<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 47050/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VII.KP.47050.2014
Evidenčna številka:VSL00006811
Datum odločbe:21.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Silvana Vrebac Arifin
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:razpolaganje s stvarjo - lastninska pravica - samovoljnost

Jedro

Obdolženec kot lastninski upravičenec je bil upravičen prevzeti dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom, vendar bi moral to storiti po pravni poti, ne pa, da je poslovni prostor izpraznil in zasebni tožilki onemogočil uporabo le-tega.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan plačati potrebne izdatke zasebne tožilke, nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev ter sodno takso v višini 360,00 EUR kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kamniku obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obdolženi dolžan na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke zasebne tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, podredno, da sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo je odgovorila zasebna tožilka po svojih pooblaščencih s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in obdolžencu naloži v plačilo priglašene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in navedlo prepričljive razloge za svojo odločitev.

6. Pritožniki zatrjujejo, da je bil obdolženi ves čas kazenskega postopka edini in izključni lastnik nepremičnine na naslovu B., kar izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska. Na osnovi tega ima vse pravice, ki izhajajo iz nepremičnine. Pritožnik tudi navaja, da je zasebna tožilka vložila tožbo na ugotovitev skupnega premoženja na tem poslovnem prostoru, vendar je bila njena tožba zavržena in bi posledično sodišče prve stopnje moralo dobiti občutek, da zasebna tožilka ni bila solastnica predmetne nepremičnine. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju pritožnika ne more pritrditi. Kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1 stori tisti, kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. Storilec lahko stori to dejanje le naklepno, pri čemer ima v zavesti, da jemlje svojo resnično ali domnevno pravico. Kaznivo dejanje je podano takrat, ko storile resnično ali domnevno pravico samovoljno vzame, torej ne po redni poti npr. preko sodišča. V ravnanju storilca je podana protipravnost, ker predpisi urejanje pravice v konkretnem primeru določajo drugače (tako Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 783). Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožniku, da je lastnik predmetne nepremičnine in da je po določbi 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) lastninska pravica pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Vendar pa je potrebno ugotoviti, da je obdolženi s tem, ko je iz poslovnega prostora, ki ga je uporabljala zasebna tožilka, odnesel premične stvari, zamenjal ključavnico in odstranil tablo družbe, zasebni tožilki onemogočil razpolaganje s to stvarjo in poslovni prostor prevzel v neposredno posest. Zasebna tožilka v predmetnem času sicer res ni imela pravnega naslova uporabe predmetnega poslovnega prostora, vendar pa je poslovni prostor v predhodnem obdobju nedvomno uporabljala s soglasjem obdolženca kot lastnika predmetnega poslovnega prostora. Obdolženi je bil kot lastninski upravičenec oziroma kot lastnik poslovnega prostora upravičen prevzeti celotno dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom, vendar pa bi to moral storiti na drug način. Postopanje obdolženca, ko je ponoči izpraznil poslovni prostor, odnesel premične stvari zasebne tožilke, zamenjal ključavnico in odstranil tablo, ni bilo pravilno, saj bi moral, v kolikor je hotel, da zasebna tožilka poslovni prostor izprazni, to storiti po pravni poti, na primer z vložitvijo ustrezne tožbe na izpraznitev poslovnega prostora, česar pa obdolženi ni storil. Bistvo kaznivega dejanja samovoljnosti po 313. členu KZ je v storilčevem samovoljnem jemanju njegove pravice, to je pravice, za katero v dobri veri misli, da mu pripada. Protipravnost, ki je splošna sestavina slehernega kaznivega dejanja je v zakonskem opisu kaznivega dejanja določno izražena z inkriminacijo storilčevega jemanja njegove pravice na način, ki je v nasprotju s prepovedmi in zapovedmi iz pozitivnega prava, torej samovoljen. Zakon ne določa načina izvršitve kaznivega dejanja, način in sredstva jemanja lastne ali domnevne pravice so lahko različni. Kaznivo dejanje je dokončano z odvzemom pravice, torej takrat, ko je storilec z izvršitvijo dejanja prišel v položaj, ko lahko pravico uporablja. Psihičen odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 305/2004 z dne 15. 9. 2005). Obdolženi je, ne da bi zoper zasebno tožilko sprožil ustrezni sodni postopek zaradi izpraznitve poslovnega prostora, le-tega izpraznil sam, ponoči, brez vednosti zasebne tožilke, zamenjal ključavnico in ji na tak način onemogočil uporabo poslovnega prostora, ki ga je do tedaj uporabljala. Brezuspešno pritožnik zatrjuje, da je o tem obvestil zasebno tožilko in ji dostavil tudi ključ, saj kot izhaja iz izpovedbe zasebne tožilke, ključ ni bil ustrezen in v poslovni prostor ni mogla vstopiti. Navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in o tem navedlo prepričljive razloge, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Ravnanje obdolženca, ki trdi, da zasebni tožilki ni vzel niti lastninske pravice niti ni posegel v njeno lastninsko pravico, ker je bila obveščena o zamenjavi ključavnice in izpraznitvi poslovnega prostora, do te faze še ni bilo protipravno. Pričakovano ravnanje obdolženca, če zasebna tožilka ne bi ravnala v skladu z njegovimi zahtevami, bi bilo urejanje tega po pravni poti. Njegovo nadaljnje postopanje, ko je zamenjal ključavnico, izpraznil poslovni prostor in odstranil tablo pa predstavlja izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1.

