VSL Sodba VII Kp 5447/2013

Jedro

V opisu kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 mora biti zmožnost plačevanja preživnine konkretizirana z določno opredeljenimi obdolženčevimi viri finančnih sredstev oziroma že pridobljenimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi obdolženec preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1. Po 96. členu ZKP je odločilo, da se obdolženca oprosti plačila stroškov postopka in sodne takse.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo „spremeni tako, da spozna A. A. za krivega dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1B ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu po prvem odstavku 194. člena KZ-1B določi za vsako posamezno kaznivo dejanje kazen 5 (pet) mesecev zapora, nakar mu po pravilih o steku kaznivih dejanj določi enotno kazen 9 (devet) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če "obsojenec" v preizkusni dobi 2 (dve) leti ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v roku 18 mesecev plača zapadli neplačani preživnini“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji sodišča druge stopnje je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženca oprostilo obtožbe in mu izreklo oprostilno sodbo, ki pa jo je utemeljilo z napačnimi razlogi. Obdolžencu bi namreč moralo izreči oprostilno sodbo že po 1. točki 358. člena ZKP, ker v dejstvenem delu opisa niso konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj niti znaki kakšnih drugih kaznivih dejanj.

5. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 izvrši, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. Kot enega izmed zakonskih znakov zakon določa tudi „zmožnost“ plačevanja preživnine, ki mora biti v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretizirana. Po novejšem stališču sodne prakse in teorije mora biti v opisu kaznivega dejanja neplačevanja preživnine obdolženčeva zmožnost plačevanja konkretizirana z določno opredeljenimi obdolženčevimi viri finančnih sredstev oziroma že pridobljenimi finančnimi sredstvi, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal.¹ Ni potrebno, da opis dejanja vsebuje natančen obseg virov sredstev, mora pa biti naveden vsaj vir finančnih sredstev (npr. da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s premoženjem in podobno). Zato le posplošeni navedbi v izreku izpodbijane sodbe, da je obdolženec „za delo sposoben in bi preživnino zmogel plačevati“, po presoji sodišča druge stopnje sami po sebi ne izkazujeta obdolženčeve dejanske zmožnosti plačevanja preživninske obveznosti ter posledično tudi ne konkretizirata zakonskega znaka „zmožnosti“ plačevanja. Da bi obravnavani opis dejanja zajemal vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, bi moralo iz opisa izhajati, da bi obdolženec preživninsko obveznost v kritičnem času dejansko lahko poravnal in sicer z navedbo vira finančnih sredstev ali premoženja s katerim razpolaga.

6. Ker v opisu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe niso konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj, bi moralo prvostopenjsko sodišče obdolženca oprostiti obtožbe po 1. (in ne 3.) točki 358. člena ZKP ter z obrazložitvijo, da dejanji, za kateri je obtožen, po zakonu nista kaznivi dejanji. Sodišče prve stopnje razloga za oprostitev v izreku sodbe ni navedlo, kar je povsem pravilno, saj tega ne zahtevajo niti zakonske določbe (četrti odstavek 364. člena ZKP) niti poenotena sodna praksa². Odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je navedlo v izreku izpodbijane sodbe, je torej kljub nadaljnji napačni navedbi razlogov v obrazložitvi, povsem pravilna.

7. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo višjega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se do navedb pritožnika ni opredeljevalo, saj so glede na sprejeto odločitev postale povsem brezpredmetne.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

-------------------------------
¹ Tako Katja Filipčič: Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, ULRS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018, 2. knjiga, str. 303.
² Tako npr. VSRS v odločbah I Ips 130/2002 z dne 07.10.2004, I Ips 50/98 z dne 19.10.2000 in I Ips 278/96 z dne 22.10.1997.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 33664/2015
• VSL Sklep VII Kp 38849/2016
• VSL Sklep VII Kp 33066/2016