VSL Sodba X Kp 49436/2015

Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je dejanje storil z direktnim naklepom, posebej motiviranim, da doseže pridobitev velike premoženjske koristi, se dejanja zavedal, ga hotel storiti, na kar kaže dobro premišljen način izvršitve.

Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščino, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obtoženemu potrebno izreči tudi stransko denarno kazen.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obtoženega A. A. v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjeni določeni kazni dveh let zapora in preizkusni dobi petih let na podlagi drugega odstavka 45. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 določi

stranska denarna kazen

400 (štiristo) dnevnih zneskov,

tako, da dnevni znesek znaša 60,00 (šestdeset) EUR,

to je 24.000,00 (štiriindvajset tisoč) EUR.

Določena stranska denarna kazen se izvrši tako, da jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V primeru, da se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 120,00 EUR, določilo en dan zapora.

II. V ostalem se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožbi obtoženčevega zagovornika in zagovornice obtožene pravne osebe zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženi in obtožena pravna oseba sta dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka in sicer obtoženi v višini 675,00 EUR, obtožena pravna oseba v višini 1.800,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1, obtoženo pravno osebo B. d. o. o. pa za odgovorno za kaznivo dejanje davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 in 42. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena ZOPOKD in 9. točko 25. člena ZOPOKD. Obtoženemu A. A. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let. Obtoženi pravni osebi B. d.o.o. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen v znesku 50.000,00 EUR s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da mora obtožena pravna oseba v primeru preklica pogojne obsodbe denarno kazen plačati v roku treh mesecev, sicer se bo izterjala prisilno. Na podlagi 77. člena KZ-1 je odločilo, da je obtožena pravna oseba B. d.o.o. dolžna plačati denarni znesek v višini 86.000,00 EUR. Na podlagi tretjega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 42. členom ZOPOKD je odločilo, da sta obtoženec in obtožena pravna oseba dolžna plačati vsak polovico stroškov kazenskega postopka in sodno takso.

2. Zoper sodbo so pritožbo vložili:

- zagovornik obtoženega A. A. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom oziroma, da obtožencu izreče milejšo kazensko sankcijo; predlagal je, da se obtoženca in zagovornika povabi na sejo pritožbenega senata;

- zagovornica obtožene pravne osebe B. d.o.o. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni in obtoženo pravno osebo oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno, da obtoženi pravni osebi izreče milejšo kazensko sankcijo; predlagala je, da se obtoženo pravno osebo in njenega zastopnika povabi na sejo pritožbenega senata;

- okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu A. A. s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. izreče kazen eno leto in dva meseca zapora in denarno kazen 400 dnevnih zneskov, pri čemer naj bo višina dnevnega zneska določena vsaj nad 20,00 EUR;

3. Na pritožbo državne tožilke je odgovoril obtoženi po svojem zagovorniku s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, obtoženo pravno osebo, njuna zagovornika in Specializirano državno tožilstvo v Ljubljani. Na sejo so pristopili vsi obveščeni.

5. Pritožba državne tožilke je delno utemeljena. Pritožbi obtoženčevega zagovornika in zagovornice obtožene pravne osebe sta neutemeljeni.

6. Po preučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo in je na tej podlagi ob odsotnosti kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, obtoženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1, obtoženo pravno osebo pa za odgovorno kaznivega dejanja davčne zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 in 42. člena KZ-1 v zvezi s 3. in 4. točko ZOPOKD in 9. točko 25. člena ZOPOKD.

K pritožbam obtoženčevega zagovornika in zagovornice obtožene pravne osebe

7. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika in zagovornice obtožene pravne osebe so identične, razen v delu, ko se pritožujeta glede izrečene kazenske sankcije in odvzema premoženjske koristi, zato bo sodišče druge stopnje na pritožbi odgovarjalo istočasno.

8. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je obrazložitev izpodbijane sodbe vsebinsko prazna, ne ponuja prepričljivih argumentov, da so ponujeni razlogi sodbe med seboj v nasprotju, v posledici česar je sodba nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, hkrati pa ne ponudbi prepričljivih argumentov, zakaj je sodišče sledilo izpovedbam določenih prič in zakaj nekaterim ne, niti ni obrazloženo, zakaj si je obtoženi hotel pridobiti večjo premoženjsko korist. Pritožbena navedba je pavšalna in nekonkretizirana, saj pritožniki ne utemeljijo, glede katerih okoliščin in ugotovljenih dejstev je izostala dokazna ocena. Sodišče prve stopnje je ocenilo obtoženčev zagovor ter izpovedbe zaslišanih prič ter obtoženčev zagovor dokazno soočilo z izpovedbami prič in listinskimi dokazi. Navedlo je prepričljive, argumentirane in posledično razumne razloge, zakaj zagovoru ne sledi in zakaj je obtoženi s svojim ravnanjem izvršil vse zakonske znake kaznivega dejanja po četrtem in prvem odstavku 249. člena KZ-1. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi glede odgovornosti obtožene pravne osebe ravno tako prepričljivi in jih pritožnica s pavšalnimi in posledično neutemeljenimi pritožbenimi navedbami ne more ovreči.

