VSL Sodba VII Kp 4774/2017

Jedro

V konkretni zadevi se dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, prekrivajo z opisom dejanja prekrška iz pravnomočne odločbe o prekršku, za katerega sta bila obdolženec in obdolžena pravna oseba že obravnavana in pravnomočno kaznovana. Izdaja zavrnilne sodbe je zato pravilna in utemeljena na določbi 3. točke prvega odstavka 357. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obdolženega A. A. in zoper obdolženo pravno osebo T., d.o.o., zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Oškodovanca B. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolžencev bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v konkretni zadevi dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, prekrivajo z opisom dejanja prekrška iz pravnomočne odločbe o prekršku, za katerega sta bila obdolženec in obdolžena pravna oseba že obravnavana in pravnomočno kaznovana. Izdaja zavrnilne sodbe je zato pravilna in utemeljena na določbi 3. točke prvega odstavka 357. člena ZKP.

5. Pritožnica prvostopenjske odločitve ne more izpodbiti z izpostavljanjem razlik med dispozicijo prekrška iz 27. točke prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, kot tudi ne z zatrjevanjem, da vsebuje opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu še posledico, to je prikrajšanje delavca zaradi neizplačila plač, za katero obdolženca še nista bila kaznovana. V skladu z ustaljeno (ustavno)sodno prakso abstraktna primerjava dispozicij obeh kaznovalnih norm in namen varstva posamezne norme za presojo, ali je podana objektivna identiteta med prekrškom iz odločbe o prekršku in kaznivim dejanjem iz obtožnega predloga, ni pomembna.¹ Z vidika pravilne uporabe načela ne bis in idem je namreč odločilno le, ali konkretna dejanska stanova, kot izhajata iz opisov obeh ravnanj, sestavljajo ista oziroma v bistvenem enaka dejstva (idem factum).²

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju, ali gre za isto stvar (idem), pravilno izhajalo iz primerjave opisa ravnanj obdolženih, kot izhaja iz prekrškovne odločbe in dejstvenega opisa, ki ga zajema obtožni predlog. Na pritožbeni ravni ni mogoče odreči utemeljenosti zaključku, da se opisa obdolžencema očitanih ravnanj prekrivata, saj se v opisu odločbe o prekršku izrecno navaja, da delavcu B. B. ni bil izplačan preostanek plače za mesec november 2013, prav tako tudi ne plača za mesec december 2013, pri čemer obrazložitev prekrškovne odločbe omenja ne le zamujanje plač, temveč tudi "neizplačilo plač" delavcu. Opis v obtožnem predlogu, ki obdolžencema očita neizplačilo plač za oktober, deloma november in december 2013, je glede na navedeno v pretežni meri prekrit z dejstvenim ravnanjem, kot je bilo obravnavano v pravnomočno zaključenem prekrškovnem postopku, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi načela prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari meritorno odločanje v tej kazenski zadevi ni mogoče.

7. Pritožbena izvajanja, da se po obtožnem predlogu obdolženima očita neizplačilo "bruto" plač, v prekrškovnem postopku pa se je obravnavalo le zamudo in neizplačilo "neto" plač, pravilnosti prvostopenjske sodbe ne omajejo. Ravnanje obdolžencev v nasprotju s predpisi o plačilu predpisanih prispevkov in dejstveni očitek neplačila predpisanih prispevkov za oškodovanega delavca B. B. sta namreč v tenorju obtožnega predloga tako nekonkretizirana in nejasno izražena, da sodišče prve stopnje v tem oziru ni bilo dolžno opraviti primerjave in ugotavljati razlike z opisom ravnanj obdolžencev iz pravnomočne odločbe o prekršku.

8. V skladu z načelom zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave RS), katerega vsebina se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa), mora opis vsakega kaznivega dejanja vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer mora biti opis dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.³ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu sicer vsebuje abstraktno navedbo, da obdolženec A. A. ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov, vendar v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ-1, ki je blanketna kazenskopravna norma, niso določno opredeljeni niti predpisi o plačilu predpisanih prispevkov, ki naj bi bili prekršeni, niti v opisu dejanja niso konkretizirani prispevki za socialno varnost delavca, ki naj bi ostali neplačani. Zgolj navedba, da obdolženec v nasprotju z določbami ZDR-1 ni poskrbel za izplačilo dogovorjene "bruto" plače delavcu, tako ne more zadostiti zahtevi po jasno izraženemu kazenskopravnemu očitku obdolžencema v smeri neplačila predpisanih prispevkov, posledično pa tudi okoliščina, da v prekrškovnem postopku neplačilo prispevkov ni bilo obravnavano, ne more vplivati na drugačno odločitev.

9. Pritožbeni razlog po navedenem ni podan, zato je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

-------------------------------
¹ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2. 2017 in druge.
² Sodba ESČP Zolotukhin proti Rusiji, št. 14939/03 z dne 10. 2. 2009, tč. 82-84. Tako tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22153/2014 z dne 7. 12. 2017, I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2. 2017, I Ips 45206/2012-203 z dne 2. 2. 2017 in druge.
³ Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Kp 51100/2019
• VSL Sklep II Kp 49326/2021
• VSM Sodba IV Kp 63024/2021