<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba II Kp 1270/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:II.KP.1270.2010
Evidenčna številka:VSL00028888
Datum odločbe:12.05.2010
Senat, sodnik posameznik:Milan Štrukelj (preds.), Silvana Vrebac Arifin (poroč.), Janka Šolinc
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - izvršitveno dejanje - izključitev protipravnosti - dokaz resnice - storitev pri izvrševanju politične dejavnosti - obramba pravice - svoboda izražanja - pravica do zasebnosti - osebe iz javnega življenja - žaljiva obdolžitev - razžalitev - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba pravne opredelitve - opis kaznivega dejanja - zavrnitev dokaznih predlogov - načelo proste presoje dokazov

Jedro

Pri kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd.

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu.

Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo četrtega odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo petega odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba neutemeljeno ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo podal v okviru svoje politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic.

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec, glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. Up-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Zasebno tožilko je šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Iz navedene ustavne odločbe pa jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.

V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v četrtem odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru pa bo še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz tretjega odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).

Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po drugem odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v opisu kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavku 172. člena KZ pod točko 1 izreka spremeni tako, da se izpusti besedilo „Ni res, ampak ona je piarovka B. B. in proba B. B. pomagati in pač to uporablja vse skupaj. Njena piarovka je itak že od vedno“.

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi A. A. je dolžan plačati potrebne izdatke zasebne tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev in sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja opravljanja po 2. in 1. odstavku 172. člena KZ in kaznivega dejanja razžalitve po 2. in 1. odstavku 169. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj določilo kazen dva meseca zapora, nato pa na podlagi določb o steku določilo enotno kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi določila 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pooblaščenci zasebne tožilke so na pritožbo obtoženčevega zagovornika odgovorili ter predlagali, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti zagovornika obtoženega A. A., odvetnika ... iz ... ter pooblaščenca zasebne tožilke, odvetnika ... iz Odvetniške družbe ... iz ... ter skladno z določbo 4. odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je obtoženec (ob izkazanem obvestilu o seji senata) ni udeležil.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede obeh očitanih kaznivih dejanj, razen glede očitka piarovstva, vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Tako utemeljeno ni sledilo zagovoru obtoženca, da je pri dejanju pod točko 1 izreka izraz ljubica uporabil le zaradi mentorstva in zaščitništva B. B. v odnosu do zasebne tožilke oziroma, da je s tem izrazom želel povedati le to, da je zasebna tožilka ljubljenka B. B. ter da ta izraz ni imel nikakršne zveze z istospolnim partnerstvom. Res je, da se izraz ljubica v vsakodnevnem življenju lahko uporablja v najrazličnejših kontekstih in pomenih, kar pa, kot je to pravilno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, za predmetni postopek ni pomembno, saj je vsakokrat potrebno posebej presojati pomen izraza glede na okoliščine in samo izjavo v kateri je bil podan. Glede na navedeno obramba ni izkazala potrebne pravne relevantnosti predlaganega dokaza z zaslišanjem obtoženčeve žene D. D., ki naj bi pojasnila, kako pogosto obtoženi uporablja izraz ljubica, saj dejansko domača komunikacija obtoženca z družino za predmetni kazenski postopek, kot je bilo to že smiselno predhodno navedeno, ni relevantna. Na podlagi pravilne in s tem tudi relevantne presoje pomena izraza ljubica glede na okoliščine in samo izjavo, v kateri je bil ta izraz podan, pa je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je obtoženec v inkriminirani izjavi, opisani pod točko 1 izreka, izraz ljubica uporabil v smislu istospolnega partnerstva med zasebno tožilko in B. B. Tak zaključek je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na dejstvo, da je obtoženec naslednjega dne 25.10.2006 na tiskovni konferenci med drugim izjavil: „Jaz sem samo rekel, da se govori. Okrog se govori in to že dolgo časa, da sta pač ljubice. Da pač seksata skupaj ali karkoli, ker ne vem, kako naj povem, tako se pač govori … Ona je rekla, da se govori, da je mafija, jaz pa sem rekel, da se govori, da sta ljubici“. Dejstvo je namreč, da je bila obtoženčeva slednja izjava, v kateri je izraz ljubica izrecno povezal z istospolnim partnerstvom, podana v enakem kontekstu kot inkriminirana izjava pod točko 1 izreka, v kateri pa obtoženec resda izraza ljubica ni direktno povezal z istospolnim partnerstvom, saj sta bili obe izjavi podani na temo spora obtoženca z zasebno tožilko (v televizijski oddaji je obtoženec inkriminirano izjavo podal v okviru odgovora na vprašanje novinarke, kako komentira obdolžitve, da je zasebni tožilki grozil z udarcem, tiskovna konferenca dne 25.10.2006 pa je bila prav tako sklicana zaradi omenjenega spora z zasebno tožilko), izjavi pa sta tudi podobno oblikovani (z dostavki „tako se govori“ in „jaz pač ne vem“), kar vse je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče. Upoštevajoč navedeno ter nadaljnje dejstvo, da sta bili izjavi podani v razmaku le enega dne ter da je obtoženec na tiskovni konferenci govoril v pretekliku: „ona je rekla, da se govori, da je mafija, jaz pa sem rekel, da se govori, da sta ljubici“, kar nedvomno kaže na to, da se je obtoženi skliceval na svojo preteklo izjavo dne 24.10.2006 o tem, da naj bi bila zasebna tožilka ljubica B. B., zatrjevanje obrambe o uporabi istega izraza v dveh popolnoma različnih pomenih, dejansko ne vzdrži kritične oziroma logične presoje. Da je temu tako pa izkazuje tudi sama nelogičnost oziroma kontradiktornost obtoženčevega zagovora in same predmetne inkriminirane izjave. V kolikor bi namreč obtoženec izraz ljubica v inkriminirani izjavi uporabil v smislu mentorstva, zaščitništva in naklonjenosti B. B. v odnosu do zasebne tožilke, torej gre za neko njegovo opažanje oziroma oceno, kot to zatrjuje v svojem zagovoru, se pritožbeno sodišče sprašuje, zakaj je potem poudaril, da se o tem govori in da to pač sam ne ve.

Pri predmetnem kaznivem dejanju opravljanja po 172. členu KZ gre za varstvo osebnega in družinskega življenja drugih ter za prepoved zatrjevanja in raznašanja podatkov iz takšnega življenja v javnosti ob pogoju, če to lahko škodi njihovemu dobremu imenu. Za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da dejansko pride do oškodovanja dobrega imena oškodovanca, temveč morajo biti ugotovljena dejstva objektivno taka, da lahko to povzročijo. Dobremu imenu osebe, ki je predmet opravljanja, lahko škodujejo predvsem takšna dejstva, na podlagi katerih ljudje oškodovanca zaničujejo, prezirajo, se mu posmehujejo ipd. Glede na povedano obdolženčeva navedba, da je oziroma, da naj bi bila zasebna tožilka ljubica B. B. v smislu istospolnega partnerstva, nedvomno sodi med dejstva iz intimnega oziroma osebnega življenja zasebne tožilke, prav tako pa ta navedba tudi nedvomno lahko škodi njenemu dobremu imenu. V zvezi s slednjim je sodišče na 13. strani izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo obtoženčev zagovornik vidi v tem, da je izrek sodbe nerazumljiv ter da nasprotuje sam sebi, saj se v abstraktnem delu izreka navaja, da naj bi obtoženi o zasebni tožilki trdil nekaj iz osebnega življenja, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu, iz konkretnega opisa dejanja pa izhaja, da naj bi obtoženi dejal: „govori se, tudi njena ljubica, ampak to pač jaz ne vem“, kar zagotovo ne predstavlja trditve, ni podana. Kot je bilo že uvodoma navedeno se izvršitveno dejanje predmetnega kaznivega dejanja opravljanja kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Trditve so dejansko vedno izražanje lastno zaznanih dejstev drugi osebi, s prenašanjem oziroma raznašanjem pa razumemo sporočanje določenih dejstev, ki jih je zaznal nekdo drug, oziroma za katere nekdo drug trdi, da obstajajo. Pri kaznivem dejanju opravljanja pa ni nujno, da je inkriminirana trditev postavljena le kot nesporna trditev v obliki trdilnega stavka, saj zadošča že oblika vprašanja ali nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo (insinuacija) iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu. Ob upoštevanju povedanega obtoženčeva inkriminirana navedba „govori se, tudi njena ljubica, ampak to pač jaz ne vem“ zadošča predstavljenim kriterijem izvršitvenega dejanja kaznivega dejanja opravljanja.

Pritožbeno sodišče pa se strinja z mnenjem pritožnika, da je sodišče prve stopnje dejansko napačno presodilo, da je očitek piarovstva pri dejanju pod točko 1 izreka nekaj, kar spada v osebno življenje zasebne tožilke. Osebno življenje je namreč vse tisto, kar opredeljuje način življenja, navade, odnose do drugih ipd. in sicer ne glede na to, če gre za pozitivne ali negativne okoliščine, za resnične ali neresnične. Res je sicer, da očitanje zasebni tožilki, da pomaga B. B. in da je njena piarovka, pri čemer je zasebna tožilka neodvisna novinarka časopisa, lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu ter hkrati postavlja tudi kredibilnost njenega profesionalnega dela pod vprašaj, tako s strani javnosti, kateri so novinarski članki namenjeni, kot tudi njenih nadrejenih pri časopisni hiši, kot je to zapisalo sodišče v izpodbijani sodbi, vendar očitek piarovstva v konkretnem primeru ne spada v osebno življenje zasebne tožilke, saj je delo novinarja javno in tako podvrženo presoji in kritiki javnosti. Glede očitka piarovstva pri dejanju pod točko 1 izreka torej kaznivo dejanje opravljanja ni podano, saj ne gre za očitek dejstva iz osebnega ali družinskega življenja. Morda bi pri očitku piarovstva v konkretnem primeru lahko šlo za kakšno drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime (npr. kaznivo dejanje žaljive obdolžitve), vendar sodišče prve stopnje tudi ob morebitni razveljavitvi sodbe v tem delu ne bi moglo drugače zaključiti, saj bi sicer prekršilo institut prepovedi reformatio in peius (sprememba na slabše). Zato je pritožbeno sodišče očitek piarovstva pri dejanju pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe le izpustilo iz opisa.

Dokaz resnice je pri kaznivem dejanju opravljanja glede na določilo 4. odstavka 172. člena KZ načelno izključen. Sodišče torej ugotovi le trditve ali raznašanje dejstev iz osebnega ali družinskega življenja ter njihovo sposobnost, da škodujejo dobremu imenu. Dokaz resnice je dovoljen le v primerih, ki jih predvideva določilo 5. odstavka 172. člena KZ, torej če je storilec kaznivo dejanje opravljanja storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi. V teh primerih je izključena protipravnost, če storilec dokaže resničnost svojih trditev ali utemeljen razlog, da je v njihovo resničnost verjel. Obramba sicer ocenjuje, da je obtoženec predmetno izjavo pri dejanju pod točko 1 izreka („govori se, tudi njena ljubica, ampak to pač jaz ne vem“) podal v okviru svoje politične dejavnosti, oziroma v okviru obrambe svojih pravic, zaradi česar bi moralo sodišče dovoliti dokaz resnice, vendar neutemeljeno. V izogib ponavljanju bo o tem govora v delu obrazložitve, ki zadeva kaznivo dejanje pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, saj se je tudi pri tem dejanju obtoženec skliceval na izvajanje svoje politične dejavnosti oziroma obrambo svojih pravic.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je obtoženec glede na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. UP-50/99, ki obravnava kolizijo med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja, ki ni privilegij novinarjev ali literatov, ampak svoboščina, ki spada med temeljne človekove pravice, ki je vsakomur zagotovljena v 39. členu Ustave Republike Slovenije, ob upoštevanju, da je obtoženec s svojimi odgovori na vprašanja novinarjev o resničnosti napada na novinarko skušal pojasniti svoje mnenje o okoliščinah in vzrokih, zaradi katerih je prišlo do neresničnih obtožb, dopustno posegel v pravico zasebne tožilke do zasebnosti. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, ker sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Dejansko pa pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega življenja posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. Po stališču pravne teorije je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (tako imenovane absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (tako imenovane relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja, je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanje in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega, ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja (tako omenjena odločba Ustavnega sodišča opr. št. UP-50/99). Upoštevajoč navedene kriterije je dejansko zasebno tožilko šteti kot relativno osebo iz javnega življenja, saj je z obveščanjem javnosti o domnevnem napadu obdolženega nanjo kot novinarko, nedvomno vstopila v prostor družbenega dogajanja in s tem prevzela nase tveganje, da bodo njene trditve o napadu obdolženega predmet diskusije in presoje, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Kot je bilo že omenjeno, pa iz ustavne odločbe jasno izhaja, da tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja, kamor nedvomno sodi vedba o istospolni usmerjenosti zasebne tožilke.

V zvezi z dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe pa je potrebno pojasniti, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, kot ga je pravno opredelila zasebna tožba, stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, je pa pri tem kaznivem dejanju v 4. odstavku 171. člena KZ predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Če storilec dokaže resničnost svojih trditev, ali če dokaže, da je v resničnost imel vsaj utemeljen razlog verjeti, ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev. V tem primeru bo pa še vedno lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če njegove trditve pomenijo žalitev, seveda, če ne bo podano stanje iz 3. odstavka 169. člena KZ, ko se zahteva še storilčev zaničevalni namen, ali pa za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ).

V zvezi s tem dejanjem, opisanim pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je potrebno obdolženčevi inkriminirani izjavi „Korektnost C. C. je pač znana na Obali. Na Obali jo pač vsi poznamo,“ in „Tako, da smo se mi dobivali dostikrat po lokalih, ona je bila dostikrat tudi v drugem stanju, se pravi v vinjenem stanju, ali kakšnem drugačnem. Tako, da kar se tiče C. C. jo vsi poznamo na Obali.“ obravnavati kot celoto, saj je iz konteksta siceršnje obtoženčeve izjave razvidno, da se zatrjevana korektnost zasebne tožilke nanaša na „popivanje“ po lokalih. Glede na navedeno je sodišče v nadaljevanju tudi pravilno ocenilo, da tako trditve o pogostem vinjenem stanju oziroma „popivanju“ zasebne tožilke, kakor tudi izjava o korektnosti zasebne tožilke lahko škodujejo časti in dobremu imenu zasebne tožilke, saj je takšno vedenje v širši družbi opredeljeno kot negativno. Pri tem namreč pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno obtoženčevo izjavo o korektnosti zasebne tožilke, ki bi sicer lahko bila sama po sebi tudi vrednostno nevtralna ali celo pozitivna izjava v smislu hvaljenja korektnosti zasebne tožilke, kot je bilo že predhodno navedeno, postaviti v kontekst obtoženčeve izjave oziroma skupaj s trditvijo o pogosti vinjenosti zasebne tožilke, s čimer pa izjava o korektnosti zasebne tožilke dobi čisto drugačen pomen oziroma negativen podton, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bila ta obtoženčeva izjava podana v kontekstu govora o sporu med zasebno tožilko in obtožencem.

Obtoženec je sicer tekom postopka uspel dokazati resničnost svojih trditev, navedenih pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, vendar so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve po 2. v zvezi s 1. odstavkom 169. člena KZ. Kot je že sodišče prve stopnje pojasnilo, razžalitev pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednosti ocene, če nima znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Pri takšni žaljivi vrednostni oceni bo že iz njene narave razvidno podcenjevanje drugega, nespoštovanje človeškega dostojanstva drugega in druge oblike negativne sodbe o drugem. Izvršitveno dejanje je sicer označeno le z glagolom, ki je izpeljan iz samostalnika „razžalitev“, kar pomeni ime tega kaznivega dejanja. Razžalitev je namreč tako jasen pojem, da v zakoniku ni bilo treba širše opisovati izvršitvenega dejanja. Razžalitev je tako lahko storjena z besedami, z znaki ali pa z dejanji. Razžalitev mora biti objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Upoštevajoč navedeno ter že omenjeno dejstvo, da je obtoženec predmetni izjavi podal v kontekstu govora o sporu med njim in zasebno tožilko, prav tako pa tudi same besede osebe, ki jih je obtoženec uporabil, ni nobenega dvoma, da je obtoženec s predmetnimi izjavami izkazal podcenjevanje zasebne tožilke v obliki negativne vrednostne ocene. Nenazadnje pa se je tudi zasebna tožilka zaradi inkriminiranih obtoženčevih izjav počutila razžaljeno oziroma prizadeto, kar sicer, kot je bilo že uvodoma navedeno, ni potrebno za obstoj kaznivega dejanja razžalitve. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da so v obtoženčevem ravnanju, opisanem pod točko 2 izreka, podani ne le objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja razžalitve, temveč tudi subjektivni, saj je obtoženec pri tem ravnal z direktnim naklepom.

Glede na zgoraj povedano, je tako sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obtoženčevo ravnanje, opisano pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje razžalitve v smislu 169. člena KZ in sicer po 2. odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Pri tem je sodišče opis tega dejanja spremenilo le v toliko, da je izpustilo tako imenovani abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve „o zasebni tožilki trdil in raznašal nekaj, kar škoduje njeni časti in dobremu imenu, dejanje pa je bilo storjeno po televiziji, s tem, da je“ in namesto tega dodalo abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja razžalitve „C. C. razžalil“, vendar s tem ni prekoračilo obtožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot to zmotno ocenjuje obramba. Glede na določilo 354. člena ZKP, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici ter da sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanje, seveda ob upoštevanju, da abstraktni, zakonski opis kaznivega dejanja ni nujna, bistvena sestavina obtožbe oziroma sodbe, bistven je namreč le konkreten opis očitanega dejanja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni bila porušena t.i. objektivna identiteta med obtožbo in sodbo. Zmotna pa je tudi ocena obtoženčevega zagovornika, da sodišče brez navedene spremembe (ko je torej dodalo abstraktni, zakonski opis dejanja – C. C. razžalil), s katero naj bi dodalo zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve, obtoženca ne bi moglo obsoditi za navedeno kaznivo dejanje razžalitve. Konkreten opis dejanja pod točko 2 izreka, v katerega sodišče prve stopnje ni poseglo, namreč poleg časa in kraja kaznivega dejanja vsebuje tudi opis izrečenih besed, za katere pa je sodišče presodilo, da objektivno pomenijo podcenjevanje in žaljivo vrednostno oceno zasebne tožilke. Ravnanje obtoženca, kot je opisano pod točko 2 izreka, ima zato vse zakonske znake kaznivega dejanja razžalitve po 169. členu KZ in sicer po 2. odstavku tega člena, saj je bila izjava podana preko televizijskega medija. Kot je bilo že povedano, je sodišče ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje razžalitve z direktnim naklepom ter takšno ugotovitev tudi obrazložilo. Pri kaznivem dejanju razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja, to je z motiviranim naklepom, kot to zmotno smiselno ocenjuje pritožnik. Namen zaničevanja mora biti podan, kadar je razžalitev storjena v pogojih določbe 3. odstavka 169. člena KZ, kar pa sodišče, o čemer bo govora v nadaljevanju obrazložitve, ni ugotovilo.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča se namreč obramba neuspešno sklicuje na to, da naj bi obtoženec inkriminirane izjave tako pri dejanju pod točko 1, kot tudi pri dejanju pod točko 2 izreka podal v okviru opravljanja politične dejavnosti kot župan in v okviru obrambe svojih pravic ter da bi v zvezi s tem moralo sodišče izvesti predlagane dokaze, s katerimi bi se pravzaprav šele dokazalo, da je obtoženec predmetne izjave podal v okviru izvrševanja svoje politične dejavnosti kot v okviru varovanja svojih pravic oziroma v obrambi svojih pravic. Nobenega dvoma sicer ni, da je obtoženec dne 22.10.2006 prepričljivo zmagal na županskih volitvah v ..., da je naslednjega dne, torej 23.10.2006, v zvezi s tem zasebna tožilka opravila intervju z obtožencem, pri katerem naj bi prišlo do konflikta med zasebno tožilko in obtožencem, v katerem naj bi slednji zasebni tožilki po njenem zatrjevanju namenil nekaj grdih besed, ter tudi zagrozil, da jo bo udaril, o čemer pa so se kasneje razpisali mediji in je ravno v zvezi s tem spornim dogodkom obtoženec podal predmetne izjave, vendar to še ne zadošča za ugotovitev, da je obtoženec predmetne inkriminirane izjave podal pri izvrševanju svoje politične dejavnosti, oziroma pri obrambi svojih pravic.

