VSL Sodba VII Kp 42648/2015

Jedro

Motoristična čelada, uporabljena za udarec v glavo, je glede na njene splošno znane karakteristike in funkcionalnost sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in mu določilo kazen osmih mesecev zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča IV K 10322/2013 z dne 14. 5. 2014, pravnomočno istega dne, v kateri je bila obdolžencu določena kazen enega leta zapora in preizkusna doba petih let, ter mu izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Obdolženca je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je smiselno zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženec. Predloga višjemu sodišču ni podal.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od smiselno uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 5., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Glavna obravnava je bila opravljena v obdolženčevi navzočnosti. Dne 1. 3. 2016, ko je bil razpisan prvi narok za glavno obravnavo, se le-ta ni opravila. Razlog je bil ravno v obdolženčevi nenavzočnosti. Oškodovanec in B. B. nista bila kot priči zaslišana niti izven glavne obravnave. Iz zapisnika o tem naroku, kar pravilno povzema tudi obdolženec v pritožbi, izhaja, da sta le navedla, kar jima je bilo iz medijev znanega o razlogih obdolženčeve zadržanosti.

6. Prvostopenjsko sodišče ni prekršilo niti predpisov ZKP o tem, ali je podan predlog oškodovanca za kazenski pregon, saj je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 uradno pregonljivo kaznivo dejanje, za katerega ni potreben oškodovančev predlog za pregon.

7. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe o tem, da se izpodbijana sodba opira na nezakonite dokaze, oz. dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Identiteta priče C. C. ni bila zakrita. Predlog v smeri 240.a člena ZKP, da naj se omenjeni priči zagotovi anonimnost sploh ni bil podan. Zato so povsem neutemeljene posplošene pritožbene navedbe, da naj bi bile kršene obdolženčeve z ustavo določene pravice in temeljne svoboščine.

8. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do uradnega zaznamka o obvestilih, ki jih je policija v predkazenskem postopku zbrala od B. B. Uradni zaznamki nimajo dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in krivde obdolženca, vendar tudi ne gre za listino, ki bi jo bilo treba po 83. členu ZKP iz spisa izločiti. Dopustno je, da se priča zaradi časovne oddaljenosti sklicuje na izjavo dano policiji ali z njo zapolni vrzeli v spominu, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru. Priča je namreč potem, ko je omenila spor med obdolžencem in oškodovancem ter poškodbe, sodišče prosila, da se ji vsebina uradnega zaznamka prebere ravno zato, ker se podrobnosti dogodka ni več spominjala. Vsebino slednjega je potrdila z besedami, da "bo to držalo", vendar je tako kot v obvestilih policiji tudi na glavni obravnavi vztrajala, da samega poškodovanja oškodovanca oz. storilca ni videla. Res je potem povedala tudi, da je tistega dne vzela "10 Dormicumov" in ne ve, kaj se je dogajalo, niti da je bila s tem v zvezi na policijski postaji, vendar svojih navedb policiji ni zanikala. Nasprotno; čeprav ob soočenju z obdolžencem na glavni obravnavi ni več vedela, kaj se je dogajalo, je vsebino uradnega zaznamka potrdila tudi z navedbo, da se je (očitno) dogajalo "nekaj", kar je "povedala policistom".

9. Pritožbeno sodišče v procesnih odločitvah sodišča prve stopnje ne vidi okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnice posameznice in ki bi posledično terjale njeno izločitev (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Ni jasno, zakaj bi morala slednja "občutiti krivdo" za ustavitev kazenskega postopka zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je bila posledica oškodovankinega umika predloga za pregon, je bila v korist obdolženca, saj je zoper njega ustavilo kazenski postopek. Na sodničino nepristranskost ne vpliva niti seznanitev s pravnomočno obtožnico Kt/4153/2016 z dne 9. 6. 2016. Ne drži, da je državna tožilka predlagala, da se slednja "upošteva pri izreku kazenske sankcije", pritožbeno sodišče pa v nasprotju z obdolženčevimi navedbami ugotavlja, da vsebina v omenjeni obtožnici obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje v konkretnem postopku.

10. Obdolženec zatrjevane kršitve pravice do obrambe zaradi nekaterih neizvedenih dokazov ni obrazložil. Na navedbe, da mu sodišče prve stopnje "ni dovolilo nobene priče", niti zaslišanja "psihiatričnega izvedenca", pa je pravzaprav odgovorilo že prvostopenjsko sodišče. V tč. 5 izpodbijane sodbe je pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza s soočenjem prič, v tč. 18 pa, da dokaznega predloga s postavitvijo sodnega izvedenca psihiatrične stroke obdolženec ni podal. Teh navedb, niti dokazne ocene o kazenski odgovornosti pa obdolženec ne izpodbija.

11. Pritožnik v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja nasprotuje zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo tako glede izbitja oškodovančevih zob kakor tudi glede mehanizma, ki je poškodbo povzročil. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o vseh odločilnih dejstvih v zvezi s poškodbami, ki jih je v obravnavanem dogodku dobil oškodovanec, pridružuje pa se tudi oceni in razlogom, na podlagi katerih je izvid in mnenje sodnega izvedenca travmatološke stroke sprejelo kot prepričljiv dokaz, da je oškodovanec med drugim utrpel zlom obeh prvih sekalcev zgornje čeljusti (tč. 14 in 15 obrazložitve). Drži, da sodnemu izvedencu za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ni bila dostopna dokumentacija o sanaciji oškodovančevega zobovja s porcelanasto prevleko, vendar dejstvo, da sta bila izbita sekalca predhodno obdelana na opisan način, ni bilo nikoli sporno. Obdolženčeva primerjava slednjih z umetnimi nohti na prstih spričo pomena zobovja za osnovno posameznikovo funkcioniranje ne zdrži resne presoje, pritožbeno sodišče pa poudarja, da je sodni izvedenec na podlagi zdravniške dokumentacije o poškodbah obravnavanega dne ugotovil, da sta se kljub izbitju zob njuni korenini ohranili, izkustveno pa je popolnoma sprejemljiva nadaljnja ugotovitev, da je že ta poškodba sama po sebi za štirinajst dni oslabila oškodovančevo zgornjo čeljust in prizadela njegovo zunanjost. Izvedensko mnenje v delu o mehanizmu izbitja zob nikakor ni le "hipotetično", saj sta o tem, da je dobil oškodovanec udarec v glavo ravno z motoristično čelado, izpovedala slednji in priča C. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača tudi pomislek o pomenu dejstva, da na kraju dogodka policisti niso našli nobenih sledi. Da slednje obstoja kaznivega dejanja ne izključuje, je pojasnilo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa k razlogom za takšno stališče nima kaj dodati (tč. 13 obrazložitve).

12. Kako je policija tekom predkazenskega postopka pravno opredelila dejanje na podlagi s strani oškodovanca zbranih obvestil, na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja po opravljeni glavni obravnavi nima nobenega vpliva. Sodišče zavezujeta subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo, pravna opredelitev dejanja pa je pridržana sodišču (354. člen ZKP). Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, saj je motoristična čelada, glede na njene splošno znane karakteristike in funkcionalnost, uporabljena za udarec v glavo, tudi po presoji pritožbenega sodišča sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje (tč. 17 obrazložitve).

13. Obdolženec je v pritožbi uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 386. členu ZKP zajema tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v tč. 19 izpostavljenim dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja in obdolženca dalo ustrezno težo ter slednjemu ob pravilni ugotovitvi, da pozitivna prognoza, da kaznivih dejanj več ne bo ponavljal, ne obstaja, utemeljeno izreklo kazen zapora. Za obravnavano dejanje določeno kazen osmih mesecev zapora pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in pravično, soglaša pa tudi z razlogi, ki so sodišče vodili k preklicu pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 10322/2013 z dne 14. 5. 2014, ter izrečeno enotno kaznijo enega leta in sedmih mesecev zapora. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo in razloge zanjo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

14. Razlogi, s katerimi obdolženec izpodbija sodba, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Obdolženec je brez zaposlitve, prejema denarno socialno pomoč, nahaja se v priporu v drugi kazenski zadevi. Plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka bi lahko ogrozilo njegovo preživljanje, zato ga je pritožbeno sodišče te obveznosti oprostilo (98. člen ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 1/2003
• VSC Sklep PRp 26/2021
• VSL Sodba II Kp 3533/2016