VSL Sodba VII Kp 52838/2016

Jedro

Določba šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP je bila razveljavljena z 18. členom ZPUOOD z dnem 17. 11. 2011, a se razveljavitev ne nanaša na družbenike izbrisanih družb do uveljavitve ZUPOOD, saj je za te ta zakon v 1. do 17. členu predvidel zgolj prekinitev postopkov na podlagi ZFPPIPP in možnost odpusta obveznosti v posebnem postopku, ki ga mora sprožiti dolžnik. Tudi navedene določbe ZPUOOD pa so bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 z obrazložitvijo, da gre pri tem za poseg v pridobljene oziroma pričakovane pravice oziroma upravičena pričakovanja upnikov do uveljavljanja svoje terjatve do družbenikov po do tedaj veljavnem pravu.

Predmet izvedenskega dela ne more biti razjasnitev pravnih vprašanj ali ocena izvedenih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo in v njej določilo kazen deset mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obdolženec v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje obdolženčev zagovornik in višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke. Zanje je navedlo razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče je pravilno uporabilo materialni zakon in ni kršilo določb kazenskega postopka. Obdolžencu je utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, pri čemer mu je določilo pravično kazen, ustrezno dolga pa je tudi preizkusna doba.

5. Zagovornik v prvem sklopu pritožbenih navedb opozarja, da „izrek sodbe ni kazniv“, saj ni jasno na podlagi katerega predpisa mora obdolženec voditi bilanco stanja. Navaja, da blanketna norma v drugem odstavku konkretnega dela opisa dejanja ni zadosti konkretizirana, saj se omenjata samo dva predpisa (osmo poglavje prvega dela Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in Slovenski računovodski standardi - SRS), ne pa posamezne določbe teh predpisov.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je opis dejanja v izpostavljenem delu izreka v zadostni meri konkretiziran, saj se osmo poglavje ZGD-1 nanaša na poslovne knjige in letno poročilo (med drugim tudi na bilanco stanja) in na njihovo obvezno sestavljanje in vodenje¹. Izrek je v zvezi z vprašanjem ali se bilanca stanja šteje za poslovno listino - računovodski izkaz, ki se mora voditi, zadosti konkretiziran tudi s splošno navedbo SRS, pri čemer je sodišče v obrazložitvi sodbe opredelilo računovodski standard št. 24 kot relevanten, saj je določal oblike bilance stanja za zunanje poslovno poročanje.

7. Zagovornik neutemeljeno navaja, da se obdolžencu očita, da bi moral nekaj storiti in vedeti na podlagi neobstoječe določbe šestega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve jasno, strnjeno in pravilno pojasnilo, da je bila navedena določba sicer razveljavljena z 18. členom Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD) z dnem 17. 11. 2011, a se razveljavitev ne nanaša na družbenike izbrisanih družb do uveljavitve ZUPOOD², saj je za te ta zakon v 1. do 17. členu predvidel zgolj prekinitev postopkov na podlagi ZFPPIPP in možnost odpusta obveznosti v posebnem postopku, ki ga mora sprožiti dolžnik. Navedene določbe ZPUOOD pa so bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 z obrazložitvijo, da gre pri tem za poseg v pridobljene oziroma pričakovane pravice oziroma upravičena pričakovanja upnikov do uveljavljanja svoje terjatve do družbenikov po do tedaj veljavnem pravu in se zato prekinjeni postopki nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, in da se tudi lahko začnejo postopki zoper družbenike izbrisanih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD.

8. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno zaključilo, da je iz navedene ustavne odločbe razvidno, da se 18. člen ZPUOOD nanaša zgolj na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po njegovi uveljavitvi, ne pa za predhodno izbrisane dolžnike, kot je bil tudi B. d.o.o., katerega aktivni družbenik je bil v času izbrisa nedvomno C. d.o.o., direktor slednje družbe pa je bil obdolženec. Pritožbena teza, da očitki zoper obdolženca temeljijo na neobstoječi določbi in je zato izrek sodbe „nesklepčen“ in zato „nekazniv“, tako ne vzdrži.

9. V drugem sklopu pritožbenih navedb zagovornik neutemeljeno navaja, da izrek sodbe v odločilni okoliščini, „da obdolženec ni poskrbel za vknjižbo v bilanco stanja družbe C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011 obveznosti najmanj v višini 2.038.715,34 EUR“ nasprotuje razlogom sodbe iz 14. točke obrazložitve, po katerih takšna vknjižba sploh ni možna.

10. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe. V 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje korektno povzelo izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke D. D., ki je pojasnil, da predmetna obveznost v višini neplačane glavnice 2.038.715,34 EUR v bilanco stanja družbe C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011 ni bila vpisana, za kar bi moral poskrbeti obdolženec. Drži, da je izvedenec opredelil dva načina, na katera bi se dolg lahko evidentiral v bilanci stanja, in sicer z vpisom v aktivo bilance stanja ali z vpisom v pasivo bilance stanja. Obrazložitev sodbe tako ni v nasprotju z njenim izrekom, kot zmotno meni pritožnik, saj je izvedenec potrdil, da obdolženec ni poskrbel za vknjižbo predmetne obveznosti v bilanco stanja C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011 (pa bi moral), pri čemer je podrobneje pojasnil dve računovodski operaciji, s katerima bi se tak vpis lahko opravil. Zmotno je zagovornikovo stališče, da bi opis dejanja moral obsegati konkretizacijo ene izmed navedenih računovodskih operacij kot pravilne, saj ni bistven način vknjižbe v bilanco stanja, ampak je jedro očitka v tem, da vknjižba obveznosti ni bila izvedena, pa bi morala biti, za kar bi moral poskrbeti obdolženec. Pritožbena navedba, da naj obdolženec ne bi bil zmožen opraviti takšnih „računovodskih akrobacij“, o katerih je izpovedal izvedenec, ni utemeljena. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bil obdolženec direktor obeh omenjenih družb, po izobrazbi ekonomist, naveden je bil kot odgovorna oseba za vodenje bilance (l. št. 484), poleg tega pa je za obe družbi računovodstvo vodila za to usposobljena oseba (F. F.), ki je izpovedala, da ji obdolženec relevantne dokumentacije za vknjižbo predmetne obveznosti ni predal.

11. Zagovornik v pritožbi zmotno navaja, da predmetna terjatev ne preide samodejno na novo družbo ampak le pod pogojem, da to na pravilen način, v roku enega leta zahteva upnik (to je upnik v konkretni zadevi storil leta 2012), zaradi česar problematizira obveznost vpisa terjatve v bilanco na dan 31. 12. 2011.

12. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve pravilno pojasnilo, da bi moral obdolženec poskrbeti za vpis predmetne obveznosti v bilanco stanja družbe C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011, pri čemer se je tehtno sklicevalo zlasti na izvedensko mnenje sodnega izvedenca D. D., ki je pojasnil, da je na dan izbrisa družbe B. d.o.o. in prevzema dolgov s strani aktivnega družbenika C. d.o.o. dne 24. 10. 2010 znašal dolg do banke E. d.d. 2.124.755,71 EUR glavnice, torej še več, kot je znašal dolg na dan 22. 7. 2011 v višini neplačane glavnice 2.038.715,34 EUR (kar je razvidno iz upnikovega predloga za izvršbo). Pojasnil je, da se ta obveznost prenaša na aktivnega družbenika ob izbrisu družbe in bi jo obdolženec moral evidentirati pri bilanci stanja družbe C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011. Ne drži torej zagovornikovo stališče, da se obveznost oziroma terjatev evidentira v bilanci stanja šele takrat, ko jo upnik pravilno terja. Iz navedenih razlogov se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, da ne gre za prenos dolga ampak za posebno vrsto subsidiarne odgovornosti, za katero naj bi bila vprašljiva obveznost vknjižbe v bilanco stanja.

13. Ne drži, da izpodbijana sodba večkrat izpostavlja, da bi moral obdolženec obveznost vknjižiti v bilanco stanja na podlagi notarskih zapisov izbrisane družbe, kar pritožnik označi za „absurd“. Sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve jedrnato povzame vsebino notarskih zapisov SV 299/09 in SV 732/2010 kot pravne podlage za obveznost, ki jo je imela družba B. d.o.o. do banke D. d.d. ob izbrisu iz sodnega registra. Dokumente je podpisal obdolženi A. A. kot direktor družbe B. d.o.o. in kot solidarni porok in plačnik, zato je sodišče pravilno zaključilo, da je nedvomno vedel za to obveznost, seznanjen pa je bil tudi s tem, da je ostala neporavnana, družba B. d.o.o. pa izbrisana iz sodnega registra. Obveznost vknjižbe te obveznosti v bilanco stanja družbe C. d.o.o. (ki je imela v družbi B. d.o.o. do izbrisa 99,5941 % poslovni delež) pa je za obdolženca nastala na podlagi določb ZFPPIPP, ZGD-1 in SRS.

14. Pritožnik neutemeljeno navaja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v 14. točki, ki sloni na izvedenskem mnenju v celoti brezpredmetna, saj so vprašanja „Ali je moral obdolženec kaj vpisati v bilanco stanja ter kaj, kdaj, kam, kako in na podlagi katerih predpisov“ pravna vprašanja na katera lahko odgovori samo sodišče in ne izvedenec.

15. Sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (248. člen ZKP). Kriterij za oceno, kaj je posebno strokovno znanje po 248. členu ZKP, ki terja pritegnitev izvedenca, pa je sodnikovo spoznanje, da za ugotavljanje pomembnih dejstev ne zadošča več splošna razgledanost.³ Sodišče prve stopnje je izvedencu ekonomske stroke D. D. odredilo naj poda svoje izvedensko mnenje o tem, v poslovne izkaze oziroma bilance stanja katerih gospodarskih družb, kdaj, v kakšni višini in pod katere postavke bi morale biti vknjižene obveznosti na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 299/09 z dne 5. 5. 2009 in SV 732/10 z dne 13. 9. 2010 ter ali so bile vknjižene, kar je po presoji pritožbenega sodišča nedvomno takšno dejansko vprašanje, ki terja odgovor za to posebej usposobljenega strokovnjaka. Drži, da predmet izvedenskega dela ne more biti razjasnitev pravnih vprašanj ali ocena izvedenih dokazov, in v obravnavani zadevi nedvomno ni bila. Izvedenec D. D. je sodeloval pri ugotavljanju pomembnih dejstev kot pomočnik sodišča pri reševanju dejanskih vprašanj, ni pa sodišče od njega zahtevalo pravne presoje dejstev niti kontradiktorne ocene dokazov, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema zagovornik. Slednji prezre, da se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na izvedensko mnenje, ampak je do pravilnih in tehtno argumentiranih dokaznih zaključkov prišlo na podlagi sinteze vseh izvedenih dokazov, pri čemer se je pri dokaznem zaključku, da bi ravno obdolženec moral poskrbeti za vknjižbo obveznosti v bilanco stanja C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011, oprlo tudi na listinsko dokumentacijo v spisu, zlasti na podatke AJPES, na l. št. 484, iz katere izhaja, da je bil za leto 2011 obdolženec naveden kot odgovorna oseba za sestavljanje bilance, pa tudi na izpovedbe prič F. F., G. G. in H. H., iz katerih ne izhaja, da bi predmetno bilanco sestavil kdo drug.

16. Ne drži, da je sodišče napačno povzelo izpovedbo priče F. F. (ki je vodila računovodstvo za družbe B. d.o.o., C. d.o.o. in I. d.o.o.), kot v pritožbi neutemeljeno izpostavlja zagovornik. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo korektno povzelo v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe in jo pravilno ocenilo upoštevajoč še izpovedbe drugih prič, listinsko dokumentacijo v spisu in izvedensko mnenje. Iz njene izpovedbe tako izhaja, da tudi, če je ona delala bilanco stanja družbe C. d.o.o. na dan 31. 12. 2011 (kljub temu, da je bil kot odgovorna oseba za vodenje bilance naveden obdolženec, l. št. 484), s strani obdolženca ni prejela relevantnih dokumentov (npr. notarskih zapisov), da bi lahko predmetno obveznost vpisala v bilanco.

17. Glede na obdolženčevo seznanjenost z dolgom, izbrisom družbe B. d.o.o., prevzemom dolga s strani družbe C. d.o.o. in glede na dejstvo, da je po izobrazbi ekonomist, ni dvoma, da obdolženec namenoma ni poskrbel za vknjižbo obveznosti pri novem dolžniku C. d.o.o., kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točkah 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zagovornik se v pritožbi neargumentirano zavzema za to, da gre v predmetni zadevi za objektivno in ne krivdno odgovornost storilca.

18. V tretjem sklopu pritožbenih navedb zagovornik neutemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do vprašanja uporabe milejšega zakona, zaradi razveljavitve šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP kot blanketne norme v 235. členu KZ-1. Sodišče prve stopnje se je do izpostavljene problematike razveljavitve citirane določbe natančno opredelilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da se razveljavitev ne nanaša na družbenike izbrisanih družb do uveljavitve ZUPOOD, upoštevajoč vsebino (pozneje razveljavljenih) določb ZUPOOD in zgoraj citirano ustavno odločbo, je na mestu sklep, da sprememba dopolnilne norme ni vplivala na določenost očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožbene navedbe v tej smeri niso na mestu.

19. Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo, mu določilo primerno kazen ter ustrezno preizkusno dobo, pri čemer je pravilno upoštevalo olajševalni okoliščini, to je obdolženčevo nekaznovanost in očetovstvo dvema mladoletnima otrokoma ter obteževalni okoliščini, to je višino ne-vknjižene obveznosti in dejstvo, da slednja ni bila vknjižena niti po dveh pripojitvah. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

20. Glede na navedeno in upoštevaje, da pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (383. člen Zakona o kazenskem postopku) ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 360,00 EUR. Sodno takso je sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki za kazen zapora do enega leta določa znesek takse v razponu od 140,00 do 340,00 EUR, pri čemer se je sodišče, upoštevajoč trajanje in zamotanost zadeve, določeno kazen, dejstvo, da obdolženec mesečno zasluži 600,00 EUR in je oče dveh mladoletnih otrok, odločilo za znesek takse v višini 300,00 EUR. Sodišče je upoštevalo še tar. št. 71113 ZST-1, ki za izrek pogojne obsodbe določa količnik 0,8 in tar. št. 7122 ZST-1, ki za zavrnitev pritožbe določa količnik 1,5. Skupno torej sodna taksa za obdolženca znaša 360,00 EUR.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve opredelilo najbolj relevantne določbe ZGD-1, in sicer 60.a in 60. do 65. člena.
² Družba B. d.o.o., katere direktor je bil obdolženec, je bila izbrisana iz sodnega registra dne 24. 10. 2011, torej v času veljavnosti citirane določbe ZFPPIPP (do 17. 11. 2011).
³ Sodbe Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Ips 84/2007 z dne 17. 5. 2007, I Ips 238/2010 z dne 26. 5. 2011, I Ips 24/2009 z dne 7. 5. 2009.

Datum zadnje spremembe:

26.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep VII Kp 26460/2018
• VSRS Sodba I Ips 27981/2015
• VSL Sodba VII Kp 57593/2012