<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba X Kp 12733/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:X.KP.12733.2015
Evidenčna številka:VSL00029061
Datum odločbe:13.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Milena Jazbec Lamut (preds.), Alijana Ravnik (poroč.), Lea Habjanič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:oškodovanje upnikov - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - uporaba ponarejene listine - načelo inkluzije - načelo konsumpcije - navidezni idealni stek - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - enoten naklep - izvršitvena ravnanja

Jedro

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obtoženega A. A. v delu pod točko A spremeni v odločbah o krivdi in kazenski sankciji tako, da se:

1. obtoženi A. A. spozna za krivega

da je v druge poslovne knjige, ki jih je bil dolžan voditi po zakonu in na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, vpisal lažne podatke, nato pa takšne lažne poslovne listine uporabil kot resnične,

s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A. s. p., v krajevnih in časovnih okoliščinah, opisanih v točkah I/1 in I/2, v okviru poslovanja samostojnega podjetnika sestavil in nato izstavil ter podpisal pet računov, in sicer:

- račun št. ... z dne 10. 12. 2012, družbi Y.,

- račun št. ... z dne 21. 12. 2012, družbi Y.,

- račun št. ... z dne 7. 12. 2012, B. B.,

- račun št. ... z dne 21. 12. 2012, C. C.,

- račun št. ... z dne 7. 12. 2012, Č. Č.,

pri čemer je bila vsebina računov lažna, saj do dejanske prodaje premičnin, ki so bile navedene na računih nikoli ni prišlo, ampak je šlo zgolj za fiktivno prodajo, pri tem pa so bila dejstva, ki kažejo na fiktivnost prodaje premičnin in posledično na lažno vsebino računov že predstavljena v točkah I/1 in I/2,

obveznost izdajanja računov pa izhaja iz 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Ur. l. RS, št. 117/2006, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami) in iz točke 21. 1. Slovenskih računovodskih standardov (SRS, Ur. l. RS, št. 118/2005, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami),

v nadaljevanju pa je kljub temu, da je vedel za lažno vsebino računov, le-te tudi uporabil, saj jih je izstavil zgoraj navedenim pravnim in fizičnim osebam ter jih nato tudi evidentiral v svojih poslovnih knjigah;

s čimer je storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B),

2. ostala dejanja opisana v točkah I, II in III izreka pa se pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1B v zvezi s členom 54 KZ-1B.

II. Obtoženemu A. A. se določita kazni:

- za kaznivo dejanje pod točko 1 te sodbe po prvem odstavku 235. člena KZ-1B

3 (tri) mesece zapora,

- za kaznivo dejanje pod točko 2 te sodbe po prvem odstavku 227. člena KZ-1B

1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B se obtožencu izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora.

Po sedmem odstavku v zvezi z osmim in enajstim odstavkom 86. člena KZ-1B se izrečena enotna kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora izvrši tako, da obtoženec v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist, obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, tako da je obtoženec dolžan v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opraviti delo v splošno korist v obsegu 1150 ur; organ pristojen za izvrševanje določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obtoženca in ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih in poklicnih obveznosti, delo v splošno korist pa se opravlja brez nadomestila.

Če obtoženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (deseti odstavek 86. člena KZ-1B).

Po 56. členu KZ-1B se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti dne 5. 6. 2014 od 6.30 ure do 14.30 ure.

III. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obtoženega A. A. oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo v delu pod A obtoženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1B v zvezi s členom 54 KZ-1B, za katero mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da obtoženec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist v obsegu 1090 ur. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas odvzema prostosti dne 5. 6. 2014 od 6.30 ure do 14.30 ure. Odločilo je, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V delu pod točko B je iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe obtoženega A. A. glede treh kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1B in z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B, dveh kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1B ter dveh kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1B, obtoženega D. D. pa treh kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1B in z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B in kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1B in z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. V tem delu je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun. Oškodovance pa je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pot pravde.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo državna tožilka, ki je uvodoma uveljavljala kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe v delu pod točko B tako, da se oba obtoženca spozna za kriva vseh očitanih kaznivih dejanj v spremenjeni obtožnici z dne 25. 5. 2018 in sicer obtoženega A. A. kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B opisanih pod točkami I/1, I/2, I/3, prva in druga alineja I/4, I/5 in III, kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, opisanega pod tč. II, kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1 opisanega pod tč. IV (v izpodbijani sodbi opisano pod A/I/1 in 2), na kar mu naj izreče kazen dve leti in dva meseca zapora; obtoženega D. D. pa za krivega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov (točke I/1, I/3, druga alineja točke I/4 in I/5) po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 227. člena "KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 oziroma prvim odstavkom 38. člena KZ-1" in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo eno leto zapora in stransko denarno kaznijo v višini 10.001,60 EUR, pri čemer zaporna kazen ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dve leti ne bo storil novega kaznivega dejanja. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo sta odgovorila zagovornika obeh obtožencev s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ureditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega stika ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B. Ker je sodišče prve stopnje glede teh očitkov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je sodišče druge stopnje ob pravilno uveljavljenem pritožbenem razlogu pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B, za katero je zagrožena kazen zapora do dveh let. Določilo mu je kazen tri mesece zapora. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo težo kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo. Kot olajševalne okoliščine je upoštevalo, da je v času storitve tega kaznivega dejanja bila kriza v gradbeništvu, da si je obtoženec prizadeval za ohranitev gospodarskega poslovanja in da po podatkih kazenskega spisa v času izreka prvostopenjske sodbe ni bil pravnomočno obsojen. Preostala dejanja opisana v točkah I, II in III je sodišče druge stopnje tako kot sodišče druge stopnje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje oškodovanje upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1B v zvezi s členom 54. KZ-1B. Ker je sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi upoštevalo, da je v tem kaznivem dejanju zajeto tudi kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1, katerega je sodišče druge stopnje pravno opredelilo kot samostojno kaznivo dejanje, mu je sedaj za preostala kazniva dejanja v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora. Pri tem je upoštevalo težo kaznivega dejanja, obtoženčevo krivdo, ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1B, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo že sodišče prve stopnje. Okoliščine, da je državna tožilka naknadno po izreku izpodbijane sodbe ugotovila, da je bil obtoženec že obsojen, sodišče druge stopnje ni štelo kot obteževalne okoliščine. Le ta ni bila znana niti državni tožilki niti sodišču prve stopnje in pri odmeri kazni ni bila deležna presoje sodišča prve stopnje, zato je ni možno niti sedaj upoštevati.

6. Sodišče druge stopnje je obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Kljub temu, da je za en mesec višja od enotne kazni zapora, ki jo je obtožencu izreklo sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje ob strinjanju s pravilnimi zaključki izpodbijane sodbe v točkah 259 in 260 obrazložitve, odločilo, da se izrečena kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, saj so za to bili podani vsi formalni in materialni pogoji iz sedmega in osmega odstavka 86. člena KZ-1B. Ker se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, je obtoženec dolžan opraviti 1150 ur dela v splošno korist v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe. Organ pristojen za izvrševanje določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obtoženca ter ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih in poklicnih obveznosti. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila. Tudi sodišče druge stopnje, kot je to storilo sodišče prve stopnje v točki 262 obrazložitve, obtoženca opozarja, da v kolikor v celoti ali deloma ne bi izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali kako drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, lahko sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (deseti odstavek 86. člena KZ-1B).

7. V izrečeno enotno kazen zapora je sodišče druge stopnje obtožencu vštelo še čas pridržanja dne 5. 6. 2014 od 6.30 ure do 14. 30 ure.

8. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na oprostilni del pod točko B izpodbijane sodbe. S povzemanjem spremembe obtožnice z dne 25. 5. 2018 pritožnica ničesar ne izpodbija. Navedla je celo, da je D. D. pri nekaterih dejanjih sodeloval kot pomočnik, kar pa ni res, saj je spremenjena obtožnica njegovo udeležbo iz pomoči h kaznivemu dejanju spremenila v sostorilstvo. Tudi z nadaljnjim očitkom, da sodišče prve stopnje ni sledilo njeni spremembi obtožnice, pritožnica ničesar ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je le povzelo vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-289/95, zato je povsem neutemeljena trditev, da ji sodišče prve stopnje očita, da je s spremembo obtožnice zlorabila svoja pooblastila. Tega zapisa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je državna tožilka s spremembo obtožnice posegla le v datum insolventnosti samostojnega podjetnika A. A., pri obtoženemu D. D. je pomoč h kaznivemu dejanju spremenila v sostorilstvo in da je le na novo pravno opredelila dejanja, pri katerih znesek premoženjske škode ni dosegal 50.000,00 EUR v eno kaznivo dejanje, na ta način pa dosegla, da so seštevki iz posameznih dejanj presegali zneske 50.000,00 EUR. Pravilna je ugotovitev pritožnice, da sodišče ni vezano na njeno pravno opredelitev, temveč na konkretno opisana ravnanja. Pritožnica opisa dejanj, ki jih je na novo pravno opredelila kot enovita kazniva dejanja, ni spremenila v smeri, da sta obtoženca že od prvih poslov vedela, da iz zadolženega premoženja izplačujeta dolg ali kako drugače namenoma spravljata posamezne upnike v ugodnejši položaj oziroma, da je bilo njuno početje že od prvega dne usmerjeno v to, da bi izigrala in oškodovala upnike, ko sta s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzročila premoženjsko škodo upnikov in na ta način povzročila veliko premoženjsko škodo. Posamezna dejanja v delu pod točko B izpodbijane sodbe nimajo navedenega celotnega časovnega obdobja temveč le datume, ko so bili posamezni posli sklenjeni. Dejstvo, da je državna tožilka po posameznih dejanjih na koncu naredila zgolj seštevek premoženjske škode, pa za opis enovitega kaznivega dejanja ne zadošča.

10. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov je tako po 227. členu KZ-1B, ki je veljal v času storitve očitanih dejanj, kot tudi po Noveli h kazenskemu zakoniku (v nadaljevanju KZ-1E), ki se je pričela uporabljati od 2. 7. 2017 dalje, uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo. Tako po KZ-1B kot po KZ-1E ima kaznivo dejanje dve temeljni obliki, katerih skupni imenovalec je položaj nezmožnosti za plačilo dolžnika, ki je storilec kaznivega dejanja in za katerega račun storilec ravna v korist določenega in v škodo drugih upnikov (prvi odstavek) ali v škodo vseh njegovih upnikov (drugi odstavek). Varstveni objekt tega kaznivega dejanja je enako obravnavanje upnikov kot eno temeljnih načel poštene tekme v pogojih svobodnega tržnega gospodarstva. Bistvena razlika med obema oblikama kaznivega dejanja je v tem, da je v primeru iz prvega odstavka, to je priviligiranje upnikov, volja storilca usmerjena v pridobitev koristi posameznemu upniku, v primeru iz drugega odstavka pa takega priviligiranega položaja ni, in je zato dejanje mogoče prepoznati kot škodljivo izigravanje oškodovanje za vse upnike. Za oba obtoženca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je milejši KZ-1B, ki je kot zakonski znak pri obeh oblikah predvideval nastanek velike premoženjske škode. KZ-1E je v prvem in drugem odstavku 227. člena znižal prag kaznivosti, tako da za storitev zadošča že povzročitev kakršnekoli škode. Za obe obliki kaznivega dejanja je ohranil zagroženo kazen zapora do petih let, zato za obtoženca ni milejši. Dodal pa je tretji odstavek, ki predvideva hujšo obliko v primerih, če je z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka povzročena velika premoženjska škoda. V takih primerih se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

11. Dovršne glagolske oblike izvršitvenih ravnanj pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1B niti po 227. členu KZ-1E ne kažejo na trajajoča ali kolektivna kazniva dejanja. Mogoče pa je pričakovati tudi večkratna (homogena) kazniva dejanja, glede na konkretne okoliščine pa tudi nadaljevana (heterogena) kazniva dejanja, saj zakonski opis ustreza pogojem koristoljubnosti oziroma škodoželjnosti iz prvega odstavka 54. člena KZ-1B.

12. Sodišče prve stopnje je navedlo številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (točke 15 – 20 obrazložitve), katerih bistvo je, da tvorjenje enovitega (homogenega) kaznivega dejanja temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma, da izražajo enotnost volje in so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. Enovito kaznivo dejanje mora biti na ta način tudi opisano kot homogena celota. Sodišče druge stopnje se povsem strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 10, da dejanja opisana v delu pod točko B niso ozko časovno povezana, saj so razpotegnjena v obdobju od septembra 2012 do marca 2013, pa čeprav je bil stečaj nad samostojnim podjetnikom A. A. začet že 28. 2. 2013, ko tovrstna kazniva dejanja običajno sploh ni možno storiti, saj v tem primeru pride v poštev že čisto stečajno kaznivo dejanje po 226. členu KZ-1B. Poleg tega so bila izvršitvena ravnanja različna tako glede na prvi in drugi odstavek 227. člena KZ-1B, kot tudi v okviru istega odstavka. Šlo je za različne izvršitvene oblike kot so fiktivne prodaje vozil, fiktivne prodaje osnovnih sredstev, posel izgradnje objekta X., izdajanje računov za H. d. o. o. in F. d. o. o., neodplačen prenos gradbene mehanizacije, opreme in zalog na F. d. o. o., dvig gotovine v višini 154.000,00 EUR, neodplačen prenos orožja, asignacije in kompenzacije. Teh konkretnih razlogov sodišča prve stopnje, zakaj pri obtoženemu A. A. ni šlo za homogeno ravnanje, pritožnica sploh ne izpodbija.

13. Zmotno je stališče pritožnice, da odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 442/2008 govori v prid njenemu stališču, da gre tudi v sedaj obravnavani zadevi za enovita kazniva dejanja. Iz te odločbe namreč jasno izhaja razlika med nadaljevanim kaznivim dejanjem, kolektivnim kaznivim dejanjem in enim oziroma enovitim kaznivim dejanjem. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju enoten psihičen naklep storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja ne pomeni vseobsežnega naklepa, ki bi že na začetku serijske dejavnosti obsegal celotno storilčevo dejavnost. Za nadaljevano kaznivo dejanje zadostuje že storilčeva načelna odločitev, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, pri katerih pa vsakokrat na novo za vsako kaznivo dejanje obnovi odločitev za storitev. Kolektivno kaznivo dejanje že zakon opredeljuje z nedovršnimi glagoli pri izvršitvenih ravnanjih. Eno oziroma enovito kaznivo dejanje, ki nima opore v zakonskem besedilu, pa temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, storjena z enotnim naklepom že od začetka oziroma da izražajo enotnost volje in so usmerjene v kršitev iste pravno varovane dobrine. Pri enovitem kaznivem dejanju gre za ponavljajoča ravnanja storilca, ki predstavljajo le kvantitativno povečanje istega neprava oziroma obsega protipravnosti in so življenjsko gledana le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je eno kaznivo dejanje. V tej odločbi je Vrhovno sodišče RS za delo zavzelo stališče, da gre za eno oziroma enovito kaznivo dejanje, ker je oškodovanec s storilko že dalj časa poslovno sodeloval, storilka ga je že na začetku prosila za celoten znesek, pri tem pa ji je oškodovanec na njena posamična zagotavljanja najprej dal del, nato še del gotovine. Obsojenkina ravnanja so bila usmerjena zoper istega oškodovanca, bila so ozko časovno in prostorsko povezana, kar je že od vsega začetka povezoval obsojenkin jasni motiv izvabiti od oškodovanca končni znesek velike premoženjske koristi. V tej zadevi je torej šlo za drugačno situacijo kot v sedaj obravnavani, v kateri so obtoženčeva ravnanja časovno razpršena, različni so bili priviligirani upniki, različna pa so bila tudi izvršitvena ravnanja.

14. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 91593/2010 z dne 3. 4. 2018, ki prav tako obravnava primerjavo med nadaljevanim (heterogenim) kaznivim dejanjem in enovitim (homogenim) kaznivim dejanjem. Pri tem je spregledala, da tudi iz te odločbe izhaja, da enovito kaznivo dejanje pomeni, da storilec s svojim ravnanjem zasleduje prav določen cilj, ki ga zaradi različnih okoliščin ne more doseči z enim ravnanjem, doseže pa ga le s ponavljajočimi ravnanji, pri čemer je potrebno ugotoviti naklep storilca do enovitega kaznivega dejanja. To pa pomeni, da mora storilec že od začetka izvrševanja enovitega kaznivega dejanja imeti vseobsežen naklep. Ker pritožnica v spremenjeni obtožnici sploh ni opisala konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajal takšen obtoženčev naklep, je neupoštevno posplošeno zatrjevanje, da je obtoženi A. A. zasledoval cilj maksimalno velikega prikrajšanja oziroma oškodovanja stečajne mase. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve zapisalo, da je res, da je obtoženca vodil namen oškodovanja stečajne mase pri vseh izvršitvenih ravnanjih, vendar je ta del potrebno presojati v kontekstu z ostalimi razlogi, iz katerih jasno izhaja, da je za nadaljevano kaznivo dejanje, pri katerem morajo za vsako posamezno kaznivo dejanje biti podani vsi zakonski znaki, res potreben enoten psihični naklep, ki pa istočasno ne pomeni vseobsežnega naklepa, ki se zahteva za enovito kaznivo dejanje in bi moral biti podan že na začetku in to na način, da obsega celotno storilčevo dejavnost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je oba obtoženca vodil namen oškodovanja, vendar je to povezovalni element, ki bi zadostoval le za nadaljevano kaznivo dejanje. Očitana izvršitvena ravnanja pa glede na razlikovalne elemente ne predstavljajo takšne homogene celote, da bi jo lahko opredelili kot enovito kaznivo dejanje. Pri njima je šlo le za načelno odločitev, da bosta oškodovala stečajno maso, pri tem pa se je njun naklep obnovil v vsakokratnem izvršitvenem ravnanju, kar onemogoča zaključek, da naj bi že na začetku delovanja vspostavila enoten sistem kriminalne aktivnosti s končnim ciljem oškodovati stečajno maso za določen ali vsaj čim višji znesek, kar niti ne izhaja iz opisa dejanj. S temi navedbami pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo enovitega kaznivega dejanja, kot to zmotno meni pritožnica.

15. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi VII Kp 38611/2014 več posameznih kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1B pravno opredelilo kot eno (enovito) kaznivo kaznivo dejanje. Zapisalo je, da je tudi ob uporabi kazenskega zakona, veljavnega pred KZ-1E potrebno ravnanje storilca opredeliti kot eno kaznivo dejanje ne glede na število oškodovanih delavcev. Zaključilo je, da so bili posamezni izvršitveni fakti ves čas obseženi v perpetuirajočem naklepu obdolženca, med seboj pa v tolikšni meri neločljivo povezani, da je tako ravnanje potrebno življenjsko vrednotiti kot eno kaznivo dejanje. Ob sklicevanju na to odločbo pritožnica poudarja, da gre tudi v obravnavani zadevi za istega obdolženca in da je bilo dejanje storjeno v okviru iste dejavnosti. Pritožnica s takšnimi navedbami ne more uspeti. Prezrla je, da gre za kaznivo dejanje glede katerega je že v času veljavnosti KZ-1B sodna praksa zavzela stališče, da se lahko ne glede na samo število oškodovanih delavcev opredeli kot eno kaznivo dejanje. Pravilnost takega naziranja pa kaže tudi intenca zakonodajne spremembe, ki je s KZ-1E v spremenjenem 196. členu jasno opredelila, da gre za eno kaznivo dejanje, čeravno storilec prikrajša ali omeji pravice več delavcem.

16. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanje opisano pod točko B/3. Sodišče prve stopnje je obtoženega D. D. tudi glede tega kaznivega dejanja oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker opisano dejanje po zakonu ni kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje se povsem strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 120 obrazložitve, kjer je pravilno zaključilo, da opis obtoženčevega ravnanja ne predstavlja konkretizacije kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B. Iz opisa namreč izhaja, da je prepovedana posledica, to je oškodovanje drugih upnikov z goljufivim ravnanjem, nastala že z izvršitvenim ravnanjem samega obtoženega A. A. v decembru 2012. Izvršitveno ravnanje obtoženega D. D. pa je časovno umeščeno v čas od 23. 4. 2013 dalje, torej že po času nastanke prepovedane posledice. Iz opisa torej ne izhaja, da naj bi obtoženi D. D. očitano kaznivo dejanje storil kot sostorilec v mesecu decembru 2012. Sicer pa je to kaznivo dejanje praviloma moč storiti le do začetka stečajnega postopka, ki se je nad samostojnim podjetnikom A. A. pričel že 28. 2. 2013. Teh pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnica sploh ne izpodbija. Res bi pri ravnanju obtoženega D. D. lahko šlo za kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje, npr. prikrivanje, vendar, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za subsumcijo pod kakšno drugo kaznivo dejanje opis ni ustrezen.

17. Pritožbene navedbe, da obtoženi očitek D. D. opisan pod točko B/III potrjuje tudi vsebina pisma obtoženega A. A. z dne 5. 3. 2014 ter da se je sodišče prve stopnje nekritično opredelilo do vloge obtoženega D. D. ter sklicevanje na izpovedbe E. E. in G. G. so usmerjene v pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, ker dejanja, za katera je bil obtoženi D. D. obtožen, po zakonu niso kazniva dejanja, so te pritožbene navedbe povsem brezpredmetne.

18. Razlogi, s katerimi je državna tožilka izpodbijala oprostilni del sodbe v točki B, so neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje v ostalem njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga naredi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obtožencev, zato je sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

19. Ob upoštevanju okoliščin kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje glede premoženjskih razmer obtoženega A. A., je tudi sodišče druge stopnje odločilo, da se ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s členom 98. ZKP oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo njegovo preživljanje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 227, 227/2, 235, 235/1, 235/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NzI3