VSL Sodba VII Kp 43877/2018

Jedro

Četudi v abstraktnem opisu dejanja ni izrecno navedeno, da je bilo obravnavano dejanje storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe, so glede na to, da iz opisa jasno izhaja, da je obdolženi s tem, ko je komandirju, torej oškodovančevemu nadrejenemu, trdil inkriminirane besede glede oškodovanca kot policista v zvezi z njegovimi postopanjem v službi, dejansko izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obdolženi inkriminirane trditve glede oškodovanca izrekel v posledici oškodovančevega domnevnega nekorektnega postopanja v službi oziroma vsesplošnega nezadovoljstva z delom policistov, le dejanja ni pravilno pravno opredelilo.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba v pravni opredelitvi spremeni tako, da se obdolženega A. A. spozna za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obdolženi je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Obdolženemu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena, je pa pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo, nepravilna je le pravna opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe.

5. Obdolženčevi zagovorniki s pritožbenimi navedbami podajajo svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero ne morejo uspešno omajati dokazne ocene, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi ter ga pravilno ocenilo kot neprepričljivega. Oškodovanec je prepričljivo izpovedal, da mu je že pred obravnavnim dogodkom bivši komandir B. B. povedal, da ga je obiskal obdolženi ter mu govoril, da je oškodovanec intimen z njegovo bivšo ženo in da naj se pazi, da se ne bo česa nalezel, ker ima ona spolno prenosljivo bolezen, enako pa je obdolženi trdil tudi ob obravnavanem dogodku komandirju C. C., pri čemer je obdolženi slednjemu zatrjeval tudi, da se oškodovanec pripelje na njihov dom takoj, ko njegova bivša žena pokliče na policijo. Oškodovančeva izpovedba je v tem delu potrjena z izpovedbama komandirjev B. B. in C. C. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa ima oškodovančeva izpovedba oporo tudi v ostalih zaslišanih pričah, zato pritožniki ne morejo uspeti s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da obdolženi inkriminiranih besed ni izrekel.

6. Pritožniki pravilno izpostavljajo, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče izvršiti le z afirmativnimi, brezpogojnimi trditvami, ne pa tudi z izražanjem domnev, možnosti in sumov, kot tudi ne s posplošenimi, nerazumljivimi oziroma pomensko odprtimi trditvami, ne gre pa se strinjati s pritožniki, da gre v obravnavanem primeru za posplošene, nerazumljive in pomensko odprte trditve. Očitek intimnega razmerja z obdolženčevo ženo, kot tudi očitek, da pride oškodovanec k njim le par minut po klicu, v civilu in s civilnim vozilom, nedvomno predstavljata povsem jasne in določne trditve, izrečene z namenom obrekovanja oškodovanca, pri čemer je potrebno oba očitka upoštevati kot celoto. Določenega dela izrečenih besed ni mogoče iztrgati iz konteksta na način, kot skušajo to prikazati pritožniki. Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da je očitek oziroma trditev, da oškodovanec pride k njim le par minut po klicu, v civilu in s civilnim vozilom, potrebno ocenjevati v korelaciji s trditvijo obdolženca o intimnosti med njegovo bivšo ženo in oškodovancem. Celoten kontekst izrečenih trditev je tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno tak, da lahko škoduje časti in dobremu imenu oškodovanca. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbene graje, da „drugi“ očitek iz obtožnega predloga glede oškodovančevih prihodov k njim ne predstavlja nobenega posega v čast in dobro ime.

7. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožniki ne morejo uspešno omajati niti s sklicevanjem na družinske konflikte in s tem povezane okoliščine. Četudi obdolženi ni bil zadovoljen z delom policistov PP ... nasploh in še posebej z delom oškodovanca, to ne opravičuje opisanega obdolženčevega ravnanja. Obdolženi je z inkriminiranimi izjavami zlorabil pravico do svobode izražanja ter na protipraven način posegel v pravico oškodovanca do časti in dobrega imena. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene graje, da je bila obdolženemu odvzeta pravica do pritožbe zoper delo oškodovanca. Obdolženi je imel vso pravico na dopusten način zavarovati lastne pravice s pritožbo zoper delo policista D. D., vendar pa se za to ni odločil. Prav tako se ne gre strinjati, da je bila obdolženemu kršena njegova pravica do svobode izražanja. Obrekovanja ni mogoče upravičiti s pravico do svobode izražanja. Iz vsebine zatrjevanih trditev veje izključni namen osramotitve in blatenje oškodovanca, ne pa želja po varovanju lastnih pravic na način, kot skušajo to neutemeljeno prikazati pritožniki, zato tovrstnim pritožbenim očitkom pritožbeno sodišče ne sledi.

8. Pritožniki izpostavljajo okoliščine, s katerimi skušajo neuspešno prikazati utemeljenost obdolženčevih sumov. Četudi bi bili obdolženčevi sumi glede neenakega obravnavanja s strani oškodovanca utemeljeni, ni nobenega razloga za reševanje le-teh na opisan način. Obdolženemu je že komandir B. B. pojasnil, da je oškodovanec policist kriminalist, za katerega ni nič nenavadnega, da prihaja v intervencijo s civilnim vozilom in v civilnih oblačilih. Enako mu je pojasnil tudi komandir C. C. ob obravnavnem dogodku. Upoštevaje izpovedbo njegove bivše žene E. E., ki je obdolženčeve besede označila za bedarije, ter dejstvo, da je obdolženi ob več intervencijah policistom govoril, da imajo nekateri od njih razmerja z njegovo ženo in jih svaril pred okužbo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolženi očitno to govoril zgolj zaradi nezadovoljstva z delom policistov oziroma konkretno zaradi nezadovoljstva z delom policista D. D., pri tem pa ni bil njegov namen razčistiti zatrjevanih sumov glede oškodovančevih ravnanj, temveč prizadeti čast in dobro ime oškodovanca. Dokazni postopek je potrdil neresničnost zatrjevanega intimnega razmerja med oškodovancem in obdolženčevo bivšo ženo, kot tudi, da obdolženi ni imel nobene podlage, da bi verjel v resničnost zatrjevanega, zato pritožniki ne morejo uspeti s ponovnim sklicevanjem na obdolženčeve sume glede oškodovančevega ravnanja. Če bi obdolženi resnično želel razčistiti okoliščine glede načina in pogostosti oškodovančevih prihodov (dokazni postopek sicer ni potrdil, da bi bil slednji pogostejši od obiskov ostalih policistov), bi to lahko razčistil na povsem drugače način, predvsem pa brez očitkov o zatrjevanem intimnem razmerju oškodovanca z njegovo ženo. Pritožniki v pritožbi ponovno izpostavljajo, da obdolženi slednjega ni nikoli trdil ter skušajo prikazati, da je slednje le plod napačne razlage komandirjev B. B. in C. C., vendar pa temu pritožbeno sodišče ne sledi. Slednja sta prepričljivo in nedvoumno izpovedala o obdolženčevem zatrjevanju glede intimnosti med oškodovancem in obdolženčevo bivšo ženo, tudi sicer pa za sklepanje glede njune napačne razlage na način, kot skušajo to prikazati pritožniki, v izvedenem dokaznem postopku ni nobene podlage.

9. S pritožbenimi očitki, da prihaja sodišče prve stopnje v razlogih samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da je trditve drugim policistom raznašal obdolženi, saj slednji drugim policistom ni trdil, da je ravno policist D. D. intimno prijateljeval z njegovo ženo, pritožniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar tudi to neutemeljeno. O tem, da je obdolženi trdil o oškodovančevem intimnem razmerju z obdolženčevo ženo, sta izpovedala tako bivši komandir B. B., kot tudi komandir C. C., zato ne drži pritožbeni očitek, da tega ni nihče potrdil, kot tudi ne, da obdolženi ni navedenih trditev raznašal drugim policistom.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da inkriminirane besede ne predstavljajo zakonskih znakov kaznivega dejanja obrekovanja po 159. členu KZ-1. V zvezi s pritožbenimi očitki, da obdolženčevih trditev ni nihče obravnaval resno, pritožbeno sodišče poudarja, da je obravnavano kaznivo dejanje po svoji naravi kaznivo dejanje abstraktnega ogrožanja, kar pomeni, da za obstoj obravnavnega kaznivega dejanja ni potrebno, da storilčeve besede v resnici povzročijo posmehovanje, prezir in druge negativne odzive pri drugih ljudeh nasproti oškodovancu. Bistveno je, da so storilčeve besede v objektivnem smislu take, da bi to lahko povzročile, kar pa inkriminirane besede nedvomno so. Za izpolnitev zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja tudi ni potrebno, da bi se oškodovanec počutil prizadetega. Glede na ugotovitev, da so se mu sodelavci v službi posmehovali ter oškodovančevo izpovedbo, da se je bal morebitnih posledic, v kolikor bi te govorice prišle do njegove žene, pa se tudi sicer ne gre strinjati s pritožbenimi navedbami, da se oškodovanec ni počutil prizadetega.

11. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede obravnavanega dejanja prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženca po 4. točki 372. člena ZKP. Iz konkretnega opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi inkriminirane trditve o oškodovancu kot policistu, ki se je pred časom po obdolženčevem klicu na 113 pripeljal do njegove hiše, podal v zvezi z opravljanjem oškodovančevega dela. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je obdolženi inkriminirane besede podal oškodovančevemu nadrejenemu (komandirju C. C.). Sodišče je vezano na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Zato četudi v abstraktnem opisu dejanja ni izrecno navedeno, da je bilo obravnavano dejanje storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe, glede na to, da iz opisa jasno izhaja, da je obdolženi s tem, ko je komandirju, torej oškodovančevemu nadarjenemu, trdil inkriminirane besede glede oškodovanca kot policista v zvezi z njegovimi postopanjem v službi, dejansko izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Kazenski pregon je bil v obravnavani zadevi pravilno začet na podlagi oškodovančevega predloga skladno z določbo drugega odstavka 168. člena. Prav tako je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obdolženi inkriminirane trditve glede oškodovanca izrekel v posledici oškodovančevega domnevnega nekorektnega postopanja v službi oziroma vsesplošnega nezadovoljstva z delom policistov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, le dejanja ni pravilno pravno opredelilo. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona je zato pritožbeno sodišče spremenilo pravno opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja, ter obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1.

12. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v korist obdolženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in odmero kazni ter obdolženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo kazensko odgovornostjo. Upoštevaje vse navedene okoliščine pa mu je določilo tudi primerno preizkusno dobo, v kateri se bo lahko pokazalo, ali je pričakovana prognoza bodočega pozitivnega vedenja pri obdolženemu podana.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker je ugotovilo, da razlogi, s katerimi obdolženčevi zagovorniki izpodbijajo sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane druge kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato je obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter izrečeno kazensko sankcijo in obdolženčeve premoženjske razmere.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 195/2001
• Sodba I Ips 105/2005
• Sodba I Ips 233/97