<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 8413/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:VII.KP.8413.2016
Evidenčna številka:VSL00026052
Datum odločbe:02.07.2019
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Maja Baškovič (poroč.), Katarina Turk Lukan
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kriva izpovedba - dejansko stanje - motiv

Jedro

Obdolženi je z izrečenimi besedami v delovnopravnem postopku, da se je do zaposlitve pri S. preživljal s pomočjo prihrankov in njegovih staršev in da je bil v spornem obdobju bolan in ni mogel delat, izrecno sporočil, da takrat ni bil pridobitno sposoben niti ni opravljal pridobitne dejavnosti, kar pa je bilo v izvedenem dokaznem postopku ovrženo.

Podatek, ali je bil obdolženi od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki kje zaposlen, je bistven za odločitev delovnega sodišča v okviru 118. člena ZDR. Pritožbeno stališče, da se inkriminirana izpovedba obdolženega oziroma obdolženčevo molčanje ne nanaša na bistveno vprašanje, ne vzdrži kritične presoje.

Obdolženčev motiv za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni bistven.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako,

da se obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določena kazen zviša na

5 (pet) mesecev zapora,

ter preizkusna doba podaljša na 2 (dve) leti.

V preostalem se pritožba okrajne državne tožilke in v celoti pritožba obdolženčevega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter sodno takso.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčev zagovornik in okrajna državna tožilka. Obdolženčev zagovornik se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obdolženega oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku oziroma še podrejeno, da obdolženemu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi nižjo zaporno kazen. Okrajna državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določi višjo zaporno kazen in daljšo preizkusno dobo, in sicer da mu določi kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let.

3. Obdolženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo okrajne državne tožilke predlagal zavrnitev njene pritožbe.

4. Pritožba okrajne državne tožilke je delno utemeljena, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

5. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Utemeljena je le pritožbena graja glede odločbe o kazenski sankciji, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v zvezi z obdolženčevim motivom ni podano očitano nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe. Pritožnik navaja, da iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi obdolženi ravnal na inkriminiran način v želji po dvojnem plačilu prispevkov, pri čemer pa ne obrazloži, na podlagi česa pritožnik to sklepa. Slednje po presoji pritožbenega sodišča iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, zato ni razloga, da bi se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe do navedenega opredeljevalo. Poleg tega obdolženčev motiv za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja tudi ni bistven. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je zato neutemeljen.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu pravnemu naziranju glede zavrnitve dokaznih predlogov, ne strinja pa se s pritožnikom, da je bila v obravnavnem primeru z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje sodnice B. B. obdolženemu kršena pravica do obrambe. Iz izpodbijane sodbe jasno izhajajo razlogi za zavrnitev navedenega dokaznega predloga, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Pritožnik navaja, da bi slednja lahko pojasnila, kakšna vprašanja so bila zastavljena obdolženemu ob zaslišanjih dne 6. 11. 2013 in 10. 3. 2014. Drži, da to iz zapisnikov o glavni obravnavi izrecno ne izhaja, vendar glede na to, da so iz zapisnikov jasno razvidni obdolženčevi odgovori in ob dejstvu, da obramba ni imela nobenih pripomb na zapisnike, četudi glavna obravnava ni bila snemana, ni nobene potrebe po dodatnem zaslišanju sodnice v zvezi s tem. Enako velja tudi za njeno zaslišanje v zvezi z vprašanjem, na katero dejstveno podlago je sodišče v delovnopravnem sporu oprlo svojo odločitev oziroma katere okoliščine je pri tem upoštevalo kot bistvene, saj to popolnoma jasno izhaja iz razlogov sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

8. Zagovornik s pritožbenimi navedbami izraža nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje ter podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero ne more uspešno omajati dokazne ocene, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je obdolženčev zagovor, v katerem je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja ter navajal, da ga ni nikoli nihče vprašal, kdaj in kje je bil zaposlen ter da ni vedel, da je za postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pomembno, da je bil zaposlen v svoji družbi, preverilo z ostalimi izvedenimi dokazi ter ga pravilno ocenilo kot neprepričljivega. Iz zapisnikov o glavni obravnavni ne izhaja sicer izrecno vprašanje o tem, ali je bil obdolženi v vmesnem času zaposlen, razvidna je le vsebina njegovih odgovorov, iz katere pa je mogoče razumsko sklepati na vprašanja, kot tudi nedvomno razbrati, da je obdolženi zamolčal bistveno okoliščino, da je bil v vmesnem času zaposlen na družbi I., d. o. o. Iz navedenega zapisnika je namreč razvidno, da je obdolženi zaslišan kot stranka v delovnopravnem postopku potrdil, da drži, da se je do zaposlitve pri S. preživljal s pomočjo prihrankov in njegovih staršev. Pojasnil je, da mu je bila po prejemu odpovedi podstavljena diagnoza rak, da je bil dvakrat operiran (avgusta in novembra) ter da je po operaciji ležal doma, nič ni mogel delati, ostal je brez denarja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je vprašanje preživljanja neločljivo povezano z morebitnim prejemanjem dohodkov, obdolženi pa je kot vir dohodka do zaposlitve na S. navedel le prihranke in pomoč staršev. Predvsem pa ne gre spregledati, da je obdolženi v nadaljevanju povedal, da zaradi bolezni ni mogel nič delat, kar pa glede na izvedeni dokazni postopek ne drži. Iz izpiskov transakcijskega računa družbe I., d. o. o. izhaja ne samo, da je obdolženemu družba mesečno nakazovala plačo v višini cca. 600,00 EUR ter plačala prispevke, temveč tudi, da je imela družba denarne prilive, za katere je obdolženi priznal, da gre za prilive iz naslova njegovega svetovanja za različne naročnike.

9. Ob navedenem pritožnik ne more uspeti s ponovnim izpostavljanjem, da obdolženemu nikoli ni bilo zastavljeno vprašanje o tem, ali je bil v vmesnem času zaposlen. Glede na navedeno pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobene potrebe po zaslišanju sodnice B. B. v zvezi s tem. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju navedene sodnice, ki bi lahko potrdila, da obdolženemu nikoli ni bilo zastavljeno vprašanje o tem, ali je bil v vmesnem času zaposlen, je tako neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive in argumentirane razloge o oceni verodostojnosti izpovedbe priče odvetnika T. T., katere pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ocenjuje navedeno pričo kot neverodostojno, je neutemeljen. Posledično pa tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ne drži, da sodišče prve stopnje priči deloma ni sledilo zgolj zaradi dejstva, da je priča v delovnopravnem sporu nastopal kot pooblaščenec obdolženega in da gre za obdolženemu „naklonjeno“ pričo. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je svoje zaključke o tem, da ne sledi priči glede spomina vsebine narokov (odgovorov in vprašanj) pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, navajanja statusnih razmerij v „obdolženčevi družbi“ ter trditve, da okoliščine v zvezi z zaposlitvijo obdolženega po prejeti odpovedi ne bi vplivale na izid postopka, sodišče prve stopnje utemeljilo s sklicevanjem na listinsko dokumentacijo (zapisniki glavne obravnave, izpiski AJPES) ter jo posledično ocenilo kot obdolženemu naklonjeno pričo, kateri deloma ne sledi, ne pa kot skuša neutemeljeno prikazati pritožnik, zgolj zaradi njunega odnosa v delovnopravnem sporu.

11. Nobenega dvoma ni, da je bilo v konkretnem delovnopravnem sporu odločilno vprašanje (ne)zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdolženemu kot direktorju U. Za odločitev o navedenem vprašanju resda ni bistvena obdolženčeva kasnejša zaposlitev. Vendar tožbeni zahtevek ni obsegal zgolj zahteve po razveljavitvi nezakonitega sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je obsegal tudi zahtevek po priznanju pravic iz delovnega razmerja in plačilu odškodnine skladno z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Za odločitev o tem vprašanju pa je podatek o tem, kako se je obdolženi preživljal do zaposlitve na S., nedvomno bistven. Glede na utemeljenost tožbenega zahtevka o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče odločalo tudi o utemeljenosti preostalega dela tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vrnitev na delo k toženi stranki in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo k toženi stranki. Kot izhaja iz odločitve sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča1 je bilo tožeči stranki (obdolženemu) priznano delovno razmerje pri toženi stranki od dneva, ko se je tožnik (obdolženi) zaposlil pri drugem delodajalcu. Glede na navedeno se tako ne gre strinjati s pritožbenim stališčem, da za odločitev v delovnopravnem postopku morebitna kasnejša zaposlitev ni relevantna. Drži, da kasnejša zaposlitev delavca ne more vplivati na zakonitost podane (izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne gre se pa strinjati, da ne gre za odločilno dejstvo. Slednje ni odločilno samo pri vprašanju priznanja delovnega razmerja, temveč gre tudi za eno izmed okoliščin, ki vpliva na ostale pravice, povezane z delovnim razmerjem in odmero odškodnine. Pritožbeno stališče, da se inkriminirana izpovedba obdolženega oziroma obdolženčevo molčanje ne nanaša na bistveno vprašanje, tako ne vzdrži kritične presoje.

12. Posledično se izkaže kot neutemeljeno tudi pritožbeno prikazovanje, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni oprlo svoje odločbe na inkriminirano izpovedbo obdolženega. Ker obdobje, ko je bil obdolženi brez zaposlitve ni relevantno za odločitev glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je razumljivo, da se v tem delu sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ne opira na inkriminirano izpovedbo. Vendar pa to še ne pomeni, da niso izpolnjeni zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, saj kot je bilo že pojasnjeno, predmet delovnopravnega postopka ni bilo zgolj ugotavljanje utemeljenost tožbenega zahtevka o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani se je oprlo na inkriminirano izpovedbo pri presoji, do kolikšne odškodnine je tožnik upravičen (10. točka izpodbijane sodbe), pri čemer je upoštevalo, da je bil tožnik brez zaposlitve od 16. 6. 2012 do 2. 9. 2013, ko je s S. sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tako kot ocene pritožnika, da ni šlo za bistven podatek za odločitev, tudi ne gre sprejeti pritožbenega očitka, da sodišče nanj ni oprlo svoje odločbe. Pritožbeni očitek, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1, da je organ na (krivo) izpovedbo oprl svojo odločbo, je zato neutemeljen. Prav tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do tega ni opredelilo. Z očitkom absolutne bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar tudi to neutemeljeno.

13. Pravilno je pritožbeno naziranje, da je izpovedba pravdne stranke relevantna le v tistem delu, ki predstavlja relevantno dejstveno podlago za odločitev o postavljenem zahtevku. Drži tudi, da je položaj stranke drugačen od položaja priče. Vendar ob sprejetem stališču, da je podatek, ali je bil obdolženi od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki kje zaposlen, bistven za odločitev delovnega sodišča v okviru 118. člena ZDR ter ob dejstvu, da je bil obdolženi v delovnopravnem postopku opozorjen na dolžnost izpovedbe po resnici, navedeno pritožbeno stališče v ničemer ne more vplivati na pravilnost sprejete odločitve v izpodbijani sodbi. Od stranke se ne zahteva, da bi morala dokazovati trditve nasprotne stranke, kot skuša to zavajajoče prikazati pritožnik, se pa od nje zahteva, da izpoveduje po resnici. Dejstvo, da je šlo za okoliščino, katere dokazno breme je bilo na nasprotni stranki, obdolženega v ničemer ne more razbremeniti dolžnosti izpovedovanja po resnici. Drži, da se v primeru večje skrbnosti tožene stranke sodba v delu, kdaj je bil obdolženi brez zaposlitve, ne bi oprla zgolj na izpovedbo obdolženega in bi posledično umanjkal zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, vendar pa to ne bi spremenilo dejstva, da je obdolženi zavestno in hote zamolčal bistveno okoliščino, ki je bila pravno relevantna v delovnopravnem sporu.

14. Sodišče prve stopnje je obširno in argumentirano pojasnilo razloge, zakaj ne sprejema obdolženčevega zagovora, da se ni zavedal, da je zamolčal pravno relevantno dejstvo, kot tudi da se ni zavedal, da se je zavaroval na podlagi zaposlitve ter da bi se lahko zavaroval tudi na drugi osnovi. Razloge sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema, zato pritožnik ne more uspeti s ponavljanjem, da obdolženi ni namerno oziroma naklepno zamolčal, da je bil v obdobju od 16. 6. 2012 do 1. 9. 2013 zaposlen v družbi I., d. o. o. Obdolženi ni zanikal, da je bil v spornem obdobju zaposlen na I., d. o. o., da je prejemal plačo ter da mu je družba plačevala prispevke, poleg tega je opravljal tudi delo (svetovanje), za katero je družba prejela plačilo, zato pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene ocene o dejanskem neobstoju delovnega razmerja in pritožbenih navedb, s katerimi skuša prikazati, da obdolženi dejansko ni bil zaposlen v navedeni družbi. Dne 16. 6. 2012, ko se je obdolženi zaposlil v navedeni družbi, obdolženi ni bil ne družbenik ne direktor navedene družbe, zatorej mu ne gre slediti, da se je zaposlil v svoji družbi. Iz enakega razloga se izkaže kot nelogičen obdolženčev zagovor in pritožbeno ponavljanje tovrstnega zagovora, da je obdolženi živel od svojih prihrankov. Obdolženčev zagovor o prejemanju plače in plačilu prispevkov potrjuje tudi izpisek prometa na računu družbe I., d. o. o. (list. št. 380 - 387), iz katerega je razvidno, da je bila obdolženemu vsak mesec nakazana plača, prav tako pa so bili plačani tudi prispevki. Pritožbeni očitek, da ni dejanske podlage za zaključek, da je bil obdolženi v spornem obdobju dejansko zaposlen, je zato neutemeljen. Slednjega ne omaje dejstvo, da je obdolženi redno pošiljal prošnje za zaposlitev. Obdolženčeva zaposlitev na I., d. o. o. je bila zgolj izhod v sili, zato je razumljivo, da je želel najti boljšo zaposlitev ter s tem namenom pošiljal prošnje za zaposlitev. Vendar pa to v ničemer ne izniči njegovega zavedanja, da je bil formalnopravno in dejansko zaposlen na I., d. o. o.

15. Ob nedvomno ugotovljenem dejstvu, da je družba I., d. o. o. obdolženemu v spornem obdobju izplačevala plačo in odvajala prispevke ter dejstvu, da obdolženi kot prava uka stranka po prepričanju pritožbenega sodišča razlikuje med fizično in pravno osebo, četudi bi bila obdolženemu izplačana sredstva družbe, ki so bila ustvarjena pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne gre sprejeti pritožbene teze, da se je obdolženi preživljal samo s prihranki. Slednjega ne more pritožnik omajati niti s tabelo, s katero skuša prikazati, da so bili v spornem obdobju obdolženčevi prihodki nižji od njegovih mesečnih stroškov. Nasprotno - iz navedene tabele izhaja, da je obdolženi prejemal mesečno plačo, česar pa ne gre enačiti s prihranki na način, kot skuša to neuspešno prikazati pritožnik. Zatrjevanje o preživljanju obdolženega v spornem obdobju zgolj s prihranki, pritožbenega sodišča ne prepriča.

16. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja motiv obdolženega ni bistven, zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem, da ni možno dvojno plačilo prispevkov ter da ni jasno, kakšen motiv naj bi vodil obdolženega. Zmotno je pritožbeno stališče, da s tem, ko odpade motiv obdolženega za dejanje, posledično izostane tudi temelj njegovega eventualnega naklepa. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje izbrana zavarovalna podlaga 001, ki jo je obdolženec navedel v M1 obrazcu, ki ga je oddal 22. 6. 2016, ni naključje, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bilo zanj zavarovanje po zavarovalni podlagi 040 bistveno manj ugodno. Pritožbeno sodišče zato zavrača tezo obrambe, da obdolženi ni vedel, da bi se v zavarovanje moral prijaviti po zavarovalni podlagi 040. Neživljenjsko je, da bi obdolženi med več kot 70 podlagami za zavarovanje izbral eno naključno, pri čemer se predhodno ne bi pozanimal o različnih podlagah in njihovih posledicah in izbral tisto, ki je zanj najugodnejša. Pritožbeno sodišče verjame, da se je obdolženi v spornem obdobju znašel v težkem položaju, vendar pa to v ničemer ne opravičuje njegovega ravnanja. Glede na to, da je obdolženi v obdobju zaposlitve na družbi I., d.o.o. opravljal delo ter da je družba za opravljeno delo tudi prejemala plačilo, sam pa redni osebni dohodek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da se je obdolženi zavedal, da se nahaja v delovnem razmerju, v posledici česar je tudi izbral temu ustrezen šifrant 001 (osebe, ki so v delovnem razmerju). Slednje gre tako po oceni pritožbenega sodišča nedvomno pripisati obdolženčevi premišljeni odločitvi, ne pa naključni izbiri v krizi in zgolj z namenom ureditve zdravstvenega zavarovanja, kot skuša to zavajajoče prikazati pritožnik.

17. Ustrezna šifra podlage za zavarovanje, ki pomeni pravno razmerje, katero je z zakonom določeno kot podlaga za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in/ali zavarovanje za primer brezposelnosti, izhaja iz tabele, ki se nahaja v navodilih za izpolnjevanje, ki so priloga obrazca M-1. Samo dejstvo, kje je to urejeno niti ni odločilno, še manj pa sporno z vidika načela ustavnosti in zakonitosti, na način kot skuša to neutemeljeno prikazati pritožnik. Glede na veliko število šifrantov, je razumljivo, da je pri izpolnjevanju obrazca potrebno pregledati navodila, da lahko oseba vpiše ustrezen šifrant. Pritožbeno izpostavljanje o splošnem nepoznavanju razlik med šifranti in s tem povezanim sklicevanjem na opravljeno anketo na družbenem omrežju Facebook, zato ni smiselno. Glede na navedeno in ob dejstvu, da obdolženi niti ni predložil nobenih dokazil o opravljeni anketi, ni bilo nobene potrebe po tem, da bi se sodišče prve stopnje do nje opredeljevalo. Očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP zato ni podana. Četudi obdolženi ni poznavalec področja socialnega prava in obveznih zavarovanj, glede na njegovo izobrazbo, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je vešč izpolnjevanja obrazcev s priloženimi navodili in da je vpisana šifra odraz dejanskega stanja, ne pa naključne oziroma pomotne izbire.

18. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je bilo za obdolženega ugodnejša podlaga za zavarovanje po šifrantu 001, sicer res niso podprti z zakonskimi določbami, vendar pa to ne pomeni, da je zaradi tega podana bistvena kršitev določba kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je opravilo vsebinsko presojo relevantnih določb ter pravilno ugotovilo, da je zavarovalna podlaga pomembna z vidika vprašanja, kdo je dolžan plačati prispevke. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v primeru zavarovanja po šifrantu 001 (osebe, ki so v delovnem razmerju) zavezanec za plačilo prispevkov delodajalec2, v primeru zavarovanja po šifrantu 040 (družbeniki družb in ustanovitelji zavodov, ki so poslovodne osebe) pa je zavezanec za plačilo prispevkov zavezanec sam kot fizična oseba3. Pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo za obdolženega stroškovno ugodnejše zavarovanje po šifrantu 001 povsem arbitraren, tako ne drži. Posledično tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Nestrinjanja pritožnika s sprejetim zaključkom ne gre enačiti z očitkom o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih.

19. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pritožnik ne more omajati niti s sklicevanjem na t.i. načelo materialne resnice in preiskovalno načelo. Drži, da bi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani svojo odločitev v tem delu lahko oprlo tudi na podatke, ki bi jih samo pridobilo iz uradnih evidenc oziroma bi takšne podatke priskrbela tožena stranka, vendar pa kot je bilo že pojasnjeno, to v ničemer ne bi vplivalo na vprašanje, ali je obdolženi zamolčal bistveni podatek ali ga ni. Pritožbeni očitki, da je imelo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani neposredni dostop do podatkov ZZZS ter da bi lahko samo pridobilo izpis iz evidence za obdolženega, iz katerega bi bilo razvidno, da je obdolženi direktor družbe I., d. o. o. in da ima družba enega zaposlenega, je zato brezpredmetno za obravnavano zadevo. Iz enakega razloga je brezpredmetno tudi sklicevanje na neskrbnost ravnanja državnega pravobranilstva.

