VSL Sodba VII Kp 23382/2014

Jedro

Glede pogojne obsodbe z varstvenim nadzorom, ki vključuje pomoč, nadzor ali varstvo, morajo biti najprej izpolnjeni pogoji po 63. členu KZ-1, šele nato sodišče (ob izrečenem tovrstnem ukrepu) lahko odredi eno ali več navodil po 65. členu KZ-1. To pomeni, da obveznosti kot jih določa 63. člen KZ-1, ni mogoče zamenjevati z že omenjenimi navodili, ki dejansko pomenijo le neke vrste "nadgradnjo" prej omenjene kazenske sankcije.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se iz opisa dejanja izpusti četrta alineja.

Na podlagi 58. člena KZ-1 se obdolžencu izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu na podlagi prvega odstavka 296. člena KZ-1 določi

kazen 8 (osem) mesecev zapora,

ki se ne bo izrekla, če obdolženi v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v primeru preklica pogojne obsodbe se v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 9. 6. 2014 od 7.30 ure do vključno 10. 6. 2014 do 10.20 ure.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom v kateri je na podlagi določila prvega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo treh let; nadalje ukrep varstvenega nadzorstva za čas dveh let, ob katerem je na podlagi 65. člena KZ-1 določilo še navodilo prepoved približevanja B. B. in sicer na razdalji 200 metrov in prepoved dostopa na posamezne kraje kjer se žrtev giba, zlasti mesto njene sedanje zaposlitve, to je T. z opozorilom, da v kolikor bo obdolženec namerno kršil prepoved približevanja in dostopa na posamezne kraje, bo izrečena pogojna obsodba lahko preklicana. Odločilo je še, da se na podlagi določila 56. člena KZ-1, v primeru preklica pogojne obsodbe v določeno kazen všteje čas pridržanja od 9. 6. 2014 do 7.30 ure do vključno 10. 6. 2014 do 10.20 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila obdolženčeva zagovornica. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika oziroma še podrejeno, da obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnica zatrjuje, da izpodbijana sodba v konkretnem delu izreka in v obrazložitvi ne konkretizira in ne pojasni, v čem naj bi se kazalo „nasilno omejevanje enakih pravic oškodovanke“, kot tudi ne za katere „enake pravice“ naj bi pri tem šlo. Ker gre za (objektivne) zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, bi slednji (v skladu z ustaljeno sodno prakso) morali biti opisani in konkretizirani že v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe. V obravnavani zadevi je očitano izvršitveno ravnanje v celoti nekonkretizirano in neobrazloženo, zaradi česar je izpodbijana sodba v tem delu nejasna in v bistvenem pomanjkljiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Hkrati pa je zaradi nedoločnosti očitkov obdolžencu onemogočeno, da bi se teh lahko aktivno in usmerjeno (učinkovito) branil, saj tako niti ne ve, kaj je (konkretna in določna) vsebina očitkov zoper njega. S tem so obdolžencu kršena procesna jamstva iz 29. člena Ustave, poseženo pa je tudi v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj kot pritožnik ne more vedeti, katerih očitkov naj se v pritožbi sploh brani.

5. Pritožbene navedbe niso utemeljene in zatrjevane kršitve niso podane. Obtožbeni očitek, „da je obdolženec drugo z grožnjo z neposrednim napadom na življenje in telo preganjal ter jo kako drugače z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj“, je v opisu kot ga ponuja izrek izpodbijane sodbe, konkretiziran s povsem določnimi okoliščinami in dejstvi, ki po objektivni in subjektivni plati nedvomno izkazujejo očitano kaznivo dejanje. Torej gre za okoliščine o tem kdaj, kje, kako in na kakšen način je obdolženec v časovnem obdobju od marca 2014 do konca maja 2014 B. B. (potem ko ga je slednja navkljub neizmerni želji in zahtevi za pridobitev njene ljubezni zavrnila, njeno zavrnitev ni prejel in jo obseden z željo po njej) večkrat zalezoval na način, da je krožil okoli Bencinskega servisa X (v nadaljevanju: BS X), kjer je delala in oprezal, če je v službi; o tem, da ji je preko G. G. grozil, da jo bo ubil; o tem, da je oškodovanki pošiljal SMS sporočila in jo navkljub izrecni prepovedi lastnika BS X večkrat klicaril na stacionarni telefon lokala in poizvedoval kje se nahaja, kar je ob zahtevi, da se na telefon oglasi oškodovanka, pri kateri naj bi se obdolženi navkljub nasprotovanju C. C., ki je klic sprejel, oglasil na BS X, „eskaliralo“ v dogodku z dne 26. 5. 2014, kateremu so dne 27. 5. 2014 in 28. 5. 2014 sledila tudi inkriminirana SMS sporočila. Nadalje se v opisu navaja, da je s takšnim stopnjevanim ravnanjem, ko se je oškodovanka obdolženca upravičeno bala in je bila v strahu za svoje življenje in telo, zaradi česar je posledično doživljala napade panike in je trajno zapustila delovno mesto ter pomoč poiskala v Kriznem centru, bila spravljena v podrejen položaj.

