<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 36297/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:VII.KP.36297.2014
Evidenčna številka:VSL00015430
Datum odločbe:19.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Stanka Živič (preds.), Tatjana Merčun (poroč.), Milan Štrukelj
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost - kršitev temeljnih pravic delavcev - prepovedana posledica - prispevki za socialno varnost - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - obračun in plačilo prispevkov - zavarovalna doba - pogoj plačila prispevkov - pokojninska doba - upoštevanje obdobij, za katera so bili obračunani prispevki - pokojninska osnova - izguba pravice - neplačilo prispevka - pravica do plače - bruto plača - pravna opredelitev kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona

Jedro

Delavcem se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunal od zavarovančeve (delavčeve) plače, čeprav jih ni plačal (prvi odstavek 192. člena ZPIZ-1).

Neplačilo obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima lahko za posledico odvzem pravice, da se delavcem bruto plača v očitanem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1).

Neplačilo obračunanih prispevkov za socialno varnost ima lahko za posledico omejitev delavca za pravico do bruto plače (42. člen ZDR in 8. člen ZPIZ-1), kar predstavlja prepovedano posledico iz prvega odstavka 196. člena KZ-1.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi zagovornikov obdolženega A. A. se izpodbijana sodba spremeni tako,

da se obdolžencu očitano dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1

in se zoper obdolženega A. A.,

sin B. in C., dekliško Č., rojen ... v ..., EMŠO ..., s stalnim prebivališčem v Makedoniji, dejansko stanuje na naslovu ..., po narodnosti Slovenec, državljan RS, z zaključeno srednjo šolo, po poklicu strojni tehnik, zaposlen pri X. d.o.o., mesečno zasluži 900,00 € bruto, brez drugega premoženja, samski in brez otrok, nekaznovan, ni v drugem kazenskem postopku in na prostosti,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

obtožba zavrne,

da zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov za socialno varnost, zaradi česar je prikrajšal devet delavcev za pravico, ki jim pripada, dejanje pa ima za posledico izgubo pravic, ki izvira iz neplačanih prispevkov s tem, da :

- na ... cesti v ..., kot prokurist družbe Y. d.o.o., ki je sedaj v stečaju, v obdobju od 1.11.2008 do 31.12.2008 navkljub zmožnosti plačila ni plačal prispevkov za socialno varnost spodaj navedenim delavcem, vsakemu za mesec november 2008 in december 2008, torej za dva meseca, kot bi to moral storiti v skladu s 4. in 7. členom ZPIZ-1, zaradi česar jim je vzel pravico, da bi se jim na podlagi 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 bruto plača v navedenem obdobju izračunala v izračun pokojninske dobe tako, da po obračunu prispevkov za socialno varnost le-te ni poravnal, in sicer za:

1. vodji marketinga D. D. za mesec november 2008 od bruto dohodka v višini 1.525,53 EUR prispevke v skupni višini 769,12 EUR in za mesec december 2008 od bruto plače v višini 1.525,52 EUR prispevkov v višini 620,21 EUR;

2. komercialistki E. E. za mesec november 2008 od bruto zneska plače v višini 909,17 EUR ni poravnal prispevke v skupni višini 419,28 EUR in za mesec december 2008 od bruto plače v višini 1.265,71 EUR prispevke za socialno varnost v skupni višini 613,14 EUR;

3. vodji delavnice F. F. za mesec november 2011 od bruto plače v višini 1.394,00 EUR prispevkov za socialno varnost v skupni višini 664,94 EUR in za mesec december 2008 od bruto plače v višini 1.349,68 EUR, 662,87 EUR;

4. grafičnemu oblikovalcu G. G. za mesec november 2008 od bruto plače v višini 1.185,58 EUR ni plačal prispevka za socialno varnost v višini 567,72 EUR in za mesec december 2008 od mesečne bruto plače v višini 1.184,05 EUR prispevkov za socialno varnost v skupni višini 564,75 EUR;

5. delavcu H. H., za mesec november 2008 od bruto plače v višini 1.244,27 EUR prispevkov za socialno varnost v skupni višini 602,49 EUR in za mesec december 2008 prispevkov za socialno varnost od bruto plače v višini 1.235,08 EUR prispevkov za socialno varnost v skupni višini 595,00 EUR;

6. delavki I. I. za mesec november 2008 od bruto plače v višini 1.191,45 EUR prispevke za socialno varnost v skupni višini 571,20 EUR in za mesec december 2008 od bruto plače v višini 1.189,15 EUR prispevke za socialno varnost v skupni višini 567,78 EUR;

7. delavcu J. J. za mesec november 2008 od bruto plače v višini 1.172,10 EUR prispevke za socialno varnost v skupnem znesku 559,75 EUR in mesec december 2008 prispevke za socialno varnost od bruto plače v višini 1.172,10 EUR prispevkov za socialno varnost v skupnem znesku 557,68 EUR;

8. delavcu K. K. za mesec november 2008 od mesečne bruto plače v višini 1.155,06 EUR prispevke za socialno varnost v skupni višini 549,65 EUR in za mesec december od bruto plače v višini 1.179,19 EUR prispevke za socialno varnost v skupni višini 561,91 EUR;

9. delavcu L. L. za mesec november 2008 od mesečne bruto plače v višini 1.244,27 EUR prispevkov za socialno varnost v skupni višini 602,49 EUR in za mesec december 2008 od mesečne bruto plače v višini 1.241,21 EUR prispevke za socialno varnost v skupni višini 598,64 EUR;

II. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanci D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L. s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 in mu zanj izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo šestih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je obdolžencu odvzelo na način, da mu je v plačilo v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe naložilo 10.648,62 EUR. Oškodovance D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L. je premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Sodišče je odločilo še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se iz razlogov iz 1. do 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP pritožili obdolženčevi zagovorniki. Višjemu sodišču so predlagali, da jo spremeni tako, da obdolžencu izreče oprostilno sodbo, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe, opravljenem po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon iz razloga po 3. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se obdolžencu očita v izreku sodbe, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, glede na v opisu dejanja očitan čas izvršitvenih ravnanj pa je kazenski pregon zanj že zastaral.

5. Iz opisa obdolžencu očitanega dejanja izhaja, da je s svojimi opustitvenimi ravnanji, ko devetim poimensko navedenim delavcem po obračunu prispevkov za socialno varnost teh ni plačal, in sicer za zaporedna meseca november in december 2008, izpolnil posledico v obliki izgube pravic, ki izvirajo iz neplačanih prispevkov. Gre za prepovedano posledico, ki jo inkriminira drugi odstavek 196. člena KZ-1, ki – če je izpolnjena – pomeni kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja.

6. Omenjena prepovedana posledica je v opisu dejanja konkretizirana z navedbo, da je obdolženec devetim delavcem (vsakemu) „vzel pravico, da bi se jim na podlagi 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 bruto plača v navedenem obdobju izračunala (pravilno: upoštevala) v izračun pokojninske dobe“. Dopolnilna norma, torej ZPIZ-1, je glede na čas očitanega dejanja sicer pravilna, toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1 očitane (prepovedane) posledice ne določa. Napolnitev pokojninske dobe je sicer res eden od pogojev za pridobitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, toda ZPIZ-1 ima več določb, iz katerih izhaja, da neplačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje – pod pogojem, da so sicer obračunani – na upoštevanje bruto plače v pokojninsko dobo ne vpliva. V zavarovalno dobo se po 191. členu ZPIZ-1 štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki, ne glede na to določbo pa se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov (prvi odstavek 192. člena ZPIZ-1). To pomeni, da se delavcem v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunal, čeprav jih ni plačal. Ravno takšno ravnanje pa se očita obdolžencu v obravnavani zadevi.

7. Četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1, ki se v izreku izpodbijane sodbe navaja kot materialnopravna podlaga za utemeljitev prepovedane posledice v smislu izgube pravice delavca, ki izvira iz neplačanih prispevkov, ureja podlago za odmero starostne pokojnine, in sicer pokojninsko osnovo. Gre za mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki. Po citirani določbi se za izračun pokojninske osnove po ZPIZ-1 vzamejo (le) plače oz. osnove, od katerih so bili plačani prispevki. Določbo četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 je v razlogih sodbe citiralo tudi sodišče prve stopnje (str. 33), ki pa je spregledalo, da je potemtakem očitek obdolžencu iz izreka sodbe, da je delavcem vzel pravico, da bi se jim plača za november in december 2008 upoštevala v izračun pokojninske dobe, v nasprotju z navedeno dopolnilno normo. Povedano drugače; neplačilo obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi lahko imelo za posledico le odvzem pravice, da se delavcem bruto plača v očitanem obdobju ne bo upoštevala v izračun pokojninske osnove, kot to izhaja iz razlage četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1. Namesto tega iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je imelo obdolžencu očitano ravnanje drugačno posledico, in sicer neupoštevanje plač za november in december 2008 v izračunu pokojninske dobe (gre za očitek izgube delovne dobe za čas, ko prispevki niso bili plačani). Glede na prej citirane določbe ZPIZ-1 takšna prepovedana posledica ni mogla nastati, kar pomeni, da v opisu obdolžencu očitanega dejanja ni konkretiziran zakonski znak „izgube pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov“ iz drugega odstavka 196. člena KZ-1.