20. Sodišče prve stopnje je zaključek o obdolženčevi zavesti, da vsebina njegove izpovedbe v delovnopravnem sporu ne odgovarja takšnemu dogajanju, kakor ga ima v spominu in da je obdolženi privolil v to, da lahko s svojo izpovedbo, katere sestavni del je bilo zamolčanje bistvene okoliščine, izvrši kaznivo dejanje krive izpovedbe (eventualni naklep), utemeljilo z dejstvom, da se je obdolženi zavedal, da je vprašanje zaposlitve bistveno vprašanje za odločitev v okviru 118. člena ZDR, saj je izpovedal o zaposlitvi na S., ter z dejstvom, da se je obdolženi zavedal, da se nahaja v delovnem razmerju. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovljenih dejstev ne dvomi. Pritožbeni očitki, da je imel obdolženi v mislih zgolj vključitev v zdravstveno zavarovanje, ob dejstvu, da je obdolženi v času svoje zaposlitve prejemal osebni dohodek ter da mu je družba plačevala tudi ostale prispevke, ne vzdrži kritične presoje. Nenazadnje bi se obdolženi lahko zdravstveno zavaroval tudi na drugačen način, če mu bi bila v interesu res zgolj vključitev v zdravstveno zavarovanje. Pritožbenemu stališču, da je obdolženemu mogoče očitati zgolj malomarnost ne pa eventualni naklep, pritožbeno sodišče zato ne sledi. Vsak razumni človek vprašanje preživljanja poveže s prejemanjem plače oziroma z zaposlitvijo. Obdolženi je z izrečenimi besedami, da je bil v spornem obdobju bolan in ni mogel delati, izrecno sporočil, da takrat ni bil pridobitno sposoben niti ni opravljal pridobitne dejavnosti, kar pa je bilo v izvedenem dokaznem postopku ovrženo. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča obdolženemu ne gre verjeti, da se ni zavedal, da mora pred sodiščem na vprašanje svojega preživljanja do zaposlitve na S. povedati, da je bil zaposlen ter da se ni zavedal, da je bil dejansko v delovnem razmerju. Nenazadnje je obdolženi podal odjavo iz zavarovanja (list. št. 377) zaradi sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, kar le še dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da se je obdolženi zavedal, da je bil v spornem obdobju dejansko v delovnem razmerju.

21. Objektivni pogoj kaznivosti sicer res ni nujno zajet s storilčevo krivdo, zato so ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je obdolženi zavedal, da lahko sodišče na njegovo izpovedbo opre svojo sodbo ter da je v to tudi privolil, odveč. Vendar pa to v ničemer ne vpliva na siceršnjo pravilno ugotovitev in obrazložitev storilčeve krivde. Pritožbeni očitek o izostalosti oziroma neobrazloženosti odločilnih razlogov o subjektivnim odnosu obdolženega do obravnavnega kaznivega dejanja, je zato neutemeljen.

22. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da je v obravnavni zadevi podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Pomen obravnavanega kaznivega dejanja ni zanemarljiv, četudi je bilo dejanje strojeno z zamolčanjem, saj ne gre spregledati, da gre za kaznivo dejanje, ki ne sodi med lažja kazniva dejanja. Objekt pravnega varstva obravnavanega kaznivega dejanja je pravosodje, zato ni relevantno, ali bi obdolženi lahko v posledici storjenega kaznivega dejanja pridobil kakšno korist. Osebne razmere obdolženca, ki jih izpostavlja pritožnik, se lahko upoštevajo le kot tehtne olajševalne okoliščine pri odmeri kazni. Ni pa mogoče na njihovi podlagi obravnavano kaznivo dejanje, ki ne sodi med lažja kazniva dejanja, šteti za dejanje majhnega pomena, kljub dejstvom, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sodbo oprlo na izpovedbo tožnika tudi zato, ker je bila tožena stranka premalo skrbna ter da je bila sodba sodišča prve stopnje, ki se je oprla na obdolženčevo krivo izpovedbo kasneje razveljavljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi sicer ni izkazano, da bi pravnomočna sodba za obdolženega imela nesorazmerne posledice. Pritožnik zgolj navaja, da bo obdolženi zagotovo izgubil službo, vendar pa tega z ničemer ne izkaže, zato temu pritožbeno sodišče ne sledi. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbene teze, da so obdolženemu očitani očitki podobni položaju vseh tistih prič v kazenskih in pravdnih postopkih, ki se kljub podanim pravnim poukom „ne spomnijo“. Če se priča na izrecno vprašanje nekaj ne spomni, na tako izpovedbo ni mogoče opreti sodne odločbe, če pa nekdo nekaj namerno zamolči, pa tega ne gre enačiti. Obdolženi namreč ni rekel, da se ne spomni, ali je bil v vmesnem času zaposlen, temveč je ta bistveni podatek namerno zamolčal. Pritožbeno zavzemanje za izdajo oprostilne sodbe iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP je glede na navedeno neutemeljeno.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika in okrajna državne tožilke glede kazenske sankcije

23. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o obdolženemu izrečeni kazenski sankciji, katero pritožnika izpodbijata, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se okrajna državna tožilka utemeljeno zavzema za zvišanje obdolženemu določene zaporne kazni in določitev daljše preizkusne dobe. Pritrditi je okrajni državni tožilki, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni preveliko težo dalo olajševalnim okoliščinam. Zlasti je spregledalo, da okoliščini, da je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sodbo oprlo na izpovedbo tožnika tudi zato, ker je bila tožena stranka premalo skrbna ter da je bila sodba sodišča prve stopnje, ki se je oprla na obdolženčevo krivo izpovedbo kasneje razveljavljena, nista okoliščini iz sfere obdolženega, zato jima ne gre pripisati takšne teže. Pritožnica utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja. Gre za kaznivo dejanje zoper pravosodje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, sodišče prve stopnje pa je obdolženemu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen skoraj na zakonskem minimumu. Ugotovljene olajševalne okoliščine in okoliščine, ki jih izpostavlja obdolženčev zagovornik v pritožbi ne predstavljajo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi opravičevale določitev tako nizke kazni.

24. Osebne okoliščine obdolženega, ki jih izpostavlja obdolženčev zagovornik, časovna oddaljenost dejanja in obdolženčevo nekaznovanost, je sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri. Pričakovanje obdolženčevega zagovornika, da bi se morale navedene okoliščine intenzivneje odraziti, zato ni sprejemljivo. Glede na to, da je bil z obdolženčevim ravnanjem prizadet pravni sistem, ne drži, da z njegovim ravnanjem ni bil nihče oškodovan. Četudi so bile posledice obdolženčevega ravnanja kasneje popravljene, teže obravnavanega kaznivega dejanja ne gre minimizirati na način, kot skuša to neutemeljeno prikazati obdolženčev zagovornik.

25. Ob ponovnem ovrednotenju pravilno ugotovljenih okoliščin s strani sodišča prve stopnje in teže kaznivega dejanja, katero utemeljeno izpostavlja okrajna državna tožilka, je sodišče druge stopnje obdolženemu v pogojni obsodbi določeno kazen zvišalo na pet mesecev zapora ter preizkusno dobo podaljšalo na dve leti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tako določena kazen primerna in pravična.

* * *

26. Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker pa je ugotovilo, da drugi razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, v ostalem pritožbo okrajne državne tožilke ter v celoti pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

27. Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifnimi številkami 7111, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter izrečeno kazensko sankcijo in obdolženčeve premoženjske razmere.

-------------------------------
1 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1012/2012 z dne 10. 3. 2014 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 571/2014 z dne 5. 11. 2014.
2 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) člen 13/1, 222/1-1, 223-1 ter Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) člen 15/1, 48-1(1), 49-1(1).
3 ZPIZ-1 člen 15/2, 222/1-1, 223-2 ter ZZVZZ člen 15/6, 48-1(2), 49-1(2).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 284, 284/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyODIx