<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 21703/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VII.KP.21703.2013
Evidenčna številka:VSL00005882
Datum odločbe:23.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Mitja Šinkovec (preds.), Vera Vatovec (poroč.), Milena Jazbec Lamut
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev temeljnih pravic delavcev - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prepovedana posledica - pokojninsko in invalidsko zavarovanje - izračun pokojninske osnove - dokazna ocena - direktni naklep - pravice iz socialnega varstva - obvezni prispevki za socialno varnost - objektivna nezmožnost

Jedro

Opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je dovolj konkretiziran takrat, ko je iz izreka sodbe razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju in v kakšni skupni višini niso bili plačani prispevki za socialno varnost.

Nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti.

Obdolženca objektivno nista bila zmožna plačati prispevkov, zato je izključena njuna krivda (direktni naklep) za kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se

obdolženega A. A., ...,

in

obdolženo B. B., ...,

na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da kot direktorja družbe Y d.o.o. zavestno nista ravnala po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in tako 35 zaposlenih delavcev prikrajšala za pravico, ki jim pripada, pri tem pa je dejanje imelo za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, s tem,

da v času od februarja 2010 pa do decembra 2010 v Ljubljani v nasprotju z 42. členom v zvezi s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDR), 2. in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPSV) ter 2. odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDavP-2) ob izplačilu neto plač delavcem C. C. , Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P., R. R., S. S , Š. Š., T. T., U. U., V. V., Z. Z., Ž. Ž., A. B., A. C., A. Č., A. D., A. E., C. Č., D. E., F. G., H. I., J. K., L. M. in N. O., ki so bili zaposleni v zgoraj navedeni družbi, nista poskrbela za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost - prispevkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in za primer brezposelnosti iz njihovih bruto plač, in sicer za čas od 26. 2. 2010 do 13. 12. 2010 v skupnem znesku 196.705,62 EUR, z neplačilom obračunanih z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) predpisanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje v nasprotju z 222., 223. in 229. členom v zvezi s 4. in 7. členom ZPIZ-1 v zvezi s 3. in 16. členom ZPSV in 2. odstavkom 352. člena ZDavP-2 pa sta navedene delavce prikrajšala za pravico, da bi se jim plača v zgoraj navedenem obdobju na podlagi 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 upoštevala v izračun pokojninske osnove oziroma so delavci to pravico izgubili,

s čimer naj bi storila vsak kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva, da sta storila vsak "po eno" kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1, ter obema izreklo kazen desetih mesecev zapora. Obdolženca sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili:

- obdolženi A. A. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je zaprosil za "razmislek glede obsodbe", predvsem pa za oprostitev soobdolženke;

- obdolžena B. B. smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s predlogom, da sodišče druge stopnje ob izkazanem razumevanju ponovno preuči njene navedbe;

- zagovornik obdolženega A. A., odvetnik P. R., iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo "razveljavi" (spremeni) tako, da obdolženca oprosti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- odvetnik S. Š. je kot zagovornik obdolžene B. B. vložil dve identični pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi "napačno" ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava, pri čemer je pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje "razveljavi" in zoper obdolženo izda oprostilno sodbo, ji podrejeno izreče nižjo kazen, kolikor bi zadevo vrnilo v ponovno sojenje, pa naj jo dodeli drugemu sodniku.

3. Pritožbe so utemeljene.

4. Neutemeljena je pritožbena kritika, da je opis kaznivih dejanj v krivdoreku izpodbijane sodbe pomanjkljiv oziroma nesubstanciran, s čimer zagovornik obdolženca nakazuje na kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. V judikaturi precedenčnega sodišča (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015) je osvojeno razlogovanje, da je opis kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 perfekten, torej dovolj konkretiziran takrat, kolikor je iz opisa natančno razvidno, katerim delavcem, v katerem obdobju ter v kakšni skupni višini niso bili plačani predpisani prispevki za socialno varnost. Vse navedeno opis dejanj v krivdoreku izpodbijane sodbe vsebuje, vključno z navedbami, za katere prispevke gre. Dodatna razčlemba posameznih neplačanih prispevkov za konkretnega delavca v opis dejanja ne sodi, saj bi šlo za nepotrebno obremenjevanje, ki v ničemer ne vpliva na izvrševanje obrambe obdolženih oziroma na konstrukcijo njunih obramb, v katerih neplačevanje predmetnih prispevkov tako ali tako priznavata. Tudi sicer pa omenjena natančna razčlenitev prispevkov izhaja iz dokumentacije DURS (odločba z dne 30. 6. 2011), ki se nahaja v spisu in je bila prebrana v dokaznem postopku (tč. 3, 9 izpodbijane sodbe), pri izdelavi mnenja pa je relevantne ugotovitve inšpekcijskega nadzora v družbah X d.o.o. ter Y d.o.o. upošteval tudi izvedenec davčno-finančne stroke.

5. Sklicujoč na ustaljeno sodno prakso se je že sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno opredelilo, da pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 nastanku prepovedane posledice ustreza že dejstvo neplačila predpisanih prispevkov, s čimer je že poseženo v pravice delavcev do socialne varnosti, posledično pa ni treba ugotavljati "dejanskega" prikrajšanja, ki bi se kazalo v konkretnih izračunih pokojninskih osnov pri vsakem delavcu oziroma v ugotavljanju dejanskih posledic v optiki prikrajšanja pravic pri starševskem varstvu ali zavarovanju za primer brezposlenosti. Naziranje, kot ga ponuja obdolženčev zagovornik, predstavlja v sodni praksi že poenoteno zavrnjeno stališče, po katerem bi lahko delodajalec pravzaprav izvrševal predmetno kaznivo dejanje več let, celo desetletij, vendar še vedno ne bi bilo govora o dokončanju kaznivega dejanja, kolikor ne bi bila delavcu (seveda šele pri upokojitvi) odmerjena nižja pokojnina, kot bi mu šla, če bi bili prispevki plačani (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 22840/2011-52 z dne 20. 9. 2012), oziroma "izvedbeno" prikrajšane druge pravice socialne varnosti. V konkretnem primeru so oškodovanci nedvomno izgubili pravico, da bi se jim plača v kritičnem obdobju upoštevala v izračunih pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1), kar je vsebovano v izreku izpodbijane sodbe, po vsem obrazloženem pa odsotnost konkretizacije drugih posledic ne pomeni, da opis kaznivih dejanj ne vsebuje potrebnih zakonskih znakov. Brezpredmetna so zato pritožbena špekuliranja, kako naj bi ZPIZ obračunal (nekoč v prihodnosti) pokojninske osnove za oškodovance. V zakonodaji ni določbe, ki bi predpisovala, da zavod obračunava pokojninsko osnovo od minimalne plače. Kadar prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za delavca v delovnem razmerju niso plačani, za to obdobje nima temelja, na podlagi katerega se izračuna pokojninska osnova, od katere se odmerijo pravice iz tega zavarovanja, drugačne navedbe pritožbe pa niso utemeljene.

6. Po preizkusu izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva v okviru nadaljnjih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pritožniki utemeljeno zavzemajo za oprostitev obdolženih. Ob kritičnem upoštevanju vseh okoliščin primera ter izsledkov izvedenega dokaznega postopka po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, obdolženima očitati, da sta ravnala z direktnim naklepom delavce prikrajšati za pravice, ki izvirajo iz plačanih prispevkov za socialno varnost. Ob pravilnem vrednotenju ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev ni podlage za dokazni zaključek, da sta obdolženca objektivno razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo delavcev, toda tega naklepoma nista storila. Ne gre namreč za predmetno kaznivo dejanje, kadar je neplačilo posledica nezakrivljenega slabega finančnega položaja družbe, ki je zavezana plačilu prispevkov, ali drugih objektivnih okoliščin zadeve. Prav imajo pritožniki, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi spregledalo oziroma zmotno dokazno ocenilo številne, za obdolženca tehtne razbremenjujoče okoliščine.

7. Nedvomno drži, da je podjetje X d.o.o. že v letu 2009 izkazovalo skoraj 2 milijona EUR negativnega kapitala, izguba pa se je v sledečih letih le še povečevala. Sama obdolženca sta v zagovorih priznala, da je sicer prej uspešna, vendar izvozno naravnana družba, zašla v težave že leta 2007, kar je bilo pogojeno z vznikom svetovne gospodarske krize. Nobenega dvoma tudi ni, da sta se obdolženca kot vodstveni kader podjetja takrat odločila za prisilno poravnavo, kar jima je med drugim priporočilo svetovalno podjetje Q. Po insolvenčnem pravu je prisilna poravnava mehanizem, ki se ga podjetja v težavah poslužujejo z namenom izogniti se stečajnemu postopku. Gre torej za institut, ki v svoji esenci vsebuje optimistični pogled na bodoče poslovanje podjetja, čemur je pritrdila tudi banka ..., ki je svoje terjatve do X zaprla s t. i. konverzijo terjatev v lastniški kapital ter postala (so)lastnica družbe, česar ne bi storila, kolikor ne bi zaznavala potencialov oziroma utemeljenega pričakovanja, da bo podjetje krizo uspešno prestalo. Nadalje je bil v celoti potrjen zagovor obdolžencev, da je podjetje že v letu 2009, potem ko jima je bil sprva izplačan kratkoročni premostitveni kredit, zaprosilo za državno pomoč v vrednosti nekaj več kot milijona EUR, ki je bila tudi odobrena. Obravnavano financiranje je bilo namenjeno podjetjem, katerih bilančna izguba je presegala polovico osnovnega kapitala, vendar je priča T. U. z Ministrstva ... izpovedal, da je odločitev o odobritvi pomoči za prestrukturiranje X sprejela skupina finančnih strokovnjakov, ki so prav tako ocenili, da gre pri X za enega tistih podjetij, ki bi se s prestrukturiranjem lahko izogniti stečaju. Na tem mestu pritožbeno sodišče poudarja, da je bil eden od pogojev za odobritev državne pomoči dokapitalizacija družbe iz lastnih sredstev, ki sta jih zagotovila prav obdolženca, vključno s številnimi premičnimi in nepremičnimi zavarovanji, tudi hipoteko na stanovanju obdolženkinih staršev. Poleg okoliščine, da sta obdolženca s ciljem reševanja podjetja torej posegla ne le v osebno, temveč tudi v premoženje roditeljev, ni mogoče spregledati niti dejstva, ki izhaja iz spisovne dokumentacije, da je bil eden od pogojev za dodelitev subvencije prav ohranitev (natančneje 32) delovnih mest. Naziranje izvedenca davčno-finančne stroke, ki mu nekritično sledi tudi sodišče prve stopnje, češ da je bila edina rešitev za podjetje takojšnji stečaj oziroma odpuščanje delavcev, je v luči nanizanih dejstev povsem neživljenjsko. Toliko bolj iz razloga, ker do 18-mesečnega zamika pred končnim prejemom državne pomoči ni prišlo zaradi okoliščin na strani obdolžencev, pač pa (kot je izpovedal T. U.) zavoljo bržkone koruptivnega ravnanja pri preskakovanju vrstnega reda izplačevanja na strani ministrstva oziroma vlade. Listine v spisu prav tako potrjujejo zagovora obdolžencev, da sta se ves čas vztrajno zanimala, zakaj pomoč kljub odobritvi (še) ni bila izplačana, ter pozivala k izplačilu. Enako mero iniciativnosti sta obdolženca izkazala tudi v stikih z davčnim organom, pri čemer je kot pomenljivo izpostaviti, da je davčna uprava sprva res dopuščala odložitev ali obročno plačilo prispevkov za socialno varnost, tudi v primeru X (priča V. Z.), s čimer je v razmerju do podjetij v težavah prav tako pošiljala motivacijsko sporočilo, naj vendarle poskušajo sanirati svoje poslovanje, ne pa že ob prvih znakih nelikvidnosti delovati v smereh zmanjševanja delovne sile ali celo insolvenčnih postopkov. Davčni upravi seveda ni mogoče očitati, da v posledici sprejetih evropskih direktiv ni utemeljeno prenehala s tovrstno prakso, nedvomno pa je takšen preobrat (tudi) za obdolženca predstavljal svojevrstno presenečenje in položaj (sicer nenamerne) zavedenosti. Ne le, da v dokaznem postopku ni bil z ničemer ovržen njun zagovor, da so bili vsi oškodovani delavci ves čas seznanjeni z dejstvom, da nimajo plačanih prispevkov za socialno varnost, obdolženca prispevkov nista plačevala niti zase. Sicer drži, da gre pri socialni varnosti za t. i. nerazpoložljivo (nedisponibilno) kazenskopravno varovano dobrino, oškodovanci pa v poseg vanjo ne morejo veljavno privoliti (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016). Kljub temu pa ravnanje obdolženih, tj. transparentno do oškodovancev ter v enaki meri škodljivo za njiju sama, ne ustreza tipičnim izvršitvenim oblikam očitanega kaznivega dejanja, kar vnaša le še dodatne dvome v utemeljenost obtožbe.

8. Kot kažejo podatki spisa, je bila državna pomoč podjetju X naposled izplačana šele v letu 2011, pri čemer od nje ni ostalo prav nič likvidnostnih sredstev, saj je polovico odobrene pomoči zadržala država zaradi poplačila predhodnega kratkoročnega kredita in obresti, preostanek pa je bil izplačan banki ... kot upnici. Z obsežno korespondenco, ki se nahaja v spisu, je bil potrjen zagovor obdolžencev, da je bilo izplačilo pomoči v obdobju 2009 - 2011 s strani uradnikov ministrstva obljubljano praktično iz tedna v teden. Kot življenjsko razumljiva se zato pokaže poslovna poteza obdolžencev, da v vmesnem (obljubljeno kar najkrajšem) času ohranjata poslovanje podjetja preko pogodbenega razmerja s finančno-svetovalno družbo W. Prav tako razumljiva ter v dani situaciji logična je odločitev, da se ustanovi hčerinska družba Y d.o.o., saj se financiranje, ki se izvaja s plačilnim prometom, že po naravi stvari ne more uresničevati preko družbe z blokiranimi transakcijskimi računi (kot v primeru X d.o.o.). Ali je šlo pri ustanavljanju Y za "prisilo" s strani deležnikov W ali za (pojmovno prav tako vsiljeno) poslovno odločitev obdolženih, ni ključnega pomena. Nedvomno pa analitično-sintezna presoja vseh okoliščin zadeve ne omogoča nekritične pritrditve izsledkom davčnega inšpekcijskega nadzora, da so bili Y ustanovljeni prav z namenom izognitve plačilu davkov in prispevkov za oškodovane delavce, ki so v okoliščinah financiranja s strani W dejansko opravljali delo v družbi Y ter pri tem, kar pri dokaznem vrednotenju niti zdaleč ni zanemarljivo, v kritičnem obdobju ves čas prejemali neto plače. Ali bi pravočasno izplačana državna pomoč rešila X ali ne, za to kazensko zadevo ni bistveno, gotovo pa drži zagovor obdolženih, da v primeru plačila ne bi bilo poslovne potrebe za sodelovanje z W, ki je v končni posledici tako X kot Y le še dodatno finančno izžela. Poslovna dokumentacija v spisu, ki ureja razmerje t. i. factoringa, izkazuje dejstva, da je W terjatve odkupovala z velikimi popusti, za premostitveno financiranje do zapadlosti terjatev je X zaračunavala izredno visoke obresti, poleg navedenega pa tudi provizije za tveganje. Kot še bolj odločilno pa ni mogoče sprejeti razlogovanja sodišča prve stopnje, da sta bila v opisanih razmerah še vedno obdolženca tista, ki sta samostojno in suvereno odločala o tem, za kaj bosta porabila finančna sredstva, nakazana s strani W. Soglašati je s pritožbami, da izpodbijana sodba ne ponudi prepričljivih razlogov, zakaj ocenjuje izpovedbi prič Ž. X. ter Y. W., ki očitno skušata minimalizirati vpliv W na poslovanje X, z obdolžencema pa sta se razšla v situaciji skoraj 3-milijonskega dolga, kot verodostojni. Že "posrednik" Q. P. je med zaslišanjem nakazoval, da je o plačilih odločal Ž. X. kot direktor W, obstajali pa so nekakšni seznami s prioritetnimi izplačili, pri čemer je bila za vsako plačilo, tudi za plače, potrebna odobritev W (priča Y. W.). Iz korespondence v spisu (npr. priloga B130) je prav tako razvidno sporočilo, da "ves plačilni promet za vaše podjetje opravlja W". V nasprotju z naziranjem sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče glede na izid dokaznega postopka ne more odreči resnicoljubnosti zagovoroma obdolžencev, da v takšnih okoliščinah objektivno nista bila v položaju samostojno odločati o nobenem izplačilu, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Na stopnji prepričanja oziroma gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo, ni izpodbit zagovor, da so bili pod diktatom W selektivno poplačani tisti dobavitelji oziroma partnerji, ki jih je financer označil za poslovno ali strateško pomembne, kar pa ne pomeni, da sta obdolženca razpolagala s prostimi sredstvi, ki sta jih potrošila v različne namene, in ne za plačilo prispevkov. Nesprejemljivo je razlogovanje izpodbijane sodbe, da bi lahko obdolžena kadar koli prekinila sodelovanje z W. Ta poslovna odločitev, ki je teoretično sicer možna, bi življenjsko pomenila opustitev nadaljnjega premostitvenega financiranja ter s tem vsakršne možnosti za obstanek podjetja do prejema odobrene pomoči.

