<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 37205/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.37205.2015
Evidenčna številka:VSL00018037
Datum odločbe:12.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Stanka Živič (preds.), Tatjana Merčun (poroč.), Milan Štrukelj
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - plačilo prispevkov iz delovnega razmerja - pravice iz socialnega varstva - izguba pravice - plačilna nezmožnost

Jedro

Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost že ogrožena ter tako vanjo poseženo.

Če delodajalec ne obračuna in plača prispevkov delavcev, se to neposredno izraža pri kasnejšem izplačilu starostne pokojnine, saj delavec izgubi pravico, da bi se mu obdobje, ko prispevki niso bili plačani, upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1).

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

obdolženemu A. A. v izrečeni pogojni obsodbi določena preizkusna doba podaljša na

4 (štiri) leta.

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je Okrajno sodišče v Ljubljani z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora in preizkusno dobo dve leti. Odločilo je, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženčev zagovornik in okrajna državna tožilka.

3. Obdolženčev zagovornik se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku oziroma še podredno, da obdolženemu izreče milejšo kazen.

4. Okrajna državna tožilka se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolženemu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen zapora v višini enega leta in preizkusno dobo štirih let.

5. Pritožba okrajne državne tožilke je utemeljena, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

6. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik. Pritrditi gre zgolj okrajni državni tožilki, da je sodišče prve stopnje obdolženemu v pogojni obsodbi določilo prekratko preizkusno dobo.

K pritožbi obdolženčevega zagovornika

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje zagovora obdolženega, izpovedbe predstavnice FURS-a, mnenja izvedenke ekonomske stroke ter na podlagi ocene listinske dokumentacije utemeljeno zaključilo, da je obdolženemu dejanje dokazano ter navedlo prepričljive in argumentirane razloge. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da obdolženi ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obdolženčev zagovornik niti ne izpodbija. S pritožbenimi navedbami skuša neuspešno prikazati, da obdolženi objektivno ni bil zmožen plačati, ne da bi s tem ogrozil obstoj podjetja ter da dejansko sploh ni prišlo do prikrajšanja delavcev.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe natančno povzelo odločilna dejstva ter na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev utemeljeno zaključilo, da je imel obdolženi na voljo sredstva za plačilo prispevkov delavcem, vendar pa jih je raje porabil kot lastnik oziroma solastnik in ustanovitelj novih družb. S pritožbenimi navedbami, da je moral obdolženi izbirati med dvema neugodnima rešitvama, zaprtje podjetja ali poplačevanje obveznosti družbe po takšnem vrstnem redu, ki še omogoča nadaljevanje dejavnosti in s tem izplačevanje plač in preživetje zaposlenih, med katerima je izbral tisto, ki je bila za delavce ugodnejša, skuša pritožnik prikazati, da so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine, ki izključujejo protipravnost dejanja. Upoštevaje ugotovitve izvedenke ekonomske stroke, pritožbeno sodišče temu ne sledi. Slednja je prepričljivo pojasnila, da z ozirom na promet na transakcijskem računu je imela družba dovolj prihodkov, da bi lahko krila prednostne obveznosti za neporavnane prispevke za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje delavcem v letu 2010. Teza obrambe, da obdolženi delavcem ni plačal prispevkov zaradi finančnih težav družbe, tako ne vzdrži. Posledično se izkažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi bilo obdolženčevo ravnanje potrebno presojati po merilih t. i. skrajne sile. Delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe ni upravičen delavcev prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada. V obravnavani zadevi ni nobenega dvoma, da se je obdolženi zavestno odločil, da bo dal prednost ohranjanju in nadaljevanju dejavnosti podjetja na račun neplačila prispevkov svojih delavcev. Še več, obdolženi je celo finančna sredstva raje namenil za ustanavljanje novih družb, kar kaže, da sredstva podjetja niso bila namenjena izključno za poslovanje podjetja. To le še dodatno potrjuje, da se ne gre strinjati z obrambo, da obdolženi objektivno ni bil zmožen ravnati po predpisih, ki so mu narekovali obvezno plačevanje predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje.

9. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obdolženi razpolagal s sredstvi, ki so zadoščala za plačilo prispevkov delavcem, in glede na pojasnjeno, da nobeno plačilo nima prednosti pred plačili plač in drugih prejemkov delavcev ter plačili prispevkov, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi obdolženčevo ravnanje presojalo po merilih t.i. skrajne sile. Pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker izpodbijana sodba nima razlogov o obstoju okoliščin skrajne sile, je zato neutemeljen. Razlogi, zakaj je obdolženi raje porabil denar za druge namene, ob vsem navedenem ne morejo obdolženega v ničemer razbremeniti. Ob ugotovitvi, da je obdolženi razpolagal s sredstvi, ki so zadoščala za plačilo prispevkov delavcem, je vprašanje, kaj bi se zgodilo z obdolženčevim podjetjem, če bi ta delavcem pravočasno plačal prispevke in kako dolgo bi imeli potem zaposlitev, za obravnavano kaznivo dejanje nepomembno. V zvezi z navedenim vprašanjem je zato očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljen.

10. Zmotno je tudi razlogovanje obdolženčevega zagovornika glede nastopa prepovedane posledice. Objekt varstva po 196. členu KZ-1 je socialna varnost delavcev, ki se zagotavlja na podlagi plačanih prispevkov, ob upoštevanju načel vzajemnosti in solidarnosti. S prisilnimi zakonskimi določbami je na delodajalca prenesena obveznost, da ob vsakem izplačilu plače plača prispevke za socialno varnost, ki sicer predstavljajo del delavčeve plače, s katerim pa delavec ne more neposredno razpolagati. V sodni praksi1 je sprejeto stališče, da če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost že ogrožena ter tako vanjo poseženo. Pravno varovano je že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel. Če delodajalec ne obračuna in plača prispevkov delavcu, se to neposredno odraža pri kasnejšem izplačilu starostne pokojnine, saj delavec izgubi pravico, da bi se mu obdobje, ko prispevki niso bili plačani, upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)). V obravnavani zadevi obdobje osmih mesecev, ki je pod obtožbo, nikoli ne bo upoštevano pri izračunu pokojninske osnove, zato se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da gre za negotovo bodoče dejstvo. Nasprotno, gre za nepopravljivo posledico katere nastop je gotov. Samo dejstvo, ali bo to dejansko vplivalo na rezultat odmere nižje pokojnine, za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Glede na to, da gre za dolgo obdobje, je zelo verjetno, da se bodo tudi obdobja prej in po tem praktično težko štela za najbolj ugodna leta zavarovanja, v posledici česar bo to delavcem bistveno znižalo povprečno mesečno osnovo za izračun pokojnine. Drži, da se bodo delavcem lahko v pokojninsko osnovo ob upokojitvi upoštevala čisto druga leta zavarovanja, kot tudi, da kakšen izmed delavcev zadostne starosti za upokojitev sploh ne bo dočakal, vendar to za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Zaradi obdolženčevega ravnanja so delavci izgubili pravico, da bi se jim obdobje, ko prispevki niso bili plačani, upoštevalo pri izračunu pokojninske osnove. Delavci so izgubili pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov, s tem pa je nastopila tudi prepovedana posledica obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom pritrjuje stališču sodne prakse, da pri obravnavanem kaznivem dejanju nastopi prepovedana posledica že z neplačilom prispevkov. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da obdolženec v kritičnem obdobju ni poskrbel za plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost iz bruto plač imenovanih delavcev, je tako pravilen zaključek, da je prepovedana posledica v obravnavanem primeru nastopila. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo nastopa prepovedane posledice, se tako izkažejo kot neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive in argumentirane razloge, podprte z ustaljeno sodno prakso, nestrinjanje pritožnika z navedenimi razlogi pa ne pomeni, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva in v nasprotju s samim izrekom sodbe, kot skuša to neutemeljeno prikazati pritožnik.

K pritožbama obdolženčevega zagovornika in okrajne državne tožilke v zvezi s kazensko sankcijo

11. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam okrajne državne tožilke, da je sodišče prve stopnje obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določilo prekratko preizkusno dobo.

12. Upoštevaje pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi nekaznovan ter okoliščine, ki jih izpostavlja obdolženčev zagovornik, da da je obdolženi osebnostno urejen, nekonfliktna oseba, oče treh nepreskrbljenih otrok, redno zaposlen in da živi v urejeni zakonski zvezi, je tudi po presoji pritožbenega sodišča na mestu izrek sankcije opominjevalne narave.

13. Pri odmeri kazni je sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde, kot obteževalno okoliščino mu je štelo, da gre za veliko število delavcev, katerim obdolženi v daljšem časovnem obdobju ni plačeval prispevkov, kot olajševalno okoliščino pa je sodišče upoštevalo dejstvo, da je bil obdolženi tekom kazenskega postopka pripravljen poravnati povzročeno škodo. Obdolženčev zagovornik uveljavlja, da sodišče prve stopnje obdolženemu kot olajševalno okoliščino ni upoštevalo, da je s svojimi ravnanji hotel preprečiti nastanek hujših posledic za zaposlene, vendar glede na zgoraj že pojasnjeno stališče pritožbenega sodišča, da ne sprejema te teze obrambe, slednjega tudi ni mogoče upoštevati pri odmeri kazni. Ostale okoliščine, ki jih izpostavlja obdolženčev zagovornik, je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo pri izbiri kazenske sankcije, nenazadnje pa tudi pri odmeri kazni. Upoštevaje težo kaznivega dejanja, kateri je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pripisalo premajhen pomen, je sodišče prve stopnje obdolženemu v okviru izrečene pogojne sodbe določilo relativno nizko zaporno kazen. Kot pravilno izpostavlja pritožnica je obdolženi s svojim ravnanjem kršil pravice kar 99 delavcem in to v obdobju skoraj enega leta. Navedeni okoliščini je sicer sodišče prve stopnji upoštevalo, vendar pa jima je pripisalo premajhno težo. Dejstvo je, da gre res za veliko število delavcev, nenazadnje pa tudi za relativno dolgo obdobje. Poleg tega gre pritrditi pritožnici, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo kot olajševalno okoliščino, da je bil obdolženi tekom kazenskega postopka pripravljen povzročeno škodo poravnati. Kot pravilno ugotavlja pritožnica, so ostali še vedno neplačani prispevki v višini preko 200.000,00 EUR, kar obdolženi glede na to, da je bila družba izbrisana, nikoli ne bo povrnil. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi okrajne državne tožilke ugodilo in obdolženemu v izrečeni pogojni obsodbi določeno preizkusno dobo, zlasti upoštevaje težo in naravo kaznivega dejanja, in ob ostalih pravilno ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah, podaljšalo na štiri leta.

14. Po navedenem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka. Ker je ugotovilo, da razlogi, s katerimi obdolženčev zagovornik izpodbija sodbo, niso podani, je ob ugotovitvi, da niso podane kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Okrajna državna tožilka je s pritožbo uspela, obdolženčev zagovornik pa s pritožbo ni uspel, zato je obdolženi na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, kot strošek pritožbenega postopka. Znesek sodne takse je pritožbeno sodišče določilo na podlagi Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), v skladu s tarifnima številkama 7112, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka ter izrečeno kazensko sankcijo in obdolženčeve premoženjske razmere.

-------------------------------
1 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012 in I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015, sodbi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 33582/2012 z dne 5. 4. 2017 in VII Kp 38611/2014 z dne 8. 3. 2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/2
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 39, 39/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NTI5