VSL Sodba VII Kp 49524/2014

Jedro

Pritožbena izvajanja, ki merijo na utemeljevanje obdolženkine objektivne nezmožnosti izpolnitve obveznosti do zaposlenih delavcev, izgubijo vsak pomen ob upoštevanju s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejstva, da je obdolženka v inkriminiranem obdobju iz svojega računa dvigovala gotovino, čeprav je bila s strani računovodkinje opozorjena, da denar pripada podjetju.

Primarna obveznost delodajalca je že zaposlenim delavcem izplačevati dogovorjeno plačo z vsemi predpisanimi prispevki, šele za tem pa je mogoče zaposlovati nove delavce, in še to pod pogojem, da so za njihovo plačilo zagotovljena zadostna finančna sredstva. Pritožbena izvajanja, da zaposleni delavci niso dosegali pričakovane kvalitete rezultatov dela in da je to v končni fazi pripeljalo do zaprtja podjetja, so v obravnavanem kontekstu neprimerna, saj je delodajalcu v opisanem primeru zagotovljena možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz razloga nesposobnosti, ne morejo pa slabi delovni rezultati opravičiti delodajalčevega neizpolnjevanja obveznosti do zaposlenih delavcev in neizplačila plač ter drugih predpisanih prejemkov, ki jim pripadajo na podlagi zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obdolženko A. A. spoznalo za krivo storitve pod točko 1. opisanega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in pod točko 2. opisanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za dejanje pod točko 1. ji je določilo kazen osem mesecev zapora, za dejanje pod točko 2. kazen šest mesecev zapora, nato pa ji na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in en mesec zapora. Odločilo je, da je obdolženka dolžna oškodovancu B. B. plačati znesek 8.788,70 EUR in oškodovanki C. C. znesek 3.833,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom premoženjskopravnih zahtevkov pa je oba oškodovanca napotilo na pravdo. Pod točko II. izreka je sodišče prve stopnje zoper obdolženko zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1. Pod točko III. izreka je odločilo, da se na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženko oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala "ugodno rešitev pritožbe".

3. Na pritožbo je odgovorila višja državna tožilka in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbena izvajanja, da se obdolženka ni izmikala glavni obravnavi in s tem odpovedala pravici do sojenja v navzočnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje z namenom zagotovitve vseh procesnih pravic obdolženke večkrat preložilo posamezne naroke za glavno obravnavo, naroka dne 15. 5. 2018 in 22. 6. 2018 pa opravilo v njeni nenavzočnosti, saj so bili za to izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila obdolženka na oba navedena naroka pravilno vabljena, da je bila poučena o posledicah izostanka in da so se njena opravičila po preveritvah pri X. d.d. in Y. izkazala za neutemeljena. Prvostopenjska presoja, da izostanki obdolženke na obeh narokih niso bili opravičeni in da se je s svojim ravnanjem konkludentno odpovedala pravici do sojenja v navzočnosti, je zato pravilna in jo pritožnica izpodbija brez uspeha. Ker je obdolženka pred obema narokoma že podala svoj zagovor in njena navzočnost ni bila nujna (4. točka obrazložitve sodbe), je imelo sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 442. člena ZKP vso procesnopravno podlago, da sojenje v skrajšanem postopku opravi v nenavzočnosti obdolženke, pri tem pa ni bilo dolžno odrediti pripora po 307. členu ZKP oziroma ji postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, kot to uveljavlja pritožba.

6. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, na njihovi podlagi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter nato sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo.

7. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega opravičevanja, da je bilo poslovanje podjetja Z., A. A. s.p., zaradi slabe plačilne discipline poslovnih partnerjev oteženo in da obdolženka zato ni zmogla redno plačevati stroškov, dobaviteljev in poslovnih partnerjev, kar je vodilo v blokado transakcijskega računa. Pritožbena izvajanja, ki merijo na utemeljevanje obdolženkine objektivne nezmožnosti izpolnitve obveznosti do zaposlenih delavcev, namreč izgubijo vsak pomen ob upoštevanju s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejstva, da je obdolženka v inkriminiranem obdobju iz svojega računa dvigovala gotovino, čeprav je bila s strani računovodkinje opozorjena, da denar pripada podjetju (20. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je na podlagi pojasnil računovodkinje in izpisov konto kartic ugotovilo, da je obdolženka v letu 2011 dvignila z računa oziroma plačala s poslovno kartico skupaj 28.167,83 EUR, v letu 2012 pa še 3.520,62 EUR, ker vse je bilo knjiženo kot odliv v gospodinjstvo in česar pritožnica s pritožbo ne izpodbija. Po navedenem je očitno, da je obdolženka s tem, ko ni poravnala prednostnih terjatev do delavcev in je denarna sredstva podjetja porabljala za lastne potrebe, v izreku sodbe naštete delavce neupravičeno in zavestno prikrajšala do prejemkov, ki jim pripadajo na podlagi zakona. Strinjati se je tudi s prvostopenjsko presojo, da je obdolženka z delavci zaporedoma sklepala delovna razmerja, čeprav je vedela, da svojih obveznosti ne bo izpolnila, saj je že prvo zaposlenemu delavcu D. D. od začetka zaposlitve še pred inkriminiranim obdobjem plačo plačevala z zamudo, ostalim delavcem pa je poplačala le manjši del prejemkov v začetkih fazah zaposlitve, kasneje pa ne več, čeprav jim je izplačilo vseskozi obljubljala.

8. Brezuspešno je pritožbeno pojasnjevanje, da je podjetje nove delavce zaposlilo zato, da bi se rešilo začaranega kroga finančne nediscipline, saj neizpolnjevanje obveznosti s strani poslovnih partnerjev ni vzročno povezano s številom zaposlenih delavcev v podjetju in torej na ta način zatrjevanih težav podjetja ne bi mogli rešiti. Sprejeti ni mogoče niti pritožbenih navajanj, da so nove delavce zaposlili z namenom izboljšanja poslovanja podjetja, saj je primarna obveznost delodajalca že zaposlenim delavcem izplačevati dogovorjeno plačo z vsemi predpisanimi prispevki, šele za tem pa je mogoče zaposlovati nove delavce, in še to pod pogojem, da so za njihovo plačilo zagotovljena zadostna finančna sredstva. Pritožbena izvajanja, da zaposleni delavci niso dosegali pričakovane kvalitete rezultatov dela in da je to v končni fazi pripeljalo do zaprtja podjetja, so v obravnavanem kontekstu neprimerna, saj je delodajalcu v opisanem primeru zagotovljena možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz razloga nesposobnosti, ne morejo pa slabi delovni rezultati opravičiti delodajalčevega neizpolnjevanja obveznosti do zaposlenih delavcev in neizplačila plač ter drugih predpisanih prejemkov, ki jim pripadajo na podlagi zakona.

9. Pritožnica ne more uspeti s pavšalnim in nekonkretiziranim zatrjevanjem, da dejanja niso bila storjena zavestno in hote, saj je sodišče prve stopnje krivdno obliko direktnega naklepa obdolženke pri storitvi dejanj argumentirano utemeljilo v razlogih 20. in 21. točke izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša.

10. Neutemeljeno je posplošeno pritožbeno navajanje, da v obravnavani zadevi ni prišlo do nobenega okoriščanja (finančnega ali kakšnega drugega) na račun kogarkoli, saj je dokazni postopek brez dvoma potrdil, da so s strani obdolženke kot samostojne podjetnice ostali neplačani prejemki iz delovnega razmerja in prispevki za delavce, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe, in da oškodovanki C. C. ni bilo vrnjenih 3.800,00 EUR posojila, kar pomeni, da se je za navedene denarne zneske okoristila obdolženka.

11. Pritožbeno izpostavljanje, da je celotna situacija vplivala na osebno psihično obremenitev obdolženke, na pravilno dokazno presojo sodišča prve stopnje nima nobenega vpliva. Omenjena okoliščina ne more biti upoštevna niti kot olajševalna okoliščina pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, saj psihično stanje obdolženke zaradi propada podjetja glede na težo storjenih kaznivih dejanj, upoštevaje način njihove storitve v razmerju do oškodovancev in druge, v izpodbijani sodbi določno opredeljene obteževalne okoliščine, nima nobene tehtne vrednosti.

12. Brezpredmetno je pritožbeno navajanje, da je obdolženka trenutno v fazi zaposlovanja in bi lahko vse finančne obveznosti poravnala do vključno julija 2019, saj je svoje obveznosti do oškodovancev dolžna izpolniti, njihove terjatve pa bodo, vsaj v okviru, kot so jim priznane z izvršilnimi naslovi, lahko v primeru neplačila predmet prisilne izterjave v postopku izvršbe.

13. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženke, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolženki glede na njeno ravnanje po storjenih kaznivih dejanjih in upoštevaje njeno siceršnjo kaznovanost utemeljeno izreklo kazen zapora, določeni kazni za vsako izmed obravnavanih kaznivih dejanj in izrečena enotna kazen pa ustrezno odražajo vse za odmero kazni upoštevne okoliščine, kot jih je sodišče prve stopnje ugotovilo v točki 22. izpodbijane sodbe.

14. Sodišče druge stopnje po navedenem ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato je pritožbo obdolženke zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

15. Odločitev o oprostitvi plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka temelji na določbi 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v povezavi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in prvim odstavkom 98. člena ZKP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obdolženka brez rednih prihodkov in premoženja, z izpodbijano sodbo pa ji je bila izrečena kazen zapora, zato je sodišče druge stopnje presodilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njeno vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 37205/2015
• VSRS Sodba I Ips 27748/2013
• Sodba VIII Ips 68/97