6. Navedeni dejstveni opis, četudi v njem pravice oškodovanke niso „poimensko“ navedene oziroma niso determinirane s konkretno zakonsko ali ustavnopravno določbo (kot to v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso pričakuje pritožnica) po vsebini nedvomno izkazuje, da je bilo zaradi obdolženčevega zalezovanja, oprezanja ali je službi ali ne, klicarjenja, pošiljanja SMS sporočil in izrečenih groženj, poseženo v pravice oškodovanke do osebne integritete, do osebne varnosti ter do svobode gibanja. Izvrševanje teh pravic, ki so (načeloma) za vse ljudi enake, je bilo zaradi (zgoraj opisanih) ravnanj obdolženca nasilno omejevano. In sicer v takšni meri in v takšnem obsegu oziroma s takšno intenziteto, da je bila oškodovanka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spravljena v podrejen položaj, ki je v opisu dejanja povsem zadosti konkretiziran. Tako s samo vsebino obdolženčevih ravnanj (ki jih pritožnica neutemeljeno minimizira), kot tudi z navedbo povsem konkretnih posledic, ki so jih le-ta imela na samo oškodovanko, na njeno zdravstveno stanje, na način njenega življenja, obnašanja in postopanja. Torej gre za navzven razpoznavne okoliščine, ki imajo podlago ne le v oškodovankini izpovedbi, ampak tudi v drugih pravno veljavnih dokaznih virih o katerih bo več govora v nadaljevanju. Zato pritožbeno stališče, ki očitek, da je bila oškodovanka v „podrejenem položaju“ presoja enoznačno, zgolj v luči izvedenskega mnenja dr. D. D. (ki pa ga tudi navaja selektivno), nikakor ni sprejemljivo.

7. Izvedenka je ugotovila, da vpliva dogodkov na osebni ravni oškodovanke (težave v partnerskem odnosu, ločitev, skrbništvo) in dogodkov ter njene reakcije v letu 2014 povezane z obdolženim, ni mogoče ločiti, saj je razveza hud stres za vsakogar, prav gotovo pa tudi občutek ogroženosti, zato je kumulativno delovanje obeh situacij pripeljalo do reakcije oškodovanke na dogodke v letu 2014. Grožnje, zasledovanje, sledenje je težave oškodovanke v smislu stresa še poglobilo, saj vsak stres, tudi ta, ki ga je doživljala ob opisanih dogodkih, poslabša njeno psihično stanje. Izvedenka je pojasnila, da je bila oškodovankina reakcija pretirano odreagirana in da je šlo v danem primeru (upoštevajoč osebne značilnosti oškodovanke) za pretiran odziv čustev na stres. Ob tej ugotovitvi, ki jo pritožnica na strani 3 in 4 pritožbe obširno problematizira, pa vendarle ni moč spregledati nadaljnje ugotovitve izvedenke, da se oškodovanka ves čas poskuša spopadati in obvladovati svoje težave in da poišče pomoč, ko je v hujši stiski (list. št. 602). Njena realitetna kontrola je tudi ohranjena, kar pomeni (tako izvedenka), da lahko človek kljub opisanim težavam ustrezno razume resničnost in da ima nadzor nad ravnanjem. Zato pritožbeni tezi, da je bil obstoj podrejenega položaja oškodovanke pogojevan (zgolj) z njenim pretiranim čustvovanjem oziroma z njeno subjektivno zaznavo dogodkov (kar nasprotuje načelu zakonitosti iz 28. člena Ustave), sodišče druge stopnje (upoštevajoč tekom postopka ugotovljeno dejansko stanje) nikakor ne more slediti. Nenazadnje je iz izpovedb prič E. E., F. F. in G. G. razbrati, da ravnanje obdolženca, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje, ni negativno vplivalo samo na oškodovanko (ki je bila zaradi obdolženca prestrašena, živčna, vznemirjena, sploh ni mogla delati, umikala se je) ampak je tudi sicer „vzdušje“ na bencinskem servisu postalo neugodno oziroma do te mere nevzdržno, da je celo G. G. dala odpoved. Enako kot oškodovanka, ki se je za takšen korenit korak (čeprav druge službe v tistem času še ni imela) odločila predvsem v posledici obtoženčevih inkriminiranih ravnanj, ki po oceni pritožbenega sodišča nedvomno terjajo kazenskopravno intervencijo. V sodbenem opisu so bili torej v zadostni meri konkretizirani znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva in s tem povezane dejstvene okoliščine, do katerih se je tudi obdolženec tekom postopka na prvi stopnji obširno opredeljeval in branil. Zato v njegova ustavnopravna jamstva, tudi ob upoštevanju obsega in vsebine pritožbenih navedb, ni bilo poseženo in z nasprotnim stališčem pritožnica ne more uspeti.

8. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje iz opisa izpustiti očitek „zalezovanja“, saj da to ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja nasilništva. Kvečjemu bi lahko šlo za zakonski znak kaznivega dejanja po 134.a členu KZ-1, ki pa v kritičnem času še ni bilo procesuirano, zato je sodišče prve stopnje kršilo načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave. S tem se pritožbeno sodišče ne strinja in ugotavlja, da očitek zalezovanja - ki ga je obdolženi vršil tako, da je s svojim osebnim avtomobilom krožil okoli BS X, kjer je oškodovanka delala in oprezal ali je v službi - navkljub uporabljenemu (s strani obrambe problematiziranemu) terminu, ne pomeni konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja zalezovanja po 134.a členu KZ-1. Pri slednjem je storilčevo zalezovanje (ki pri žrtvi povzroči prestrašenost ali ogroženost) determinirano s ponavljajočim opazovanjem, zasledovanjem ali vsiljivim prizadevanjem vzpostavitve neposrednega stika ali stika preko elektronskih komunikacijskih sredstev, kar pa se ne očita obdolžencu, katerega ravnanje navedeno v prvi alineji izreka izpodbijane sodbe, tako predstavlja „zgolj“ eno od konkretizacij v tem postopku očitanih zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih pritožnica s selektivno in deloma tudi protispisno pritožbeno grajo napada zaključek izpodbijane sodbe, da je (razen v delu glede četrte alineje, o čemer bo več govora v nadaljevanju) očitano kaznivo dejanje obdolžencu dokazano, predvsem na podlagi izpovedb oškodovanke in prič F. F., E. E., G. G. C. C., I. I., pa tudi na podlagi izpovedb policistov J. J., K. K. in L. L. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila oškodovanka tekom postopka večkrat zaslišana in da se je ob tem (zaradi poteka časa, ki nedvomno vpliva na „ostrino“ spomina) tako kot tudi ostale priče, večkrat sklicevala na že predhodno dane izpovedbe in „da je že vse zapisano“. Zato zgolj s selektivnim izpostavljanjem posamičnih okoliščin, iztrganih iz konteksta celotnega (obširnega) dokaznega postopka, pritožnica dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more ovreči. Pritožba navaja, da je oškodovanka povedala o tem, da je obdolženec v spornem obdobju ni zalezoval, da ga takrat ni videla v D., da ga je med delovnim časom videla le „parkrat“, ko je prišel točit gorivo in da v lokal ni prihajal, kar pa ne pomeni, da obdolžencu očitki niso dokazani, kot to zmotno meni pritožnica, ki ob teh iztrganih kontekstih ne upošteva celotne vsebine izpovedbe oškodovanke, ki se je o tem, da ima občutek, da jo obdolženi zalezuje, zaupala tudi sodelavki G. G. O zalezovanju oziroma kroženju okrog BS, je izpovedala tudi priča F. F. Sicer drži pritožbena navedba, da priče C. C., M. M., N. N. ter G. G. (sodelavci na BS) niso potrdili, da bi obdolženi stalno hodil na BS in opazoval oškodovanko ali da bi redno klical na BS. Vendar pa ta ugotovitev za dokazno oceno niti ni relevantna glede na obseg obtožbenih očitkov, v okviru katerih se tovrstna izvršitvena ravnanja s „frekvenco“ kot jo navaja pritožba, niti ne očitajo. Je pa po drugi stani C. C. (ob prvem zaslišanju na sodišču, ko so bili dogodki še sveži) povedal, da je obdolženec v kritičnem času pogosto prihajal na BS, dvakrat do trikrat na teden; priča F. F. je povedal, da je obdolženi dnevno hodil na BS, da ga je opozarjal, da naj oškodovanko pusti pri miru in da če ne drugega, se je vozil okoli BS; tudi priča G. G. je povedala, da je večkrat videla, kako je obdolženi prišel na BS, kakšne trikrat tudi v lokal, običajno je hodil popoldne in za vikend. Zato je protispisno pritožbeno zatrjevanje češ, da so priče povedale, da je obdolženec le redko prihajal na BS in to še v času, ko oškodovanke ni bilo tam. Da slednje ne drži in da je obdolženec med delovnim časom s prihodi, s kroženjem okrog BS, s SMS sporočili ter klici na mobilni ter stacionarni telefon vznemirjal oškodovanko do te mere, da sploh ni bila sposobna delati, je povsem prepričljivo izpovedala tudi priča E. E. Slednja je pojasnila, da so šle stvari tako daleč, da je večkrat klicala obdolženca, da oškodovanke med delovnim časom ne nadleguje, o čemer je izpovedoval tudi F. F., ki je pojasnil, da je tudi G. G. nehala delati zaradi obdolženca. Ob takšnih okoliščinah se pritožbena teza, da je bilo obdolženčevo pojavljanje v bližini BS in na BS, povezano zgolj s točenjem goriva za vozili in traktorja, s potjo na delo in z obiskom zdravnika, izkaže kot neprepričljiva. Tudi ni res, da bi oškodovanka v kritičnem obdobju od obdolženca prejela zgolj dva telefonska klica, na katerega sta se oglasila E. E. in C. C., saj iz podatkov, ki jih je tekom postopka posredovala oškodovanka, o tem pa sta izpovedala tudi njena delodajalca, izhaja, da je bilo na mobilni in stacionarni telefon BS več klicev, na katere pa se oškodovanka niti ni hotela odzivati. Je pa tovrstno početje obdolženca, ki ga je v določeni meri zaznal tudi C. C., pri njej vzbudilo bojazen, strah in vznemirjenje in sicer do te mere, da je morala priča E. E. intervenirati, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj.

10. Oškodovanka je povedala, da je tudi sama klicala obdolženca in ker slednji ni bil dosegljiv, je klicala še njegovega sina, vendar pa je ob tem izrecno pojasnila, da je šlo za komunikacijo v zvezi z mediacijo, do katere pa je (v zvezi s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, ki ga je obdolženi v oktobru 2013 izvršil na škodo te iste oškodovanke) prišlo v februarju 2014. Zato navedena okoliščina prav v ničemer ne razbremenjuje obdolženca. Število telefonskih klicev in SMS sporočil oškodovanki, pritožnica neupravičeno minimizira in tudi vsebinsko razvrednoti s stališčem, da vsebina sporočil z dne 27. 5. 2014 in 28. 5. 2014 sploh ni bila grozilna. Takšna navedba ni sprejemljiva oziroma ne vzdrži kritične presoje ob življenjsko logični ugotovitvi, da SMS sporočil ni moč obravnavati posamično in zgolj z gramatikalno razlago zapisanega besedila, ampak da jih je potrebno vsebinsko umestiti v kontekst celotnega dogajanja, ki pa je bilo za oškodovanko nedvomno stresno in obremenjujoče.

11. Zato je zmoten zaključek pritožnice, da sporočilo z dne 26. 5. 2014 ne vsebuje grozilne vsebine in da je tudi sicer vsebina povsem nejasna v delu, ko je obdolženi zapisal „ti je trda tokla tega trpljenja“. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil obdolženec s strani sodnice, na glavni obravnavi dne 8. 9. 2017 o tem povprašan in je pojasnil, da to pomeni „če je treba toliko trpljenja“, pri čemer je tudi pojasnil, da so mu drugi povedali o tem, da oškodovanka trpi in da je „skup“ padla. Resda se izpodbijana sodba do teh okoliščin ne opredeli, kar pa ob ugotovitvi, da v tem delu ne gre za odločilna dejstva, ne predstavlja bistvene postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to meni pritožnica. Navedba, da iz vsebine inkriminiranega SMS sporočila tudi sicer izhaja, da se obdolženec od oškodovanke umika ter ji sporoča, da bi ga sicer ona lahko poklicala, tako pa ji ne more pomagati in naj ji sedaj pomagajo drugi, kar se nanaša na prejšnje življenje oškodovanke in njene družinske (zakonske) težave, je neprepričljiva in brez podlage v spisovnem gradivu. Še posebej, če se upošteva, da je šlo za komunikacijo, ki je potekala v času, ko je bila oškodovanka po dogodku z dne 26. 5. 2014 (vsled ravnanj obdolženca in ne zaradi svojih družinskih težav) deležna ne samo policijske intervencije, ampak tudi zdravniške pomoči, hospitalizacije in nenazadnje tudi dalj časa trajajoče nastanitve v Krizni center (o čemer so izpovedovale tudi priče J. J., L. L. in I. I.). In teh okoliščin in tudi obremenilne vsebine SMS sporočil obdolženca, pritožnica z navedbo, da naj bi telefonski kontakt najprej skušala vzpostaviti oškodovanka, ne more uspešno ovreči. Podatke o tem, da je obdolženec iz svoje telefonske številke oškodovanki pošiljal SMS sporočila (tudi) z vsebino „da ne more spati, da jo ima še vedno rad, da je njegovo življenje uničeno in da bo prišlo do streljanja“ (druga alineja izpodbijane sodbe), je oškodovanka posredovala na zapisnik ob podaji ustne ovadbe, pri kateri je tekom glavne obravnave v celoti vztrajala. O tem, da je obdolženec pisal SMS sporočila oškodovanki in jo s tem vznemirjal, zaradi česar je bila prestrašena, večinoma panična in objokana, pa izhaja tudi iz pričanja priče E. E., ki je na glavni obravnavi v celoti potrdila vsebino predočenega ji uradnega zaznamka na list. št. 14.

12. Ni res, da očitek izpodbijane sodbe glede groženj oškodovanki, ki jih je obdolženi izrekel preko njene sodelavke G. G., z ničemer ni izkazan. O teh grožnjah, torej, da bo obdolženi oškodovanko ubil, je ob prvem zaslišanju na sodišču izrecno povedala priča G. G., ki je tudi pojasnila, da je bila oškodovanka prestrašena, živčna, bala se ga je. Pri takšni izpovedbi (ki ji je bila predočena) je priča vztrajala tudi na glavni obravnavi. Sicer je ob ponovnem zaslišanju v ponovljenem postopku dogajanje (zaradi časovne distance ali kakšnih drugih razlogov) očitno želela nekoliko zrelativizirati z navedbo (ki jo izpostavlja pritožnica), da se ravnanje in obnašanje obdolženca ni posebej nanašalo na oškodovanko, temveč je bilo namenjeno vsem zaposlenim in da ji je o teh grožnjah govorila bolj sama oškodovanka, kar pa sodišča druge stopnje glede na celotno ugotovljeno dejansko stanje, ni prepričalo. Po drugi strani pa s trditvijo, „da so priča G. G. in ostali, katerim naj bi obdolženi izrekel grožnjo na račun oškodovanke, o teh grožnjah govorili glede na lastno doživljanje njunega siceršnjega odnosa“, pritožnica pravzaprav priznava obstoj (posredno izrečenih) groženj. Z dodatnim (sicer neupoštevnim) pojasnilom, da obdolženi nobeni osebi ni naročil ali jih prosil, naj te grožnje posredujejo oziroma povedo oškodovanki, kar pa dejansko obtožbene očitke samo še potrjuje. Pritožbene navedbe v katerih pritožnica (s sklicevanjem na priči M. M. in O. O.) opisuje, da je šlo s strani gostov lokala, ki zadeve očitno niso jemali resno, bolj za draženje in norčevanje in za gostilniško zbadanje oškodovanke, so za zadevo brezpredmetne. Prostispisna je pritožbena trditev, da obdolženi ob dogodku z dne 26. 5. 2014, ko je klical na BS, ni izrecno spraševal o oškodovanki in da je C. C. sam od sebe povedal, da je ni - zgolj zato, ker je menil, da obdolženi želi njo na telefon. Priča C. C. je v fazi posameznih preiskovalnih dejanj pojasnil, da se spomni klica na BS, da je obdolženi hotel oškodovanko, da je bila slednja raztresena in da mu je rekel, da je ni, ker je poznal zgodbo iz oktobra; sodelavci so mu namreč povedali, da je takrat obdolženi oškodovanko ugrabil. Da bi se izognil čemu podobnemu, je tega dne ko je sprejel klic, A. A. rekel, da je ni v službi. Obdolženi pa je bil kar vztrajen in je rekel, da se bo oglasil (list. št. 160, 161). Pri takšnem opisu dogodka je C. C. vztrajal tudi na glavni obravnavi, obenem pa je tudi potrdil vsebino predočenega mu uradnega zaznamka na list. 17, iz katerega pa izhaja, da je obdolženec kritičnega dne po pojasnilu C. C., da B. B. ni v službi, rekel, da je videl njen avto na parkirišču in da želi govoriti z njo.

13. Drži, da je sodišče prve stopnje (v točki 19 obrazložitve) povzelo dogodek iz aprila 2014, ko je obdolženec v gostilni ... policistu P. P. med drugim rekel, da ima en naboj pripravljen za B. B., kar je podkrepil tudi s precej nazorno gesto iz katere je bilo moč razbrati, da jo bo ustrelil v čelo. Dejstvo pa je, da s temi okoliščinami (o katerih je P. P. prepričljivo izpovedoval) prvostopenjsko sodišče ni utemeljevalo (domnevno) prestrašenost oškodovanke kot to navaja pritožnica, ampak so te okoliščine „zgolj“ dodatno utrdile sklepanje sodišča, da oškodovankin strah ni bil pretiran, ampak realen in utemeljen.

14. Pritožnica na strani 13 pritožbe (zgolj) selektivno navaja ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki je v izvedenskem mnenju (točka 2) med drugim pojasnila, da v duševnem stanju, doživljanju in pojmovanju dogajanj, je v obravnavanem času pri osumljencu še vedno izstopala intenzivna čustvena zavzetost v odnosu do oškodovanke. Bil je preokupiran z možnostjo, da se nekako pomirita in da ga oškodovanka preneha odklanjati. Pri tem je - v skladu s svojo slabo sposobnostjo za ustrezno prepoznavanje ne/sprejemljivosti socialnega vedenja - prehajal mejo, ki je vzbujala nelagodje, odpor in morda celo bojazni v drugih ljudeh. Te ugotovitve (ki jih kot rečeno pritožnica selektivno navaja) v ničemer ne ovržejo zaključka o obstoju naklepa, katerega presoja pa je tudi sicer v izključni domeni sodišča, ki je v tej zvezi zavzelo ustrezno stališče. Sodišče druge stopnje se tudi v celoti pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (točka 27), da je bila oškodovanka vsled ravnanj obdolženca spravljena v podrejen položaj, zato pritožbeni očitek, da v tem delu manjkajo sodbeni razlogi, ne drži. Pritožbena navedba, ki oškodovankino doživljanje dogodkov in reakcije na njih, povezuje s tezo, da naj bi bila oškodovanka za kazenski postopek finančno motivirana, je špekulativno in brez vsakršne dokazne osnove. Nekorektno je zatrjevanje, da je oškodovanka v zvezi z dogodkom iz oktobra 2013 zoper obdolženca vložila odškodninsko tožbo ter da se je z njim pogodila za plačilo odškodnine v znesku 3.500 EUR. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je bil glede kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti (ki je bilo za oškodovanko zelo stresno), s strani državnega tožilstva uveden postopek odloženega pregona (162. člen ZKP) in da so bile v tem okviru osumljenemu A. A. naložene določene (tudi finančne) obveznosti (sklep z dne 28. 2. 2014 - list. št. 102), ki pa jih A. A. v nadaljevanju ni izpolnil. V predmetni zadevi glede kaznivega dejanja nasilništva oškodovanka ni uveljavljala nobenega premoženjskopravnega zahtevka, pri čemer je tekom postopka večkrat pojasnila, da bi rada samo to, da jo obdolženi pusti pri miru. Vse to pa izkazuje neutemeljenost zgoraj navedenih pritožbenih stališč.

