VSL Sodba VII Kp 26656/2016

Jedro

Postopanje sodišča prve stopnje, ko je predlog pooblaščenca kot tožilca za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke iz razloga nepristranskosti izvedenca ocenilo kot predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, je zmotno. Sodišče prve stopnje bi moralo predlog pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ocenjevati v smislu določb 251. člena in 44. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženega A. A. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1. Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom v skladu s tretjim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) napotilo na pravdo. Nadalje je odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki so nastali od prevzema pregona dalje ter ustrezno sodno takso v višini 300,00 EUR. Odločilo je tudi, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika do prevzema pregona s strani oškodovanca kot tožilca, obremenjujejo v skladu z drugim odstavkom 96. člena ZKP proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki je predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi na pritožbeni ravni ni nobenih pomislekov v dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da obdolženemu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse potrebne dokaze ter na podlagi prepričljive analize in ocene slednjih obdolženca upravičeno oprostilo obtožbe.

6. Neutemeljeno je pritožbeno naziranje, da je sodišče prve stopnje brez podlage, ki bi jo imelo v izvedenih dokazih, odreklo vsakršno dobro vero izpovedi oškodovanca in priči D. D., pri čemer pritožnik ta del pritožbenih navedb utemeljuje z okoliščino, da sta oškodovanec in D. D. ves čas postopka izpovedovala enako. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe, ki ima glede ocene verodostojnosti posameznih dokazov obširne in prepričljive razloge. Sodišče prve stopnje je z zadostno mero kritike ocenilo izpovedbe oškodovanca, priče D. D. kot tudi zagovor obdolženca in izvedeniško mnenje izvedenca cestnoprometne stroke ter navedlo prepričljive razloge, zakaj ni mogoče verjeti oškodovancu in priči, da sta se prva začela umikati obdolžencu. Sodišče prve stopnje je v bistvenih delih sledilo zagovoru obdolženca, da je zagledal kolesarja na razdalji 10 do 15 metrov. Ker sta zasedala precej kolesarske poti, se je umaknil skrajno desno na svoj vozni pas. Sodišče prve stopnje tudi sprejema izpovedbo oškodovanca, da se je dejansko peljal bolj po desni strani, za njim pa D. D., pri čemer sodišče prve stopnje v tem delu ni sledilo zagovoru obdolženca. Sodišče druge stopnje sprejema razloge izpodbijane sodbe, da bi v primeru vzporedne vožnje obeh kolesarjev, obdolženi gotovo ustavil in se z oškodovancem ne bi zaletela. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč mnenje izvedenca cestnoprometne stroke C. C., ki je kot verjetnejši potek vožnje obdolženca in oškodovanca kot tožilca dopustil potek, ki ga je v svojem zagovoru opisal obdolženec, ter na podlagi ugotovitev izvedeniškega mnenja pravilno zaključilo, da ni prepričljivih dokazov, da obdolženi ne bi ravnal s potrebno pazljivostjo in v skladu s pravili varne vožnje.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedencu, ki se je v svojem izvedeniškem mnenju opredelil do opisa vožnje, kot izhaja iz izpovedbe oškodovanca kot tožilca in zagovora obdolženca. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je verjetnejši enojni bočni umik obeh udeležencev kot ga opisuje obdolženec glede na položaj kovinske varovalne ograje in ob pogoju, da se je priča D. D. dejansko peljal za oškodovancem kot tožilcem in ne vzporedno. V tem primeru je imel oškodovanec kot tožilec večjo možnost odmika v svojo desno stran in s tem vzpostavitev potrebnega bočnega umika za varno srečanje. Izvedenec se je opredelil tudi do načina vožnje pred nesrečo, kot jo je v svoji izpovedbi opisal oškodovanec kot tožilec in ugotovil, da je bila možnost za preprečitev nastanka prometne nesreče na strani obeh enaka. Oba udeleženca bi morala v negotovi prometni situaciji prilagoditi svojo hitrost in se po potrebi popolnoma ustaviti. Upoštevajoč izpostavljeno, je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo zagovoru obdolženca, ki ga ocenilo kot verodostojnejšega od izpovedbe oškodovanca kot tožilca. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo ob kritični analizi izvedeniškega mnenja in za takšno svojo odločitev navedlo tudi prepričljive razloge.

8. Pritožnik zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca cestnoprometne stroke, saj postavljeni izvedenec v svojem mnenju ni uspel ostati nepristranski. Nepristranskost izvedeniškega mnenja pritožnik utemeljuje na eni strani z vsebino mnenja, na drugi strani pa z osebno povezavo izvedenca z obdolženčevo staro mamo. Pritožnik navaja, da izvedenec ni odgovoril na ključna vprašanja, na katera bi moral odgovoriti sam od sebe, saj iz mnenja ne izhaja, kdo je povzročil nevarno ali kritično situacijo. Izvedencu pritožnik očita, da se je postavil v vlogo razsodnika, ki razloguje, kaj je verjetnejše in manj verjetnejše, kar je sicer v pristojnosti sodišča. Drugi očitek se nanaša na pristranskost izvedenca C. C., ker je obdolženčeva stara mati okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Krškem in je bila pred tem odvetnica na istem območju. Prav tako je odvetnica na območju Okrožnega sodišča v Krškem izvedenčeva žena, kar pri oškodovancu ustvarja vtis, da izvedeniško mnenje ni korektno. Pritožnik sicer pojasni, da ne zatrjuje, da bi obdolženčeva stara mama vplivala na izvedenca, saj se sklicuje na zunanji videz nepristranskosti.

9. Pritožbeno naziranje, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati novega izvedenca cestnoprometne stroke pritožbeno sodišče zavrača. Spisovno je razvidno, da je pritožnik odredbo za izvedenstvo prometne stroke z dne 22.12.2016, prejel 3. januarja 2017. Do prejema izvedeniškega mnenja pritožnik določitvi izvedenca C. C. ni oporekal, čeprav je že takrat vedel, za okoliščine, ki o pritožnikovem mnenju izkazujejo pristranskost izvedenca. Po določbi 251. člena ZKP se za izvedenca ne sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča ali kdor je oproščen dolžnosti pričevanja kot tudi ne tisti, proti kateremu je bilo storjeno kaznivo dejanje, če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme opirati na njegov izvid in mnenje. Po določbi 44. člena ZKP se določba o izločitvi sodnikov in sodnikov porotnikov smiselno uporablja tudi za izvedence. Spisovno je razvidno, da pritožnik po prejemu odredbe za določitev izvedenca cestnoprometne stroke, niti po prejemu izvedenskega mnenja ni predlagal izločitve izvedenca. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 1. 2018 je pritožnik po zaslišanju izvedenca predlagal odreditev novega izvedenca cestnoprometne stroke, ker postavljeni izvedenec ni bil nepristranski in ker ni odgovoril na ključna vprašanja, na katera bi moral odgovoriti. Na glavni obravnavi dne 8. 3. 2018 je sodnica posameznica po določbi četrtega odstavka 340. člena ZKP predlog oškodovanca kot tožilca za izločitev izvedenskega mnenja kot nedovoljenega zavrnila, saj ne gre za nedovoljen dokaz. Prav tako je zavrnila dokazni predlog o postavitvi novega izvedenca. Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je po seznanitvi s to odločitvijo na naroku izrecno pojasnil, da ni podal predloga za izločitev sodnega izvedenca, ampak je samo utemeljil svoj predlog za določitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ko je predlog pooblaščenca kot tožilca za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke iz razloga nepristranskosti izvedenca C. C. ocenilo kot predlog za izločitev nedovoljenih dokazov, zmotno. Sodišče prve stopnje bi moralo predlog pooblaščenca oškodovanca kot tožilca z dne 23. 1. 2018 ocenjevati v smislu določb 551. člena in 44. člena ZKP. Takšno postopanje sodišča prve stopnje sicer na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni imelo vpliva, saj je pritožnik izrecno izjavil, da ne zahteva izločitev sodnega izvedenca.

10. Sodišče druge stopnje sprejema razloge izpodbijane sodbe o verodostojnosti, pravilnosti in prepričljivosti izvedeniškega mnenja, zato je pritožbeno zavzemanje za razveljavitev izpodbijane sodbe, ker sodišče prve stopnje ni odredilo novega izvedenstva cestnoprometne stroke, s čimer pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, neutemeljeno.

11. Neutemeljeni in protispisni so pritožbeni očitki, da je izvedenec cestnoprometne stroke pri svojem mnenju upošteval izjavo D. D., izhajajočo iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih, v posledici česar pritožnik zatrjuje, da so ugotovitve izvedeniškega mnenja napačne, saj D. D. te izjave na glavni obravnavi ni potrdil. Iz izvedeniškega mnenja je razvidno, da je izvedenec navedel, katere dokaze je upošteval pri izdelavi izvedeniškega mnenja. Pri izdelavi mnenja je upošteval tako izjavo D. D. na policiji kot njegov izpovedbo na glavni obravnavi, kar je iz mnenja tudi razvidno. Izvedenec se je opredelil do vseh ključnih elementov, ki so potrebni za izdelavo izvedeniškega mnenja. Iz mnenja izvedenca je tudi razvidno, zakaj na vsa vprašanja, ki so mu bila postavljena, ni mogel odgovoriti in te razloge sprejema tudi sodišče druge stopnje. Zgolj okoliščina, da je izvedeniško mnenje neugodno za oškodovanca kot tožilca ne more predstavljati razloga za izločitev izvedenca oziroma postavitve novega izvedenca. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, v katerih ponavlja izpovedbo oškodovanca kot tožilca, graja ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke ter podaja drugačno dokazno oceno, kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče, ne more omajati pravilnega zaključka izpodbijane sodbe, da ni zadosti dokazov, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je glede na izpostavljeno utemeljeno obdolženega na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožnega predloga oškodovanca kot tožilca.

12. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca je neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP. Takso je sodišče druge stopnje odmerilo po tarifni številki 7222 Taksne tarife ZST-1 na 360,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 85/2004
• Sodba VIII Ips 224/2005
• Sodba II Ips 583/99