VSL Sodba I Cpg 382/2016

Jedro

Določba drugega odstavka 923. člena Obligacijskega zakonika izrecno določa, da se določbe XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi ne nanašajo na zavarovanje terjatev. V to skupino spadajo tudi kreditna zavarovanja, ki po določbi 14. točke drugega odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu med drugim zajemajo nevarnost neplačila, kredite z obročnim odplačevanjem idr., skratka sklenitev pogodbe z zavarovalnico, s katero si upnik (kreditodajalec) zagotovi zavarovanje, ki krije nevarnost, da dolžnik ne bi odplačal posojila. Pravila 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila OZ o zavarovalnih pogodbah. Posledično se za kreditna zavarovanja ne uporabijo določbe o teku zastaralnih rokov iz 357. člena OZ (ki veljajo za zavarovalne pogodbe), ampak zastaralni roki za poroštvo, saj ima kreditno zavarovanje, v okviru katerega se zavarovalnica zaveže poravnati upniku dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obrestmi, vse opredelilne elemente poroštva. Sledeč postavljenemu stališču, da ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, je treba poleg posebnih pravil o zastaranju iz poroštvene pogodbe upoštevati tudi pravila o zastaranju glavne terjatve, torej pravila o zastaranju terjatve upnika (kreditodajalca) do glavnega dolžnika (kreditojemalca). Glede na to, da je temeljni posel predmetnega spora kreditna pogodba, se uporabi pravila o zastaranju kreditne pogodbe

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12052/2015 z dne 18.02.2015 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 9.477,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila in za znesek 2.343,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka), da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12052/2015 v preostalem delu 1. odstavka izreka za znesek 1.973,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.343,66 EUR za čas od 16. 12. 2014 do 30. 1. 2015 in v celoti v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 2,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2015 dalje do plačila razveljavi in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (II. točka) ter naložilo tožeči toženi stranki povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 460,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Zoper I. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, zahteva spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja, zato je prišlo do kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Glede na izveden dokazni postopek bi sodišče moralo ugotoviti, da so bili toženki poplačani do celotne vrednosti zapuščine, zato je zapuščina izčrpana in obveznost odgovornosti države več ne obstaja. Prav tako je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, tako v zvezi z zastaranjem, ki ga je presojalo po določbi 346. člena OZ, namesto, da bi uporabilo določbo 357. člena OZ, kakor tudi glede izčrpanja zapuščine, kjer sodišče ni upoštevalo izrecne določbe 200.a člena ZIZ, da se v primeru, ko upnik na javni dražbi kupi nepremičnine po ceni, ki je nižja od ocenjene vrednosti, šteje, da je poplačan do višine vrednosti nepremičnine.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je temelj vprašanje odgovornosti države za dolgove zapustnika prezadolženega premoženja. Tožena stranka je dedič po pokojni D. B., tožeča stranka pa je na podlagi cesije prevzemnik terjatve, ki jo je imela zavarovalnica P., d. d. do pokojne iz naslova zavarovanja kredita. Pokojna D. B. je dne 7. 4. 2005 sklenila z banko E. kreditno pogodbo, a anuitet nato ni odplačevala. Kredit je bil zavarovan pri zavarovalnici P., d. d. Zaradi neplačevanja kredita je banka dne 14. 9. 2005 odstopila od kreditne pogodbe in naslovila odškodninski zahtevek na navedeno zavarovalnico, na katero je s plačilom odškodninskega zahtevka banki prešla terjatev banke do pokojne. Tožena stranka v postopku ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka in izčrpanje zapuščine, kar pomeni, da na podlagi pravila, da dedič odgovarja do višine podedovanega premoženja, ki je v tem primeru enaka vrednosti zapuščine, ne odgovarja za dolgove zapustnice, ki presegajo vrednost zapuščine.

6. Tožena stranka ugovarja zastaranje tožbenega zahtevka, pri čemer se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 369/2009 in na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 471/2006, ki podajata nasprotno stališče stališču, ki ga je podalo prvostopenjsko sodišče in podkrepilo s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4737/2008 in III Cp 918/2009. Ugovor zastaranja je neutemeljen.

7. Določba 2. odstavka 923. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) izrecno določa, da se določbe XXVI. poglavja OZ o zavarovalni pogodbi ne nanašajo na zavarovanje terjatev. V to skupino spadajo tudi kreditna zavarovanja, ki po določbi 14. točke 2. odstavka 2. člena Zakona o zavarovalništvu med drugim zajemajo nevarnost neplačila, kredite z obročnim odplačevanjem idr., skratka sklenitev pogodbe z zavarovalnico, s katero si upnik (kreditodajalec) zagotovi zavarovanje, ki krije nevarnost, da dolžnik ne bi odplačal posojila. Pravila 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah se uporabijo le za tiste pogodbe, za katere veljajo pravila OZ o zavarovalnih pogodbah. Posledično se za kreditna zavarovanja ne uporabijo določbe o teku zastaralnih rokov iz 357. člena OZ (ki veljajo za zavarovalne pogodbe), ampak zastaralni roki za poroštvo, saj ima kreditno zavarovanje, v okviru katerega se zavarovalnica zaveže poravnati upniku dospelo in neplačano terjatev skupaj z zamudnimi obrestmi, vse opredelilne elemente poroštva. Sledeč postavljenemu stališču, da ima kreditno zavarovanje pravno naravo poroštva, je treba poleg posebnih pravil o zastaranju iz poroštvene pogodbe upoštevati tudi pravila o zastaranju glavne terjatve, torej pravila o zastaranju terjatve upnika (kreditodajalca) do glavnega dolžnika (kreditojemalca).¹ Glede na to, da je temeljni posel predmetnega spora kreditna pogodba, se uporabi pravila o zastaranju kreditne pogodbe.