7. Pritožnik zatrjuje, da zasebna tožilka ni upravičena tožilka, saj se vse kršitve nanašajo na družbo C. d.o.o. in ne na zasebno tožilko. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je navedene poslovne prostore uporablja družba C. d.o.o., v njenem imenu pa zasebna tožilka, ki je bila edina lastnica te družbe in tudi edina zakonita zastopnica. Navedeno izhaja tako iz izpovedbe zasebne tožilke kot tudi iz izpisa iz sodnega registra za družbo C. d.o.o. Logično je, da je poslovne prostore kot fizična oseba v imenu družbe C. d.o.o. uporabljala zasebna tožilka, zato zatrjevana kršitev ni podana.

8. Pritožnik zatrjuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določil kazenskega postopka, ker sodba nima razlogov o posameznih ravnanjih, ki naj bi jih obdolženi storil, torej vstop v poslovni prostor- zobozdravstveno ordinacijo, ki ga je družba C. d.o.o. uporabljala brez pravnega naslova, lastnik prostora pa je bil obdolženi; zamenjavi ključavnice, o kateri je uporabnico obvestil, namestitvi video nadzora, odstranitvi table družbe in vložitvi predloga za izbris podjetja. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedlo določne razloge o tem, zakaj je obdolženemu kaznivo dejanje v celoti dokazano kakor tudi krivda zanj (stran 15 do 20 izpodbijane sodbe). Večkrat je bilo že tekom te odločbe pritožniku pojasnjeno, da ni nobenega dvoma, da ima na predmetni nepremičnini lastninsko pravico. Pritrditi je tudi pritožniku, da je družba C. d.o.o. poslovni prostor uporabljala brez ustreznega pravnega naslova. Pravilen pa je zaključek izpodbijane sodbe, da je obdolženi s tem, ko je izpraznil poslovni prostor, zamenjal ključavnico, odnesel stvari, odstranil tablo podjetja, ne da bi to storil na podlagi ustrezne sodne odločbe, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in obrazložilo obdolženčev subjektivni odnos do dejanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenec, kar zadeva jemanja pravice, ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa. Obdolženi je namreč ključavnico zamenjal ponoči, takrat tudi izpraznil poslovni prostor in sicer, ko je ordinacijo zapustila Č. Č. S takšnim ravnanjem pa je samovoljno preprečil uporabo poslovnega prostora zasebni tožilki.

9. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obtoženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Zato je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne okoliščine, jih pravilno ovrednotilo ter obtožencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

10. Ob ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob tem, da v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

11. Zagovornik obdolženca s pritožbo ni uspel, zato je obdolženi v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati potrebne izdatke zasebne tožilke, nagrado in potrebne izdatke njenih pooblaščencev ter sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa se odmeri na 360,00 EUR, kar temelji na tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Obdolženi je zaposlen, prejema plačo v višini 800,00 EUR, je lastnik nepremičnin, zato s plačilom stroškov kazenskega postopka ne bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 310, 310/1
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 37

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MjI0