9. Ne le, da po presoji pritožbenega sodišča obdolženca nista bila objektivno zmožna plačati prispevkov za socialno varnost, s čimer je izključena njuna krivda za predmetno kaznivo dejanje, dokazni zaključki izpodbijane sodbe nanju naslavljajo logično nevzdržen očitek, po katerem bi morala odstopiti od reševanja podjetja v težavah (po mnenju izvedenca že v letu 2009), ne oziraje se na to, da so jima pravzaprav vsi relevantni deležniki (Q, banka, DURS, ministrstvo, navsezadnje tudi W) svetovali nadaljevanje poslovanja. V procesu (končno neuspešne) sanacije so prispevki iz pojasnjenih razlogov sicer res ostali neplačani, vendar gre po zaključku sodišča druge stopnje, s čimer je pritrditi sržu pritožbenih navedb, za objektivno posledico poskusa reševanja podjetja, ne pa za subjektivno obarvano odločitev obdolžencev, vsebovano v njunem direktnem naklepu, ki se zahteva za očitano kaznivo dejanje. Prav imajo pritožniki, da morebiti neugodne ali napačne poslovne odločitve še ne konstruirajo kazenske odgovornosti, zlasti pa to velja ob zavzemanju za dobrobit družbe, v končni instanci tam zaposlenih delavcev.

10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, za pravilno ugotovitev pa ni bilo potrebno izvajanje drugih ali ponovitev že izvedenih dokazov, temveč zgolj drugačna presoja ugotovljenih dejstev, je pritožbeno sodišče (ob ugotovitvi, da v opisu dejanj niso podani zakonski znaki drugih kaznivih dejanj) obravnavanim pritožbam ugodilo (prvi odstavek 394. člena ZKP) ter izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je oba obdolženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1.

11. Odločba o stroških kazenskega postopka, ki je posledica oprostilne sodbe, temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1, 196/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-3, 372, 372-1
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 39, 39/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzODg0