<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 31885/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:VII.KP.31885.2014
Evidenčna številka:VSL00005120
Datum odločbe:11.10.2017
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Merčun (preds.), Stanka Živič (poroč.), Milan Štrukelj
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:stvarna pristojnost sodišča - kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje razžalitve - kaznivo dejanje grožnje - pravna opredelitev dejanja - eno kaznivo dejanje - kazniva dejanja, storjena s sredstvom javnega obveščanja - sredstvo javnega obveščanja - izvršitvena ravnanja - kaznivo dejanje obrekovanja

Jedro

Obdolženec je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem SMS sporočil in elektronske pošte točno določenim naslovnikom. Šlo je torej za zasebno komunikacijo (v primeru elektronskih sporočil storjeno prek elektronskega medmrežja), pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da so bila očitana kazniva dejanja storjena s pomočjo sredstev javnega obveščanja.

Ugotovljene okoliščine poslanih SMS in elektronskih sporočil po presoji sodišča druge stopnje izražajo tako izrazito homogenost obdolženčevih ravnanj, da je potrebno kljub dejstvu, da je obdolženec z vsakim posameznim izvršitvenim ravnanjem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 oziroma razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, njegova ravnanja opredeliti kot eno kaznivo dejanje grožnje in eno kaznivo dejanje razžalitve po navedenih materialnopravnih določbah. Delitev posameznih ravnanj obdolženca na samostojna kazniva dejanja bi namreč nasprotovala vsebini konkretnega življenjskega dogodka, ko je obdolženec v časovno povezani seriji poslanih sporočil ponavljajoče se grozil zasebni tožilki oziroma jo v sporočilih žalil, pri vseh dejanjih pa ga je vodil enoten naklep ogroziti osebno varnost oziroma razžaliti zasebno tožilko, ki se je tudi uresničil v oškodovanju osebnih dobrin zasebne tožilke.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb in ugoditvi pritožbi pooblaščencev zasebne tožilke se izpodbijana sodba glede pravne opredelitve dejanj po uradni dolžnosti in v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se:

kazniva dejanja, opisana pod točko I., II. in III. izreka izpodbijane sodbe, opredelijo kot eno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, eno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in eno kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1;

ter se obdolžencu po prvem odstavku 53. člena KZ-1 določijo kazni:

- za kaznivo dejanje grožnje, opisano pod točko I. izreka, po prvem odstavku 135. člena KZ-1, kazen 4 (štiri) mesece zapora,

- za kaznivo dejanje razžalitve, opisano pod točko II. izreka, po prvem odstavku 158. člena KZ-1, kazen 3 (tri) mesece zapora, in

- za kaznivo dejanje obrekovanja, opisano pod točko III. izreka, po prvem odstavku 159. člena KZ-1, kazen 4 (štiri) mesece zapora,

nakar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

10 (deset) mesecev zapora.

II. Pritožba zagovornikov obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca A. A. spoznalo za krivega storitve 8 kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), 20 kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako izmed kaznivih dejanj grožnje določilo po 1 mesec zapora, za vsako izmed kaznivih dejanj razžalitve po 1 mesec zapora in za kaznivo dejanje obrekovanja 1 mesec zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen 1 leto in 10 mesecev zapora s preizkusno dobo 5 let. Zasebno tožilko je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 13.000,00 EUR napotilo na pravdo. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo so se pritožili:

- obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

- pooblaščenci zasebne tožilke zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagali, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nepogojno obsodbo s stroškovno posledico, ali pa jo razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Utemeljena je le pritožba pooblaščencev zasebne tožilke, sodišče druge stopnje pa je prvostopenjsko sodbo spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zagovornikov obdolženega

4. Procesnopravni ugovor obrambe, da je za odločanje v konkretni zadevi stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu, je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Po določbi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP so namreč okrožna sodišča stvarno pristojna za sojenje o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime le, če so ta storjena s sredstvom javnega obveščanja, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Značilnost sredstev javnega obveščanja je dostopnost vsebine najširši javnosti oziroma vsakemu zainteresiranemu bralcu, obdolženec pa je očitana kazniva dejanja storil s pošiljanjem SMS sporočil in elektronske pošte točno določenim naslovnikom, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da sporočila niso bila poslana javno in preko spleta v smislu, da bi bila dostopna nedoločenemu številu ljudi, niti niso bila javno objavljena. Šlo je torej za zasebno komunikacijo (v primeru elektronskih sporočil storjeno prek elektronskega medmrežja), pri kateri je krog naslovnikov ostal vnaprej določen in omejen, zato ni mogoče šteti, da so bila očitana kazniva dejanja storjena s pomočjo sredstev javnega obveščanja. Drži sicer, da so bila nekatera inkriminirana elektronska sporočila poslana širši množici naslovnikov, med drugim na generalni službeni naslov ..., vendar pa prejemnike elektronskih sporočil že pritožniki sami opredeljujejo kot "vse zaposlene v službi zasebne tožilke". S takšnimi navedbami sami določno zamejijo krog naslovnikov poslanih sporočil, z njimi pa hkrati izpodbijejo svojo nadaljnjo pritožbeno trditev, da so bila elektronska sporočila dostopna nedoločenemu številu oseb, zato z ugovorom o stvarni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča ne morejo uspeti.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo jasne, določne in prepričljive razloge o tem, da je storilec obravnavanih dejanj prav obdolženec, ki jim sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje in ob tem zavrača tudi pritožbene očitke o absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno v točkah 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe v povezavi s povzetkom izpovedbe zasebne tožilke v točki 7 obrazložitve, oprlo na ugotovitve, da je glede na način pisanja, vsebino, uporabljene besede in ponavljajoče se pravopisne napake že laiku jasno, da je vsa SMS in elektronska sporočila pisala ista oseba; da je obdolženec s sporočili uresničil, kar je zasebni tožilki napovedal že prej; da je zasebna tožilka eno izmed telefonskih številk pošiljatelja poznala kot obdolženčevo nekdanjo telefonsko številko; da elektronski naslov ...@gmail.com pripada družbi obdolženega X. d.o.o. in je to torej nedvomno njegov elektronski naslov; da ni nobena težava priti do nove telefonske številke ali dostopati do spleta preko e-pošte in da ima edino obdolženec tudi motiv za takšno pisanje, saj je zasebna tožilka po več letih proti njegovi volji prekinila njuno razmerje. Gre za okoliščine objektivne narave, ki obdolženca nedvomno povezujejo z inkriminiranimi ravnanji, dokazna presoja prvostopenjskega sodišča pa tako v nasprotju z mnenjem pritožnika ne temelji zgolj na golih navedbah zasebne tožilke, temveč predstavlja življenjsko logično analizo vseh ugotovljenih okoliščin obravnavanega primera, ki tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljujejo zaključek, da je pošiljatelj vseh inkriminiranih sporočil prav obdolženec.

6. Pritožniki dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati s trditvami, da je obdolženec odločno zanikal kaznivo dejanje in se zagovarjal, da ni lastnik nobene izmed telefonskih številk oziroma elektronskih naslovov, s katerih so bila poslana sporočila. Splošno znano je, kot pravilno pojasnjuje tudi prvostopenjsko sodišče, da je mogoče predplačniške telefonske številke pridobiti brez težav, prav tako pa je mogoče prek spleta enostavno ustvariti elektronski naslov s poljubnim poimenovanjem. Dejstvo, da v postopku ni bilo mogoče ugotoviti lastništva telefonskih številk, zato na presojo nima nobenega vpliva, prav tako tudi ne podatek, da oseba B. B. res obstaja. Pritožniki ne morejo uspeti niti s pavšalno navedbo, da obdolženec ni lastnik elektronskega naslova ...@gmail.com, saj nasprotno dokazujejo izpiski AJPES (list. št. 33 in priloga A3), ki obdolženca kot predsednika upravnega odbora in kot osebo, odgovorno za sestavljanje bilance, povezujejo z navedenim elektronskim naslovom. Glede na očitne pravopisne napake in izrazito ponavljajoč se jezikovni slog vseh inkriminiranih sporočil, pa ni bilo nobene potrebe po strokovni analizi zapisanih besedil, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je že laiku jasno, da je vsa sporočila pošiljala ista oseba in obrazložilo, da je bil to obdolženec.

7. Sodišče prve stopnje je izpovedbo zasebne tožilke presojalo v povezavi z vsemi, v točkah 5 in 6 te sodbe ugotovljenimi objektivnimi okoliščinami, ki utemeljujejo povezavo med obdolžencem in inkriminiranimi sporočili, zato pritožbeno razlogovanje o nesprejemljivi in nekritični dokazni oceni prvostopenjskega sodišča ni utemeljeno. Pritožba niti s selektivnim povzemanjem delcev izpovedbe zasebne tožilke sprejetih dokaznih zaključkov ne more omajati, saj je zasebna tožilka z logičnimi argumenti in predloženimi listinskimi dokazi uspela dokazati, da so očitki iz zasebne tožbe utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je njeni izpovedbi povsem utemeljeno sledilo. Izpovedbe ostalih zaslišanih prič in podatki o izdanih sklepih o prepovedi približevanja, za katere pritožba trdi, da temeljijo le na navedbah zasebne tožilke, so glede na razloge izpodbijane sodbe služili zgolj kot potrditev, da je izpovedba zasebne tožilke verodostojna in ne kot bistven dokaz pri ugotovitvi, da je storilec dejanj obdolženec, zato tudi pritožbena analiza omenjenih dokazov, češ da gre le za posredne dokaze, na pravilno presojo nima nobenega vpliva.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja o pomanjkljivih razlogih izpodbijane sodbe glede direktnega naklepa obdolženca pri storitvi obravnavanih kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je v točki 20 izpodbijane sodbe z obrazloženimi razlogi pojasnilo, da je obdolženec vsa dejanja storil z direktnim naklepom in pri tem ni zgolj povzelo zakonske dikcije kazenskega zakonika, kot to zmotno trdijo pritožniki. Obrazložilo je, da je obdolženec zasebni tožilki najprej napovedal, kaj vse bo storil, če se ne vrne k njemu, nato pa jo v pisanjih žalil, ji grozil ter neresnične trditve poslal tudi množici naslovnikov in jo s tem oblatil pred drugimi. Vse navedeno kaže, kot pravilno pojasnjuje prvostopenjsko sodišče, na obdolženčevo premišljeno in načrtno ravnanje, s tem pa je določno opredeljen direktni naklep obdolženca pri storitvi očitanih kaznivih dejanj.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi glede na vse obrazloženo niso podani. Kljub temu je sodišče druge stopnje pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP v povezavi s 4. točko prvega odstavka 372. člena ZKP), kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe. Dejanja pod točko I. in II. izreka izpodbijane sodbe je namreč prvostopenjsko sodišče nepravilno pravno opredelilo kot 8 kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in 20 kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, čeprav gre dejansko za eno kaznivo dejanje grožnje in eno kaznivo dejanje razžalitve po navedenih določbah kazenskega zakonika.

10. Vrhovno sodišče RS se je v svoji sodni praksi že ukvarjalo z vprašanjem, kdaj gre v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju za eno kaznivo dejanje, ki je sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti.1 Pojasnilo je, da je pri odločanju potrebno izhajati iz ugotovljenih okoliščin primera, ter poudarilo, da mora pravna opredelitev, da gre v primeru več ravnanj obdolženca za eno kaznivo dejanje, izhajati predvsem iz velike homogenosti teh ravnanj. Sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno kaznivo dejanje, lahko temelji na smiselni razlagi zakonskega besedila, pri tem pa je potrebno upoštevati pogoje, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oziroma da izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitve iste pravno varovane dobrine. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, ne zadošča samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. V tovrstnih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa ponavljajoča se ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečevanje (znotraj) istega "neprava" oziroma obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje.2

