VSL Sklep I Cpg 311/2017

Jedro

Na garanciji je izjava garanta (banke), da se ta nepreklicno in brezpogojno zavezuje upravičencu izplačati katerikoli znesek do višine zneska garancije, ko upravičenec predloži ustrezno zahtevo za plačilo, skupaj z drugimi listinami. Pogoji, pod katerimi se je banka torej zavezala plačati znesek, ne vsebujejo izjave upravičenca, v kateri je navedeno, da je bil naročnik bančne garancije pozvan k plačilu finančnih obveznosti, ki izhajajo iz osnovnega posla in teh ni plačal. Ker neplačilo ni pogoj v tej zadevi, je sklicevanje na prvi odstavek 1083. člena ZOR brezpredmetno, pravilno pa stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila taka izjava upravičenca le pogoj dokumentarne narave. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ocenilo, da gre v tej zadevi za neodvisno bančno garancijo.

Garancija "brez ugovora" oziroma garancija na prvi poziv je po svoji pravni naravi abstraktna in torej banka kot garant prevzame samostojno zavezo pod pogoji, določenimi v garanciji, upravičencu izplačati dogovorjeni znesek. Pri tem proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavljal proti njemu iz zavarovane obveznosti. Torej je banka dolžna izpolniti obveznost iz bančne garancije tudi, če je upravičenec garancije terjatev, ki je zavarovana z bančno garancijo, prijavil v postopku prisilne poravnave nad naročnikom, in mu je bila priznana. Banka je namreč vezana le na garancijske pogoje. Prepoved izplačila po takšni garanciji je zato utemeljena le v primerih, ki kažejo na zvijačno ravnanje upravičenca - dolžnika ob zahtevi za unovčitev bančne garancije.

Ker gre za samostojno zavezo banke, prisilna poravnava, sklenjena med naročnikom garancije in njegovimi upniki, nanjo ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru prvega dolžnika, sklep o zavarovanju z začasno odredbo Zg 50/2016 z dne 18. 11. 2016 razveljavilo in upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Upniku je naložilo, da dolžniku povrne 315,59 EUR stroškov postopka zavarovanja v 8 dneh, v primeru zamude z obrestno posledico.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pravočasno pritožil upnik. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju zavrne in potrdi sklep o zavarovanju Zg 50/2016 z dne 18. 11. 2016. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Prvi dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je sodišče prve stopnje 18. 11. 2016 izdalo začasno odredbo na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Z začasno odredbo je prepovedalo drugemu dolžniku kakršnokoli izplačilo po bančni garanciji za zavarovanje plačila obveznosti po E... z dne 26. 5. 2015 družbi prvemu dolžniku ali katerikoli osebi, na katero bi prvi dolžnik prenesel pravice iz navedene bančne garancije. Upniku je še naložilo, da v 30 dneh opraviči izdajo začasne odredbe z vložitvijo tožbe zoper prvega dolžnika, sicer bo sodišče ustavilo postopek zavarovanja in razveljavilo opravljena dejanja. Zoper sklep je prvi dolžnik vložil ugovor, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je po ponovnem presojanju ugotovilo, da je bila v predmetni zadevi izdana neodvisna bančna garancija, pri tej pa je o neupravičenih pozivih za plačilo mogoče govoriti le v primeru, če bi prišlo do tako očitne oziroma neutemeljene zahteve za plačilo garancije, ki bi jo lahko banka tudi brez kakršnegakoli presojanja ali pridobivanja podatkov prepoznala in bi posledično lahko zavrnila zahtevano izplačilo.

7. Nadalje se je sodišče prve stopnje sklicevalo na drugi odstavek 160. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju¹ (ZFPPIPP), po katerem začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice. Kot tako je štelo tudi terjatev, zavarovano z bančno garancijo, zato je ocenilo, da ni razloga, da bi začetek postopka prisilne poravnave utemeljeval izdajo začasne odredbe. Ker je banka dolžna izpolniti obveznosti iz bančne garancije tudi, če je upravičenec garancije terjatev, ki je zavarovana z bančno garancijo, prijavil v postopku prisilne poravnave nad naročnikom in mu je bila priznana, je sodišče zaključilo, da tako ravnanje dolžnika ne kaže na zvijačno ali nepošteno ravnanje.

8. Upnik v pritožbi napada predvsem materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o tem, da gre za neodvisno bančno garancijo. Sklicuje se na predhodni sklep sodišča prve stopnje o zavarovanju, v katerem je to navedlo, da bančna garancija predstavlja odvisno bančno garancijo, ki je neposredno povezana s temeljnim poslom. Posledično se sklicuje na dejstvo, da je odvisna bančna garancija smiselno enaka poroštvu, pri katerem upnik ne more uveljavljati terjatve, preden ta ne zapade v plačilo.

9. Vendar pritožnik argumente za to, da gre vendarle za odvisno bančno garancijo, neutemeljeno išče v 1083. členu Zakona o obligacijskih razmerjih,² po katerem je bančna garancija praviloma definirana kot odvisna in ki določa, da z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji. Višje sodišče ugotavlja, da iz priložene bančne garancije (priloga B3 spisa), ne izhaja, da bi bila ugotovitev dejstva, da tretja oseba ob zapadlosti ni izpolnila svoje obveznosti, postavljena kot pogoj. Iz 7. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pa jasno izhaja, in tega upnik v pritožbi ne izpodbija, da je na garanciji izjava garanta (banke), da se ta nepreklicno in brezpogojno zavezuje upravičencu izplačati katerikoli znesek do višine zneska garancije, ko upravičenec predloži ustrezno zahtevo za plačilo, skupaj z drugimi listinami. Pogoji, pod katerimi se je banka torej zavezala plačati znesek, ne vsebujejo izjave upravičenca, v kateri je navedeno, da je bil naročnik bančne garancije pozvan k plačilu finančnih obveznosti, ki izhajajo iz osnovnega posla in teh ni plačal. Ker neplačilo ni pogoj v tej zadevi, je sklicevanje na prvi odstavek 1083. člena ZOR brezpredmetno, pravilno pa stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bila taka izjava upravičenca le pogoj dokumentarne narave. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno ocenilo, da gre v tej zadevi za neodvisno bančno garancijo.

10. V zvezi z nasprotujočima ugotovitvama o naravi bančne garancije pritožnik trdi tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne narave bančne garancije kot (ne)zavarovane terjatve v smislu določil ZFPPIPP. Trdi, da dolžnik niti na podlagi bančne garancije niti na kakšni drugi pravni podlagi do upnika nima nobene pravice do plačila sporne terjatve iz kateregakoli premoženja upnika, saj bančna garancija ne predstavlja premoženja upnika in terjatev torej ni zavarovana v smislu določil ZFPPIPP.

11. Vendar je bolj kot sklicevanje na drugi odstavek 160. člena ZFPPIPP v tej zadevi bistveno to, da je garancija "brez ugovora" oziroma garancija na prvi poziv po svoji pravni naravi abstraktna in da torej banka kot garant prevzame samostojno zavezo pod pogoji, določenimi v garanciji, upravičencu izplačati dogovorjeni znesek. Pri tem proti upravičencu ne more uveljavljati ugovorov, ki bi jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavljal proti njemu iz zavarovane obveznosti. Torej je banka dolžna izpolniti obveznost iz bančne garancije tudi, če je upravičenec garancije terjatev, ki je zavarovana z bančno garancijo, prijavil v postopku prisilne poravnave nad naročnikom, in mu je bila priznana.³ Banka je namreč vezana le na garancijske pogoje. Prepoved izplačila po takšni garanciji je zato utemeljena le v primerih, ki kažejo na zvijačno ravnanje upravičenca - dolžnika ob zahtevi za unovčitev bančne garancije.

12. Ker gre torej za samostojno zavezo banke, prisilna poravnava, sklenjena med naročnikom garancije in njegovimi upniki, nanjo ne vpliva. Pritožbena trditev, da je dolžnik v nasprotju z dejstvom, da je upnik v prisilni poravnavi in da znižana obveznost upnika še ni zapadla ter v nasprotju s svojo vlogo v okviru postopka poenostavljene prisilne poravnave, od garanta zahteval unovčitev bančne garancije pred njeno zapadlostjo v višini in na način, kot da bančna garancija predstavlja zavarovano terjatev v smislu določb ZFPPIPP, je zato neutemeljena. Zgolj s temi argumenti zato upniku ni uspelo izkazati, da bi dolžnik zlorabljal svojo pravico. Posledično je neutemeljeno tudi sklicevanje na 19. in 20. člen ZFPPIPP, po katerih je zavarovana terjatev tista, ki je zavarovana z ločitveno pravico, ne pa z bančno garancijo.

13. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), dolžnik pa svoje stroške krije sam zato, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča. Ta je posledica zgolj materialnopravne presoje prvostopenjske odločitve, zato odgovor na pritožbo ni bil potreben (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Ta določa, da začetek postopka prisilne poravnave ne učinkuje za zavarovane in prednostne terjatve ter izločitvene pravice.
² Ta se uporablja na podlagi 1061. člena Obligacijskega zakonika.
³ Prim. tudi VSL sklep I Cpg 1557/2012 z dne 6. 2. 2013.

Datum zadnje spremembe:

19.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 683/2012
• VSL Sodba I Cpg 715/2021
• VSRS Sodba III Ips 29/2017