9. Pritožnika zatrjujeta kršitev kazenskega zakonika, ker je sodišče prve stopnje v točki 49 obrazložitve skušalo objektivizirati obtoženčevo odgovornost za storjeno kaznivo dejanje, s čimer naj bi kršilo načelo subjektivne oziroma krivdne odgovornosti. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno kritiko. Sodišče prve stopnje je v točki 50 zaključilo, da je obtoženi s svojim ravnanjem izpolnil objektivne in subjektivne zakonske znake očitanega mu kaznivega dejanja, da je dejanje storil z direktnim naklepom, posebej motiviranim, da doseže pridobitev velike premoženjske koristi, se dejanja zavedal, ga hotel storiti, na kar kaže dobro premišljen način izvršitve. Ker je obtoženec kot direktor B. d. o. o. protipravno premoženjsko koristi v višini 86.000,00 EUR pridobil v imenu in korist te družbe, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je družba B. d.o.o. odgovorna za obravnavano kaznivo dejanje davčne zatajitve. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakonika ni podana.

10. Pritožnika zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je izpovedbe zaslišanih prič in listinske dokaze zmotno ocenilo, pri čemer je spregledalo ključne povezave med pričami in materialnimi dokazi, v posledici česar ni uspelo argumentirano ovreči razumnega dvoma, da obtoženi govori resnico in se je kot žrtev znašel v verigi davčnih goljufov. Bistvo pritožbenih navedb se nanaša tudi na očitek napačne ocene izpovedbe priče C. C. in Č. Č. ter oceno sodišča prve stopnje, da je obtoženčev zagovor neverodostojen, pri čemer obramba izpostavlja, da sta obtoženčev zagovor potrdili priči D. D. in E. E.

11. Sodišče druge stopnje takšna pritožbena naziranja zavrača. Pritožnika z ponavljanjem obtoženčevega zagovora in drugačno oceno izvedenih dokazov prepričljivih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne moreta omajati. Bistveno vprašanje za predmetni kazenski postopek je, ali je bila storitev, navedena v računu in dogovorjena v pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 30. 6. 2008, sklenjeni med družbo B. d. o. o. in F. d. o. o., na podlagi katere je bil izdan račun št. 12/2008 z dne 6. 11. 2008 v znesku 516.000,00 EUR, res opravljena. Pritožnika v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe zatrjujeta, da je bila storitev opravljena in zato grajata drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

12. Ni moč pritrditi pritožnikoma, da je C. C. popolnoma neverodostojna priča in je posledično nerazumna odločitev sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero izpovedi C. C., da je dvignjeni denar izročil prav obtoženemu A. A. Pritožbena kritika ni utemeljena, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca dokazno soočilo z izpovedbo C. C., ki jo je natančno analiziralo, se opredelilo do razlik v njegovi izpovedbi in navedlo prepričljive razloge, zakaj in kateremu delu izpovedbe C. C. verjame. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bistvo C. C. pričanja v tem, da se je denar, ki je prišel na račun družbe F. d. o. o, vrnil k izviru, to je k obtožencu in v tem delu C. C. svojega pričanja ni nikoli spreminjal. Pritožnika prezreta, da je C. C. glede bistvenih okoliščin izpovedoval ves čas enako. Že policistom je povedal, da je F. d. o. o. prejel dve nakazili od družbe B. d.o.o., ki jih je izročil A. A. za določeno provizijo. Tega dela izpovedbe C. C. ni nikoli spremenil in je pri njej vztrajal, ko je bil zaslišan v preiskavi kot tudi na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je tako kritično ocenilo izpovedbo C. C. in ugotovilo, da je bil C. C. tista oseba, ki je v ozadju delovanja družbe F. d. o. o. odigral odločilno vlogo. Najprej je poskrbel, da je njegov polbrat G. G., odvisnik od prepovedanih drog, ustanovil slamnato podjetje, nato je izkoristil lahkovernost in lahkomiselnost, v nekaterih primerih tudi koristoljubnost posameznih oseb, se z njimi dogovoril, da jim bo nakazal določena denarna sredstva na njihov TRR oziroma na TRR, za katerega so bili pooblaščeni ( tako pri H. H.), nato pa naj bi slednji v zameno za naklonjenost (I. I.) ali ustrezno denarno nadomestilo (H. H.) ta znesek dvignili in ga izročili C. C., ta pa po odbitju 4% provizije obtožencu. Spisovno je namreč razvidno, da je družba B. d.o.o. nakazala družbi F. d.o.o. dne 27. 11. 2008 znesek 350.000,00 EUR in dne 19. 12. 2008 znesek 166.000,00 EUR. Družba F. d.o.o. je dne 27. 11. 2008 (istega dne, ko je prejela nakazilo v višini 350.000,00 EUR) J. J., bratu C. C. partnerke nakazala 100.000,00 EUR; verski skupnosti K. (dan po prejemu nakazila v višini 350.000,00 EUR) 242.500,00 EUR; dne 22. 12. 2008, torej 3 dni po prejemu drugega dela nakazila, I. I. znesek 165.950,00 EUR. Pri tem ne gre prezreti, da je bilo pri vseh treh nakazilih navedeno kot namen plačila "plačilo po pogodbi", kar je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo. I. I. je izpovedala, da jo je C. C. prosil, če lahko na njen račun nakaže določen znesek, ki naj bi ga I. I. dvignila in nato izročila C. C. Zaradi simpatij, ki jih je do njega čutila, je v to pristala in po prejemu zneska na svoj transakcijski račun slednjega dvignila in mu ga izročila. H. H. je potrdil, da je družba K., katere pooblaščenec za dvig sredstev na transakcijskem računu je bil, prejela "pomotno“ nakazilo 242.500,00 EUR. H. H. je bil neprepričljiv, ko je povedal, da sta ga obiskala dva moška, eden od njiju je bil L. L., ki je bil star 40 let, drugemu je bilo ime M. M. Nato ga je klical L. L., mu povedal, da je denar na računu, sam je klical banko, najavil dvig in ta denar izročil M. M. v podjetju, ki ima poslovne prostore pri X., pri čemer H. H. ni znal pojasniti, zakaj je denar vrnil nekomu, ki ni bil ne direktor družbe F. d. o. o., niti prokurist, niti pooblaščenec na transakcijskem računu te družbe. Nesporno je, da je denar dvignil H. H., saj navedeno izhaja tudi iz izpovedbe N. N., predstavnika verske skupnosti K., na čigar račun je bil nakazan ta denar. Priče I. I., H. H. in posredno tudi N. N. torej potrdijo izpovedbo C. C. v delu, da so bila sredstva, ki jih je družba B. d.o.o. nakazala na TRR družbe F. d.o.o. prenakazana na druge račune, iz katerih so jih imetniki oziroma pooblaščenci teh računov dvignili, izročili C. C., ta pa obtožencu. Z zgoraj navedenimi pričami je torej potrjena izpovedba C. C., da se je denar, ki je prišel na račun družbe F. d.o.o, vrnil k izviru, to je k obtožencu, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge, ki jih sprejema tudi sodišče druge stopnje.

13. Bistveni razbremenilni dokaz, na podlagi katerega se pritožnika zavzemata za oprostitev obtoženca in obtožene pravne osebe, dokaz, ki po mnenju pritožnikov ovrže zaključek sodišča prve stopnje, da storitve, na podlagi katerih je bil izdan predmetni račun, niso bile opravljene, je pogodba o kratkoročnem kreditu z dne 26. 11. 2018, ki jo je zaradi plačila provizije sklenila družba B. d.o.o. s Banko Y. in na podlagi katere je Banka Y. družbi B. d.o.o. nakazala znesek 220.000,00 EUR. Pritožnika v zvezi s to pogodbo očitata sodišču prve stopnje, da je pri dokazni oceni ni upoštevalo. Pritožnika utemeljujeta nelogičnost razlogov izpodbijane sodbe in posledično krivdoreka z okoliščino, da je družba B. d.o.o. morala za plačilo provizije najeti pri Banki Y. kredit, kar izhaja tako iz izpovedbe E. E., O. O. in P. P., kar ovrže zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi zasledoval pridobitev ekonomske koristi. Pritožnika navajata, da so zaključki prvostopenjskega sodišča tako nerazumljivi in neprepričljivi že iz ekonomskega vidika, ki pa je bistven za utemeljitev obtoženčevega naklepa. Pritrditi je pritožnikoma, da iz izpovedbe E. E. izhaja, da je Konzorciju predstavil, da naj bi šla provizija Č. Č. oziroma njegovi firmi. E. E. potrdi, da so govorili o določenem procentu provizije, za kar je B. d.o.o. v Banki Y. najela kredit, pri čemer predpostavlja, da je bila ideja, da se sklene pogodba in družbi F. d.o.o. nakaže provizija, zagotovo Č. Č. Po prejemu provizije Č. Č. z njimi ni imel nobenega kontakta več. Vedenje o tem, da naj bi družba B. d.o.o. plačala provizijo je potrdil tudi O. O. v delu, ko izpove, da so jim predstavniki družbe B. d.o.o. med dogovori, kako bi se dobiček v primeru prodaje nepremičnine R. delil, omenili, da imajo partnerja izven konzorcija, kateremu morajo v primeru nakupa plačati določen znesek provizije. Več v zvezi s tem ni vedel povedati. Tudi priča P. P. je potrdila vedenje o plačilu nekakšne provizije po nakupu nepremičnin, ki jo je družba B. d.o.o. morala plačati. Ni pa ji bilo poznano, komu je provizija namenjena in višina le-te. Za plačilo provizije je izvedela, ker je družba B. d.o.o. v Banki Y. vzela nenamenski kredit.

14. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje verjelo obtožencu, da je družba B. d.o.o. za informacije glede nakupa nepremičnin R. morala plačati določeno provizijo. Je pa navedlo prepričljive razloge, zakaj predmetni račun družbe F. d. o. o. ne odraža resničnega poslovnega dogodka in ni bil izdan na podlagi dejansko opravljene storitve kot tudi zakaj ne sledi tezi obrambe, da je v ozadju družbe F. d. o. o. Č. Č. Pritožniki brezuspešno opozarjajo, da državno tožilstvo obtožencu očita storitev premoženjskega kaznivega dejanja, katerega edini cilj je pridobitev ekonomske koristi. Najetje kredita zaradi utaje davka pa je skregano z bistvom organiziranja verig slamnatih podjetij. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno kritiko, saj je sodišče prve stopnje v točki 47 obrazložitve v zvezi s tem navedlo prepričljive in argumentirane razloge, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Odgovor na vprašanje, zakaj je B. d.o.o. za plačilo provizije najela kredit in za plačilo provizije tudi dala svoja lastna sredstva, je iskati v Konzorcialni pogodbi, še bolj natančno, v razdelku delitve dobička, saj bi v primeru pozitivnega razpleta nadaljnje prodaje nepremičnin R., v katerega niso podvomili prav nobeni, ki so bili vpeti v to zgodbo, družba B. d.o.o. prejela kar 65% dobička. Čeprav iz Konzorcialne pogodbe ne izhaja, da bi bila ta provizija družbi B. d.o.o. vrnjena, pa slednje izpovedo priče, ki so bile zaslišane v zvezi z njihovo vlogo v Konzorciju. Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, obtoženi ni zasledoval le tega, da bo plačano provizijo družba B. d.o.o. dobila vrnjeno, ampak je hotel še več in to je vstopni DDV v višini 86.000,00 EUR, čeprav je vedel, da družba F. d. o. o. za B. d.o.o. ni opravila storitev, ki so izhajale iz računa.

15. V nasprotju z mnenji pritožnikov je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge o tem, zakaj je odreklo verodostojnost izpovedbama D. D. in E. E. v delu, ko sta potrjevala obtoženčev zagovor, da je družba B. d.o.o. družbi F. d. o. o. torej Č. Č. plačala provizijo, saj je bila storitev v resnici opravljena in ni šlo za navidezno plačilo računa. Te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožniki utemeljujejo pritožbeno navedbo z okoliščino, da je bil E. E. v bistveno tesnejši povezavi z Č. Č. kot s D. D., saj sta Č. Č. in E. E. v svaštvu. Pritožbena navedba je delno protispisna, saj je E. E. izpovedal, da je Č. Č. zgolj bratranec njegove žene, da ga ne zastopa več in da z njim nima več stikov. Takšno oddaljeno sorodstveno razmerje ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi izkazovale tesnejše odnose od običajnih, vsekakor ne opravičuje sklepanja, da je bil odnos E. E. do Č. Č. tesnejši kot do D. D., kot zmotno menita pritožnika. O povezavi z Č. Č. je E. E. pričal zgolj glede preteklih dogodkov, medtem ko je glede D. D. izpovedal, da družino D. D. zelo dobro pozna, ker je D. D. v „mojih“ stečajih sodeloval od leta 1992 dalje. Povedal je tudi, da je bilo poznanstvo takšno, da si je dovolil posamezne projekte prenesti na B. d.o.o. Pritožnika nadalje zanemarita poslovno in ne nazadnje tudi zasebno prepletenost D. D. in E. E., ki je izkazana tudi z listinskimi dokazi v spisu. Spisovno namreč izhaja, da je družba B. d.o.o. dne 20.4.2009 nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanjsko-gospodarski objekt, vpisano pri vl. št. ... k. o. ..., prodala E. E. in S. S. ( kupoprodajna pogodba priloga A 68) Navedeno izkazuje vsekakor širše, poglobljene odnose med družbo B. d.o.o. in E. E. Družbo B. d.o.o. je tedaj še zastopala Š. Š., posle v okviru te družbe pa je odločneje prevzemal že A. A. Da sta bila E. E. in D. D. v več kot dobrih zasebnih in poslovnih odnosih ne zanika niti D. D. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je E. E. njegov prijatelj, ki mu je večkrat dal kakšne informacije. Sodelovali so na skupnih projektih, kjer je bil E. E. stečajni upravitelj, on pa cenilec. Glede na povedano sta bila D. D. in E. E. vsekakor tesno vpeta v prizadevanje družbe B. d.o.o. v zvezi z nakupom nepremičnin družbe R. E. E. je namreč izpovedal, da je bil ves čas navzoč pri pogajanjih glede nakupa nepremičnin družbe R., ne da bi ga kdorkoli za to pooblastil, zatrjeval je sicer, da je bil član konzorcija, a iz Konzorcialne pogodbe navedeno ne izhaja, v rokah pa je imel očitno vse niti. Upoštevajoč opisano vlogo E. E. pri navedenem poslu, ni moč pritrditi pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje brez slehernih tehtnih argumentov kot neresnično ocenilo pričanje E. E. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odreklo tudi verodostojnost priči D. D., ki je sicer zadosti kritično ocenil poslovanje svojega sina, vendar pa ga kljub vsemu v zvezi s plačilom navedenega računa ni želel obremeniti, kar je sicer glede na ozko družinsko povezavo pričakovano, posledično pa utemeljuje pravilno oceno sodišča prve stopnje, da je D. D., vsaj v delu, ko je izpovedoval o inkriminiranem dejanju, neverodostojen.

16. Verodostojnost priče Č. Č. v delu, ko zanika, da bi mu družba B. d.o.o. preko družbe F. d. o. o. plačala provizijo za njegovo angažiranje pri nakupu nepremičnin družbe R., potrjujejo drugi izvedeni dokazi, zato pritožnika ne moreta uspeti s pritožbenim zavzemanjem, da je potrebno izpovedbo Č. Č. oceniti kot neverodostojno in sprejeti vlogo Č. Č., kot jo prikazuje obtoženi in priči E. E. in D. D. Sodišče druge stopnje sprejema prepričljive zaključke izpodbijane sodbe, da družba F. d. o. o. ni bila povezana z Č. Č. in da Č. Č. ni bil vpleten v opravljeno storitev, kot izhaja iz pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 30. 6. 2008. Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi Č. Č., in jo ocenilo kot verodostojno, pri čemer je spregledalo, da je svojo izpovedbo spreminjal. Sodišče druge stopnje takšna pritožbena naziranja zavrača. Č. Č. je najprej sicer izpovedal, da je z A. A. sodeloval v več nepremičninskih projektih v ... in bližnji okolici, kar niti ni sporno, saj navedeno izhaja tudi iz zagovora obtoženca, kot tudi iz izpovedbe E. E. in D. D. Nadalje je Č. Č. navedel, da sta se sicer dogovarjala za R., a do realizacije ni prišlo. Potrdil je, da je z družbo B. d.o.o. že večkrat sodeloval in mu je tudi plačevala provizijo na transakcijski račun. Na glavni obravnavi je izpovedbo dopolnil, da je E. E. sicer dal informacijo, da bo ta nepremičnina zanimiva za nakup, vendar kasneje v fazi nakupa glede tega z družbo B. d.o.o. ni sodeloval. Odločno je vztrajal, da se je glede prodaje družbe R. pogovarjal s T. T. iz družbe U., kot tudi s V. V., ki je sicer nepremičninski posrednik, vendar le glede prodaje nepremičnin družbi U. po tem, ko bi bilo lastništvo le teh že preneseno na družbo Z. Sodišče prve stopnje je izpovedbo Č. Č. ocenilo z zadostno mero kritičnosti. Takšni oceni se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Ne gre spregledati, da vlogo Č. Č. v zvezi s posredovanjem pri nakupu teh nepremičnin omenijo le obtoženi, E. E. in D. D., medtem ko Č. Č. ne omenijo niti osebe, ki so sodelovale pri sklenitvi Konzorcialne pogodbe. Pritožnika skušata verodostojnost Č. Č. ovreči z navedbo, da je v različnih kazenskih postopkih. Svoje navedbe utemeljujeta s poročanjem različnih medijev o kazenskem postopku, v katerem je med drugimi obdolženci omenjen tudi Č. Č. Takšno vnaprejšnjo obsodbo Č. Č. sodišče druge stopnje zavrača, saj je pritožnikoma nedvomno znano temeljno načelo kazenskega postopka, zapisano v prvem odstavku 3. člena ZKP: "kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo", česar pritožnika nista izkazala, saj na drugem kot na tendencioznih člankih, pritožbene navedbe nista utemeljevala.

17. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obtoženca že od vsega začetka obravnavalo kot krivega, saj njegovega zagovora ni pravilno ovrednotilo, čeprav je bil ta logičen, prepričljiv in iskren, pritožbeno sodišče zavrača. Obtoženi A. A. je v svojem zagovoru zanikal, da bi mu C. C. izročal denarne zneske oziroma zanikal kakršnokoli vpletenost z C. C. ter ves čas vztrajal pri tem, da je bil račun plačan za storitve, ki so bile dejansko opravljene. Pritožnika spregledata, da je C. C. razpolagal s pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 30. 6. 2008, ki jo je tudi izročil policistom, ko so ga povabili na zaslišanje. Obtoženi je bil popolnoma neprepričljiv v pojasnjevanju, kako je C. C. dobil predmetno pogodbo. Obtoženi je glede te okoliščine navedel, da je v času, ko je pred NPU zoper njega že tekel postopek, prišel v njegovo pisarno Č. Č., ki ga je spraševal, če se spominja, da so delali preko družbe F. d. o. o. in mu povedal, da potrebuje navedeno pogodbo. Sestra mu je pogodbo skenirala, nato jo je izročil Č. Č. 15 do 20 minut po Č. Č. odhodu se je pri njemu oglasil moški, ki mu je pojasnil, da je prišel v zvezi z zadevo F. d. o. o. Neznancu je vse povedal in mu izročil pogodbo, saj je mislil, da je kriminalist. Sodišče druge stopnje ocenjuje takšen zagovor obtoženca kot popolnoma neprepričljiv. Nelogično in izkustveno neverjetno je, da bi obtoženi, ki je v predmetnem času že prevzel vodenje in poslovanje družbe B. d. o. o., vedoč, da je zoper njega in družbo, ki jo vodi v zvezi s predmetno listino že v teku predkazenski postopek, slednjo izročil neznani osebi, ne da bi predhodno preveril njegovo identiteto, zlasti upoštevajoč splošno znano dejstvo, da se kriminalisti ob zbiranju obvestil izkažejo s službeno izkaznico. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja tudi na to, kar je v zvezi z posedovanjem te pogodbe izpovedal C. C. Slednji je pojasnil, da mu je pogodbo dal obtoženi, takrat ko so se pojavili problemi, očitno takrat, ko se je proti obtoženi pravni osebi začel davčni postopek. Torej po prejetih nakazilih. Ob izpostavljenem je zaključiti, da je zagovor obtoženega, na kakšen način je C. C. prišel do predmetne pogodbe, neprepričljiv, zato je sodišče prve stopnje pravilno obtoženčev zagovor ocenilo kot neverodostojen.

18. Pritožniki utemeljujejo neverodostojnost C. C. tudi na podlagi njegove izpovedbe, da je spoznal obtoženca na nekem naključnem moto zboru, za katerega ni vedel povedati, niti kdaj, niti kje je bil. Okoliščina, da priča po desetih letih ni znal pojasniti, na katerem zboru je spoznal obtoženca, ne more avtomatično ovreči njegove verodostojnosti. C. C. je namreč pojasnil, da je moto zbore obiskoval ves čas. Obtoženca je spoznal med majem in oktobrom v letu 2007 do 2009. Po mnenju pritožbenega sodišča je razumljivo, da C. C. točnejšega odgovora ni mogel podati, upoštevajoč pogostost obiskovanja moto zborov ter dejstvo, da je na moto zborih prisotna množica ljudi in je zato nerealno pričakovati, da bo priča po desetih letih natančno časovno in krajevno opredelila, kdaj je obtoženca spoznala. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zadostuje navedba priče, da je obtoženca spoznala nekaj pred sklenitvijo navedene pogodbe, ko sta se pogovarjala glede nakazila navedenega zneska družbi F. d. o. o. Sodišče prve stopnje je na predlog obrambe izvajalo obširen dokazni postopek v zvezi s tem, kdaj je obtoženi začel zahajati na moto zbore, kdaj je kupil motor in kakšen motor je kupil. Glede teh okoliščin se izpovedbe prič bistveno razlikujejo, pri čemer gre izpostaviti tudi to, da njegovi najožji družinski člani v zvezi s tem niso izpovedovali enako. Iz izpovedbe obtoženčeve bivše žene A. B. izhaja, da se je obtoženi v Moto klub vpisal spomladi 2009, saj se pred predmetnim časom za motorje ni zanimal. D. D. ni vedel izpovedati, kakšen motor je imel obtoženi, je pa navedel, da so bili motorji obtoženčeva velika slaba točka, kar mu je šlo na živce že celo življenje. Priča B. C., ki je bil predsednik moto kluba, v katerega se je včlanil obtoženi, je povedal, da se je obtoženi v Moto klub včlanil spomladi v letu 2009, motor pa je nabavil nekje v letu 2008. Obtoženi se je zagovarjal, da je motor kupil poleti 2008. Ob analizi dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi z ugotovitvijo, kdaj se je obtoženi pričel ukvarjati z motorji, je potrebno ugotoviti, da navedene priče niso ovrgle izpovedbe C. C. v delu, ko pojasnjuje, kje je spoznal obtoženca.

19. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnika ne moreta uspešno omajati niti z navedbo, da minimalna razlika v ceni, ki jo je Konzorcij ponudil in po kateri je kupil nepremičnine družbe R. in ponudbo drugouvrščenega podjetja, potrjuje zagovor obtoženca, da je storitev po predmetnem računu bila dejansko opravljena, s čimer pritožniki zatrjujejo, da ni šlo za navidezni račun, saj je znesek 516.000,00 EUR predstavljal provizijo, za posredovanje Č. Č. pri predmetnem poslu. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da kljub izpostavljeni nizki razliki med eno in drugo ponudbo, račun družbe F. d. o. o. ne odraža dejanskega poslovnega dogodka. Kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, Č. Č. ni bil povezan z družbo F. d. o. o. in je obtoženi s tem, ko je predložil obrazec DDV, na podlagi katerega je neupravičeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV, preslepil davčni organ o obsegu upravičenja do vračila presežka DDV v višini 86.000,00 EUR, ki je bil družbi B. d.o.o. vrnjen in na tak način pridobil družbi B. d.o.o. protipravno premoženjsko korist v navedeni višini.

K pritožbi zagovornice obtožene pravne osebe glede odvzema premoženjske koristi

20. Pritožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca finančne stroke ali odmero prepustiti organom FURS, pri čemer zatrjuje, da je ugotovitev, da je obtožena pravna oseba B. d.o.o. s kaznivim dejanjem pridobila 86.000,00 EUR, neutemeljena in neobrazložena. Sodišče druge stopnje zavrača takšno pritožbeno stališče in pritrjuje izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe, navedenih v točki 54 obrazložitve. Spisovno je razvidno, da znesek 86.000,00 EUR predstavlja višino vstopnega davka, ki ga je obtoženi neupravičeno uveljavljal in je FURS ta znesek nakazala družbi B. d.o.o. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnica z navedbo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je obtožena pravna oseba s kaznivim dejanjem pridobila 86.000,00 EUR in jih mora vrniti, neutemeljena, zato ne more uspešno omajati. Brezuspešno pritožnica navaja, da bi moralo sodišče višino pridobljene premoženjske koristi ugotavljati z izvedencem finančne stroke, saj je sodišče prve stopnje za ugotovitev višine premoženjske koristi imelo podlago v spisovnem gradivu. Dokazovanje pridobljene premoženjske koristi z izvedencem zato ni bilo potrebno pa tudi sicer obramba v to smer ni podala nobenega dokaznega predloga.

K pritožbi državne tožilke, zagovornika obtoženega in zagovornice obtožene pravne osebe v delu, ki se nanaša na odločbo o kazenski sankciji

21. Zagovornik obtoženega se zavzema za določitev „krajše“ (pravilno nižje) kazni in krajše preizkusne dobe, pri čemer pritožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bila pridobljena velika premoženjska korist, da je bilo dejanje storjeno iz koristoljubnosti in da je obtoženec pri dejanju pokazal znatno mero premišljenosti in pretkanosti. Pritožnik zatrjuje, da gre zgolj za izvrševanje samih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in zato kot obteževalne okoliščine ne smejo biti upoštevne. Pritožniki se zavzemajo za to, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri kazni večjo težo dati dejstvu, da je obtoženi nekaznovan, da je od dogodka preteklo že devet let, da je osebno urejena, nekonfliktna oseba, oče dveh mladoletnih otrok, da je redno zaposlen in živi v urejeni zunajzakonski skupnosti.

22. Zagovornica obtožene pravne osebe se zavzema za določitev krajše preizkusne dobe, pri čemer izpostavlja, da je tudi sodišče prve stopnje pri odmeri kazni zaključilo, da dejavnost B. d. o. o. ni bila izrabljena za storitev kaznivega dejanja, družba ni bila še nikdar odgovorna za kaznivo dejanje, spoštuje davčne obveznosti in ni imela blokiranih računov. Njena udeležba pri kaznivem dejanju je minimalna.

23. Državna tožilka izpodbija odločbo o kazenski sankciji, izrečeni obtoženemu A. A., pri čemer se zavzema za izrek kazni eno leto in dveh mesecev zapora ter izrek stranske denarni kazni v višini 400 dnevnih zneskov, pri čemer naj bo višina dnevnega zneska najmanj 20,00 EUR. Pritožnica navaja, da je pri izreku kazni potrebno upoštevati ogroženo zavarovano dobrino in sicer proračun RS, višino družbi B. d.o.o. pridobljene protipravne koristi ter dejstvo, da slednja niti ni bila vrnjena. Pritožnica meni, da je časovna oddaljenost, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino, lahko upoštevna le takrat, kadar so škodljive posledice odpravljene ali so izzvenele. V pritožbi pritožnica izpostavlja premoženjsko stanje obtoženca, na podlagi katerega meni, da mu je potrebno izreči tudi stransko denarno kazen, saj je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti.

24. Sodišče je dolžno v vsaki obravnavani zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen v skladu z določilom 49. člena KZ-1, torej ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani storilca. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri obtoženemu A. A. in obtoženi pravni osebi B. d.o.o. utemeljevalo izrek pogojne obsodbe na okoliščini, da je pri obeh podana pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj ne bosta več ponavljala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je obtoženca izkušnja s tem kazenskim postopkom utrdila v spoznanju, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. Pri odmeri kazni in tudi pri utemeljevanju izreka pogojne obsodbe za obtoženega A. A. je sodišče prve stopnje upoštevalo, da obtoženi še ni bil kaznovan, da je od dogodka preteklo devet let, da je urejen, zrel človek, da je aktiven v lokalni skupnosti in je navedeno dejanje predstavljalo enkraten odklon v njegovem sicer neproblematičnem življenju. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornika, da je sodišče kot obteževalni okoliščini pri odmeri kazni upoštevalo, da je obtoženi dejanje storil s posebej motiviranim direktnim naklepom in na okoliščini, da je pridobil obtoženi pravni osebi veliko premoženjsko korist, pri čemer je takšna pritožbena navedba protispisna. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje s strani pritožnika problematiziranima okoliščinama utemeljevalo težo kaznivega dejanja, saj je predmetno kaznivo dejanje zakonodajalec opredelil kot kvalificirano obliko temeljnega dejanja in zanjo predpisal tudi strožjo kazen. Pritožnik utemeljuje pritožbeno zavzemanje za nižjo kazen in krajšo preizkusno dobo z okoliščino, da je obtoženi oče dveh otrok. Spisovno je razvidno, da je imel obtoženi otroka, že pred storitvijo kaznivega dejanja, pa ga to ni odvrnilo od izvršitve inkriminiranega dejanja. Zgolj okoliščina, da obtoženi za otroka skrbi in plačuje preživnino, ni tista tehtna olajševalna okoliščina, ki bi utemeljevala določitev nižje kazni in določitev krajše preizkusne dobe. Skrb za otroka je namreč temeljna starševska dolžnost in zato ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine, saj se predpostavlja, da starši skrbijo za otroka, kamor spada tudi dolžnost preživljanja. Sodišče prve stopnje je vse ugotovljene olajševalne in oteževalne okoliščine pravilno ugotovilo, jih ocenilo in jim dalo primerno težo ter kazensko sankcijo izrečeno obtoženemu tudi primerno obrazložilo.

25. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izrečena pogojna obsodba, v njej določena kazen dveh let in preizkusna doba petih let primerna in pravična kazenska sankcija, zato se državna tožilka brezuspešno zavzema za izrek zaporne kazni.

26. Pri obtoženi pravni osebi je sodišče prve stopnje utemeljevalo izrek pogojne obsodbe in v njej določene preizkusne dobe na okoliščini, da družba v zadnjih letih posluje z izgubo, nima davčnih dolgov, njen račun ni bil nikoli blokiran, ni bila spoznana za odgovorno za kaznivo dejanje kljub temu, da posluje že več kot desetletje. Zaključilo je, da je izrek pogojne obsodbe pri obtoženi pravni osebi utemeljen tudi iz razloga, ker bi bila v nasprotnem primeru izrečena denarna kazen nesorazmeren udarec, saj mora obtožena pravna oseba vrniti tudi protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je utemeljevalo dolžino preizkusne dobe z manjšim prispevkom obtožene pravne osebe pri kaznivem dejanju. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je kazenska sankcija izrečena obtoženi pravni osebi primerna in pravična, upoštevajoč težo kaznivega dejanja in pravilno ugotovljene olajševalne okoliščine. Glede na povedano, je pritožbeno zavzemanje zagovornice obtožene pravne osebe za določitev krajše preizkusne dobe, neutemeljeno.

27. Utemeljene so pritožbene navedbe državne tožilke v delu, ko se zavzema za izrek stranske denarne kazni obtoženemu A. A. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da obtoženemu ni izreklo stranske denarne kazni, ker je na eni strani upoštevalo njegovo premoženje, na drugi strani pa dolžnost prispevati k vzgoji in vzdrževanju dveh mladoletnih otroki, saj bi bil znesek predlagane denarne kazni znaten in bi nedvomno prizadel tudi korist obtoženčevih otrok. Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim pritožbenim navedbam državne tožilke, da je upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere in okoliščino, da je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, obtoženemu potrebno izreči tudi stransko denarno kazen. Iz premoženjskih razmer obtoženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da prejema plačo v višini 1.300,00 EUR poleg tega prejema dohodek iz naslova oddajanja stanovanja v ... v višini 500,00 EUR, je solastnik stanovanja v ..., stanovanja v stanovanjski hiši, kjer stanuje, lastnik stanovanja v ... in lastnik motorja Yamaha VMAX. Upoštevajoč olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku pogojne obsodbe in v njenem okviru določene kazni in dolžine preizkusne dobe ter zgoraj izpostavljene premoženjske razmere obtoženca kot tudi njegovo preživninsko obveznost je sodišče druge stopnje obtožencu izreklo stransko denarno kazen 400 dnevnih zneskov. Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče druge stopnje upoštevalo podatke kazenskega spisa glede premoženjskih razmer obtoženca in njegovo preživninsko obveznost in tako določilo dnevni znesek v višini 60,00 EUR ter mu tako izreklo 24.000,00 EUR stranske denarne kazni. Obtoženi mora denarno kazen plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. V primeru neizterljivosti denarne kazni, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora.

28. V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, ki se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to iz razlogov, ker so se pritožniki ponavljali ali pa se pritožbene navedbe niso nanašale na odločilna dejstva.

29. Pritožba državne tožilke je torej delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbi zagovornika obtoženca in zagovornice obtožene pravne osebe sta neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona v obtoženčevo škodo, obe pritožbi in v preostalem pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

30. Zagovornik obtoženca in zagovornica obtožene pravne osebe s pritožbo nista uspela, zato sta obtoženi A. A. in obtožena pravna oseba B. d.o.o. na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso in sicer obtoženi A. A. v višini 675,00 EUR, obtožena pravna oseba pa v višini 1.800,00 EUR. Pri obtoženemu A. A. je sodišče druge stopnje sodno takso odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah in sicer tarifne številke 7113, ki določa količnik za odmero takse v razponu od 210,00 do 510,00 EUR, pri čemer je odmerilo količnik v znesku 500,00 EUR, za zavrnitev pritožbe je pritožbeno sodišče upoštevalo količnik 1,5 (tarifna št. 7122) in količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe po tarifni številki 71113. Sodno takso za stransko denarno kazen je sodišče druge stopnje odmerilo po tarifni št. 7119, ki določa količnik od 35 do 85, pri čemer je odmerilo količnik v znesku 50,00 EUR in tarifni št. 7122 za zavrnitev pritožbe, ki določa količnik 1,5. Obtoženi pravni osebi je sodno takso odmerilo ob upoštevanju tarifne št. 7118, ki določa količnik od 600,00 do 1.400,00 EUR, pri čemer je sodišče določilo količnik 1.400,00 EUR ter količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe 71113 in količnik 1,5 za zavrnitev pritožbe po tarifni št. 7122. Za odločbo o odvzemu premoženjske koristi je sodno takso odmerilo po tarifni št. 7110 v višini 80,00 EUR.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 35302/2018
• VSM Sodba IV Kp 54112/2022
• Sodba I Ips 211/2010