8. Neplačilo obračunanih prispevkov za socialno varnost pa lahko ima alternativno posledico, in sicer omejitev delavca za pravico do bruto plače, kot jo določata 42. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 8. člen ZPIZ-1. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi ima za posledico vzpostavitev obveznosti plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni obveznost delodajalca, da ob vsakem izplačilu plače plača tudi prispevke, ki so skupaj z akontacijo dohodnine zajeti v bruto plači delavca. Celoten znesek prispevka (ki se deli na prispevek delavca in prispevek delodajalca) mora delodajalec odvesti davčnemu organu, ki namesto nosilca zavarovanja (Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije) skrbi za zbiranje prispevkov. Ker je prispevek vezan na delovno razmerje, pomeni določeno (pravno varovano) upravičenje delavca (zavarovanca), da ga bo delodajalec, ki ga je dolžan odvesti, tudi dejansko odvedel oz. plačal. Od plačila prispevka za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je odvisna pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja. Zato je po uveljavljeni sodni praksi kazenskopravno varovano že upravičenje delavca, da delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvede.

9. Gre za prepovedano posledico iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 in ta je v izreku izpodbijane sodbe opisana za vsakega od devetih delavcev posebej, saj je navedeno, kolikšno višino (obračunanih) prispevkov za socialno varnost bi obdolženec moral plačati vsakemu od delavcev, in to tako za novembrsko kot decembrsko plačo (oboje v letu 2008)1. Ker se obdolžencu očita opustitev plačila le-teh za dvoje zaporednih mesecev, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo v izpodbijano sodbo na način, da je obdolžencu očitano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da je kazenski pregon zanj že zastaral.

10. Za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Kazenski pregon za kaznivo dejanje s tako predpisanim kaznovalnim okvirom zastara s potekom šestih let od njegove storitve (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). O obstoju okoliščin, zaradi katerih bi prišlo do pretrganja ali t.i. prekinitve zastaranja po tretjem oz. četrtem odstavku 91. člena KZ-1, v spisu ni podatka. Obdolžencu se očita, da je kaznivo dejanje izvršil novembra 2008 in decembra 2008, kar pomeni, da je zastaralni rok šestih let potekel konec leta 2014. Kazenski pregon zoper obdolženca ni več dopusten, torej je podan razlog za izrek zavrnilne sodbe po 4. točki 357. člena ZKP.

11. S tem, ko je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja, katerega pregon je že zastaral, je v njegovo škodo prekršilo kazenski zakon na način iz 3. točke 372. člena ZKP. Citirano kršitev sodišče druge stopnje ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker je bilo treba obdolžencu po prvem odstavku 394. člena ZKP izreči zavrnilno sodbo, višje sodišče ni presojalo pritožbenih navedb njegovih zagovornikov.

12. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP, odločba o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo pa na tretjem odstavku 105. člena ZKP.

-------------------------------
1 Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, ali gre za očitek opustitve plačila vseh prispevkov za socialno varnost (prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje; prispevek za zdravstveno zavarovanje; prispevek za starševsko varstvo; prispevek za primer brezposelnosti) ali pa le glede prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Glede na konkretizacijo zgolj ene dopolnilne norme (ZPIZ-1) se v odgovor nakazuje druga možnost, toda ker je bilo treba izreči zavrnilno sodbo, višje sodišče tega vprašanja ni podrobneje presojalo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 90/1, 196, 196/1, 196/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 357, 357-4, 372, 372-3
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 39, 39/4, 191, 192, 192/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNDIw