<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 48858/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:VII.KP.48858.2018
Evidenčna številka:VSL00030748
Datum odločbe:12.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Maja Baškovič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - vsebina grožnje v tujem jeziku - resna grožnja - pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom - zasliševanje prič

Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema logične zaključke izpodbijane sodbe, da je pravilno, da so besede zapisane v slovenskem jeziku, saj je oškodovanec izpovedoval v slovenskem jeziku, izpovedal je o tem, kakšne grožnje mu je izrekel obdolženec in kako so le-te vplivale nanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Na podlagi 63. in 65. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let in mu za čas dveh let izreklo ukrep varstvenega nadzorstva ter navodili po 7. in 8. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 in sicer prepoved približevanja oškodovancu in prepoved dostopa do objekta na ..., oboje na največ 100 metrov, hkrati je obdolženca opozorilo, da bo v primeru kršitve določenih navodil v okviru varstvenega nadzorstva in če se bo izogibal stikom s svetovalcem, sodišče lahko preklicalo pogojno obsodbo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obdolženega zaradi kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti, podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v objektivnem in subjektivnem smislu v celoti dokazana.

5. Pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedbo oškodovanca in da je izrek sodbe v nasprotju z izpovedbo oškodovanca, saj je oškodovanec izpovedal, da sta se z obdolženim pogovarjala v albanskem jeziku, grožnje, navedene v izreku izpodbijane sodbe pa so v slovenskem jeziku, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne morejo utemeljiti. Oškodovanec je neposredno po izrečenih grožnjah poklical policijsko postajo in po prihodu policije podal kazensko ovadbo, v kateri je med drugim navedel, da mu je obdolženi grozil in žalil z besedami "jebem ti majko" ter mu grozil, da ga bo ubil in da ve, kje ga bo našel. Oškodovanec je torej na policijski postaji povedal s kakšnimi besedami je obdolženec grozil, torej s takšnimi, kot jih je sam razumel. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da bi morale biti besede v sodbenem izreku zapisane v albanskem jeziku, ker sta se obdolženi in oškodovanec pogovarjala v albanskem jeziku. Kot je bilo že pojasnjeno, je oškodovanec opisal grožnje, kot jih je razumel, ne glede na to, da jih je obdolženi oškodovancu izrekel v albanskem jeziku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi glede na to, da sta se obdolženec in oškodovanec pogovarjala v albanskem jeziku opis kaznivega dejanja moral vsebovati grožnje v albanskem in ne v slovenskem jeziku. Iz izreka sodbe je razvidno, da je obdolženi oškodovancu rekel "da mu jebe mater", nato pa mu zagrozil, da ga bo ubil, zaradi česar se je oškodovanec počutil vznemirjano in se zaradi groženj slabo počutil, kar je bil tudi namen obdolženega. Pritožbeno sodišče sprejema logične zaključke izpodbijane sodbe, da je pravilno, da so besede zapisane v slovenskem jeziku, saj je oškodovanec izpovedoval v slovenskem jeziku, izpovedal je o tem, kakšne grožnje mu je izrekel obdolženec in kako so le- te vplivale nanj.

6. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno utemeljevanje, da oškodovanec v prosti izpovedbi ni navedel, da mu je obdolženi rekel, da ga bo ubil, zato se postavlja upravičen dvom v to, da naj bi obdolženi dejansko grozil oškodovancu. Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, je oškodovanec neposredno po dogodku podal kazensko ovadbo zoper obdolženca, iz katere izhaja, da mu je obdolženi grozil in žalil z besedami "jebem ti majko" ter mu grozil, da ga bo ubil. Na glavni obravnavi dne 18. 4. 2019 je oškodovanec izpovedal, da je dogodek že precej oddaljen in da se ga bo poskušal spomniti. Izpovedal je, da mu je obdolženi začel groziti in ga zmerjati, kljub temu, da mu je pokazal, da ga snema s telefonom in ker s tem ni prenehal, je poklical policijo. V spontani izpovedbi je pojasnil, da mu oškodovanec neprestano psuje mater. Na vprašanja tožilstva pa je povedal, da mu obdolženi grozi od leta 2017 ter da mu je predmetnega dne povedal, da ga bo ubil. Po določbi prvega odstavka 241. člena ZKP se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo in razjasnijo. Po presoji pritožbenega sodišča je potekalo zaslišanje oškodovanca na glavni obravnavi skladno z izpostavljeno določbo. Pritožnik z zatrjevanjem, da izpovedba oškodovanca ne izkazuje, da naj bi šlo pri obdolženčevih besedah za resno grožnjo, prepričljivih in razumnih razlogov izpodbijane sodbe, da se je oškodovanec zaradi izrečenih groženj počutil ogroženega, ne more omajati. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pomislekov pritožbe, da ni šlo za resno grožnjo, ker je oškodovanec izpovedal, da se obdolženca ne boji. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z mnenjem pritožnika tak zaključek sprejelo na podlagi izpovedbe oškodovanca, da se je po obravnavanem dogodku počutil ogroženega, čeprav je v delu svoje izpovedbe povedal, da se obdolženca ne boji. Sodišče prve stopnje je argumentirano in prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je sprejelo zaključke, da je oškodovanec grožnje, ki mu jih je izrekel obdolženi vzel resno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, da je neposredno po dogodku poklical policijo, po prihodu policije odšel na policijsko postajo, prijavil grožnjo in v zvezi z ogroženostjo in vznemirjenostjo izpovedal prepričljivo, utemeljujejo zaključek izpodbijane sodbe, da je bila grožnja resna in izrečena z namenom ustrahovanja in vznemirjenja.

7. V celoti je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da bi policija, če bi šlo za resno grožnjo podala predlog za odredbo za hišno in osebno preiskavo zoper obdolženega, pri čemer pritožnik niti ne navede, kaj naj bi bil namen opravljene preiskave v konkretnem primeru.

8. Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolžencu glede na njegovo nekaznovanost utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V njej določena kazen in višina preizkusne dobe sta primerni in pravični glede na obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Utemeljena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorom, v kateri mu je določilo tudi ustrezna navodila, saj je spisovno razvidno, da predmetno kaznivo dejanje ne predstavlja enkratnega dogodka, temveč je obdolženi oškodovanca vznemirjal že večkrat, tako po telefonu kot tudi osebno, se do njega neprimerno obnašal. Upoštevajoč, da je med njima prišlo do spora zaradi kupljenega objekta na dražbi, je na mestu izrek pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom z navodili, kot jih je izreklo sodišče prve stopnje.

9. Sodišče druge stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse zgoraj izpostavljeno pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR, ki je odmerjena glede na obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo po taksni številki 7111 (znesek osnove 150,00 EUR) v zvezi s taksno številko 712113 in 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obdolženca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 63, 65, 65/3-7, 65/3-8, 135, 135/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 241, 241/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MjI4