VSL Sodba VII Kp 39543/2016

Jedro

V opisu kaznivega dejanja morajo biti opisani vsi znaki kaznivega dejanja. V primeru, da je v abstraktnem (zakonskem) opisu v enem od znakov kaznivega dejanja uporabljena množina, mora biti v konkretizaciji tega znaka navedena množina, da lahko govorimo, da so izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. oprostilo obtožbe iz razlogov po 1. točki 358. člena ZKP, da je poskusil storiti kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po drugem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP kot tudi potrebne izdatke obdolženca in izdatke ter nagrado zagovornika naložilo v breme proračuna.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje je vložila pritožbo okrajna državna tožilka iz razlogov po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 372. členom ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s členom 373 ZKP zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da očitek dogovora le z enim udeležencem dražbe ne predstavlja izvršitvene oblike očitanega kaznivega dejanja, saj takšen dogovor ne more pripeljati do prepovedane posledice, to je izigranja upnikov, v kolikor so na dražbi še drugi udeleženci, s katerimi ni bilo dogovarjanja. Ker so na dražbo 22. 5. 2015 poleg obdolženega pristopili še trije udeleženci (dražitelji), obdolženemu pa se očita poskus dogovora le z enim od treh dražiteljev, takšen očitek ne predstavlja vseh elementov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 216. člena KZ-1, to je "dogovora z udeleženci dražbe".

5. Pritožnica v svoji pritožbi navaja, da je obdolženi že dal ponudbo udeleženki dražbe in torej začel izvrševati zakonski znak dogovarjanja z udeleženci dražbe. Naziranje sodišča prve stopnje, da očitek dogovora zgolj z enim izmed udeležencev ne predstavlja izvršilne oblike kaznivega dejanja, saj ta ne more pripeljati do prepovedane posledice, saj so bili na dražbi še ostali udeleženci, s katerimi obdolženi ni sklenil dogovora in so od njega neodvisni, pa po mnenju tožilstva v konkretni zadevi ni pravilen. Navaja, da je obdolženi udeleženki dražbe ponudil plačilo določenega zneska za odstop od dražbe, v opisu dejanja pa je zatrjevan in podprt z dokazi obdolženčev namen, da v posledici izigra upnike sicer tako, dana ponudba obdolženca B. B. ne bi bila logična in ne bi imela nobenega smisla. Dejstvo, da obdolžencu ni uspelo skleniti dogovora z B. B. in ker ni uspelo tega dogovora skleniti z njo, ki je imela največji interes za nepremičnino, niti ni imel razloga, da bi sklepal tak dogovor še z preostalimi udeleženci, bi morebiti lahko štelo kot prostovoljni odstop. Sicer se pritožnica strinja z zaključki sodišča, da obdolženčev dogovor z B. B. kot eno od udeleženk dražbe ne bi pripeljal do prepovedane posledice, saj so bili navzoči še drugi udeleženci dražbe, vendar pa ni izključeno, da ne bi v nadaljevanju obdolženega enakega dogovora sklenil s preostalimi udeleženci dražbe ali pa je morebiti tak dogovor, s katerim od udeležencev dražbe že sklenil. Okoliščina, da se obdolžencu ne očita poskus dogovora tudi s preostalimi udeleženci dražbe in da obdolženi na licitaciji na koncu niti ni ponudil največ, pa sodišče zmotno interpretira kot okoliščino, ki negira storitev kaznivega dejanja. Gre namreč za okoliščine, zaradi katerih ni mogoče obdolženemu očitati, da je kaznivo dejanje dokončal. Tudi če se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da obdolženi tudi v primeru uspešnega dogovora z B. B. ne bi mogel uresničiti prepovedane posledice, pa bi v tem primeru šlo lahko morebiti za neprimeren poskus. Tudi tak neprimeren poskus pa je skladno s 34. členom KZ-1 kazniv.

6. Takšne navedbe pritožnice so nesprejemljive. Sodišče namreč lahko sodi le v okviru očitkov obtožbe in to na podlagi izvedenih dokazov. Zato špekulacije pritožnice kaj bi bilo, če bi obdolženi uspel skleniti dogovor z B. B. in ali je ta mogoče sklenil dogovor tudi z drugimi udeleženci, pritožbeno sodišče ne sprejema, saj gre le za špekulacije. Očitek obtoženemu pa je le dogovor z B. B., ne pa z ostali udeleženci dražbe, kar pomeni, da očitek ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja kot ga predpisuje drugi odstavek 216. člena KZ-1. Manjka namreč bistveni element, to je dogovor z dražitelji (udeleženci) dražbe. Ker manjka bistveni element očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da očitano dejanje obdolžencu ne pomeni kaznivega dejanja in je zato ravnalo pravilno, ko je obdolženca oprostilo očitkov obtožbe in stroške kot tudi potrebne izdatke obdolženca in njegovega zagovornika ter nagrado zagovornika naložilo v breme proračuna.

Datum zadnje spremembe:

19.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 9019/2019
• VSM Sodba IV Kp 4488/2018
• VSL Sklep II Kp 56048/2019