8. Glede na navedeno v prejšnji točki je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo, da glede na odstop banke od kreditne pogodbe kot posledica neplačila zapade v plačilo celotno posojilo, zato je potrebno zastaranje presojati v skladu z določbo 346. člena OZ, torej po splošnem 5-letnem zastaralnem roku in ne po 3-letnem zastaralnem roku iz 347. člena, ki velja za anuitete. Vse navedeno tako pomeni, da zahtevek tožeče stranke glede na uporabo pravilne materialnopravne podlage ni zastaral. Primarno je bilo zastaranje na podlagi pripoznave zahtevka v obliki delnih plačil s strani pokojne D. B. pretrgano do dne 2. 7. 2010, ko je pokojna izvedla zadnje delno plačilo in je pričelo ponovno teči od dne 3. 7. 2010. Do dne 30. 1. 2015, ko je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, se 5-letni zastaralni rok še ni iztekel.

9. Prav tako se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z ugotovitvijo stanja zapuščine oziroma glede izčrpanja zapuščine. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da zapuščina pokojne D. B. še ni bila izčrpana, temveč da je bilo na toženo stranko preneseno premoženje v višini 63.375,83 EUR (16. točka obrazložitve).

10. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah In 000 (priloga B6) z dne 30. 12. 2013, ki je postal pravnomočen dne 11. 1. 2014, izhaja, da se upniki poplačajo iz zneska 61.333,54 EUR, pridobljenega s prodajo nepremičnin parc. št. 000, 001, 002, 003, 004, 005, 006 in 007, vse k. o. X, pri čemer se upnika D. in F. Ž. poplačata iz zneska v višini 58.437,00 EUR. Nadalje pa iz izrekov sklepov Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 4. 7. 2014 (B7 in B8) jasno izhaja, da se "šteje, da sta upnika F. in D. Ž. poplačana do višine ugotovljene vrednosti prodanih nepremičnin".

11. V skladu z navedenim je neutemeljeno pritožbeno naziranje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da se mora v skladu z določbo 200.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) šteti, da sta bila upnika poplačana do zneska celotne vrednosti nepremičnine, ko pa to na nobenem mestu ne izhaja iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Brežicah oziroma navedeno ni bilo na nobenem mestu izpodbijano s pritožbo zoper omenjeni sklep. Pri tem ne drži, da sodišče pravilo poplačila do ocenjene vrednosti nepremičnine iz 200.a člena ZIZ upošteva le v obrazložitvi, saj neposredno iz dveh sklepov Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 4. 7. 2014 (B7 in B8) jasno izhaja, da se navedena določba, v situacijah, kjer se uporabi, že upošteva v izreku sklepa in tako postane pravnomočna. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni imela pravnega interesa za pritožbo zoper sklep z dne 30. 12. 2013 (B6) in bi se zoper ta sklep lahko pritožila in uveljavljala omenjeni pritožbeni razlog, pa tega zaradi pomanjkanja lastne skrbnosti v postopku ni storila in v tem postopku ne more uspeti s posegom v pravnomočno sodno odločbo.

12. Glede na vse navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah v zvezi z izvršilnimi postopki in zaključilo, da zapuščina po pokojni D. B. še ni izčrpana. Na toženo stranko kot dedinjo je bilo tako preneseno premoženje v znesku 63.375,83 EUR, ki zajema znesek 61.333,54 EUR iz naslova razlike med ocenjeno vrednostjo in dobljeno kupnino ter dejanskim poplačilom na podlagi sklepa z dne 30. 12. 2013 ter znesek 2.042,39 EUR iz naslova neprodane nepremičnine št. 010, k. o. Y (last zapustnice do 3/4), zato tožena stranka v preostalem delu do celotne višine še neizčrpane zapuščine odgovarja za dolgove.

13. Do preostalih pritožbenih navedb se sodišče ni opredeljevalo, saj v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP te navedbe niso bile odločilnega pomena za odločitev pritožbenega sodišča.

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Kranjc, V.: Kreditno zavarovanje ? obligacijskopravna narava posla, v: Podjetje in delo-2009, številka 6-7, stran 1173-1180.

Datum zadnje spremembe:

19.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 178/2013
• VSL Sodba II Cp 481/2017
• VSL Sodba I Cpg 96/2017