<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Vmesna sodba in sklep I Cpg 252/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.252.2018
Evidenčna številka:VSL00012228
Datum odločbe:09.05.2018
Senat, sodnik posameznik:Lidija Leskošek Nikolič (preds.), Maja Jurak (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odgovornost delodajalca za delavca - ugovor pasivne legitimacije - delodajalčeva razbremenitev odgovornosti - dodatno naročena dela - prekluzija dokazov - ugovor prekluzije - vmesna sodba v pritožbenem postopku

Jedro

Prav glede konkretnega dela je tožena stranka v gradbenih dnevnikih navedla, da gre za dodatno naročena dela, s čimer je posredno sebe opredelila kot izvajalca teh del in je bila na tej podlagi konkretna dela upravičena glavnemu izvajalcu tudi zaračunati. Ugotovljeno je bilo torej, da je delo opravil delavec, ki je bil zaposlen pri toženi stranki, v okviru organiziranega delovnega procesa na gradbišču, na katerem je pri opravljanju gradbenih del sodelovala tudi tožena stranka. Navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, terja sklep, da tožena stranka ustreza pojmu delodajalca v smislu 147. člena OZ.

Kriterij za presojo odgovornosti delodajalca izhaja iz prvega odstavka 147. člena OZ, in sicer se lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah delal tako, kot je treba, česar pa tožena stranka ni dokazala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- razveljavi za znesek 787,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2012 dalje do plačila,

- v preostalem delu pa se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen,

- glede višine zneska in pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje pa se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 8.626,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.538,80 EUR od 25. 9. 2010 do plačila, od zneska 996,07 EUR od 9. 7. 2010 do plačila, od zneska 303,64 EUR od 25. 3. 2010 do plačila in od zneska 787,50 EUR od 14. 10. 2012 do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 3.272,59 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Stranski intervenient na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba je utemeljena.

6. O tej zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo s sodbo VII Pg 5285/2012 z dne 27. 3. 2015. Z navedeno sodbo je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo znesek 7.838,51 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), zavrnjen je bil tožbeni zahtevek za plačilo zneska 787,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2012 dalje do plačila (2. točka izreka), odločeno pa je bilo še o pravdnih stroških (3. točka izreka). Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1070/2015 z dne 16. 12. 2015 pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka je torej postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje je s sedaj izpodbijano sodbo ponovno odločalo o celotnem tožbenem zahtevku v višini 8.626,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem pa tudi o delu zahtevka v višini 787,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S tem je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo za znesek 787,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2012 dalje razveljavilo (drugi odstavek 354. člena ZPP), ni pa zavrglo tožbe, saj gre hkrati za prekoračitev tožbenega zahtevka (357. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo naslednje pravno relevantno dejansko stanje. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povračilo škode, ki ji je nastala, ker se je dne 22. 3. 2010 med izvajanjem strojnega rušenja betonske stene kanala diafragme porušil del stene, na kateri je slonel eden od podpornih stebrov šotora, ki ga je tožeča stranka zagotovila za opravljanje arheoloških razkopavanj pri delih podzemne garažne hiše ... v L. Do porušenja šotora tožeče stranke je prišlo zaradi del, ki jih je z bagrom izvajal delavec tožene stranke B. Č. Tožena stranka je na tem gradbišču sodelovala pri gradbenih in zemeljskih del kot podizvajalec glavnega izvajalca del, G. d.d., vendar pa rušenje betonske stene ni sodilo v okvir podizvajalskih del tožene stranke po pogodbi. Glavni izvajalec del izvedbe tega konkretnega dela tudi ni pisno ali ustno naročil toženi stranki, pač pa neposredno delavcu. Delavec B. Č. je delo opravil po naročilu, pod nadzorom in po navodilih glavnega izvajalca del. Za „izposojo“ delavca in stroja glavnemu izvajalcu del sta dala soglasje vodja del pri toženi stranki in tudi njen zakoniti zastopnik. Vodja del pri toženi stranki je delavcu naročil, naj opravljene ure ustrezno evidentira in jih, na podlagi strojnega poročila delavca, v knjigi obračunskih izmer tudi sam evidentiral kot režijske ure bagra ter opredelil kot dodatno naročena dela.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je presodilo, da tožena stranka pri delih strojnega rušenja, ki je povzročilo poškodbe šotora tožeče stranke, ni nastopala niti v vlogi naročnika niti v vlogi izvajalca tega opravila, prav tako pa ji ni štelo za delodajalca. Po presoji sodišča prve stopnje delavec B. Č. tega dela ni izvajal v svojstvu delavca tožene stranke, saj mu je izvajanje del naročil glavni izvajalec del, dela pa so tudi potekala po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Menilo je, da je v tej situaciji za delodajalca v smislu 147. člena OZ treba šteti dejanskega izvajalca del, med tem ko je bila tožena stranka zgolj njegov formalni delodajalec. Ker tožena stranka ni imela potrebnega nadzora nad izvedbo dela, ji tudi ni mogoče očitati opustitve potrebnih varnostnih ukrepov za zagotovitev varne izvedbe dela, zato pa tudi ne odgovornosti za dejanje, pri katerem je nastala škodna posledica. Tožeča stranka je tudi vedela kdo je bil na spornem gradbišču glavni izvajalec, zato je imela možnost preveriti, kdo je bil naročnik in izvajalec konkretnega opravila.

9. Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Za odgovornost delodajalca za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi se torej zahteva ugotovitev, da je med dejanskim povzročiteljem škode in odgovorno osebo podano razmerje, za katero je značilen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti ter da je škoda nastala pri izpolnjevanju del in nalog, za katere je delavec zadolžen v okviru organiziranega delovnega procesa ali z njim v zvezi. Gre torej za posebni predpostavki, ki jih zakon določa za nastanek te vrste odgovornosti za drugega, ki sta vsebinsko neločljivo povezani.

10. Tožena stranka je ugovarjala pasivni legitimacije s trditvami, da je ni mogoče šteti za delodajalca, saj je glavnemu izvajalcu del le „posodila“ delavca. Ugovor je konkretizirala z navedbami, da je glavni izvajalec del izvedbo konkretnega dela rušenja betonske stene kanala diafragme, v soglasju s toženo stranko, naročil neposredno delavcu tožene stranke, ki je to opravilo izvedel po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Sodišče prve stopnje je temu stališču tožene stranke pritrdilo.

11. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje preozko štelo, da se pojma delavca in delodajalca vežeta zgolj na konkretni posel strojnega rušenja betonske stene. Pri obravnavanju ugovora pasivne legitimacije je treba poleg okoliščine, da je konkretni posel delavec opravljal za glavnega izvajalca del, upoštevati še naslednje pravno relevantne okoliščine, ki prav tako izhajajo iz izpodbijane sodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka sodelovala pri gradbenih in zemeljskih delih na gradbišču podzemne garaže ... v L. kot podizvajalec glavnega izvajalca del. V okvir gradbenih del, ki so se izvajala na tem gradbišču, so spadala tudi dela strojnega rušenja, pri izvajanju katerih je tožeči stranki nastala škoda, ta dela je izvedel delavec B. Č., ki je bil zaposlen pri toženi stranki. Konkretna dela je tožena stranka v knjigi obračunskih izmer navedla kot s strani glavnega izvajalca del dodatno naročena dela.

12. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenega izhaja, da je tožena stranka sodelovala pri opravljanju gradbenih del na navedenem gradbišču ter da se je delavec B. Č. na gradišču nahajal zato, ker je tam opravljal delo za toženo stranko kot svojega delodajalca. Prav glede konkretnega dela je tožena stranka v gradbenih dnevnikih navedla, da gre za dodatno naročena dela, s čimer je posredno sebe opredelila kot izvajalca teh del in je bila na tej podlagi konkretna dela upravičena glavnemu izvajalcu tudi zaračunati. Ugotovljeno je bilo torej, da je delo opravil delavec, ki je bil zaposlen pri toženi stranki, v okviru organiziranega delovnega procesa na gradbišču, na katerem je pri opravljanju gradbenih del sodelovala tudi tožena stranka. Navedeno, po presoji pritožbenega sodišča, terja sklep, da tožena stranka ustreza pojmu delodajalca v smislu 147. člena OZ.

13. Odgovornost delodajalcev za delavce po 147. členu Obligacijskega zakonika (nadalje: OZ) je posebna oblika odgovornost za drugega, pri kateri ne gre za odgovornost za dejanje neposrednega povzročitelja zaradi lastne opustitve. Delodajalec je z uresničevanjem svojega rezultata spravil v tek nadaljnje dogodke, zato je tudi odgovoren za nastalo škodo pri izvajanju dela.1 Delodajalec odgovarja za škodo zato, ker je opravljanje dela v delodajalčevem interesu, ne pa zato, ker bi delavcu dal neustrezne napotke za izvedbo dela ali zato, ker delavca pri delu ne bi ustrezno nadziral. Ker pa delodajalec ne odgovarja za dejanje zaradi lastne opustitve, se svoje odgovornosti tudi ne more razbremeniti na podlagi ugotovitve, da mu ni mogoče očitati opustitve potrebnih varnostnih ukrepov. Zato ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka delavcu ni dajala navodil za izvedbo dela niti ni imela nadzora nad izvedbo dela, na odločitev ne moreta vplivati. Kriterij za presojo odgovornosti delodajalca izhaja iz prvega odstavka 147. člena OZ, in sicer se lahko razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah delal tako, kot je treba, česar pa tožena stranka ni dokazala.

14. Kot je bilo že navedeno, pri tej obliki odgovornosti za drugega ne gre za odgovornost zaradi lastne opustitve. Drugače velja v primerih odgovornosti za drugega, ki temeljijo na domnevi, da je do škode prišlo zaradi opustitve dolžnega ravnanja, med katere spadajo tudi primeri škode, ki jo je delavec utrpel na delu. Zato tudi citirana sodna praksa (II Ips 807/2009,...) za odločitev v tem sporu ni relevantna, saj se navedeni dve obliki odgovornosti za drugega prav glede tega bistveno razlikujeta.

15. Tožena stranka tudi ne more uspeti z navedbami, da so bila dela samo zaradi formalnosti v gradbenih knjigah navedena kot dodatno naročena dela. Nasproti tretjim osebam, ki pri samem dogovoru o izvedbi teh del niso sodelovale, tožena stranka ugovora, da je to zgolj formalni zapis, dejanski dogovor med izvajalcem in podizvajalcem pa je bil drugačen, ne more uspešno uveljavljati. Po presoji pritožbenega sodišča, ob drugih ugotovljenih okoliščinah (navedenih v 11. in 12. točki obrazložitve), tretjemu (oškodovancu) ni mogoče naložiti, da bi moral raziskovati, kdo je delavcu naročil izvedbo prav konkretnega dela, kdo mu je dajal navodilo za delo in kdo ga je pri tem nadziral. Gre za razmerje med glavnim izvajalcem del in njegovim podizvajalcem, ki je lahko relevantno le v morebitnem regresnem postopku med podizvajalcem in glavnim izvajalcem del.

16. Prav tako tudi niso odločilne druge navedbe tožene stranke (na primer, kdo je zavaroval gradbišče, da je tožeča stranka zahtevala plačilo od zavarovalnice glavnega izvajalca del, da ni sklenila ponujene poravnave, da tožena stranka plačila od glavnega izvajalca ni dobila...). S tem, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo od glavnega izvajalca del oziroma njegove zavarovalnice, se ni odrekla zahtevku zoper toženo stranko. Odločilna je zato ugotovitev, da tožeča stranka škode še ni dobila poravnane. Tretji oškodovanec je zato tožbo upravičeno naperil zoper toženo stranko kot delavčevega delodajalca, saj je to pravna oseba, pri kateri je delavec delal tedaj, ko je škoda nastala.

17. Po presoji pritožbenega sodišča izhajajo iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vsa pravno relevantna dejstva po prvem odstavku 147. člena OZ. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi ravnanja delavca B. Č. pri delu, konkretno pri rušenju betonske stene, v katero je bil vpet nosilec šotorske konstrukcije. Rušenje je bilo opravljeno, čeprav je bilo očitno, da bo zrušitev podporne betonske stene ogrozila konstrukcijo šotora. V posledici tega ravnanja se je steber šotora dejansko porušil, kar je na šotoru povzročilo škodne posledice. Tožeča stranka je kot tretji (oškodovanec) plačala za popravilo šotora, zaradi česar ji je nastala škoda, ki jo sedaj vtožuje od tožene stranke.

18. Sodišče prve stopnje je tudi sklenilo, da je bil utemeljen ugovor prekluzije glede dokaza Prijava škode iz odgovornosti (A 12) ter glede izpovedbe priče M. P., zato na teh dokazilih izpodbijana sodba ne temelji, prav tako pa tudi ne odločitev pritožbenega sodišča. Stranski intervenient je sicer z vlogo z dne 7. 4. 2016 navajal, da mu je sodišče prve stopnje s tem, ko ga ni vabilo na narok dne 25. 3. 2016, odvzelo možnost sodelovanja v postopku. Vendar pa se je na naroku dne 4.4. 2017, ko se je glavna obravnava zaradi spremenjene sestave sodišča začela znova, strinjal s tem, da sodišče prebere izpovedbe že zaslišanih zakonitih zastopnikov in prič,2 torej jih ni bilo treba na zaslišanje ponovno vabiti. Zato je bila, po presoji pritožbenega sodišča, uveljavljena procesna kršitev s tem odpravljena.

19. Po presoji pritožbenega sodišča so bila vsa pravno relevantna dejstva glede temelja odškodninskega zahtevka pred sodiščem prve stopnje že obravnavana, stranke in stranski intervenient pa so se lahko glede dejstev in izvedenih dokazov tudi izjavili pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje je v tej smeri (ugoditve zahtevku po temelju) potekal postopek pred sodiščem prve stopnje, saj je to glede višine nastale škode že postavilo izvedenca. Izpolnjeni so torej pogoji, da lahko pritožbeno sodišče samo odloča o temelju tožbenega zahtevka. Po presoji pritožbenega sodišča je treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugoditi, saj je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ker je tožena stranka ugovarjala tudi višini nastale škode, sodišče prve stopnje pa izvedenih dokazov ni ocenilo, je treba glede višine zneska (in pravdnih stroškov) izpodbijano sodbo razveljaviti.

20. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka (5. točka 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je v ostalem izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v odločanje glede višine vtoževane škode in stroškov celotnega postopka (355. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Dr. Dunja Jadek Pensa: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 836.
2 Na naroku dne 4. 4. 2017 so stranke in stranski intervenient podajali navedbe tako glede vsebinskih kot tudi glede postopkovnih vprašanj. Stranski intervenient je ugovarjal zaslišanju priče M. P. in tudi izrecno nasprotoval branju zapisnika o njenem zaslišanju. Tudi navedeno potrjuje sklep, da branju zapisnikov o zaslišanju drugih prič ni nasprotoval in njihovega ponovnega zaslišanja ni zahteval.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 147, 147/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 286/3, 339, 339/2, 339/2-12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwMjM3