolženec pa ni izrazil ne kritike ne komentarja k sojenju oz. k odločitvi. Če se sodnico med izvrševanjem sodne funkcije nazove s "prasico", in to s strani osebe, ki je navzoča kot javnost, tega nikakor ni mogoče umestiti pod (vsaj) žaljivo kritiko njenega dela, obrambo pravic ali varstvo upravičenih koristi. Preprosto zato, ker od psovke ni nikakršne (družbene) koristi, razen zadovoljstva tistega, ki jo izreka.

Obdolženčevo izražanje ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) oškodovankinega dela, ampak je merilo izključno na njeno osebno žalitev in ponižanje. Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obdolženčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen osebnega ponižanja, preziranja in sramotenja oškodovanke.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 450,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen, in sicer trideset dnevnih zneskov po 42,03 EUR, tj. 1.260,90 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je odločilo še o načinu izvršitve denarne kazni, če se ne bo dala niti prisilno izterjati ter o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je iz pritožbenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožil obdolženec, ki je vložil dve pritožbi. Predloga višjemu sodišču ni podal.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožnik je slednje uveljavljal z očitkom, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidna vsebina izpovedbe oškodovanke in ostalih prič. To ne drži, saj je bistvena vsebina dokazov – pa tudi ocena njihove dokazne vrednosti – predstavljena v tč. 3, 8, 23 in 28 sodbe.

5. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 postavilo izhodišča za presojo vprašanja razžalitve pravosodnih funkcionarjev. Iz obrazložitve v tč. 10 do 22 razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji obstoja kaznivega dejanja upoštevalo prav izhodišča omenjene odločbe, zato so pritožnikove navedbe o nasprotnem zmotne. Ustavno sodišče je poudarilo, da je v primerih, ko je žalitev oziroma kritika usmerjena zoper sodnike ali tožilce, meja dopustnosti kritike bistveno širša, saj njihova funkcija upravičuje podroben nadzor javnosti. Svoboda izražanja namreč dopušča ostrejšo kritiko kot v ostalih primerih, vendar pa tudi v teh zadevah ta pravica ni neomejena. Zato je potrebno najti ustrezno razmerje med svobodo izražanja ter med pravico do varstva časti in dobrega imena. V določenih okoliščinah je tudi nosilce javne funkcije potrebno zavarovati pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo. Glede na navedeno je Ustavno sodišče poudarilo, da je v vsakem tovrstnem primeru potrebno presoditi, ali sta uporaba spornih izrazov in splošni ton izražanja, čeprav kritična in lahko škodljiva za oškodovančev ugled, prerasla v destruktiven in neupravičen napad, katerega namen je bil spodkopavanje zaupanja javnosti v integriteto pravosodnega sistema kot celote. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodbo ESČP v zadevi Skalka proti Poljski, njena vsebina pa izhaja iz tč. 15 sodbe. Kako naj bi se v konkretni zadevi kazal pomen argumentov iz sodbe ESČP v zadevi Pias Pires de Lima proti Portugalski, pa iz pritožbe obdolženca ne izhaja.

6. V dejanskem stanju obravnave zadeve ni mogoče najti nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo pri obdolženčevem ravnanju sploh za kakršnokoli kritiko dela oškodovanke, obrambo kakšne pravice ali varstvo upravičenih koristi. Šele v takšnem primeru bi namreč obdolženčevo ravnanje oziroma beseda, ki jo je izrekel, četudi žaljiva, narekovala presojo z vidika varstva njegove pravice do izražanja. Obdolženec v pritožbah ponavlja svoj zagovor, da je bila inkriminirana beseda oškodovanki izrečena iz protesta in ogorčenja nad njenim ravnanjem (B. B. je spoznala za krivega in ob razglasitvi sodbe zoper njega ponovno odredila pripor), torej nad izrečeno sodbo in nad sojenjem, ki je bilo po obdolženčevi oceni „kriminalno in nepošteno“. Še v pritožbah vztraja, da je nastopal kot aktivni državljan v obrambi človekovih pravic in koristi drugega (B. B.), to pa ob udeleževanju javnega sojenja. Svoje izražanje ocenjuje za „pozitivno“ in kot opozorilo na zlorabo sojenja s strani konkretne sodnice. Obdolženec je torej uveljavljal razloge za izključitev protipravnosti po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.

7. Toda okoliščine, v katerih je obdolženec oškodovanki, okrožni sodnici na Okrožnem sodišču v Ljubljani, izrekel besedo „prasica“, izkazujejo drugačno sliko. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v tč. 23 do 26 in 28 izpodbijane sodbe, je obdolženec navedeno namenil oškodovanki med zasedanjem sodišča, ko je slednja na naroku za razglasitev sodbe pričela z ustno obrazložitvijo sklepa o (ponovni) odreditvi pripora zoper B. B. in ko s svojo obrazložitvijo še ni zaključila. Zaradi te odločitve se je namreč javnost v razpravni dvorani močno razburila, saj so ljudje pričeli vzklikati in oškodovanko obmetavati z raznimi žaljivkami, ta pa je reagirala z odredbo, da mora javnost sodno dvorano zapustiti. Obdolženec je vstal, sedel je v prvi klopi, se obrnil k oškodovanki, ji rekel „prasica“ in odšel. Da je bilo „branje“ oz. obrazložitev sodničine odločitve zaradi vznemirjenja v dvorani prekinjeno, kot to navaja pritožnik, nima nobenega vpliva, saj je sodišče še vedno zasedalo, kot je to pojasnilo že prvostopenjsko sodišče.

8. Obdolženec se je oklical za aktivnega državljana, ki s svojo navzočnostjo na javni razglasitvi sodbe zelo razvpitega kazenskega postopka izvršuje svojo državljansko pravico po nadzoru sodne oblasti, a beseda, ki jo je v tem svojstvu izbral in namenil sodnici, ki je to oblast izvajala, ne predstavlja ne (resne) kritike ne obrambe pravic B. B. in niti varstva upravičenih koristi (ali B. B. ali državljanov Republike Slovenije). Ta beseda ni izjava o sploh ničemer, kar bi bilo povezano z vodenjem kazenskega postopka zoper B. B. ali o stanju pravosodja na splošno. Je zgolj in samo žaljivka oz. psovka, namenjena izključno oškodovanki v funkciji sodnice. Ogorčenje javnosti zaradi njene odločitve o (ponovni) odreditvi pripora tega ne spreminja in ni jasno, kako naj bi na razloge obravnavane zadeve vplivalo dejstvo, ki ga ponavlja pritožnik, da je namreč javnost njega spodbudila k temu, da se je oglasil, in ne obratno. Sodišče prve stopnje ima prav, da iz zgoraj predstavljenega konteksta, v katerem je obdolženec oškodovanki namenil omenjeno psovko, nikakor ne izhajajo okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, kajti v razpravni dvorani se po razglasitvi sodbe in med obrazložitvijo razlogov za odreditev pripora prav gotovo ni odvijala razprava o vprašanjih javnega pomena, obdolženec pa ni izrazil ne kritike ne komentarja k sojenju oz. k odločitvi. Če se sodnico med izvrševanjem sodne funkcije nazove s „prasico“, in to s strani osebe, ki je navzoča kot javnost, tega nikakor ni mogoče umestiti pod (vsaj) žaljivo kritiko njenega dela, obrambo pravic ali varstvo upravičenih koristi. Preprosto zato, ker od psovke ni nikakršne (družbene) koristi, razen zadovoljstva tistega, ki jo izreka. Da se tega zaveda tudi obdolženec, je jasno razvidno iz navedb njegove pritožbe, in sicer v delu, v katerem je povzel zadevo ESČP Rujak proti Hrvaški; zapisal namreč je, da „žalitev (na rasni osnovi) brez sporočilne vrednosti, in obscenih besed, svoboda izražanja ne ščiti“. Da je mogoče kritiko konkretne sodnice oz. slovenskega sodstva izraziti tudi na način, ki ga varuje tretji odstavek 158. člena KZ-1, je obdolženec izkusil ob podajanju zagovora, ko je pojasnjeval svoje stališče o tem, zakaj oškodovanko in sodstvo nasploh ocenjuje za „kriminalno in nepošteno“. Kot je to razvidno iz tč. 1 izpodbijane sodbe, je obdolženčevo izražanje tudi v zagovoru daleč od dostojnega in vseprek žaljivo, vendarle pa ima vsebino mnenja v obrambi svojih pravic. Navedeno kaže, da slovenski jezik vendarle vsakemu omogoča, da izrazi svoje (kritično) mnenje, četudi je vrednostno negativno in žaljivo, je pa seveda od posameznika odvisno, ali bo za to izbral spoštljivo in dostojno oz. vsaj kritično komunikacijo, ali pa se bo – kot obdolženec – namesto tega zatekel k psovanju. Izraz, ki ga je izbral obdolženec, ni imel nobenega drugega konteksta, gotovo ne umetniškega ali politično-satiričnega, zato pritožnik ne more uspeti s prikazovanjem „običajnosti“ oznak „prašič in prasica“ v literaturi in v družbenem življenju.

9. Jasno je, da je obdolženca k temu vodilo osebno prepričanje o tem, da oškodovanka kazenskega postopka zoper B. B. ni vodila pravično in da je slednjemu prav s tem povzročila hudo gorje, a je že prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da to psovanja in osebnega poniževanja ne upravičuje niti ne opravičuje (tč. 28 sodbe). Pritožnik mora razumeti, da javnost v sodni dvorani pravice do komentiranja sodnih odločitev tekom izvajanja sodne funkcije preprosto nima, in da takšna zakonska ureditev kazenskega postopka ni nekakšna muha sodniškega ceha, temveč osnovni postulat poštenega postopka (tč. 24 in 26 sodbe).

10. Obdolženčevo izražanje ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) oškodovankinega dela, ampak je merilo izključno na njeno osebno žalitev in ponižanje. Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obdolženčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen osebnega ponižanja, preziranja in sramotenja oškodovanke (tč. 28 sodbe).

11. Obdolženec je v pritožbah izrazil svoje žaljivo mnenje tako o stanju slovenskega sodstva kot o konkretni oškodovanki, ki v bistvenem izhaja iz njegove osebne presoje dokazov, izvedenih na sojenju zoper B. B., povsem na splošno pa se očitno dotika tudi drugih (kazenskih) postopkov. Obdolženčevo mnenje je prežeto z vseprek nekritičnim in docela posplošenim hujskaštvom, ki ga slednji opravičuje s svojim „poslanstvom“ in z dejstvom, da je bila pravnomočna obsodila sodba zoper B. B. pred Vrhovnim sodiščem RS razveljavljenja in da naj bi v ponovljenem kazenskem postopku drug sodnik – po oceni pritožnika – očitno drugače postopal. Ker poučevanje obdolženca o pravnih in dejanskih razsežnostih kazenskega postopka v tej odločbi nima mesta, pritožbeno sodišče vse tiste pritožbene navedbe, ki jih izrecno ni izpostavilo, zavrača kot nepomembne.

12. Obdolženec je uveljavljal tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot kršitev kazenskega zakona, ki obsegata tudi pritožbo zoper kazensko sankcijo (386. člen ZKP). Prvostopenjsko sodišče je v tč. 30 sodbe izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja in obdolženca dalo primerno težo ter slednjemu ob ugotovitvah o ponavljanju istovrstnega ravnanja utemeljeno izreklo denarno kazen. Primerno in pravično določeni oz. odmerjeni so tako dnevni zneski denarne kazni kot njihovo število. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

13. Razlogi, s katerimi je obdolženec izpodbijal sodbo, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbi je zato zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člena ZKP).

14. Ker obdolženec s pritožbama ni uspel, je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Ta po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) znaša 450,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri njeni odmeri upoštevalo tako obdolženčeve premoženjske razmere (tč. 31 sodbe in osebni podatki) kot količino dela, ki ga je zahtevala presoja njegovih pritožb.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 158, 158/1, 158/3, 168, 168/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwODky