VSL Sodba X Kp 47710/2014

Jedro

Obtoženec je z denarjem, za katerega je vedel, da ga je družba X. pridobila s kaznivim dejanjem, razpolagal tako, da je kot zastopnik družbe X. odrejal nakazila iz računa družbe X. na račun banke Z. v praviloma nekoliko zmanjšanih in razdrobljenih zneskih, da je izgledalo, kot da je družba X. sicer nezakonito pridobljen denar pridobila na zakonit način. S tem pa je uresničil znake nadaljevanega kaznivega dejanja pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je šlo za denar velike vrednosti, pri tem pa je obtoženec tudi vedel, da bo razkritje izvora denarja oteženo in je to dopustil. Takšno ravnanje pa vsekakor presega znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ki zajema zgolj prikrivanje samega predmeta kaznivega dejanja, ne pa tudi njegovega izvora.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.140,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 47710/2014 z dne 26. 1. 2018 v I. točki izreka obtoženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona in nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona. Obtožencu je za vsako od navedenih kaznivih dejanj določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter za kaznivo dejanje pranja denarja še stransko denarno kazen v višini 700 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, kar znaša 21.000,00 EUR, nato pa mu je na podlagi drugega in tretjega odstavka 53. člena KZ-1B izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora in denarno kazen v višini 700 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je 21.000,00 EUR, ki jih mora obtoženec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, da je na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1B obtoženec dolžan plačati 150.000,00 EUR kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom. V točki II sodbenega izreka pa je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. oprostilo kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke prvega (prav: drugega) odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, nanašajoči se na to kaznivo dejanje, proračun.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi vložila:

- zagovornik obtoženca je pritožbo vložil zoper obsodilni del sodbe in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in podrejeno zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtožencu za obe dejanji izreče oprostilno sodbo, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom oziroma pred drugim sodnikom posameznikom in podrejeno vsemu navedenemu, v kolikor pritožbi v vsebinskem delu ne bi bilo ugodeno, da obtožencu izreče milejšo sankcijo tako za posamezna dejanja kot tudi v smislu enotne kazni in

- državna tožilka, ki je pritožbo vložila zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja zoper obsodilni (I. točka izreka) in oprostilni del (II. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega A. A. spozna za krivega tudi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1B, v zvezi s katerim naj mu določi kazen enega leta in deset mesecev zapora ter mu ob upoštevanju že določenih kazni po izpodbijani sodbi izreče enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora in denarno kazen v višini 700 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, skupaj torej 21.000,00 EUR. Prav tako pa naj družbi X. d.o.o. po drugem odstavku 75. člena KZ-1B naloži v plačilo znesek 999.767,55 EUR, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi z nadaljevanim kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona in znesek 4.000.000,00 EUR, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1B ter obtožencu naloži v plačilo tudi preostale stroške postopka.

3. Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo državne tožilke predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrne in sodbo v delu, ki ga ta izpodbija, potrdi.

4. Zoper pritožbo, ki jo je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil obtoženec po svojem zagovorniku, pa je odgovor posredovala državna tožilka in predlagala, da višje sodišče pritožbo obtoženega A. A. zavrne kot neutemeljeno in odloči kot je bilo predlagano s pritožbo tožilstva z dne 20. 3. 2018.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

6. Obtoženec po svojem zagovorniku v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe, torej glede kaznivega dejanja pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona. V pritožbi zatrjuje, da je pranje denarja akcesorno kaznivo dejanje in da je obtoženec prepričan, da mu storitev kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka sodbe ni dokazana, zaradi česar tudi ni mogel storiti kaznivega dejanja, opisanega pod točko I/2, čemur pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje pod točko I/1 sodbe sodišča prve stopnje, to je nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, čemur v celoti pritrjuje pritožbeno sodišče, ki se bo do navedenega opredelilo v nadaljevanju, zlasti pa pri obravnavi drugega dela pritožbe obtoženčevega zagovornika, ki se nanaša na točko I/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da denarna sredstva, ki so bila predmet posojilnih pogodb, sklenjenih med Y. in X. v času med 23. 1. 2012 pa do 23. 8. 2012, izhajajo iz predikatnega kaznivega dejanja, ki ga je storil obtoženec sam in mu je slednje tudi dokazano, je pravilno zaključilo, da je obtoženec storil tudi nadaljevano kaznivo dejanje pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, ko je s tako pridobljenim denarjem razpolagal na način, da je zakril njegov izvor.