Pritrditi je tudi obrambi, da so se mediji „ukvarjali“ z domnevnim napadom obtoženca na zasebno tožilko zato, ker je šlo za relacijo župan – novinarka, da je v tistem času potekal še drugi krog volitev, ter da je obtoženec kot župan javnosti želel pojasniti okoliščine očitanega mu napada, vendar tudi to še ne pomeni, da je obtoženec deloval pri izvrševanju politične funkcije. Sicer pa obtoženec v obravnavani zadevi ni nastopal proti svojemu političnemu nasprotniku, temveč proti novinarki. Dejstvo je torej, da obtoženec pri storitvi očitanih kaznivih dejanj ni izvrševal svoje županske funkcije, niti ni izvrševal nikakršnih svojih dolžnosti v okviru županovanja, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Tega zaključka pa ne morejo omajati pritožbene navedbe, da je zasebna tožilka v okviru poravnalne ponudbe izjavila, da se je pripravljena poravnati, če obtoženec sindikatu novinarjev Slovenije nakaže znesek 2.000,00 EUR za pomoč novinarjem, ki so žrtve političnih pritiskov, kar po oceni obrambe pomeni, da naj bi tudi zasebna tožilka obtoženčeve inkriminirane navedbe razumela kot navedbe v okviru političnega udejstvovanja obtoženega.

Kot je bilo že navedeno, pa pritožbena prizadevanja, da naj bi obtoženec očitani kaznivi dejanji storil v okviru obrambe svojih pravic, tudi za pritožbeno sodišče niso sprejemljiva. Čeprav je obtoženec predmetne izjave podal na vprašanja novinarjev, kako komentira obtožbe, da je bil žaljiv do zasebne tožilke, to še ne pomeni, da je šlo za obrambo pravic v smislu 3. odstavka 169. člena KZ oziroma 5. odstavka 172. člena KZ. Da lahko govorimo o obrambi pravic v smislu navedenih zakonskih določil, mora biti obramba pravice nedvomno usmerjena v sam napad te pravice. V obravnavani zadevi je zasebna tožilka očitala obtožencu, da jo je verbalno napadel in jo tudi hotel udariti, medtem ko je obtoženec na te očitke odgovoril z inkriminiranimi navedbami o določenih lastnostih in obnašanju zasebne tožilke - istospolni usmerjenosti in popivanju ter s tem tudi „vprašljive“ njene korektnosti kot novinarke, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ne more predstavljati predhodno omenjene uravnoteženosti oziroma usmerjenosti med napadom določene pravice in obrambo le-te. V kolikor bi dejansko šlo v obravnavani zadevi za obrambo pravic, bi obtoženec s svojega vidika pojasnjeval okoliščine, v katerih naj bi prišlo do zatrjevanega napada na zasebno tožilko, ne pa da je o njej podajal izjave, ki vsebujejo negativno vrednostno oceno, ki pa z domnevnim napadom zasebne tožilke, da jo je obtoženec verbalno žalil in jo hotel udariti, nima prav nobene direktne povezave. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, ki ga izpostavlja izpodbijana sodba, da zasebna tožilka domnevnih obtoženčevih groženj z udarcem ni zatrjevala v kakem formalnem postopku, temveč jih je podala na povsem neformalni ravni, je torej pritožbeno sodišče prepričano, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o obrambi pravic v smislu že navedenih zakonskih določil.

Tudi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki jo obtoženčev zagovornik vidi v tem, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ni podana. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da mora sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih upoštevati naslednja pravila: glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, da mora biti predlagani dokaz materilanopravno relevanten, da morajo stranke pravnorelevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je v dvomu potrebno šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanje (onus proferendi). Verjetnost o dokaznem predlogu stranke je pravzaprav verjetnost o verjetnosti (dokaz), o čemer pa sodeče sodišče presoja na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog tudi, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč in če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo. V luči navedenega je torej potrebno presojati odločitve prvostopenjskega sodišča glede zavrnjenih dokaznih predlogov. Kot to izhaja iz predhodnega dela obrazložitve, je sodišče pravilno ocenilo, da obtoženec predmetne izjave ni podal pri izvrševanju politične dejavnosti oziroma v okviru obrambe svojih pravic. To oceno pa je sprejelo na zadostni dokazni podlagi in sicer okoliščinah, v katerih so bile predmetne izjave podane, iz izpovedi zaslišanih prič, listinske dokumentacije, nenazadnje pa tudi iz samega zagovora obtoženca. Glede na navedeno obramba ni izkazala potrebne pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zaslišanjem prič E. E., F. F., D. D., H. H., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., s katerimi je obramba želela dokazati na eni strani, da naj bi obtoženi očitana dejanja storil v okviru opravljanja svoje politične funkcije oziroma pri obrambi svojih pravic (E., F., J., K., L. in H.) in na drugi strani, da so bile njegove sporne navedbe resnične oziroma, da je imel upravičen razlog verjeti v resničnost svojih navedb (E., F., M., N.). V zvezi s slednjo navedbo pa je potrebno še enkrat poudariti, da glede na to, da je sodišče ocenilo, da obtoženec predmetne izjave ni podal pri izvajanju svoje politične funkcije oziroma pri obrambi svojih pravic, je povsem utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, s katerimi je obramba želela dokazovati, da so bile obtoženčeve navedbe pri dejanju pod točko 1 izreka (kaznivo dejanje opravljanja) resnične oziroma, da je imel upravičen razlog verjeti v resničnost svojih navedb, saj dokaz resnice pri kaznivem dejanju opravljanja ni dovoljen, razen v primerih, če je storilec dejanje storil pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi.

Sodišče je dolžno odločiti o vsakem dokaznem predlogu stranke, če tudi stranka isti dokazni predlog večkrat ponovi tekom postopka. Tako je pritrditi pritožbi, da sodišče ni odločilo o ponovnem dokaznem predlogu obrambe, podanem na glavni obravnavi 26.11.2009 in sicer, da naj sodišče, v kolikor bo prebralo intervju zasebne tožilke z obtožencem (priloga B13 do B16) zasliši priči F. F. in E. E. Na naslednji glavni obravnavi dne 10.12.2009 je sodišče dejansko prebralo omenjeni intervju, ni pa potem odločilo o ponovnem dokaznem predlogu glede zaslišanja prič F. F. in E. E. Sodišče je s tem prekršilo določila 299 in 329. člena ZKP, vendar po oceni pritožbenega sodišča te kršitve niso vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je namreč o teh dveh dokaznih predlogih odločilo na glavni obravnavni dne 20.11.2009 in ju utemeljeno zavrnilo (o tem je bilo govora že v predhodnem delu obrazložitve) in pri tem tudi navedlo prepričljive razloge na 6. in 7. strani izpodbijane sodbe. Po drugi strani pa se je obramba pri ponovnem podajanju dokaznih predlogov glede zaslišanja F. F. in E. E. sklicevala na razloge, ki jih je podala že takrat, ko je prvič predlagala njuno zaslišanje, o čemer pa je, kot je bilo že navedeno, sodišče odločilo in ju utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP. Ugotovilo je, da se je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe, ter je, upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, obtožencu določilo primerno in pravično kazen ter ustrezno dolgo preizkusno dobo. Pripomniti je, da očitek, ki ga je pritožbeno sodišče izpustilo iz opisa kaznivega dejanja opravljanja po 1. in 2. odstavka 172. člena KZ pod točko 1 izreka, ni vplival na odmero kazni, tako da do spremembe izrečene kazenske sankcije ni prišlo.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ob tem, da je iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpustilo besedilo, kot je to razvidno iz izreka te odločbe ter da v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obtoženec oziroma njegov zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec dolžan na podlagi 1. dostavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP plačati potrebne izdatke zasebne tožilke ter nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev in sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 169, 169/1, 169/2, 171, 171/2, 171/4, 172, 172/1, 172/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 299, 329, 354, 371, 371/1, 371/1-9
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 39

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNjQy