VSL Sodba VII Kp 25702/2016

Jedro

Obdolženca sta zato, da bi preprečila izvršbo na nepremičnine, notarju predložila neresnično posojilno pogodbo in v notarskem zapisu sklenila še sporazum o ustanovitvi maksimalne hipoteke. Če bi med obdolžencema obstajala volja zavarovati resnično obstoječe upniško razmerje na podlagi posojilne pogodbe in bi "izkoristila" dejstvo, da ob razglasitvi obsodilne sodbe zoper enega od obdolžencev ni bilo predlagano podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja na njegovih nepremičninah (zato ga je sodišče odpravilo), to ne bi predstavljalo protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati vsak 300,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vsakemu od obdolžencev je izreklo kazen osem mesecev zapora in odločilo o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta se zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila zagovornika obdolžencev. Višjemu sodišču sta predlagala, da izpodbijano spremeni tako, da oba obdolženca oprosti obtožbe, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožnika sta uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane sodbe razumljiv in v skladu z njenimi razlogi. Sodišče prve stopnje je predstavilo bistveno vsebino izvedenih dokazov, njegovi zaključki o odločilnih dejstvih pa so jasni in vsebinsko skladni. Zagovornik obdolženega B. B. je z zatrjevano kršitvijo uveljavljal zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki bo predmet pritožbene presoje v nadaljevanju.

5. Zagovornik obdolženega A. A. je prvostopenjskemu sodišču očital kršitev načel o dokaznem bremenu v kazenskem postopku in domneve nedolžnosti. Na čem je pritožnik gradil svojo oceno, da je sodišče dokaze izvajalo iz izhodišča, ali bo obdolženemu A. A. uspelo dokazati svojo nedolžnost, iz navedb pritožbe ni mogoče izluščiti, saj je v tem delu posplošena do te mere, da je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Tovrstne ocene ne podpira niti vsebina zapisnikov o glavni obravnavi niti obrazložitev izpodbijane sodbe. Obdolženi A. A. se je zagovarjal in obramba je do očitkov obtožbe zavzela konkretizirano stališče. Prvostopenjskemu sodišču je predlagala izvedbo konkretnih dokazov, ki bi lahko potrdili resničnost zagovora, zato se je bilo slednje dolžno opredeliti do njihove relevantne vsebine in ugotoviti, ali ga dejansko podpirajo. S tem dokaznega bremena ni prevalilo na obdolženca, saj je ta obseg pravno relevantnih dejstev z začrtanjem svoje obrambe razširil sam. Drži, da sodišče v kazenskem postopku zavezuje načelo materialne resnice, zato je dolžno dokaze izvajati tudi po uradni dolžnosti. Kdaj nastopi takšna potreba, je stvar dokazne presoje vsake zadeve posebej, ki ne prenese posplošenih ocen brez analize in sinteze konkretnega rezultata dokazovanja, zakonske dispozicije očitanega kaznivega dejanja in dokaznega standarda.

6. Pritožbama je skupno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pravni pomen maksimalne hipoteke, posledično pa kot odločilna ugotavljalo dejstva, ki to niso, in sicer obstoj ter obseg denarnih tokov med obdolžencema. Pritožbi sicer pravilno izpostavljata, da je pogoj za ustanovitev maksimalne hipoteke določeno materialnopravno (upniško – dolžniško) razmerje, iz katerega bodo (praviloma) v bodočnosti terjatve šele nastajale. Maksimalna hipoteka se lahko namreč ustanovi tudi, če še ne obstaja nobena terjatev, ki bo z njo zavarovana. V konkretnem primeru temeljno upniško – dolžniško razmerje med obdolžencema predstavlja posojilna pogodba z dne 26. 3. 2014, dopolnjena dne 27. 3. 2014. To načeloma pomeni, da okoliščina, ali je do razpolaganja s stvarjo ali denarjem na podlagi temeljnega upniško – dolžniškega razmerja že prišlo (tj. obstoj terjatve), za ustanovitev maksimalne hipoteke ni relevantna. Ne drži pa nadaljnje stališče pritožnikov, da je vprašanje, ali je bil tovrstni denarni tok izkazan v obravnavanem primeru, za odločitev povsem nepomembno. S predstavljeno pritožbeno grajo sta pritožnika prišla sama s seboj v nasprotje. In sicer zato, ker je obdolženi A. A. v zagovoru trdil, da je del denarja po posojilni pogodbi z dne 26. 3. 2014 že prejel, kar je dokazoval z osmimi posamičnimi posojilnimi pogodbami, domnevno sklenjenimi med 4. 8. 2012 in 15. 7. 2015, medtem ko je njegov zagovornik v pritožbi zapisal, „da je do denarnih tokov nedvomno prišlo“, kar je utemeljil z naštevanjem konkretnih razpolaganj obdolženega A. A. v skupni višini 557.000,00 EUR izposojenega denarja. Zagovornik obdolženega B. B. pa ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede tega, kako presoja omenjene posojilne pogodbe med obdolžencema, ni z ničemer izpodbijal.

7. Bistveno za odločitev v tej zadevi je vprašanje, ali je bil notarski zapis s sporazumom o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dne 27. 3. 2014 izraz resnične volje obdolžencev, da obdolženi B. B. v obdobju nadaljnjih 20 let obdolženemu A. A. dá (oz. dá na voljo) posojilo v višini en milijon evrov. Dne 26. 3. 2014 je bila namreč pred Okrožnim sodiščem v Krškem razglašena sodba, s katero sta bili obdolženemu A. A. izrečeni kazen zapora in denarna kazen, obsojen pa je bil tudi na (solidarno) plačilo premoženjskopravnega zahtevka. Hkrati z razglasitvijo obsodilne sodbe je sodišče odpravilo ukrep začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka, ki je obdolženemu A. A. že od leta 2011 prepovedoval odtujitev in obremenitev nepremičnin v njegovi lasti. Ukrep je bil ponovno odrejen šele 5. 6. 2014, takrat pa je bila na nepremičninah v lasti obdolženega A. A. že vknjižena maksimalna hipoteka v korist obdolženega B. B. Če bi med oškodovancema obstajala volja zavarovati resnično obstoječe upniško razmerje na podlagi posojilne pogodbe in bi "izkoristila" dejstvo, da ob razglasitvi prej omenjene sodbe podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja ni bilo predlagano, zato ga je sodišče odpravilo, to ne bi predstavljalo protipravnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da posojilno razmerje med obdolžencema ni obstajalo ne v preteklosti ne ob ustanovitvi maksimalne hipoteke, resnične volje zanj pa ni bilo niti glede prihodnjih posamičnih posojil. Nasprotno, ugotovilo je, da sta obdolženca sporazum o ustanovitvi maksimalne hipoteke utemeljila na izmišljeni posojilni pogodbi in bodočih posamičnih izvedbenih pogodbah za njeno uresničevanje, saj sta hotela preprečiti, da bi bil obdolženi A. A. zaradi izrečenih mu zaporne in denarne kazni ter obsodbe na plačilo premoženjskopravnega zahtevka ob svoje nepremičnine.

8. Sodišče prve stopnje se je o okoliščinah, v katerih je bil dne 27. 3. 2014 sklenjen notarski zapis z ustanovitvijo maksimalne hipoteke, prepričalo na podlagi zaslišanja notarja C. C. ter vsebinske presoje samega notarskega zapisa, pri čemer je ugotavljalo tudi, kaj sta obdolženca hotela skleniti že dan prej in zakaj sta se nato odločila drugače. Iz vsebine spisa in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz očitka po obtožnem predlogu, ki je prestal formalno-materialni preizkus, ter iz zagovorov obdolžencev, ko je obdolženi B. B. vztrajal, da je za vsebino notarskega zapisa odgovoren notar, obdolženi A. A. pa je trdil, da je bila volja za sklenitev posojilne pogodbe resnična in da je pravzaprav večji del denarnih sredstev prejel že pred sklenitvijo notarskega zapisa, nekaj pa kasneje. V dokaz je predložil pisne posojilne pogodbe, datirane med 4. 8. 2012 in 15. 7. 2015 za skupno 800.000,00 EUR, podpisane s strani obdolžencev ter E. E. in D. D. ter nanašajoče se na „novo posojilno pogodbo z dne 26. 3. 2014 in notarski zapis z dne 27. 3. 2014 s št. 000/2014“. O tem, da so bile navzoče ob izročanju posamičnih zneskov posojil med obdolžencema (oz. je enkrat oz. dvakrat denar v imenu obdolženega A. A. prevzela njegova žena E. E.), so izpovedovale tudi nekatere priče. Prvostopenjsko sodišče je presojalo notranjo skladnost in splošno prepričljivost izpovedb teh prič, primerjalo jih je med seboj, z vsebino posamičnih posojilnih pogodb ter z vsebino samega notarskega zapisa in navedbami notarja. Ugotovilo je tako številne in vsestranske neskladnosti, da njihovim izpovedbam povsem utemeljeno ni niti deloma sledilo in ocenilo, da so priče izpovedovale o dogodkih, ki se niso nikoli zgodili. Zagovornik obdolženega B. B. dokazni oceni sodišča prve stopnje ni nasprotoval, zagovornik obdolženega A. A. pa povsem neobrazloženo s pavšalnim zatrjevanjem o pomanjkljivi presoji dokazov. Pritožbeno sodišče ocenjuje ravno nasprotno, saj je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča vsestranska, poglobljena ter podkrepljena tako s primeri neskladnosti kot z lastno oceno (ne)logičnosti in (ne)prepričljivosti posamičnih navedb (tč. 9 do 12 sodbe). Zagovornik obdolženega A. A. je vztrajal, da je do denarnih tokov nedvomno prišlo, saj naj bi slednji v nakupe vozil, gradnjo in preureditev objektov vložil skupno 557.000,00 EUR od obdolženega B. B. izposojenega denarja. Vendar pritožnik za svoje (nove pritožbene) navedbe ni predložil nobenega dokaza.

9. Posledično je povsem neutemeljeno tudi nestrinjanje zagovornika obdolženega A. A. s pomenom, ki ga je sodišče prve stopnje dalo Zaključnemu preiskovalnemu poročilu FURS o ugotovitvah finančne preiskave sredstev obeh obdolžencev za privatno potrošnjo v letih 2013 in 2014. Vsebina tega poročila je neposredni dokaz o premoženju, s katerim sta obdolženca razpolagala v preiskovanih letih, zato mu zagovornik obdolženega A. A. zmotno pripisuje naravo indica. Iz predstavljene vsebine tega dokaza je razvidno, da je FURS preiskal obseg in razpolaganje s celotnim premoženjem obeh obdolžencev, pozval ju je na pojasnila in se do njih opredelil z analizo drugih objektivnih podatkov. Ugotovitve zaključnega preiskovalnega poročila je sodišče prve stopnje primerjalo tudi z nekaterimi od podatkov iz uradnih evidenc, ki jih je v predkazenskem postopku pridobila policija. Pritožnika ugotovitvam omenjenega poročila in dokazni sintezi prvostopenjskega sodišča v zvezi s posojilno sposobnostjo obdolženega B. B. nista obrazloženo oporekala, zato pritožbeno sodišče zavrača pavšalno vztrajanje zagovornika obdolženega A. A. pri drugačnem stališču. Po njegovi oceni sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, na podlagi katerih bi se lahko z gotovostjo prepričalo o „dokončni fiktivnosti“ posojilne pogodbe in je namesto tega dokazno breme prevalilo na obdolženca. S tako posplošenimi navedbami pritožnik ne more uspeti, saj ni pojasnil niti tega, kateri dokazi bi po njegovi oceni lahko izpričali kakšno od pravno relevantnih dejstev. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da je o ugotovitvah in teku davčnega postopka izpovedovala tudi finančna inšpektorica F. F., ki je pripravila prej omenjeno poročilo FURS. Slednja ni le „komentirala“ ugotovitev poročila, kot je to neutemeljeno uveljavljal zagovornik obdolženega A. A., temveč je določno pojasnila, kaj konkretno je bilo ugotovljeno z analizo premoženjskih razmer obdolžencev (tč. 13 sodbe).

10. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izpovedbe notarja C. C. in vsebine notarskega zapisa ugotovilo, da sta obdolženca najprej želela ustanoviti klasično hipoteko. Upniško – dolžniško razmerje med njima je izhajalo iz posojilne pogodbe, ki je bila skupaj s sporazumom o ustanovitvi zastavne pravice za zavarovanje denarne terjatve zapisana v zasebni listini z dne 26. 3. 2014. Pritožnika sta pravilno ugotovila, da notar te zasebne listine v notarskem zapisu z dne 27. 3. 2014 ni potrdil, ker po obliki ni ustrezala za potrditev po določbah 49. in 50. člena Zakona o notariatu. To pa ne pomeni, da posojilna pogodba kot temeljno upniško – dolžniško razmerje med obdolžencema ne obstaja. Notar je namreč celotno vsebino posojilne pogodbe (kot tudi sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice) povzel v notarski zapis, obdolženca pa sta jo – potem, ko jima jo je notar prebral – dopolnila z določbo, da gre za bodoča posojila in da bodo obstajale terjatve upnika (obdolženega B. B.) do dolžnika (obdolženega A. A.) do najvišjega zneska en milijon EUR. Dogovorila sta se, da bosta zanje sklepala posamezne izvedbene pogodbe, „sklenjenih na podlagi tega sporazuma in predložene pogodbe“. Zato ne drži pomislek pritožnikov, da posojilna pogodba ni veljavna in da pravno ne učinkuje; nenazadnje gre za temeljno upniško – dolžniško razmerje, ki je pogoj za ustanovitev maksimalne hipoteke in katere vpis je bil izvršen v zemljiški knjigi. O tem se je sodišče prve stopnje izreklo v tč. 24 in 25 sodbe, pravilno pa je obrazložilo tudi, katero je tisto izvršitveno ravnanje, s katerim sta obdolženca notarja .a spravila v zmoto in kaj sta s tem dosegla (tč. 19 do 22 sodbe). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča.

11. Dejstvo, da je notar C. C. notarski zapis sestavil z vso potrebno profesionalno skrbnostjo, o zavesti in volji obdolžencev, da mu prikrijeta resnično voljo in namen, zaradi katerega sta sklenila notarski zapis, samo po sebi ničesar ne pove. Sodišče prve stopnje je na direktni naklep obeh obdolžencev sklepalo na podlagi vseh okoliščin njunega ravnanja pred in po sklenitvi notarskega zapisa, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča brez vsakršnega dvoma dokazujejo premišljenost in trdnost v namenu prikazati obremenjenost A. A. nepremičnin za potrebe sodnih postopkov (tč. 28 sodbe).

12. Pritožnika sta v pritožbah uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 386. členu ZKP zajema tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v tč. 29 sodbe izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja in obeh obdolžencev dalo primerno težo ter jima ob pravilni ugotovitvi, da pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj ne bosta več ponavljala, ne obstaja, utemeljeno izreklo zaporni kazni. Pri presoji primerne dolžine kazni je izhajalo iz teže kaznivega dejanja in upoštevalo splošna pravila za odmero kazni iz 49. člena KZ-1. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

13. Razlogi, iz katerih sta zagovornika izpodbijala sodbo, niso bili podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbi je zato zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Ker obdolženca s pritožbama nista uspela, sta dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Ta po tar. št. 7112 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) za vsakega obdolženca znaša 300,00 EUR (200,00 EUR x 1,5).

Datum zadnje spremembe:

28.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 25702/2016
• VSL sklep III Ip 1118/2014
• VSL sklep I Cp 1369/2009