<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 43079/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VII.KP.43079.2015
Evidenčna številka:VSL00006498
Datum odločbe:30.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Vera Vatovec (preds.), Silvana Vrebac Arifin (poroč.), Mitja Šinkovec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:goljufija - osebni stečaj - stečajni postopek - višina škode - stečajna masa - oškodovanje stečajnih upnikov - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - oškodovanje tujih pravic - kriva izpovedba

Jedro

Z osebnim stečajem je upnikom s prijavo terjatev v tem postopku le olajšana možnost, da pridejo vsaj do delnega poplačila, vendar pa neizpolnitev te možnosti, tudi če zaradi lažnih navedb oziroma prikrivanj dejanskih okoliščin s strani obdolženca, ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov goljufije, saj dolg obstaja že od prej.

Izrek

Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je B. d.d., C. d.d., Č. d.d. (sedaj D. d.d.), Republiko Slovenijo, E. d.o.o., F. d.d. (sedaj D. d.d.), G. d.o.o., H. H., I. d.o.o. in J. d.d. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Glede stroškov tega dela kazenskega postopka je na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da le-ti iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu, bremenijo proračun. Pod točko II izreka pa je zoper obdolženega A. A. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Glede stroškov zavrnilnega dela kazenskega postopka pa je odločilo, da le-ti iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika v tem delu, bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

2. Zoper oprostilni del sodbe se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Obdolženčev zagovornik je na pritožbo državnega tožilca odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da pritožnik utemeljeno ne sprejema ocene prvostopenjskega sodišča, da v opisu dejanja škoda kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja goljufije, ni v zadostni meri konkretizirana, ker da oškodovanci niso konkretno, poimensko navedeni, prav tako pa tudi ni navedena višina konkretne škode, ki je vsakemu oškodovancu nastala na njegovem premoženju. Drži, da v dejstvenem opisu oškodovanci niso poimensko navedeni, vendar so le-ti z navedbo, da je obdolženi z opisanim ravnanjem oškodoval upnike stečajne mase, pri čemer je v uvodnem delu opisa dejanja navedeno, da gre za stečaj, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St .../2009, določljivi. Že sam vpogled v navedeno stečajno zadevo namreč omogoča njihovo identifikacijo. Glede na določbo 359. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa vrstni red plačila terjatev iz splošne razdelitvene mase, pa je tudi višina konkretne škode, ki je vsakemu oškodovancu - stečajnemu upniku nastala na njegovem premoženju, kljub v dejstvenem opisu navedbi le skupnega zneska, za katerega so bili upniki stečajne mase oškodovani, določljiva.

6. Pritrditi pa je razlogovanju prvostopenjskega sodišča, da glede na opis dejanja, z očitanim lažnim lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin s strani obdolženca v postopku osebnega stečaja in posledično neplačanimi terjatvami upnikom, tem ni mogla nastati škoda. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, gre v konkretni zadevi za fazo izpolnitve dolgov s strani obdolženca, v kateri si obdolženi ne more pridobiti nobene premoženjske koristi, niti za drugo stran oz. upnike ne nastane nobena škoda, saj je do tega prišlo že ob nastanku terjatev oz. dolgov. Z osebnim stečajem je namreč upnikom s prijavo terjatev v tem postopku le olajšana možnost, da pridejo vsaj do delnega poplačila, vendar pa neizpolnitev te možnosti, tudi če zaradi lažnih navedb oz. prikrivanj dejanskih okoliščin s strani obdolženca, povrniti dolg, ki že od prej obstaja, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni izpolnitve zakonskih znakov goljufije. V tem kontekstu sodišče prve stopnje v nadaljevanju še pravilno izpostavlja, da je obdolženi v konkretnem primeru s prijavo osebnega stečaja le ustvaril možnost plačevanja upnikom po enakih (glede na že omenjeno določbo 359. člena ZFPPIPP pravilno sorazmernih) delih njihove terjatve iz preteklosti tako, da mu ni mogoče očitati goljufivega ravnanja, ki bi se odražalo v zmanjšanju premoženja oškodovancev in tudi ne goljufivega namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča pa ne more omajati pritožbeno navajanje, da je kazenskopravna relevantna škoda v konkretnem primeru zmanjšanje poplačila dolga, ne pa dolg kot tak, ki je civilnopravne narave in je nastal kot posledica pravno poslovnih razmerij obdolženca oz. njegovih pravnih prednikov še pred protipravnim ravnanjem obdolženca, ki je predmet očitkov iz obtožnega akta. Pritožnik namreč spregleda dejstvo, da stečajni upniki, v kolikor dolžniku v postopku osebnega stečaja ni odobren odpust obveznosti, s svojimi terjatvami še vedno razpolagajo in jih lahko uveljavljalo v izvršbi, saj s priznanimi neplačanimi terjatvami v pravnomočnem sklepu o končanju osebnega stečaja po 382. in 396. členu ZFPPIPP pridobijo izvršilni naslov in dolgovi stečajnega dolžnika še vedno obstajajo. To pa pomeni, da oškodovancem z očitanim ravnanjem obdolženca v postopku osebnega stečaja ni nastala škoda, niti obdolžencu kakšna premoženjska korist v smislu kaznivega dejanja goljufije. Glede na vse navedeno je torej pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije.

7. V prid zgoraj navedenemu razlogovanju govori tudi dejstvo, da je zakonodajalec sankcioniral nepošteno ravnanje dolžnika v fazi izpolnitve dolga z drugim odstavkom 223. člena KZ-1. Po tej določbi se z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta kaznuje, kdor, zato, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo (osebni stečaj oz. stečaj je oblika generalne izvršbe), poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja (to naj bi počel ves čas trajanja stečajnega postopka od 10. 6. 2009 do 11. 4. 2013) in s tem upnika oškoduje. V konkretni zadevi je šlo prav za tako situacijo, saj se obdolžencu očita, da je prikril oz. skril del svojega premoženja, to pa je redne mesečne dohodke, ki jih je prejemal s strani družbe K. d.o.o., na transakcijski račun tretje neznane osebe in s tem v višini teh dohodkov, zmanjšanih za minimalno neto plačo, oškodoval upnike stečajne mase. Upoštevaje, da sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja s strani državnega tožilca, temveč le na opis dejanja, pa pritožbeno sodišče pripominja, da se pregon za navedeno kaznivo dejanje po drugem odstavku 223. člena KZ-1 začne na predlog, ki ga pa oškodovanci, stečajni upniki v konkretni zadevi niso podali.

8. Pritožbenemu razmišljanju, da nenazadnje obdolžencu očitano ravnanje izpolnjuje tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1, sodišče druge stopnje ne more pritrditi. Pritožnik namreč spregleda, da je obdolženec zatrjevano lažno navedbo, da nima nobenega premoženja, podal še pred uvedbo stečajnega postopka oz. preden je bil izdan sklep o začetku stečajnega postopka in to sicer notarsko overjeno, vendar v pisni obliki. S tem pa v obdolženčevem ravnanju niso podani zakonski znaki krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1, ki določa, da se z zaporom do treh let kaznuje stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku. Kaznivo dejanje krive izpovedbe po navedenem drugem odstavku 284. člena KZ-1 je torej podano le tedaj, ko so navedene stranke bodisi v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku, zaslišane kot priče, kar pa ni situacija oz. očitek v konkretni zadevi.

9. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ob ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1, 223, 223/2, 284, 284/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 359, 382, 396

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MjE5