VSL Sodba VII Kp 22685/2014

Jedro

V obravnavani zadevi je obsojenec kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52007/2016, storil, preden je kazen po prejšnji obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 22685/2014 prestal. Gre torej za storilca dveh kaznivih dejanj, za katera mu je bilo sojeno v dveh ločenih postopkih, pri čemer mu je bila za obe dejanji izrečena istovrstna kazen (zapor), le da je sodišče v prvem postopku določilo alternativen način izvršitve te kazni z delom v splošno korist. Ker obsojenec nalog v okviru dela v splošno korist ni opravil v celoti, je bilo s sklepom II Kr 22685/2014 z dne 16. 11. 2017 odločeno o efektivni izvršitvi zaporne kazni, to pa pomeni, da se v dani procesni situaciji položaj obravnavanega obsojenca v ničemer ne razlikuje od položaja drugih storilcev, ki jim je bilo zaradi storitve več kaznivih dejanj z ločenimi pravnomočnimi sodbami izrečenih več zapornih kazni, niti ne od storilcev, ki jim je bilo za vsa storjena kazniva dejanja sojeno v enotnem postopku in je moralo sodišče pri izreku zaporne kazni spoštovati pravila za odmero kazni pri dejanjih v steku.

Ker ni nobenega razumnega razloga, da bi sodišče neenako obravnavalo storilce, ki se jim za več kaznivih dejanj sodi hkrati, v primerjavi s storilci, ki se jim sodi ločeno (14. člen Ustave RS), je v konkretni situaciji potrebno uporabiti določbe o odmeri kazni obsojencu iz 55. člena KZ-1 in pravila za izrek enotne kazni iz 53. člena KZ-1 ter po določbi 1. točke prvega odstavka 407. člena KZ-1 dopustiti predlagano združitev kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v postopku t.i. neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 22685/2014 z dne 13. 6. 2014, pravnomočno dne 19. 8. 2014, s katero je bila obsojencu A. A. izrečena kazen 10 mesecev zapora, ki se upošteva kot določena, in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52007/2016 z dne 1. 3. 2017, pravnomočno dne 22. 3. 2017, s katero je bila obsojencu izrečena kazen 7 mesecev zapora, ki se upošteva kot določena, v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreklo enotno kazen 1 leto in 3 mesece zapora. V skladu s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo v celoti prestano sedemmesečno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52007/2016 z dne 1. 3. 2017 in 105 ur dela v splošno korist, opravljenih v skladu s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 22685/2014 z dne 13. 6. 2014, kar glede na določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1 predstavlja 53 dni. V ostalem sta ostali navedeni pravnomočni sodbi nespremenjeni.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenčevo prošnjo za združitev kazni zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Relevantna procesna situacija, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov spisa, je v kronološkem zaporedju sledeča:

- Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 22685/2014 z dne 13. 6. 2014, pravnomočno 19. 8. 2014, obsojencu zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora, ki se po sedmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist, in sicer skupno 600 ur dela v splošno korist.

- Dne 4. 7. 2016 je bil med obsojencem, izvajalsko organizacijo in pristojnim centrom za socialno delo sklenjen Dogovor o opravljanju dela v splošno korist, ki je v skladu z drugim odstavkom 13. člena tedaj veljavnega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) štel kot poziv za nastop kazni. Isti dan je bil določen tudi za pričetek izvajanja dela v splošno korist, ki ga je obsojenec opravljal med 4. 7. 2016 in 23. 8. 2016 ter skupno opravil 105 ur dela v splošno korist.

- Dne 7. 12. 2016 je obsojenec storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, za kar mu je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 52007/2016 z dne 1.3.2017, pravnomočno dne 22.3.2017, izreklo kazen sedem mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 14.30 ure dne 7. 12. 2016 dalje. Obsojenec je kazen zapora po tej sodbi nastopil dne 11. 4. 2017 in jo prestal dne 7. 7. 2017.

- Zaradi neopravljenega dela v splošno korist je bilo dne 16. 11. 2017 s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 22685/2014 odločeno, da se zaporna kazen desetih mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 22685/2014 z dne 13. 6. 2014, izvrši v obsegu 8 mesecev in 8 dni. Obsojenec je kazen zapora nastopil 18. 4. 2018. Dne 24. 4. 2018 je podal v tem postopku obravnavan predlog za združitev kazni.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje predlogu obsojenca ugodilo, saj je presodilo, da so za združitev kazni izpolnjeni vsi pogoji po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, tj. da sta bili obsojencu z dvema pravnomočnima sodbama II K 22685/2014 in III K 52007/2016 izrečeni dve kazni zapora in da pri tem niso bile uporabljene določbe o odmeri kazni obsojencu in o steku kaznivih dejanj iz 55. in 53. člena KZ-1. Obrazložilo je, da za izrek enotne kazni ni nobene časovne omejitve in je pomembno le, da je bilo kaznivo dejanje po poznejši sodbi strojeno do trenutka prestane kazni po prejšnji sodbi (55. člen KZ-1). V zvezi s trditvami državne tožilke je pojasnilo tudi, da obsojencu kazen po sodbi II K 22685/2014 ni bila nikoli "preklicana", temveč je šlo le za spremembo načina izvršitve izrečene kazenske sankcije.

6. Sodišče druge stopnje s prvostopenjskim razlogovanjem soglaša in v nasprotju z mnenjem pritožnice sodi, da so v obravnavani zadevi pogoji za predlagano združitev kazni podani. Primarno izhodišče za odločitev predstavljajo splošne določbe o odmeri kazni za dejanja v steku iz 53. člena KZ-1, pri katerih gre za pravila (splošnega dela) materialnega kazenskega prava, ki pomenijo podlago za izrek enotne kazni. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-200/13-11 z dne 23. 10. 2014 obrazložilo, da v primeru, ko gre za storilca več kaznivih dejanj, izrekanje kazni ni zakonito končano z izrekom oziroma določanjem kazni za posamezno storjeno kaznivo dejanje, temveč z izrekom (izvršljive) enotne kazni. Pojasnilo je tudi, da gre pri nepravi obnovi postopka z vidika izrekanja kazni za izenačevanje položaja storilca, ki se mu zaradi več kaznivih dejanj sodi hkrati, in položaja storilca, ki se mu zaradi več dejanj sodi ločeno.

7. V obravnavani zadevi je obsojenec kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 52007/2016, storil, preden je kazen po prejšnji obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 22685/2014 prestal. Gre torej za storilca dveh kaznivih dejanj, za katera mu je bilo sojeno v dveh ločenih postopkih, pri čemer mu je bila za obe dejanji izrečena istovrstna kazen (zapor), le da je sodišče v prvem postopku določilo alternativen način izvršitve te kazni z delom v splošno korist. Ker obsojenec nalog v okviru dela v splošno korist ni opravil v celoti, je bilo s sklepom II Kr 22685/2014 z dne 16. 11. 2017 odločeno o efektivni izvršitvi zaporne kazni, to pa pomeni, da se v dani procesni situaciji položaj obravnavanega obsojenca v ničemer ne razlikuje od položaja drugih storilcev, ki jim je bilo zaradi storitve več kaznivih dejanj z ločenimi pravnomočnimi sodbami izrečenih več zapornih kazni, niti ne od storilcev, ki jim je bilo za vsa storjena kazniva dejanja sojeno v enotnem postopku in je moralo sodišče pri izreku zaporne kazni spoštovati pravila za odmero kazni pri dejanjih v steku.

8. Ker ni nobenega razumnega razloga, da bi sodišče neenako obravnavalo storilce, ki se jim za več kaznivih dejanj sodi hkrati, v primerjavi s storilci, ki se jim sodi ločeno (14. člen Ustave RS), je v konkretni situaciji potrebno uporabiti določbe o odmeri kazni obsojencu iz 55. člena KZ-1 in pravila za izrek enotne kazni iz 53. člena KZ-1 ter po določbi 1. točke prvega odstavka 407. člena KZ-1 dopustiti predlagano združitev kazni.

9. Pritožnica drugačne odločitve ne more doseči z vnovičnim navajanjem, da je bila obsojencu kazen, izrečena s sodbo II K 22685/2014, "pravnomočno preklicana" in da je kazen po sodbi III K 52007/2016 že prestal, saj je tosmerno razlogovanje s pravilno argumentacijo zavrnilo že sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeni razlog glede na navedeno ni podan, zato je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

26.04.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 10890/2015
• VSM Sklep II Kp 41350/2015
• VSL Sodba II Kp 31236/2018