VSL Sodba VII Kp 24481/2016

Jedro

Dejanski opis kaznivega dejanja predstavlja le običajno neizpolnitev pogodbe oziroma kršitev civilnopravne obveznosti. Opis izvršitvenega ravnanja bi moral navajati dejanske okoliščine, ki naj bi jih obdolženka prikrivala ali jih lažnivo prikazovala ter na ta način preslepila oškodovanko. Šele potem bi v zadostni meri kazal na zavedanje obdolženke ob vsakokratnem naročilu ali nakupu, da za storitve in predmete nikdar ne bo plačala.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah obdolžene A. A. in njenega zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se:

obdolžena A. A.

po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja kaj storil s tem, da je v obdobju od dne 9. 2. 2015 do dne 9. 11. 2015, v B., v ambulanti C., zdravila psa, kupovala različne artikle ter koristila usluge za začasno nastanitev naknadno posvojenega psa pri D., ter jim pri tem večkrat lažno zatrjevala, da bo vse plačala ter jih tako zapeljala, da so storitve opravili oziroma ji izročili artikle, ko pa sta bila s strani C. izdana računa, št. 111-2015 v višini 134,72 EUR in št. 226-2016 v višini 695,61 EUR, to je v skupni višini 830,33 EUR, pa ju, kljub več ustnim opozorilom oškodovanca in pisnemu opominu ter posledično večkrat danim lažnim obljubam, da bo vse plačano, ni plačala, saj tega namena ni imela, s čimer si je na škodo C. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 830,33 EUR, za kar ji je tudi šlo,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovano C. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 830,33 EUR napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sevnici je obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, določilo pa še posebni pogoj, da bo določena kazen izrečena, če obdolženka v roku enega leta C. ne povrne 830,33 EUR. Sodišče je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP "in plačila vseh sodnih taks".

2. Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženka brez navedbe pritožbenega razloga in brez predloga višjemu sodišču;

- obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji; predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče obdolženki oprostilno sodbo, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

3. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Ob preizkusu izpodbijane sodbe, opravljenem po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obdolženke prekršen kazenski zakon iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se obdolženki očita v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu, saj v opisu obdolženki očitanega izvršitvenega ravnanja niso konkretno navedeni vsi zakonski znaki.

5. To kaznivo dejanje izvrši tisti, ki zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Storilčevo ravnanje pri tem je posebej motivirano, saj storilec ravna s specifičnim vzgibom okoristiti se, kar skuša doseči z ustvarjanjem zmotne predstave ali prikrivanjem dejanskih okoliščin pri oškodovancu. Prva izvršitvena oblika je posledica storilčevih lažnih trditev o dejanskih okoliščinah, pri drugi obliki pa storilec izkoristi že obstoječo oškodovančevo zmoto, ki jo bodisi podkrepi s svojim aktivnim ravnanjem ali pa oškodovancu le pasivno ne razkrije tistega, kar bi mu bil glede na njuno medsebojno razmerje dolžan pojasniti in ga s tem pušča v zmoti.

6. V sodbi, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, morajo biti v dejanskem opisu očitanega kaznivega dejanja navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Pri konkretizaciji tistega, kar se obdolžencu očita kot kaznivo, ni pomembno, ali je abstrakten opis dejanja sploh podan, niti ali so v abstraktnem opisu zakonski znaki kaznivega dejanja navedeni, pač pa morajo abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajati iz konkretiziranega opisa obdolženčevega ravnanja. Obravnavani opis kaznivega dejanja je s tega vidika pomanjkljiv, saj ne konkretizira zakonskega znaka lažnivega prikazovanja oziroma prikrivanja dejanskih okoliščin ter s tem obdolženkinega goljufivega namena.

7. V njem je namreč opisano le, da je obdolženka ob koriščenju storitev C. za zdravljenje in nastanitev psov ter ob nakupih zdravil in raznih artiklov zanju "večkrat lažno zatrjevala, da bo vse plačala", kasneje izdanih računov pa "kljub več ustnim opozorilom oškodovanca in pisnemu opominu ter posledično večkrat danim lažnim obljubam, da bo vse plačano, ni plačala, saj tega namena ni imela". Opis izvršitvenega ravnanja, da bi v zadostni meri kazal na zavedanje obdolženke ob vsakokratnem naročilu storitve ali nakupa stvari, da za storitve in predmete izdanih računov nikdar ne bo plačala, bi moral navajati dejanske okoliščine, ki naj bi jih obdolženka prikrivala ali jih lažnivo prikazovala ter na ta način preslepila oškodovanko. Običajno bo šlo za dejstva o storilčevi socialno-ekonomski situaciji, o stanju na transakcijskih računih, o dinamiki plačil za (predhodne) storitve ali stvari, ipd., o čemer ima izpodbijana sodba nekatere razloge v tč. 8 in 10, toda obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljivosti opisa kaznivega dejanja ne more nadomestiti. Obdolženki se očita, da je bilo njeno zatrjevanje plačil za storitve in razne artikle lažno, ker takega namena ni imela, toda zavest storilca, da gre za neresnično izjavo, mora imeti dejstveno podlago v konkretnih dejanskih okoliščinah, navedenih že v opisu kaznivega dejanja.

8. Dejanski opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja predstavlja le običajno neizpolnitev pogodbe, torej kršitev civilnopravne obveznosti, ki ne pomeni kaznivega dejanja. Zato je pritožbeno sodišče, ob hkratni ugotovitvi, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki katerega drugega kaznivega dejanja, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo. Pritožbenih navedb obdolženke in njenega zagovornika pritožbeno sodišče posledično ni presojalo.

9. Odločba o napotitvi oškodovane C. na pravdo temelji na tretjem odstavku 105. člena ZKP, odločba o stroških pa na prvem odstavku 96. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 16740/2020
• VSC Sodba II Kp 15123/2016
• VSM Sodba II Kp 3554/2018