11. Iz konkretnega opisa dejanj, zajetih v točkah I. in II. izreka izpodbijane sodbe, je razvidno, da so si vsa sporočila, ki jih je glede na zgoraj obrazložene okoliščine nedvomno poslal obdolženec, redno sledila v krajšem časovnem obdobju od maja do junija 2014 (dejanja pod točko I. izreka) ter še oktobra 2014 (dejanja pod točko II. izreka). Poslana so bila s strani istega pošiljatelja, s podobno vsebino pisanja in enakim jezikovnim slogom, menjavala pa so se le komunikacijska sredstva, ki jih je storilec uporabil za izvršitev kaznivih dejanj (različne telefonske številke in različni elektronski naslovi). Vsebina sporočil je bila usmerjena zoper oškodovanje osebnih dobrin iste osebe, tj. zasebne tožilke, saj je iz SMS sporočil, zajetih pod točko I. izreka, razvidna enotnost volje obdolženca ogroziti osebno varnost zasebne tožilke, vsebina sporočil iz točke II. izreka pa izraža negativno vrednostno ocenjevanje zasebne tožilke in s tem kaže na enoten naklep obdolženca, da zasebno tožilko s poslanimi sporočili razžali. Vse omenjene okoliščine po presoji sodišča druge stopnje izražajo tako izrazito homogenost obdolženčevih ravnanj, da je potrebno kljub dejstvu, da je obdolženec z vsakim posameznim izvršitvenim ravnanjem uresničil zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) oziroma razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, njegova ravnanja opredeliti kot eno kaznivo dejanje grožnje in eno kaznivo dejanje razžalitve po navedenih materialnopravnih določbah. Delitev posameznih ravnanj obdolženca na samostojna kazniva dejanja bi namreč nasprotovala vsebini konkretnega življenjskega dogodka, ko je obdolženec v časovno povezani seriji poslanih sporočil ponavljajoče se grozil zasebni tožilki oziroma jo v sporočilih žalil, pri vseh dejanjih pa ga je vodil enoten naklep ogroziti osebno varnost oziroma razžaliti zasebno tožilko, ki se je tudi uresničil v oškodovanju osebnih dobrin zasebne tožilke.

12. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pravno opredelitev očitanih dejanj po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dejanja pod točko I., II. in III. izreka izpodbijane sodbe opredelilo kot eno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, eno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in eno kaznivo dejanje obrekovanja po prvem odstavku 159. člena KZ-1.

K pritožbi pooblaščencev zasebne tožilke

13. Sodišče druge stopnje se glede na vse okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavljajo pooblaščenci zasebne tožilke, strinja s pritožniki, da je obdolžencu za storjena kazniva dejanja potrebno izreči zaporno kazen. Obdolženec je namreč pri izvršitvi kaznivih dejanj pokazal izjemno mero vztrajnosti, saj je zasebni tožilki v krajšem časovnem obdobju poslal številna sporočila z vsebovanimi grožnjami in žaljivkami; elektronsko sporočilo z neresničnimi trditvami o zasebni tožilki in njeno golo sliko je poslal množici naslovnikov, med drugim vsem na Občini ..., zaposlenim na vseh enotah ... v Sloveniji, številnim radijskim in televizijskim postajam oziroma novinarjem; s svojimi ravnanji pa še vedno ni prenehal, saj zasebni tožilki kljub obsodilni sodbi sodišča prve stopnje in izrečeni pogojni obsodbi še vedno pošilja žaljiva in neprimerna SMS sporočila ter jo z njimi vznemirja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je zasebna tožilka vsakič blokirala telefonsko številko, s katere je prejela inkriminirana sporočila, pa za obdolženca to ni predstavljalo nobene ovire. Dvakrat mu je bila izrečena tudi prepoved približevanja, ki nanj ni imela nobenega učinka. Zasebna tožilka je poleg tega s predloženimi zdravniškimi potrdili izkazala, da je imelo ravnanje obdolženega negativne posledice za njeno psihično počutje, zaradi psihične stiske je bila tri mesece bolniško odsotna z dela, o njenih slabih občutjih zaradi prejetih sporočil pa so izpovedale tudi zaslišane priče.

14. Vse opisane okoliščine po oceni sodišča druge stopnje izkazujejo tako veliko težo storjenih kaznivih dejanj, da je za obdolženca utemeljen izrek zaporne kazni. Takšna odločitev je skladna s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi I Ips 13079/2012-183 z dne 17. 9. 2015 presodilo, da izrek nepogojne kazni v primeru hudih in zavržnih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ko je izrek kazni zapora edino učinkovito sredstvo za varstvo pravic oškodovanca, ne predstavlja prekomernega posega v pravice obdolženca. Dejstvo, da obdolženec v konkretnem primeru niti po izdaji prvostopenjske sodbe ni prenehal z istovrstnimi dejanji, pa dokazuje, da izrek pogojne obsodbe ne bi imel nobenega smisla, na kar v svoji pritožbi utemeljeno opozarjajo tudi pritožniki.

15. Sodišče druge stopnje je obdolžencu za kaznivo dejanje grožnje, opisano v I. točki izreka, po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen 4 mesece zapora. Pri odmeri kazni za to kaznivo dejanje je kot obteževalne okoliščine upoštevalo večje število posameznih ravnanj (8 inkriminiranih sporočil), vztrajnost obdolženega, ki je v obdobju dveh mesecev zasebno tožilko redno obremenjeval s poslanimi SMS sporočili, ter dejstvo, da je bil za istovrstno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti že dvakrat kaznovan. Kot olajševalno okoliščino je upoštevalo le dejstvo, da je bil obdolženec za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti obsojen v letih 2000 in 2001, kar je že nekoliko časovno oddaljeno. Za kaznivo dejanje razžalitve, opisano v II. točki izreka, je obdolžencu po prvem odstavku 158. člena KZ-1 določilo kazen 3 mesece zapora. Kot tehtne obteževalne okoliščine je upoštevalo dejstvo, da je obdolženec inkriminirana elektronska sporočila poslal množici naslovnikov, kjer zasebna tožilka živi, vsem njenim sodelavcem na ... in vsem izpostavam ... po Sloveniji, številnim medijem in novinarjem, v priponkah sporočil pa se je poleg žaljive vsebine nahajala tudi gola slika zasebne tožilke. Olajševalnih okoliščin pri storitvi tega kaznivega dejanja ni našlo. Za kaznivo dejanje obrekovanja, opisano v III. točki izreka, je obdolžencu po prvem odstavku 159. člena KZ-1 določilo kazen 4 mesece zapora. Kot obteževalno okoliščino je upoštevalo dejstvo, da je obdolženec tudi to elektronsko sporočilo poslal vsem prej naštetim prejemnikom, pri odmeri kazni pa ni spregledalo, da je šlo le za eno elektronsko sporočilo in je zato teža tega kaznivega dejanja nekoliko manjša. Po določbi prvega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 je sodišče druge stopnje nato obdolžencu skladno z načelom asperacije po ovrednotenju vseh opisanih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah izreklo enotno kazen 10 mesecev zapora, ki je primerna in pravična za storjena kazniva dejanja.

16. Sodišče druge stopnje je po vsem obrazloženem pritožbi pooblaščencev zasebne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o pravni opredelitvi in odločbi o kazenski sankciji tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Pritožbo obdolženčevih zagovornikov pa je zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo (391. člen ZKP).

17. Ker obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obdolženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Sodno takso v višini 360,00 EUR je sodišče druge stopnje določilo skladno s taksno številko 7222 Zakona o sodnih taksah, obdolžencu pa je v plačilo naložilo tudi potrebne izdatke zasebne tožilke in potrebne izdatke ter nagrado njenih pooblaščencev (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP).

-------------------------------
1 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 47032/2010-105 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 11925/2009-211 z dne 16. 6. 2016.
2 Vrhovno sodišče kot možen primer navaja prav izvršitev več (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine, ter s tem v zvezi izpostavlja kazniva dejanja zoper čast in dobro ime.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 158, 158/1, 159, 159/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 25, 25/1, 25/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMTc5