VSL Sodba VII Kp 42744/2018

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je izreklo enotno kazen in tudi ukrep varstvenega nadzorstva, ki obsojenemu ni bil izrečen z nobeno izmed združenih sodb, zato je sodišče v postopku neprave obnove postopka prekršilo kazenski zakon.

Izrek

I. Ob obravnavanju pritožbe obsojenega se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obsojenemu za čas izvrševanja dela v splošno korist ne določi ukrep varstvenega nadzorstva.

II. Sicer se pritožba obsojenega zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV K 42744/2018 z dne 30. 5. 2019, pravnomočno dne 4. 7. 2019, s katero je bila obsojenemu izrečena kazen desetih mesecev zapora, glede katere je bilo določeno, da se izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe 600 ur dela v splošno korist, ki se šteje kot določena, in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 12106/2016 z dne 19. 6. 2019, pravnomočno dne 12. 8. 2019, s katero je bila obsojenemu izrečena kazen petih mesecev zapora, glede katere je bilo določeno, da se izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju enega leta od izvršljivosti sodbe 300 ur dela v splošno korist, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu po 4. in 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki se na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju dveh let od izvršljivosti te sodbe 840 ur dela v splošno korist.

V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 42744/2018 z dne 19. 6. 2019, v obsegu dela v splošno korist, ki ga je začel izvrševati 19. 10. 2019, in sicer tako, da se dve uri opravljenega dela štejeta za en dan zapora.

Obsojenemu je za čas izvrševanja dela v splošno korist določilo ukrep varstvenega nadzorstva, ki ga opravlja svetovalec, ki ga določi organ, pristojen za probacijo. Določilo je tudi, kdo vodi in nadzoruje izvrševanje dela v splošno korist. V ostalem ostaneta navedeni pravnomočni sodbi nespremenjeni.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obsojeni A. A., po vsebini zaradi višine enotne zaporne kazni; predlagal je, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izreče enotna zaporna kazen v višini enega leta, ki se izvrši tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe 720 ur dela v splošno korist.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev materialnega zakona v škodo obsojenca. Prvostopenjsko sodišče je namreč v izpodbijani sodbi obsojenemu izreklo tudi ukrep varstvenega nadzorstva, ki obsojenemu ni bil izrečen z nobeno izmed združenih sodb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v postopku neprave obnove prekršilo kazenski zakon (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP), zato je spremenilo odločbo o kazenski sankciji, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

5. V postopku tako imenovane neprave obnove kazenskega postopka sodišče na podlagi določil 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP spremeni pravnomočne obsodilne sodbe v odločbah o kazni tako, da izreče enotno kazen, ob upoštevanju določb o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, pri izreku nove enotne kazni pa sodišče upošteva samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče združilo kazni po dveh sodbah, pri tem pa je ugotovilo, da je drugo kaznivo dejanje obsojenec storil še preden je pričel prestajati kazen po predhodno pravnomočni sodbi, opr. št. IV K 42744/2018. Prvostopenjsko sodišče je pri izreku enotne kazni postopalo po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki napotuje na uporabo 53. člena KZ-1, ki v 3. točki prvega odstavka določa, če je za kazniva dejanja v steku sodišče določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 30-ih let zapora. V obravnavanem primeru je seštevek kazni eno leto in tri mesece zapora, sodišče pa je obsojencu, ob upoštevanju vseh okoliščin, izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora.

6. Obsojenec v pritožbi zatrjuje, da se ne strinja z višino izrečene enotne kazni zapora, ker prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, in sicer, da je kaznivi dejanji priznal in ju obžaloval, poravnal škodo in da sedaj živi urejeno družinsko življenje in je oče dveh mladoletnih otok. Vsem zatrjevanim okoliščinam je moč pritrditi, vendar so bile vse te olajševalne okoliščine, po oceni pritožbenega sodišča, že v zadostni meri upoštevane pri izreku obeh pravnomočnih sodb. Po oceni pritožbenega sodišča pa so ugotovljene olajševalne okoliščine imele tudi odločilni pomen pri določitvi alternativnega izvrševanja kazni zapora.

7. Ne gre pa spregledati dejstva, da je obsojeni obe očitani kaznivi dejanji po pravnomočnih sodbah storil pri izvrševanju gospodarske dejavnosti, zato je ta okoliščina tudi po oceni pritožbenega sodišča pretehtala pri izreku višine enotne kazni in se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno odločilo, da je obsojenemu ob upoštevanju pravil pri izreku enotne kazni izreklo enotno kazen v višini enega leta in dveh mesecev zapora. Še posebej glede na pritožbeno navedbo, da bi se z nižjo izrečeno enotno kaznijo zapora obsojenemu omogočilo sodelovanje pri gospodarski dejavnosti. Prav upoštevane okoliščine obeh storjenih kaznivih dejanj in tudi obsojenčeva siceršnja kriminalna preteklost niso okoliščine, na podlagi katerih bi se zanesljivo lahko sklepalo na prevzem odgovornosti s strani obsojenca in posledično na upravičenost izreka enotne zaporne kazni v predlagani višini.

8. Pritožba obsojenca se je po navedenem izkazala za neutemeljeno, zato je pritožbo obsojenega zavrnilo.

9. Ker obsojeni s svojo pritožbo ni uspel, v pritožbenem postopku pa so nastali stroški, je obsojeni na podlagi določila 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 450,00 EUR. Obsojeni je namreč lastnik nepremičnine na Hrvaškem, prejemal je tudi plačo v višini cca. 1.000,00 EUR, zato naloženo plačilo stroškov ne bo poslabšalo njegovega ekonomskega položaja (taksna tarifa št. 7113).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 9820/2021
• Sodba I Ips 194/2008
• VSL Sklep II Kp 23071/2014