15. Pritožnica v zvezi z dogodkom z dne 17. 5. 2014 (ki je opisan v četrti alineji izreka izpodbijane sodbe) obširno navaja, da je v tem delu (ker je bil obdolženec že obsojen za prekršek) sodišče prve stopnje kršilo načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (načelo ne bis in idem), ki ga opredeljuje 31. člena Ustave in določba 4. člena Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče druge stopnje glede na (sedaj) uveljavljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba I Ips 43745/2012 z dne 1. 2. 2018, sodba I Ips 12608/2014 z dne 16. 2. 2017) pritožbenemu stališču pritrjuje. Pri tem izhaja iz sledečih (teoretičnih) izhodišč: da se prepoved ponovnega sojenja za isti historični dogodek nanaša na konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca in identiteta kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (oziroma odločbe) in kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Pri tem je za presojo, ali je podana objektivna identiteta, odločilno, ali gre pri ravnanju, ki je predmet ponovne obravnave, za identična ali v bistvenem enaka dejstva in okoliščine tistim dejstvom in okoliščinam, ki so bila podlaga za odločitev v že razsojeni stvari (tako sodba I Ips 43745/2012).

16. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe (točka 22) izhaja, da je bil A. A. v zvezi z dogodkom z dne 17. 5. 2014 prekrškovno obravnavan, saj mu je bil dne 22. 5. 2014 izdan plačilni nalog, zaradi storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1). Kot izhaja iz konkretnega opisa dejstvenih okoliščin, je prekršek storil s tem, da je dne 17. 5. 2014 okoli 18.00 ure A. A. prišel na BS X v sklopu katerega je lokal, da je od natakarice B. B. zahteval pijačo, da ji je lastnik lokala prepovedal točenje le-te, ker je bil A. A. vinjen, da je slednjega to zelo razjezilo, da je začel zmerjati natakarico s kurbo, prasico in ji grozil, da bo vse pobil, prav tako pa je grozil tudi lastniku BS F. F.

17. Če zgoraj navedeni prekrškovni opis primerjamo z opisom kot ga v zvezi z inkriminiranim dogodkom ponuja obtožba oziroma izrek izpodbijane sodbe, je moč (ob upoštevanju že predstavljenih izhodiščih) ugotoviti, da gre pri opredelitvi odločilnih dejstev (glede časa, kraja, sredstva in načina izvršitvenega ravnanja) tako pri prekršku kot tudi pri očitanem kaznivem dejanju za identična oziroma v bistvenem enaka dejstva in okoliščine. Pri kaznivem dejanju je sicer še dodan zapis, „da se je oškodovanka v strahu pred njim zaklenila v skladišče in jo je zatem do doma pospremil lastnik F. F.“, kar pa v bistvu predstavlja „zgolj“ posledico ravnanja obdolženca, ki je bil torej v obeh postopkih obravnavan za enak historičen dogodek. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi zagovornice ugodilo in je izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je iz dejstvenega opisa izpustilo vsebino četrte alineje, kar pa sicer na obstoj in dokazanost obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nasilništva nima nobenega vpliva. Glede na takšno odločitev se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do vseh ostalih pritožbenih očitkov, ki v zvezi z dogodkom z dne 17. 5. 2014 obširno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

18. Pritožnik se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, saj meni, da je bila obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določena previsoka kazen ter predolga preizkusna doba. In sicer glede na časovno odmaknjenost očitanih ravnanj, dejstvo, da naj bi bile reakcije oškodovanke pogojene zlasti z njenimi osebnimi lastnosti, obdolženi je urejena oseba, ki ima zaposlitev in preživlja otroka. Pritožba graja tudi odločitev, da je bilo obdolžencu izrečeno varstveno nadzorstvo, saj pogoji kot jih določa 64. člen KZ-1 niso podani in spisovno izkazani. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljevanju domnevne nevarnosti obdolženca v opitem stanju, med drugim sklicevalo tudi na uradne zaznamke, ki jih je na zadnjem naroku v spis vložilo tožilstvo. Gre zgolj zapis „gostilniških govoric“ in za nepreverjen dokazni vir, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