7. Zagovornik obtoženca v pritožbi trdi, da obtoženec z ravnanjem, ki je opisano v točki I/2 ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, saj ga ni niti plasiral v nakup negotovinskih finančnih dobrin, niti ni zakril sledov in onemogočil identifikacije lastnika, niti ni denarja očistil na način, da bi ga nadalje investiral v legalne posle, pač pa je denarna sredstva povsem transparentno nakazoval banki Z. za poplačilo kredita, pri čemer je tudi dejansko šlo za poplačilo kredita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do zaključka, da je obtoženec s svojim ravnanjem, kot je opisano v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe, uresničil vse znake kaznivega dejanja pranja denarja v kvalificirani obliki oziroma kot je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, nadaljevanega kaznivega dejanja pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona. Obtoženec je namreč denar pridobil z izvršitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona in nato tako pridobljena denarna sredstva porabil na način, da je izvor tako pridobljenega denarja, ki ga je na račun družbe X. nakazala družba Y., prikril in tako prikril tudi dejstvo, da dejansko poplačuje kredit za nakup delnic Y. s sredstvi družbe, katere delnice so bile kupljene, torej z lastnimi sredstvi družbe Y.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je obtoženec z izvršitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, ko je od 23. 1. 2012 pa do 23. 8. 2012 kot predsednik upravnega odbora družbe Y. in kot direktor in edini družbenik družbe X. sklenil 9 posojilnih pogodb, na ta način za družbo X., kamor so bila sredstva nakazana, pridobil premoženjsko korist v višini 999.767,55 EUR. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec od 15. 2. 2012 pa do 23. 8. 2012 dajal naloge banki za prenose sredstev v skupnem znesku 955.702,57 EUR iz računa X. na račun Z. za poplačilo kredita št. 002 z dne 15. 12. 2011, hkrati pa je dne 10. 7. 2012 dal nalog banki za prenos sredstev na njegov osebni tekoči račun v višini 150.000,00 EUR in isti znesek istega dne dvignil z računa in razpolagal z gotovino na neugotovljen način, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil vse znake nadaljevanega kaznivega dejanja pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona. Drugostopenjsko sodišče se takšnim zaključkom sodišča prve stopnje v celoti pridružuje, saj izvedeni dokazi na glavni obravnavi tako ugotovljeno dejansko stanje v celoti potrjujejo, zlasti pa slednje izhaja iz prebranih posojilnih pogodb med družbama Y. in X., sklenjenih med 23. 1. 2012 in 23. 8. 2012, pogodbe o prodaji in nakupu delnic družbe Y. z dne 16. 2. 2011 z dopolnitvami, pogodbe med družbo X. in banko Z. o kratkoročnem evrskem kreditu z dne 16. 6. 2011 in pogodbe med družbo X. in banko Z. o kratkoročnem evrskem kreditu z dne 15. 12. 2011, iz izpisov z bančnih računov in izpovedi zaslišanih prič, glede česar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo tudi obširne in tehtne razloge.

9. Pravilna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec ob tem, ko je s protipravno pridobljenimi sredstvi poplačeval kredit banki, zasledoval premoženjski namen in se hkrati zavedal prikritja izvora denarja, pa je to dopustil. Iz računa družbe X., na katerega so bili nakazani zneski iz posojilnih pogodb, sklenjenih med družbo Y. in družbo X., so se nato po odredbi obtoženca na Z. sredstva nakazovala zaradi poplačila kredita. Pri tem pa se na banko nakazani zneski niso v celoti ujemali z zneski, ki so bili na podlagi posojilnih pogodb nakazani na račun družbe X., na isti dan sta bili izvršeni tudi dve ali več nakazil banki (dne 15. 3. 2012, 16. 4. 2012, 15. 6. 2012, 16. 7. 2012), na ta način pa so se zneski drobili in se je tako prikrivala sled za izvorom denarja. Podlago za takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje našlo v listinah, ki jih je sodišče v dokaznem postopku prebralo, to je zlasti z izpiski banke o prilivih in odlivih na računu družbe X. Pritožbena teza, da so takšni zaključki sodišča protispisni in da gre za jasno vidno korelacijo med navedenimi transakcijami, ne more biti uspešna, saj jo ovržejo pravilni in tehtno obrazloženi zaključki sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, saj prav izpostavljeno drobljenje zneskov še dodatno kaže na obtoženčev namen prikriti banki Z., od kod dejansko izvirajo sredstva, s katerimi je X. poplačevala kredit za nakup delnic Y.

10. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obtoženec vedel za prepoved, določeno v 248. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), da se nakup delnic ne sme financirati z njenimi lastnimi sredstvi, v kar je prepričano tudi sodišče druge stopnje, saj gre za gospodarstvenika z univerzitetno izobrazbe ekonomske stroke. Pritožbena trditev, da je takšne zneske iz računa družbe X. na račun družbe Y. prenašala banka sama in da obtoženi nikoli ni dajal ali izpolnjeval nalogov za prenos sredstev za poplačilo obveznosti, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Obtoženec je namreč bil v obravnavanem času, ko so se ti zneski nakazovali za poplačilo kratkoročnega evrskega kredita banki Z. (to je od 15. 2. 2012 pa do 23. 8. 2012), edini, ki je bil v družbi X. pooblaščen za razpolaganje z denarnimi sredstvi, prav tako pa tudi edina oseba, ki je tedaj družbo X. zastopala. Zato pritožbena trditev, da je banka vseskozi vedela, na kakšen način prihajajo sredstva za poplačilo obveznosti iz kreditnih pogodb in kdo ta sredstva nakazuje, ne more ovreči pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi ne zmanjšati obtoženčeve vloge ali njegove krivde.

11. Pritožnik zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje ni ustrezno kvalificirala obtožencu očitanega kaznivega dejanja in obširno opozarja na razlikovanje med kaznivim dejanjem prikrivanja po 217. členu KZ-1 in kaznivim dejanjem pranja denarja po 245. členu KZ-1 ter zatrjuje, da izpodbijana sodba smiselno opisuje prikrivanje in ne pranja denarja.

12. Sodišče prve stopnje je obravnavano kaznivo dejanje po dopustnem posegu v tožilski opis ustrezno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, saj je pravilno zaključilo, da gre za kaznivo dejanje zoper gospodarstvo in da iz opisa izhajajo vsi znaki nadaljevanega kaznivega dejanja pranje denarja, kar je obrazložilo v točki 34 razlogov izpodbijane sodbe, ki ji je v celoti pritrditi. Tudi višjemu sodišču je znana vsebina sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 60793/2011 z dne 30. 1. 2014, na katero se v pritožbi sklicuje zagovornik, ko le-to tudi selektivno povzema in skuša prepričati, da gre pri obtoženčevem ravnanju zgolj za prikrivanje. Pri tem pa spregleda, da dejansko stanje, kot ga obravnava citirana odločba Vrhovnega sodišča, ni primerljivo z dejanskim stanjem v tej obravnavani zadevi. Obtoženi A. je namreč s tem, ko je denar, za katerega je vedel, da ga je X. pridobila s kaznivim dejanjem, v praviloma nekoliko zmanjšanih in razdrobljenih zneskih odrejal nakazila iz računa X. na račun Z., da je izgledalo, kot da je X. sicer nezakonito pridobljen denar pridobila na zakonit način. S tem pa je uresničil znake nadaljevanega kaznivega dejanja pranje denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je šlo za denar velike vrednosti, pri tem pa je obtoženec tudi vedel, da bo razkritje izvora denarja oteženo in je to dopustil. Takšno ravnanje pa vsekakor presega znake kaznivega dejanja prikrivanja po 217. členu KZ-1, ki zajema zgolj prikrivanje samega predmeta kaznivega dejanja, ne pa tudi njegovega izvora, zato je v tej smeri pritožba obtoženčevega zagovornika neutemeljena.

13. Nobenega dvoma tudi ni, da je obtoženec dne 10. 7. 2012, ko je bil znesek 150.000,00 EUR (iz posojilne pogodbe med Y. in X.) nakazan na račun X., istega dne dal nakazati na svoj osebni račun, s katerega je tega dne celoten znesek v gotovini tudi dvignil. S takšnim ravnanjem je z denarjem, ki izhaja iz kaznivega dejanja, razpolagal tako, da je z njim zakril tako izvor denarja, kot tudi onemogočil identifikacijo pridobitelja protipravne koristi, saj je z gotovino razpolagal na neugotovljen način. Povsem korektno in pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi njegovo zagovorno tezo, češ, da naj bi ta denar potreboval za lastno varnost in varnost svoje družine, kar je obširno obrazložilo v točki 23 obrazložitve. Enake razloge obtoženec uveljavlja tudi v vloženi pritožbi, čemur tudi pritožbeno sodišče ne sledi in pritrjuje prepričljivim razlogom prvostopenjske sodbe, da so takšne navedbe ohlapne, povsem neizkazane ter brez vsakršne teže, sicer pa se z razlogi, navedenimi v 23. točki obrazložitve prvostopenjskega sodišča v celoti strinja in se jim pridružuje, da se po nepotrebnem ne bi ponavljalo.

14. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo ravnanje prepoznalo v eventualnem naklepu, saj je pravilno zaključilo, da obtoženi A. kot storilec predikatnega kaznivega dejanja po storjenem kaznivem dejanju ni prikrival le protipravno pridobljene velike premoženjske koristi, ki jo je s tem pridobila družba X., temveč je z odrejanjem banki za prenose sredstev na račun Z. za poplačilo kredita in nalogom banki za prenos sredstev na njegov račun, od koder ga je v gotovini dvignil in z njim na neugotovljen način razpolagal, zakrival tudi izvor tega denarja. Pritožnik takšnemu zaključku sodišča prve stopnje oporeka s trditvijo, da je kaznivo dejanje pranja denarja mogoče storiti le z direktnim naklepom, sklicujoč se pri tem na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 59294/2010 in I Ips 59865/2010 kljub temu, da se je v obeh citiranih odločbah Vrhovno sodišče jasno postavilo na stališče, ki ga je sprejela tudi sodna praksa, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom. Pritožnik s svojimi pritožbenimi trditvami, s katerimi skuša omajati pravilnost razlage obeh citiranih sodb, v pritožbenem postopku ne more uspeti. Gre za ustaljeno sodno prakso, ki jo sprejemata tako prvostopenjsko, kot tudi drugostopenjsko sodišče, pri tem pa je sodišče prve stopnje naklep, ki ga je pri obtožencu prepoznalo v obliki eventualnega naklepa, tudi prepričljivo obrazložilo, takšno razlago pa glede na vse zgoraj navedeno sprejema tudi višje sodišče.

15. Sodišče druge stopnje je že izpostavilo, da obtoženec kot storilec predikatnega kaznivega dejanja po storjenem kaznivem dejanju ni prikrival le protipravno pridobljene velike premoženjske koristi, temveč je s svojim aktivnim prispevkom zakrival tudi njen izvor in se pri tem zavedal, da gre za umazan denar, saj le-ta izvira iz kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodišče je obtoženčev krivdni odnos pravilno prepoznalo v tem, da je vedel za izvor denarja, vedel pa je tudi, da bo zakritje denarja oteženo in je to dopustil, zato v pritožbi zatrjevana kršitev ni nastala.

16. Zagovornik neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v očitno nasprotje, ko naj bi „v izpodbijani sodbi dokaj konfuzno zapisalo, da iz dokaznega postopka izhaja obtoženčev namen, da preko družbe X. pride do lastništva v družbi Y., vendar je pri tem, ko je pridobival sredstva za namen poplačila kredita, izvršil predhodno kaznivo dejanje, pri uporabi tako pridobljenih sredstev pa drugo kaznivo dejanje, pri katerem je ne glede na to, da dejanja ni izvršil z namenom prikritja izvora denarja, izvor vendarle prikril, ker se je zavedal, da bo temu tako in to dopustil.“ Zatrjuje torej, da sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo praktično izključuje obsodbo za naklepno kaznivo dejanje pranja denarja ter da, če ni namena, da se prikrije izvor denarja, potem je logično izključena tudi vsakršna oblika naklepa do prepovedane posledice, čemur pa pritožbeno sodišče, glede na prej citirane sodbe Vrhovnega sodišča, torej glede na ustaljeno sodno prakso, predvsem pa glede na obrazložitev izpodbijane sodbe in vse doslej navedeno v tej sodbi, ne more pritrditi, saj je, kot je že poudarjeno, kaznivo dejanje pranja denarja mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom, ki ga je pri obtožencu kot takšnega prepoznalo tudi sodišče prve stopnje.

17. Pritožba obtoženčevega zagovornika zoper točko I/1 izreka izpodbijane sodbe (glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik zatrjuje, da je sodišče napravilo sporen zaključek, da je obtoženi pri sklepanju devetih posojilnih pogodb med družbo Y. in družbo X. vedel, da posojila ne bodo vrnjena in tudi, da bodo uporabljena za namen, za katerega posojilo ne bi smelo biti dano, to je za financiranje nakupa delnic družbe Y., kar pomeni finančno asistenco tretji osebi pri pridobivanju lastnih delnic družbe, ki daje taka sredstva v ta namen in je v nasprotju z členom 248 ZGD-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede takšnega zaključka navedlo tehtne in obširne ter prepričljive razloge in sicer v točki 12 in nadaljnjih obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

18. Obtoženec je bil v času med 23. 1. 2012 in 23. 8. 2012 predsednik upravnega odbora družbe Y., v istem času je bil tudi direktor in torej zakoniti zastopnik družbe X., vedel je, da družba X. nima nikakršnih sredstev niti na računu, prav tako pa v obravnavanem času ni opravljala nikakršne dejavnosti, ki bi imela za posledico pridobitev finančnih sredstev. Zato je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je obtoženec tudi vedel, da na ta način izposojen denar od družbe Y., X. ne bo vrnila, vedel pa je tudi, da bo tako pridobljena sredstva X. kot njen direktor uporabil za financiranje nakupa delnic družbe Y., torej za vsaj delno poplačilo kredita, ki ga je družba X. dobila pri Z. ob prevzemu družbe Y. Iz časovnice pridobljenih kreditnih sredstev na račun X. in nato odlivu le-teh na račun Z., je sodišče prve stopnje pravilno razbralo tudi obtoženčev namen poravnavanja obveznosti po pogodbi o kratkoročnem evrskem kreditu št. 002 z dne 15. 12. 2011, s katerim se je poplačal kredit št. 001 z dne 16. 6. 2011 med družbama X. in Z., na podlagi katerega je družba X. pridobila večji del sredstev, to je 4.700.000,00 EUR za nakup delnic Y. in je bil ta znesek dne 30. 6. 2011 iz Z. nakazan Ž. kot del kupnine za delnice Y. Glede na pravilno ugotovljeno okoliščino, da družba X. prilivov na račun iz (ne)opravljanja dejavnosti ni imela, je obtoženec vedel tudi, da teh obveznosti družba X. do družbe Y. ne bo poravnala. Sklicevanju pritožnika, da takšni zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni in da sodišče ni upoštevalo, da je bila družba X. po naravi holdinška družba, ki bi v primeru izpolnitve prevzemnega in poslovnega načrta, ki ga je obtoženi imel z družbo Y., imela več kot dovolj sredstev za vračilo spornih posojil, pa ni mogoče slediti. Nesporno je namreč ugotovljeno, da v letu 2011 in letu 2012 družba Y. dobička ni izplačala, zato trditev, da bi družba X. te obveznosti lahko poravnala, nima nikakršne trdne podlage v ugotovljenih dejstvih, kar bo v nadaljevanju te obrazložitve še podrobneje obrazloženo.

19. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo takšno ravnanje obtoženca, ko je v svojstvu predsednika uprave družbe Y. sklepal posojilne pogodbe z družbo X., katere direktor je bil in tako pogodbe podpisoval „na obeh straneh“, torej tako za posojilodajalca kot tudi za posojilojemalca, vedoč za namen porabe teh sredstev in vedoč, da izposojeni denar Y. ne bo vrnjen, pravilno opredeljeno kot nevestno gospodarjenje. V obravnavani zadevi tako nikakor ne gre za kršitev določb ZGD-1 v smislu prekrška, kot skuša prepričati pritožba, pač pa gre za jasno prepoznane znake nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom istega zakona, kar je sodišče prve stopnje tudi tehtno obrazložilo. Obtoženec je vedel, da tako naj Y. posojila ne bodo vrnjena, slednje pa je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi skozi ugotovitve izvedenca ekonomske stroke dr. B. B. ter z logičnim sklepanjem v zvezi z vsebino izpovedi prič in prebranih listin in dejanskega stanja glede slednjega ni ugotovilo zmotno in nepopolno, kot zatrjuje pritožba.

20. Ob tem vendarle ni spregledati, da kot že navedeno, družba Y. v letih 2011 in 2012 dobička ni izplačala. Ob pritožbeni trditvi, da je izvedenec ob opisovanju bilance družbe Y. v letu 2011 in 2012 navajal, da bi bil tedaj možen postopek dekapitalizacije v letu 2011 in izplačevanje dividend, da to smiselno potrjuj Y. tudi zaslišani priči dr. C. C. in D. D., pa vendarle pritožnik spregleda, da je izvedenec dr. B. B. v svojem izvedenskem mnenju, dopolnitvi in na zaslišanju jasno povedal, da se je v letu 2012 finančno stanje družbe Y. poslabšalo in da je glede dekapitalizacije oziroma izplačila dividend lastnikom za obe leti izhajal iz podatkov o poslovanju Y. v letu 2011.

21. Ponavljanje obtoženčevega zagovora predstavlja tisti del pritožbe, ki se sklicuje na tri možnosti, ki naj bi jih imel obtoženec po prevzemu, torej pripojitev X. Y., izplačilo neizplačanih dobičkov in dekapitalizacija in izplačilo nepotrebnega kapitala lastnikom (kar je nenazadnje navajal šele potem, ko je sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse dokaze). Vendar pa s takšnim zagovorom in pritožbenimi navedbami, ko navaja, da se ni odločil za nobeno od teh treh možnosti, saj bi sicer vplival na bilanco Y., ne more biti uspešen, saj pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne ovrže.

22. Prav tako pritožnik skuša prepričati, da bi bili vsi krediti iz točke 1/1 izpodbijane sodbe vrnjeni, če obtožencu ne bi bilo to objektivno onemogočeno zaradi spora s E. E. Višje sodišče ugotavlja, da je spor med njima eskaliral v drugi polovici leta 2012, zlasti še z dnem 14. 8. 2012, ko je družba F. zoper obtoženca zaradi sklepanja posojilnih pogodb med Y. in X. v letu 2012, vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 oziroma z dnem 10. 9. 2012, ko je E. v imenu F. zoper Y. in obtoženega A. vložil predlog za odpoklic člana upravnega odbora Y. A. A. in predlog za izdajo začasne odredbe, nedvomno pa je k sporu prispevala tudi izvršba, ki jo je Y. v juliju 2012 vložila zoper F. zaradi neizdobavljenega gorčičnega semena, za katerega je Y. plačala avans, v juliju 2012 pa je bil E. in G. preprečen tudi vstop v poslovne prostore družbe Y. Sicer pa je sodišče druge stopnje zgoraj že obrazložilo, da tudi v primeru, če bi družba Y. v letu 2011 izplačala dobiček ali izvedla dekapitalizacijo (česar sicer ni storila) in tudi če bi se odnosi med družbenikoma Y. v letu 2012 ne poslabšali, X. do dogovorjenega roka (to je do 31. 1. 2012), pa tudi kasneje svojih obveznosti po pogodbi z banko Z. ne bi mogla poravnati. Zaslišana priča C. C. je namreč med drugim izpovedal, da je družba H. ob skrbnem pregledu družbe Y. v letu 2012 preverila določene dokumente v zvezi s krediti, poroštvi, zastavljenimi delnicami, kar je predstavljalo precejšnje tveganje za družbo Y. in da je Y. v letu 2012 prodala lastne delnice družbi H. in bila takrat dodatno dokapitalizirana, kar je okrepilo njeno bilanco stanja. Izvedenec B. pa je v izvedenskem mnenju izpostavil, da si je družba Y. v letu 2012 poslabšala svoj finančni položaj tako s sklenitvijo desetih posojilnih pogodb s X., z nevrnjenim posojilom v višini 4.000.000,00 EUR od I. (na katerega je bil prenesen dolg X. do Y.) in s 6.000.000,00 EUR posojila, ki ga je imela najetega pri J. banki ter da v letu 2012 ni bila sposobna zmanjševati kapitala, kar pomeni, da dekapitalizacija Y. v letu 2012 sploh ni bila izvedljiva, prav tako pa tudi v letu 2011 ni bila izvedena. Zaradi navedenega se pritožbene navedbe, ki skušajo prepričati o nasprotnem, oblikovane na povsem špekulativni ravni in zato neutemeljene.

23. Trditev, da je bil obtoženčev namen pošten in dober, ker naj bi Y. po prevzemu želel še naprej razvijati in iz nje narediti še bolj uspešno podjetje, kar bi mu zagotovo omogočilo tudi vračilo vseh njenih posojil, nima podlage v izvedenih dokazih na glavni obravnavi. Poleg devetih posojilnih pogodb med Y. in X., ki so predmet tega kazenskega postopka, takšne pritožbene teze zagotovo ne more podpirati niti sklepanje posojilne pogodbe med družbo Y .in družbo X. za 4.000.000,00 EUR dne 30. 6. 2011, pa nato sklepanje posojilne pogodbe med Y. in družbo I. za 4.000.000,00 EUR dne 30. 9. 2011 (družbenika družbe I. sta bila obtoženec in njegova izvenzakonska partnerka K. K.), nenazadnje pa k pritožbeno zatrjevanem razvoju družbe Y. niso prispevale tudi kasnejše pogodbe, ki jih je v letu 2012 za X. ali pa v lastnem imenu sklepal obtoženec (..., ..., ...). Predvsem pa X., kot je to že večkrat navedeno, ni imela nikakršnih rednih prilivov sredstev iz opravljanja dejavnosti, saj le-te tudi ni opravljala.

24. Zmotno je zato tudi zatrjevanje pritožbe, da obtoženec ni pridobil nikakršne premoženjske koristi in da premoženjske koristi ni pridobila nobena od gospodarskih družb, ki jih je sam obvladoval. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da je obtoženi A. z izvrševanjem kaznivega dejanja pranja denarja pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 150.000,00 EUR, ki mu jo je s sodbo utemeljeno tudi odvzelo na način, da je na podlagi drugega odstavka 75. člena KZ-1B odločilo, da je obtoženec dolžan navedeni znesek plačati, ker le-ta ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Sodišče prve stopnje pa je spisovno skladno zaključilo tudi, da je družba X. na škodo družbe Y. pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 999.767,55 EUR, ko je obtoženi A. kot predsednik uprave družbe Y. sklepal posojilne pogodbe z družbo X. in na ta način z izvrševanjem nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1B v zvezi s 54. členom pridobil X. veliko premoženjsko korist, ki je bila zaradi naklepne zlorabe položaja predsednika uprave družbe Y. pridobljena protipravno.

25. Pritožba obtoženčevega zagovornika je uperjena tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, pri čemer se osredotoča zlasti na okoliščino, da sodišče, razen nekaznovanosti obtoženca, ni upoštevalo drugih olajševalnih okoliščin, zlasti obtoženčeve osebnostne urejenosti, saj gre za človeka z univerzitetno izobrazbo, ki je oče šoloobveznega otroka, za katerega je dolžan skrbeti, da gre za relativno mladega človeka, ki mu z zaporno kaznijo ne gre zapirati bodočih poslovnih možnosti in je že sam kazenski postopek nanj zagotovo vplival na način, da bo v bodoče vselej ravnal skladno z vsemi pravnimi in poslovnimi predpisi in pravili, pri tem pa tudi ni trajno oškodoval nikogar in družba, ki jo je želel prevzeti, uspešno posluje naprej, medtem ko je sam praktično ostal brez vsega in bi mu bilo pravično in sorazmerno vsemu navedenemu izreči milejšo sankcijo tako za posamezna dejanja kot tudi v smislu enotne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu obrazložitve, ki se nanaša na kazensko sankcijo, slednjo izčrpno obrazložilo in pri izbiri in odmeri sankcije upoštevalo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, kakšna naj bo sankcija in na to, ali naj bo kazen večja ali manjša oziroma strožja ali milejša. Ustrezno je glede na težo obtoženčevega ravnanja izbralo zaporno kazen za vsako od obeh kaznivih dejanj in slednjo odmerilo upoštevaje vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Dejstvo, da je obtoženec človek z univerzitetno izobrazbo in oče šoloobveznega otroka, ne more samo po sebi vplivati na višino posamezne izrečene kazni - toliko bolj, ker je obtoženčeva izobrazba tista, ki predstavlja v tej zadevi prej obteževalno kot olajševalno okoliščino glede na dejstvo, da je obtoženec kot poznavalec in strokovnjak ekonomske stroke dobro vedel, kaj počne in kakšne bodo posledice njegovih ravnanj, pri čemer ob vsem obravnavanem ni moglo ostati prezrto tudi pogosto spreminjanje sedeža družbe X. in sprememb lastniške strukture X. in I. ter medsebojne povezanosti obeh, kar izhaja iz zgodovinskih izpiskov iz sodnega registra za obe družbi. Že v času izvrševanja kaznivih dejanj je bil oče šoloobveznega otroka, pa ga slednje ni odvrnilo od izvrševanja obeh kaznivih dejanj, zato njegovo starševstvo bistveno ne more vplivati na izbrano kazensko sankcijo, kot tudi ne na trajanje slednjih oziroma na izrečeno enotno kazen. Sodišče prve stopnje je olajševalnim in obteževalnim okoliščinam po presoji pritožbenega sodišča dalo tudi primerno težo, kot stransko kazen pri kaznivem dejanju pranje denarja pa je pravilno izreklo denarno kazen. Glede na ugotovljene premoženjske razmere obtoženca in podatke o njegovem zaslužku oziroma vrednosti premoženja je določilo dnevni znesek, ki je določen na spodnjem minimumu v višini 30 EUR, glede na težo in naravo kaznivega dejanja pa določilo ustreznih 700 dnevnih zneskov denarne kazni, kar znaša 21.000 EUR. Enotna kazen je tudi po oceni pritožbenega sodišča takšna, da bo pri obtožencu dosegla, da tovrstnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, saj je izrečena po pravilih o steku in v okviru predpisanih ter upoštevaje težo njegovih ravnanj in vseh okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, zato je po presoji višjega sodišča tudi primerna in pravična.

K pritožbi državne tožilke:

26. Državna tožilka vlaga pritožbo tako zoper obsodilni kot tudi oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje. Glede obsodilnega dela pritožnica uveljavlja prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu, saj zatrjuje, da sodišče prve stopnje družbi X. neutemeljeno ni odvzelo premoženjske koristi. Pritožnica ima sicer prav, da v skladu s 74. členom KZ-1B nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega in da se ta korist odvzame s sodno odločbo storilcu oziroma drugemu prejemniku koristi, vendar pa spregleda bistveno okoliščino, na podlagi katere pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko družbi X. ni odvzelo premoženjske koristi, ni ravnalo v nasprotju z določbami KZ-1.

27. Specializirano državno tožilstvo je namreč v tej kazenski zadevi obtožbo LJ-KT/3820/2012 z dne 2. 3. 2017 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložilo dne 2. 3. 2017 tako zoper obtoženca A. A., kot tudi zoper obdolženo pravno osebo - gospodarsko družbo X., upravljanje z naložbami d.o.o., postopek zoper katero pa je bil zaradi nedosegljivosti njenih zastopnikov s sklepom prvostopenjskega sodišča I Ks 47710/2014 z dne 7. 6. 2017 izločen iz skupnega obravnavanja in bo, kot to izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, dokončan posebej. Prav slednje pa je po presoji pritožbenega sodišča tudi ovira, da bi v kazenskem postopku zoper obtoženca sodišče prve stopnje družbi X. odvzelo premoženjsko korist. Iz navedene obtožbe izhaja, da je zoper obdolženo pravno osebo uperjen očitek, da naj bi bila kazensko odgovorna za kaznivi dejanji, ki ju je v njeno korist storil obtoženec in sicer za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in 1. in 3. točko 4. člena ter 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) v zvezi s 54. členom KZ-1 in 1. in 3. točko 4. člena ter 9. točko 25. člena ZOPOKD. Iz opisa izhaja, da naj bi družba X. na podlagi posojilne pogodbe z dne 30. 6. 2011, sklenjene med družbama Y. in X. pridobila 4.000.000,00 EUR, na podlagi devetih posojilnih pogodb, sklenjenih v času od 23. 1. 2012 do 23. 8. 2012 pa naj bi družba X. pridobila 999.767,55 EUR premoženjske koristi.

28. Odvzem protipravne premoženjske koristi sicer res ni kazenska sankcija, temveč je ukrep sui generis, s katerim se uresničuje načelo, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Vendar pa je glede na zgoraj navedeno predlog državne tožilke glede izrečenega odvzema premoženjske koristi družbi X. neutemeljen, saj prav tek kazenskega postopka zoper obdolženo pravno osebo X. (obtožba zastopniku obdolžene pravne osebe ni niti vročena), predstavlja oviro za takšen odvzem. Tudi v primeru, če obtožnica zoper pravno osebo ne bi bila vložena, bi sodišče prve stopnje slednje obravnavalo kot odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku, v zvezi s tem pa bi moralo zastopnika pravne osebe tudi vabiti na glavno obravnavo in mu omogočiti aktivno sodelovanje v tem kazenskem postopku, kot to določa 500. člen ZKP. Ker je zastopnik družbe X., ki je tudi obdolžena pravna oseba, trenutno nedosegljiv, bo odločanje o odvzemu premoženjske koristi sodišče prve stopnje opravilo v okviru teka kazenskega postopka zoper obdolženo pravno osebo X. in zato po presoji višjega sodišča glede na specifičnost procesne situacije, sodišče prve stopnje z neodvzemom premoženjske koristi družbi X. ni kršilo kazenskega zakona.

29. Pritožnica pa hkrati zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje napravilo napačno pravno presojo glede kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ni sicer moč odreči pravilnosti trditvam pritožnice, da je sodišče neutemeljeno zatrdilo, da opis pri kaznivem dejanju poslovne goljufije nima zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma da zakonski znak preslepitve ni konkretiziran v zadostni meri. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da je opis kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki ga je tožilstvo očitalo obtožencu takšen, da je vsekakor dovolj konkretiziran, saj iz opisa izhaja tudi očitek preslepitve („... nagovoril L. L., …, da naj družba Y.… posodi družbi X. 4.000.000,00 EUR, …. ki bo vrnjeno do 31. 7. 2011, pri tem pa je A. vedel, da posojilo ne bo nikoli vrnjeno, saj tega namena tudi ni imel, X. d.o.o. pa tudi ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za vrnitev in da denar potrebuje zaradi financiranja nakupa delnic družbe Y., ter da gre za posel, ki je prepovedan in v nasprotju z določilom 248. členu ZGD-1, …, kar vse je L. prikril, ... na podlagi sklenjene posojilne pogodbe je družba X. dne 1. 7. 2011 tudi prejela posojilo v obliki nakazila s strani družbe Y. v višini 4.000.000,00 EUR in ga porabila za financiranje nezakonitega nakupa delnic, … prejetih sredstev niti družba X. niti družba I., na katero je bil kasnejši dolg prenesen, nikoli ni vrnila, ...“). Je pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju izpodbijane sodbe obširno, prepričljivo in tehtno obrazložilo, zakaj zaključuje, da obtožencu to kaznivo dejanje ni dokazano, zato nadaljnjim navedbam pritožbe državne tožilke, ki se nanašajo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju, ni mogoče pritrditi.

30. Pritožnica zatrjuje, da so zaključki sodišča v nadaljevanju, torej da ni dokazov, da je obtoženec storil kaznivo dejanje poslovne goljufije, zmotni in neprepričljivi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede obstoja dvoma navedlo obsežne in prepričljive razloge, zato se jim v celoti tudi pridružuje. Res je L. L. kot takratni direktor Y. sodeloval v ekipi na strani Ž., ki se je pogajala z bodočimi in kasnejšimi novimi lastniki Y. in dal sugestijo za to, da se je izdelala ponovna (to je višja) cenitev družbe Y., preden je bila pogodba o prodaji in nakupu delnic Y. podpisana. Vendar pa je dne 30. 6. 2011, torej na dan, ko je bila sicer poravnana kupnina za delnice Y., z obtožencem kot zakonitim zastopnikom družbe X., L. kot direktor Y. podpisal posojilno pogodbo za 4.000.000,00 EUR in je po oceni tako prvostopenjskega, kot tudi drugostopenjskega sodišča vedel tudi, zakaj X. ta denar potrebuje. Kot izhaja iz izpovedi L. in M., je L. L. ves čas spremljal vsa pogajanja glede prodaje Y. in v njih celo aktivno sodeloval, zato je tudi vedel, zakaj pogodba, ki je bila sklenjena med X., Y. in Ž. o prodaji in nakupu delnic Y., ni bila realizirana v 60 dneh po sklenitvi 16. 2. 2011, temveč šele po dveh podaljšanjih dne 30. 6. 2011, ko je X. pridobila tako kredit Z. v višini 4.7000.000,00 EUR, kot tudi gotovino N., kar je bilo izvedeno z dokapitalizacijo družbe X. v znesku 3.500.000,00 EUR. L. L. je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na zgoraj izpostavljene okoliščine torej dobro znano, kakšna je finančna slika družbe X., zato pritožba državne tožilke ne more prepričati, da naj bi bil L. v tem delu svoje izpovedbe, v katerem zanika vedenje o finančnem stanju X., iskren.

31. Prvostopenjsko sodišče se je natančno opredelilo do vsebine in narave posojilnih pogodb, ki jih je Y. pred obravnavanim dogodkom sklepala z Ž., opredelilo se je do ročnosti teh pogodb in tudi ocenilo njihovo ekonomsko upravičenost ter napravilo pravilen zaključek, da te posojilne pogodbe niso enake kot kasnejša posojilna pogodba med Y. in X. z dne 30. 6. 2011 za 4.000.000,00 EUR. Ni šlo zgolj za „nek minimalen odstop od bivše poslovne prakse“, kot to poimenuje zaslišani L. L., ker da je bila pogodba sklenjena zgolj z večinskim lastnikom in ne z edinim lastnikom, kot je bilo to v primeru Ž. Šlo je zlasti za to, da je bila pogodba sklenjena na dan, ko se je v Y. zamenjala lastniška struktura in sta lastnici delnic postali družbi X. in F., pomembno pa je odstopala od pogodb sklenjenih z Ž. tudi zato, ker je bil nakazan celoten znesek naenkrat, ker je bila obrestna mera pri tej pogodbi nižja in ker je bil v pogodbi čas vračila določen čez en mesec. Nenazadnje pa ni spregledati tudi v pritožbi izpostavljene izjave zaslišanega L., da absolutno ni isto posoditi Ž. ali X., čemur je glede na lastniško strukturo (Ž. je bil edini lastnik, X. ne) in tradicionalno obsežno poslovno sodelovanje Y. in Ž. (pri čemer med Y. in X. poslovnega sodelovanja sploh ni bilo) vsekakor potrebno pritrditi. Nenazadnje pa je zgovorna tudi obravnava tega posojila na seji nadzornega sveta družbe Y. štiri dni po prilivu sredstev na račun X., to je dne 5. 7. 2011, kjer sta predstavnika lastnikov – obtoženec in E. tak sklep potrdila, O. O. kot predstavnica delavcev Y. pa se je glasovanja vzdržala, ker se je „bala, da je to začetek izkoriščanja oz. ja, praznjenja blagajne Y.“ (prepis zaslišanja O. na naroku za glavno obravnavo dne 7. 12. 2017) in kar smiselno izhaja tudi iz zapisnika te seje; prav tako pa ni ostalo spregledano, da je svojo skepso zaradi izostanka zavarovanja tega posojila X. izrazila tudi kot priča zaslišana P. P., takratna vodja finančno računovodske službe v družbi Y. Sama okoliščina, da priča O.O. L. L. opisuje kot dobrega direktorja, ki mu je sama zaupala, pa pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje glede gornjih ugotovitev ne more izpodbiti.

32. Glede na izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje, ki mu pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, tako zaključuje tudi, da glede tega kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnica, saj glede na opis kaznivega dejanja poslovne goljufije v ravnanju L. L. glede na relevantno ugotovljene okoliščine ni moglo brez dvoma zaključiti, da je bil le-ta kot tedanji direktor družbe Y. preslepljen s prikazovanjem obtoženca, da bo X. vse obveznosti iz te pogodbe izpolnila. Na podlagi pravilnih zaključkov je zato s sodbo obtoženca za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 v dvomu tudi utemeljeno oprostilo (3. točka 358. člena ZKP).

* * *

33. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavljata obe pritožbi in ker tudi ni našlo napak, ki jih sicer preverja na podlagi 383. člena ZKP po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

34. Višje sodišče je glede plačila stroškov pritožbenega postopka, to je plačila sodne takse odločilo, da jo mora plačati obtoženec, saj je njegovo plačilno sposobnost glede plačila stroškov postopka ugotavljalo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se temu pridružuje, saj ugotavlja, da ne obstojijo nikakršne okoliščine, ki bi kazale na to, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo ogroženo preživljanje obtoženca oziroma oseb, ki jih mora preživljati (preživninska obveznost obtoženca). V skladu z določbami Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je zato sodišče druge stopnje obtoženemu A. naložilo v plačilo sodno takso v znesku 1.140,00 EUR, ki jo je odmerilo po tarifnih številkah 7114, 7119 in 7122 Taksne tarife ZST-1.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 59865/2010-102
• VSRS Sodba I Ips 25398/2014-35
• VSRS Sodba I Ips 46951/2015