VSL Sodba VII Kp 37924/2015

Jedro

Direktor družbe je v smislu vsebine členov 504 ZGD in ostalih tisti, ki na podlagi pooblastila upravlja premoženje družbe in je lahko storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1, ki je bilo storjeno v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Direktor izraža voljo družbe, dolžan je poslovati vestno in pošteno, je odgovoren za poslovanje družbe in deluje v korist lastnikov. Pravna oseba pa je samostojna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov in namenjeno gospodarski dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1 je lahko le lastnik stvari ali premoženja, zoper katerega teče postopek prisilne izvršbe. Namen te zakonske določbe je sankcionirati tista ravnanja, ki v postopku prisilne izvršbe preprečijo upnikovo poplačilo terjatev. Na podlagi 223. člena KZ-1 je pravna oseba odgovorna za to kaznivo dejanje, če njen direktor stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A., na podlagi določil 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostilo za kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem in prvem odstavku 223. čl. KZ-1. Na podlagi 96. čl. ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. čl. ZKP in potrebne izdatke obdolženca naložilo v breme proračuna, razen stroškov za vročanje vabil na naroke za glavno obravnavo, razpisane za dne 3. 6., 2. 9. 2016 in 9. 7. ter 27. 8. 2018, po pooblaščenih vročevalcih v skupni višini 134,42 EUR, stroškov, nastalih s prisilno privedbo obdolženca na narok za glavno obravnavo dne 13. 3. 2019 v višini 95,73 EUR, ki jih je skladno s prvim odstavkom 94. člena ZKP dolžan plačati obdolženec, ter sodno takso po tarifni številki 7401 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) zaradi krivdne preložitve glavne obravnave dne 6. 1. 2016, 13. 4. 2016 in 27. 2. 2019 v skupni višini 375,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 105. čl. ZKP je oškodovano družbo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo vlaga pritožbo pristojno državno tožilstvo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. čl. ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo pošlje v novo odločitev.

3. V pritožbi tožilstvo navaja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je bil v času storitve kaznivega dejanja obdolženi zakoniti zastopnik družbe X. d. o. o. To dejstvo, po oceni tožilstva, zadostuje za izpolnitev zakonskega znaka, da je obdolženi razpolagal s svojim premoženjem, ker ima kot zakoniti zastopnik družbe - direktor pravico razpolagati s premoženjem družbe, v imenu te družbe, in upravljati njeno premoženje. Pravno in poslovno voljo v pravni osebi izraža njen direktor, ki je tudi odgovoren za poslovanje družbe. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno in zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna pravna oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti.¹ Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je v kritičnem času bil obdolženi direktor družbe. Pooblastilo za zastopanje je obdolženi pridobil dne 6. 12. 2007, družbo pa je zastopal samostojno.

4. V abstraktnem delu opisa očitanega kaznivega dejanja se obdolženemu sicer očita, da je skril del svojega premoženja, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem delu opisa očitka kaznivega dejanja ni navedeno, da je obdolženi skril svoje premoženje ali del tega. V konkretnem opisu dejanja ni navedeno, da je obdolženi lastnik vozila J., niti ni navedeno, da je družbenik oz. „lastnik“ družbe X. d. o. o., ki naj bi bila v kritičnem času lastnica vozila.

V konkretnem opisu tako ni naveden zakonski znak „svoje premoženje“.

5. V zvezi s konkretizacijo očitka kaznivega dejanja pa pritožbeno sodišče še navaja, da ko sodišče razlaga zakon glede na življenjski primer, mora ugotoviti, katera dejstva tega primera so upoštevana z vidika posameznega zakonskega znaka. Dejstva življenjskega primera, ki jih upošteva in izlušči v konkretni dejanski stan, za vsak posamezni znak kaznivega dejanja, mora primerjati z dejanskim stanom, ki ga ustavno skladno izlušči iz besedila zakonske določbe. Dejstva, ki se za konkreten dejanski stan upoštevajo, se morajo določno in striktno (lex certa, lex stricta) ujemati z zakonskim dejanskim stanom - z vsakim posameznim znakom kaznivega dejanja. Izluščenje dejstev konkretnega dejanskega stanu glede na zakonski znak kaznivega dejanja pomeni konkretizacijo znakov kaznivega dejanja. Konkretizacija vsakega posameznega znaka kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu je podlaga za presojo o njunem ujemanju z zakonskim dejanskim stanom. Zato morajo biti v izreku sodbe navedena konkretna ravnanja storilca, ki jih sodišče subsumira kot posamezne znake očitanega kaznivega dejanja. Pri tem sodišče konkretizacije enega zakonskega znaka ne sme nadomestiti s konkretizacijo drugih zakonskih znakov tako, da bi prišlo do njihovega zlitja. To bi pomenilo odsotnost enega znaka kaznivega dejanja². Zahteva po konkretizaciji terja, da sodišče opredeli ravnanja storilca, iz katerih je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da je storilec uničil, poškodoval, odtujil ali skril dele svojega premoženja zato, da bi preprečil plačilo upnika med prisilno izvršbo in ga s tem oškodoval.

6. V nadaljevanju pa pritožnik navaja, da je prav obdolženi v smislu vsebine po členih 504 ZGD in ostalih tisti, ki na podlagi pooblastila upravlja premoženje družbe in je lahko storilec očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja direktor družbe X. d. o. o. Direktor izraža voljo družbe, dolžan je poslovati vestno in pošteno, je odgovoren za poslovanje družbe in deluje v korist lastnikov. Kot pravilno ugotavlja pritožnik, je pravna oseba samostojna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov in namenjeno gospodarski dejavnosti. Četudi bi bilo navedeno, da je obdolženi lastnik družbe X. d. o. o., tudi to dejstvo ne bi ustrezalo pojmu lastnega premoženja, ker je premoženje družbe samostojna celota.

Na tem mestu pa pritožbeno sodišče navaja, da kaznivo dejanje po drugem odstavku 223. člena stori, kdor zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Tako je storilec tega kaznivega dejanja lahko le lastnik stvari ali premoženja, zoper katerega teče postopek prisilne izvršbe. Namen te zakonske določbe je sankcionirati tista ravnanja, ki v postopku prisilne izvršbe preprečijo upnikovo poplačilo terjatev.³

7. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je potrebno določbo 223. čl. KZ-1 razlagati v zvezi s poslovodji gospodarskih podjetij tako, da glede na pooblastila, ki jih ima poslovodja, je prav on tisti, ki upravlja premoženje družbe in je lahko storilec navedenega kaznivega dejanja, kar smiselno izhaja iz določb 8. točke 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD), pa pritožbeno sodišče navaja, da je po 223. členu KZ-1 odgovorna pravna oseba, če njen direktor stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1.

8. Razlogi, s katerimi je državno tožilstvo izpodbijalo sodbo, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. čl. ZKP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. čl. ZKP).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 35999/2015 z dne 23. 3. 2017.
² Odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-883/2014 z dne 12. 2. 2015.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 4508/2010 z dne 19. 12. 2013.

Datum zadnje spremembe:

24.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 43246/2017
• VSRS Sodba I Ips 37856/2017
• VSL Sklep VII Kp 43977/2015