19. Pritožbene navedbe so delno utemeljene. Ob pogojih določenih v KZ-1, sme sodišče določiti, da bo storilec, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba, za določen čas pred preizkusno dobo pod varstvenim nadzorstvom. Varstvo nadzorstvo vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo (63. člen KZ-1). Sodišče izreče ukrep varstvenega nadzorstva, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva. Ta ukrep izreče sodišče za določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo. Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvedbo tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe (64. člen KZ-1). Ko izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi sodišče tudi eno ali več navodil, po katerih mora ravnati obsojenec. Navodila (pri katerih sodišče upošteva zlasti storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe iz katerih je storil dejanje, njegovo prejšnje življenje) smejo vključevati različne naloge, med drugim tudi prepoved približevanja žrtvi ali kakšni drugi osebi ter prepoved dostopa na posamezne kraje (65. člen KZ-1).

20. Iz tako predstavljenih normativnih izhodišč izhaja, da morajo biti glede pogojne obsodbe z varstvenim nadzorstvom, ki vključuje pomoč, nadzor ali varstvo, najprej izpolnjeni pogoji kot jih določa 63. člen KZ-1, šele nato sodišče (ob izrečenem tovrstnem ukrepu) lahko odredi eno ali več navodil iz 65. člena KZ-1. To z drugimi besedami pomeni, da obveznosti kot jih determinira določba 63. člena KZ-1, ni mogoče zamenjevati z že omenjenimi navodili, ki dejansko pomenijo le neke vrste „nadgradnjo“ prej omenjene kazenske sankcije. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje (v okviru pogojne obsodbe) pavšalno sicer določilo varstveno nadzorstvo za čas dveh let, ki pa ga v smislu določbe 63. člena KZ-1 ni opredelilo oziroma natančneje determiniralo. Enako velja tudi za sodbeno obrazložitev, v kateri sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih se je odločilo za tovrstno obliko kazenske sankcije, ampak je v točki 32 obrazložitve nanizalo (zgolj) okoliščine v zvezi z odrejenim navodilom, ki pa ga kot rečeno vsebuje določba 65. člena KZ-1, na katero se je sodišče prve stopnje tudi izrecno sklicevalo (točka 30 obrazložitve). Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev glede izrečene kazenske sankcije (v materialnem in procesnem smislu) pomanjkljiva.

21. Ker pa se sodišče druge stopnje strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, ki ji tudi pritožnica ne nasprotuje, da je na strani obdolženca (glede na časovno odmaknjenost dogodka, da pred tem še ni bil obsojen in tudi ni v drugem kazenskem postopku) podana pozitivna prognoza, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe glede odločbe o kazenski sankciji ni razveljavilo, ampak je (upoštevajoč tudi pritožbeni predlog) v le-to poseglo na način, da je obdolžencu skladno z določbo 58. člena KZ-1 izreklo „klasično“ pogojno obsodbo. V okviru le-te je (vsled nekoliko zmanjšane kriminalne količine) določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, ki je primerna glede na naravo in težo dejanja, časovni okvir izvrševanja le-tega ter dejstvo, da mora biti obdolženec (pri katerem je zaznava škodljiva raba alkohola, kot je pojasnila izvedenka) pod nekoliko daljšim nadzorom države, ki pa bo obdolženčevo morebitno kršitev v smislu storitve novega kaznivega dejanja lahko sankcionirala s preklicem pogojne obsodbe in izrekom v njej določne kazni, v katero se bo vštel čas obdolženčevega pridržanja.

22. Sodišče druge stopnje, ki v postopku in izpodbijani sodbi ni zaznalo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je torej v določenem delu ugodilo pritožbi zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te odločbe. V v preostalem delu je pritožbo zagovornice obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

11.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 39631/2017
• VSK Sklep II Kp 37582/2019
• VSL Sodba VII Kp 27575/2017