VSL Sodba II Cp 811/2017

Jedro

Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje s pozivanjem tožnice, da svoje trditve ustrezno specificira (natančneje opredeli), slednji nudilo prekomerno pomoč in s tem kršilo načelo enakopravnosti obravnavanja strank (oziroma 22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je v obeh primerih opravilo zgolj svojo zakonsko (procesno) nalogo (dolžnost) oziroma to, kar mu v 285. členu nalaga ZPP, ki v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so zastopane po odvetnikih, in tistimi, ki to niso.

Tožnica je že v tožbi kot dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje strank. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo (kar je tožnica) to dejansko pomeni zaslišanje njenega (vsakokratnega) zakonitega zastopnika oziroma direktorja. Ker je v tem oziru pomembno zgolj, kdo ima takšen položaj v času izvajanja takšnega zaslišanja in ker je bil A. A. tožničin direktor tako v času svojega prvega zaslišanja na naroku dne 13. 5. 2013 kot ob (dodatnem) zaslišanju na naroku dne 10. 10. 2016, je pritožbeno izpostavljanje, da slednji to ni bil v času spornega pogodbenega razmerja oziroma vložitve tožbe, nebistveno.

Zmotno je sklicevanje pritožnice na načelo neposrednosti. Ta zadeva način obravnavanja (zaznavanja) dokazov s strani sodišča in nima nič skupnega z okoliščino, ali je priča določeno dejstvo zaznala neposredno (oziroma sama), ali je za njegov obstoj izvedela od koga drugega. Takšna "posrednost" (sama za sebe) njeni izpovedbi ne jemlje dokazne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 17. 10. 2016 odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Zoper omenjeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta toženca, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (vse s stroškovno posledico). Poudarjata, da upoštevaje 315. člen ZPP pogoji za izdajo vmesne sodne niso podani. Tožba naj bi bila nesklepčna oziroma nima dejstev, na katere tožnica opira zahtevek, in dokazov, s katerimi se ta ugotavljajo. Sama je v vlogi opozarjala tožnico, da navede trditveno podlago, na katero opira svoj tožbeni zahtevek. Slednja je to storila s pripravljalno vlogo z dne 25. 9. 2012, pri čemer je vlogi priložila listino specifikacije stroškov, vendar pa te listine ni obrazložila. Poleg tega znaša vsota zneskov za izdelavo, montažo in za material 2.161,50 EUR, kar se ne ujema z računom št. 0008/09 (pritožba omenja, kaj tožnica po omenjenem računu uveljavlja v plačilo). Da bi lahko sodišče presojalo o tem, ali je tožbeni zahtevek utemeljen, bi morala tožnica najprej predložiti ustrezno procesno gradivo oziroma podlago za obravnavanje. Sodišče naj bi kršilo načelo enakopravnosti obravnavanja strank. Tožnici je namreč na prvem naroku dne 10. 2. 2012 dodelilo 15-dnevni rok za specifikacijo tožbenega zahtevka. Nato ji je še na drugem naroku dne 27. 2. 2013 ponovno dalo 15-dnevni rok za specifikacijo zahtevka in da poda ustrezne trditve, kar je tožnica storila s pripravljalno vlogo z dne 14. 3. 2013. Pomoč sodišča je bila prekomerna. Sodišče lahko stranki v okviru materialnega procesnega vodstva pomaga le do določene mere (pritožba se sklicuje na 22. in 23. člen Ustave RS in na odločbi VSRS II Ips 933/2007 in VSL I Cpg 66/2010). Pomemben kriterij skrbnosti tožnice predstavlja tudi dejstvo, da slednjo v postopku zastopa kvalificirani pooblaščenec. Sodišče naj bi kršilo določbe ZPP, ko je na naroku dne 13. 5. 2013 zaslišalo A. A. Omenjeni v postopku ni bil predlagan kot priča, prav tako ni bil zakoniti zastopnik tožnice ne v času spornega pogodbenega razmerja, ne v času vložitve tožbe. A. A. je zlorabil svoje procesne pravice in postal zakoniti zastopnik zaradi te pravde. Sodišče je z njegovim zaslišanjem kršilo določbo 286. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe (pritožba se sklicuje na zapisnik iz glavne obravnave z dne 10. 9. 2012 in 13. 5. 2013). Sodišče je napravilo procesno kršitev tudi s tem, ko je v ponovljenem sojenju zaslišalo A. A. (čeprav ni stranka postopka) ter B. B., ne pa tudi prvo toženke (to je C. C.), česar ni obrazložilo. Toženca menita, da sodišče ni enakopravno obravnavalo pravdnih strank. Ker sodba učinkuje tudi nanjo, bi moralo zaslišati tudi njo (podana naj bi bila kršitev 5. člena ZPP). Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj je treba za meritorno odločanje trditve o pravno-relevantnih dejstvih dokazati s stopnjo resničnosti, torej tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Navedbe prič je interpretiralo povsem po svoje in nepravilno, zaključki pa so v nasprotju s temi izpovedbami (podane naj bi bile kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V nadaljevanju pritožba omenja, kaj so priče D. D., E. E. in F. F., ki so bili podizvajalci A. A., izpovedale. Nobena priča v postopku ni povedala, da je delala za tožečo stranko, ampak za A. A. Poleg tega nobena priča ni vedela, kakšni so bili dogovori med A. A. in toženo stranko. Ne držijo ugotovitve v sodbi, da sta priča D. in E. prepričljivo potrdila, da se je vse s tožencem dogovarjalo sproti. Pritožba opozarja na načelo neposrednosti, saj sodišče s stopnjo prepričanja ne more šteti za dokazano dejstvo, o katerem je ena priča izvedela od drugega. Navedba sodišča, da so si bile izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke (ki to v času razmerja in vložitve tožbe sploh ni bil) enotne in prepričljive o tem, da so se stvari sproti dogovarjale, iz zaslišanja prič ne izhaja. Priči D. in E. sta povedali, da sta na plovilu delali zadnja dva meseca, kar pomeni, da niti ne moreta vedeti, da bi se karkoli dogovarjalo sproti. Izpovedbi obeh prič naj bi sodišče prve stopnje zmotno povzelo in jih po svoje interpretiralo. Enako velja za G. G. Pritožba navaja, kaj naj bi omenjeni izpovedal. Slednji ne more vedeti, za kakšno jadrnico, kakšne kvalitete, za kakšen material sta se A. in toženec dogovorila. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče lahko zanesljivo zaključilo, da je želela tožena stranka na koncu bistveno boljšo kvaliteto notranje opreme, kot jo je imela prva jadrnica, saj kaj takega G. ni povedal na zaslišanju, niti ni sodeloval pri izdelavi jadrnice, niti ni naredil do konca projekta, zaradi česar se po njem, kot je izpovedal A., tudi ni delalo. Zaključek sodišča ni skladen z izpovedbo priče G. in je zmoten (18. točka sodbe). Tudi pojasnilo sodišča (na strani 19 sodbe) glede okoliščine toženčevega predhodnega dogovora z izbranim izvajalcem nima podlage v posameznih dokazih. Gre za domnevo sodišča. Enako velja za navedbo v 20. točki sodbe, in sicer, da v tako kratkem času (od 17. 11. 2007 do 4. 12. 2007) ni bilo dovolj časa, da bi se idejno izoblikovalo, kakšna konkretna oprema naj se izdela. Pritožba v nadaljevanju navaja, kaj sodišče prve stopnje omenja v 21. točki oziroma v 25. točki. V tem delu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pogoji za novacijo niso izpolnjeni, saj za spremembo predmeta pogodbe in cene ni bilo podano soglasje toženca ter nasprotno ni dokazano. Pritožba omenja, kaj navaja sodišče prve stopnje v 28. točki. Po mnenju toženca ni življenjsko, izkustveno in logično, da bi sam pristal na dogovarjanje sproti. Ne gre prezreti niti pisnega dogovora, ki sta ga sklenila A. A. in C. C. dne 4. 12. 2007, saj je bil sklenjen v pisni obliki ravno v izogib nepotrebnim sporom. Tak pisni odgovor ima večjo težo od trditev A.ja, da so bile kasneje dogovorjene ustne spremembe oziroma ustni dogovori, ki jih niti ena priča ni potrdila. Sodišče bi lahko s stopnjo prepričanja obšlo pisni dogovor in odločilo o novaciji glede predmeta pogodbe, če bi kakšna priča o tem kaj vedela povedati in bi bila sama neposredno prisotna. A temu ni tako. Okoliščine, ki jih pritožba omenja (pred tem zavrnjeno A. delo zaradi previsoke cene, predhodno sklenjen ustni dogovor), naj bi kazale, da je bolj logično in življenjsko, da toženec ni bil tako nepreviden, da bi pristal na dogovarjanje sproti in trikrat višjo ceno. Noben naročnik ne bi šel na tak riziko. Sodišče navaja, da je ob sklenitvi splošnega dogovora o izdelavi opreme nemogoče oceniti strošek materiala in vrednost, da bi lahko dogovorili o skupni fiksni ceni. Tako pa očitno ni razmišljal A., ki je v pisnem dogovoru z dne 4. 12. 2007 dogovoril fiksno ceno. Zato je zmotno stališče sodišča, da A. takega dogovora ne bi sklenil, ker to ni življenjsko oziroma običajno. Iz izpovedb prič tako ne izhajajo dejstva, kot jih je navedlo sodišče, zaradi česar jih ni ugotovilo s stopnjo prepričanja. Niti ena od prič ni povedala, da bi med A. in B. bili sprotni dogovori, ki bi pomenili novacijo v smislu 323. člena OZ. Pritožba v nadaljevanju omenja, kaj naj bi v zvezi z aktivno legitimacijo v odločbi izdani v tej zadevi navedlo Vrhovno sodišče RS, oziroma sodišče prve stopnje v 43. točki izpodbijane sodbe. Tak zaključek sodišča prve stopnje ne temelji na nobeni dokumentaciji niti na izpovedbi prič, temveč obratno. Vse v postopku zaslišane priče so bili A. podizvajalci in so potrdili, da so delali zanj in da jih je slednji plačal. O tožnici ni govoril nihče. Spričo okoliščin, ki jih pritožba izpostavlja, naj bi bilo življenjsko nelogično, da je toženec ves čas sodeloval s A., ki je deloval preko svojega s.p. oziroma preko s.p. svoje žene, in prav nobenega dokaza ni, da bi toženec lahko gotovo vedel oziroma vsaj moral vedeti, da A. A. deluje v obliki gospodarskega subjekta, kot je to zaključilo sodišče. Stališče, da je bilo tožencu vseeno, s kom sodeluje, ni vneseno v okvir pravnih pravil. Zanj je bil nosilec posla ves čas A. in z ničemer ni izkazano, da bi toženec vedel in moral vedel, da je bila tožnica ustanovljena in da A. deluje preko nje. Zakaj je A. omenjeno družbo ustanovil, za toženca ni pomembno. Zato ni jasno, zakaj sodišče verjame A.ju, da je povedal tožencu, da bo deloval preko družbe H. d.o.o., ne pa tožencu, da tega ni vedel, saj že iz okoliščin izhaja drugače. Pritožba omenja, kakšno ugotovitev, ki je ni utemeljilo, je sodišče podalo v 46. točki sodbe. Ne drži stališče v 48. točki sodbe, da različni računi, ki jih je v dokaz priložila tožnica in so bili izdani s strani njenih podizvajalcev, kažejo, da je vsaj del stroškov nosila tožnica. Niti ena priča od podizvajalcev ni povedala, da je izdala račun tožnici, ampak obratno. Pritožba omenja, kaj so izpovedale priče D., E. ter F. Zaključek sodišča zato ne temelji na izpovedbah prič. Gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni jasno, zakaj bi sodišče štelo za dokazano, da gre pri računih priloženih k tožbi za obračunane storitve za sporno ladjo tožene stranke, saj tožnica računov sploh ni specificirala. Nobena priča teh računov, na katere sodišče naslanja sodbo, ni potrdila in o njih ni izpovedala. Stališče sodišča, da gotovinsko poslovanje A. ni bistveno za oceno, kateri gospodarski subjekt je nastopal kot podjemnik v razmerju do tožene stranke, ni življenjsko in logično, saj pravne osebe po vseh predpisih morajo poslovati negotovinsko. Dokazano je, da je I. I. s.p. delovala še potem, ko je bilo odprto podjetje H., zaradi česar tudi ne gre za pravno nasledstvo, kot je v okviru razjasnitve dejanskega stanja kot možnost podalo obrazložitev Vrhovno sodišče RS. Glede na izpovedbe prič ni izkazano (s stopnjo prepričanja), da je temelj družbenega zahtevka podan.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se vprašanje sklepčnosti tožbe nanaša na (ustreznost) tožnikove trditve podlage, je pritožbeno utemeljevanje trditve o v konkretnem primeru podani nesklepčnosti z (domnevno) tožničino opustitvijo predložitve potrebnih dokazov, samo po sebi neprepričljivo. Neprepričljivi (presplošni) pa so tudi očitki o neustreznosti (pomanjkljivostih) tožničinih trditev. Tožnica je po pozivih sodišča prve stopnje (na narokih dne 10. 9. 2012 in dne 27. 2. 2013), da svoj zahtevek po višini natančneje opredeli, to s pripravljalnima vlogama z dne 25. 9. 2012 in dne 14. 3. 2013 (oziroma tema priloženimi prilogami/specifikacijami v prilogah A 167 - 207) tudi ustrezno storila. Tako so v prilogah A169 - A207 materialni stroški, ki naj bi tožnici nastali, opredeljeni tudi glede na posamezne dobavitelje. Ali so za tovrstne tožničine trditve podani tudi ustrezni dokazi (računi), pa ne zadeva več vprašanje ustreznosti (sklepčnosti) trditvene podlage, ampak njeno izkazanost. Ker pa to vprašanje zadeva presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini (kar ni predmet izpodbijane vmesne sodbe), je (nadaljnje) v tem oziru podano pritožbeno pojasnjevanje brezpredmetno.

6. Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da naj bi sodišče prve stopnje s pozivanjem tožnice (na narokih za glavno obravnavo dne 10. 9. 2012 in dne 27. 2. 2013), da svoje trditve ustrezno specificira (natančneje opredeli), slednji nudilo prekomerno pomoč in s tem kršilo načelo enakopravnosti obravnavanja strank (oziroma 22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče prve stopnje je v obeh primerih opravilo zgolj svojo zakonsko (procesno) nalogo (dolžnost) oziroma to, kar mu v 285. členu nalaga ZPP,^{2 3} ki v tem oziru ne ločuje med strankami, ki so zastopane po odvetnikih, in tistimi, ki to niso. V postopanju sodišča prve stopnje⁴ tako ni bilo nobene "prekomernosti",⁵ kot to preveč splošno⁶ očita pritožba. Zato je (za konkretni primer) brezpredmetno tudi njeno sklicevanje na sodbi VS RS II Ips 933/2007 z dne 10. 9. 2009 in VSL I Cpg 66/2010 z dne 1. 2. 2010.

7. Tožnica je že v tožbi kot dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje strank. V primeru družbe z omejeno odgovornostjo (kar je tožnica) to dejansko pomeni zaslišanje njenega (vsakokratnega) zakonitega zastopnika oziroma direktorja.⁷ Ker je v tem oziru pomembno zgolj, kdo ima takšen položaj v času izvajanja takšnega zaslišanja in ker je bil A. A. (kot to izhaja iz zgodovinskega izpiska, ki sta ga predložila toženca in se nahaja v prilogi B 105) tožničin direktor tako v času svojega prvega zaslišanja na naroku dne 13. 5. 2013 kot ob (dodatnem) zaslišanju na naroku dne 10. 10. 2016, je pritožbeno izpostavljanje, da slednji to ni bil v času spornega pogodbenega razmerja⁸ oziroma vložitve tožbe, nebistveno. Trditve o tem, da naj bi A. A., ker naj bi samo zaradi te pravde postal tožničin zakoniti zastopnik, zlorabil procesne pravice, pa so ne le neizkazane, ampak tudi sicer nejasne.⁹ Enako velja za pritožbeno trditev, da naj bi sodišče prve stopnje z zaslišanjem A. A. kršilo določbo 286. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločbe. Pritožba namreč ne uspe konkretno pojasniti, kako naj bi zatrjevana kršitev omenjenega člena¹⁰ vplivala na pravilnost (zakonitost) izpodbijane odločitve. Iz predhodno omenjenih razlogov ni moč slediti niti pritožbenemu očitku o procesni kršitvi, ki naj bi bila zagrešena, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku prvo toženke ni zaslišalo. Ker je bila slednja v predmetni pravdi zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje s tem, ko je v ponovljenem sojenju dodatno zaslišalo zgolj A. A. (kot tožničinega zakonitega zastopnika) in drugo toženca, prvo toženki ni kršilo nobenih procesnih pravic.¹¹ Niti ni razvidno, da bi slednja (oziroma njen pooblaščenec) v tem oziru v postopku na prvi stopnji karkoli ugovarjala.

8. Kot izhaja iz prepričljive obrazložitve izpodbijane sodbe, je lahko sodišče prve stopnje obstoj vseh (za odločitev o temelju predmetnega tožbenega zahtevka) ključnih pravno-relevantnih dejstev ugotovilo s (potrebno) stopnjo prepričanja. Pritožbeni očitek, da naj bi pri tem izpovedbe prič interpretiralo po svoje (oziroma nepravilno) ter da naj bi bili zaključki s temi izpovedbami v nasprotju, nikakor ne drži. Ker sodišče prve stopnje drugačnega zaključka (ugotovitve) ni naredilo, je pritožbeno pojasnjevanje, da nobena od zaslišanjih prič (D., E. in F.) v postopku ni povedala, da je delala za tožnico (temveč za A.), brezpredmetno. Upoštevaje, da je E. E. (ob zaslišanju na naroku dne 13. 5. 2013) povedal, kaj je glede tega slišal od A., pritožbena trditev, da nobena priča ni vedela (povedati), kakšni so bili dogovori med A. in toženo stranko, ne drži. V tem oziru je zmotno tudi sklicevanje na načelo neposrednosti. Ta zadeva način obravnavanja (zaznavanja) dokazov s strani sodišča¹² in nima nič skupnega z okoliščino, ali je priča določeno dejstvo zaznala neposredno (oziroma sama), ali je za njegov obstoj izvedela od koga drugega. Takšna "posrednost" (sama za sebe) njeni izpovedbi ne jemlje dokazne vrednosti. Na drugi strani je lahko sodišče prve stopnje tudi upoštevaje vsebino izpovedb prič D. in E. upravičeno zaključilo, da so se stvari (glede opreme jadrnice) med naročnikom (to je tožencema) in izvajalcem dogovarjale sproti.¹³ Iz D. D. izpovedbe ni točno razvidno, ali se "sprotnost dogovarjanja", ki jo omenja, nanaša na dogovore med njim in A., ali med slednjim in toženo stranko (ali pa zajema obe ravni). A tudi če bi držalo (kot se zatrjuje v pritožbi), da naj bi se nanašala na razmerje med njim in A., je povsem logično, da je bilo¹⁴ to (lahko) zgolj posledica "sprotnosti dogovarjanja" med toženo stranko in A. Točno o tem je na drugi strani jasno izpovedal E.¹⁵ Iz teh razlogov je povsem na mestu tudi zaključek sodišča prve stopnje (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so si bile izpovedbe A. in omenjenih prič enotne (zaradi česar jih je posledično ocenilo za prepričljive). Pritožbeni očitek o zmotnem povzemanju zapisnika o zaslišanju omenjenih prič (in interpretiranju) s strani sodišča prve stopnje tako ni utemeljen.

9. Ker sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da naj bi G. G. izpovedal, kakšna je bila med A. A. in tožencem vsebina dogovora glede kvalitete in materiala, je v zvezi s tem podano pritožbeno poudarjanje nerelevantno. Je pa lahko na podlagi izpovedbe omenjene priče¹⁶ nedvomno upravičeno zaključilo,¹⁷ da si je tožena stranka (na koncu) želela bistveno boljšo kvaliteto notranje opreme, kot jo je imela prva jadrnica.¹⁸ Z ozirom na to, da se glede tega (glej 19. točko obrazložitve) izrecno sklicuje na izpovedbo priče G. G. (torej vsebino dokaza),¹⁹ je neupravičen²⁰ tudi pritožbeni očitek, da naj bi pojasnilo sodišča prve stopnje o toženčevem predhodnem dogovarjanju z izbranim izvajalcem (glede opreme, ki naj bi se izdelala) predstavljalo zgolj domnevo (ki nima podlage v dokazih).

10. Okoliščina, da naj bi imel A. A. interes (za uspeh) v tej pravdi, sama za sebe ni razlog za dvom v prepričljivost (verodostojnost/zanesljivost) njegove izpovedbe. Konkretnih razlogov, ki bi tak dvom lahko vzbudili, pa pritožba ne uspe podati. Ker so priče, na katere se sodišče prve stopnje sklicuje, izpovedala bistveno več²¹ od tega, kar (presplošno v okviru drugega odstavka na 6. strani) omenja pritožba, neprepričljivo izzveni tudi njeno oporekanje zaključku sodišča prve stopnje o tem, da si izpovedbe drugega toženca in prič nasprotujejo.

11. Kako naj bi sodišče prve stopnje z zaključkom (podanim v 25. točki obrazložitve), da naj bi ugotovljena dejstva ustrezala zakonskemu stanu prenovitve (novacije) v smislu določbe prvega odstavka 323. člena OZ,²² napačno uporabilo materialno pravo, ni ustrezno (po)jasn(jen)o. Pritožba namreč v zvezi s tem navaja (le), da toženec soglasja za spremembo predmeta in cene ni podal ter da nasprotno ni dokazano. Tudi ta trditev pa (sama za sebe) upoštevaje konkretno obrazložene (dejanske) zaključke sodišča prve stopnje o spremembah (prvotnega) dogovora (tako glede opreme kot cene) izzveni neprepričljivo. To velja tudi za oporekanje zaključku sodišča prve stopnje o "sprotnosti dogovarjanja" s sklicevanjem na (v tem oziru nebistveni del) A. izpovedbe, da naj bi tožencu pred leti izdal predračun za izdelavo opreme v jadrnici, ki pa je bil zanj predrag (in zato do sklenitve posla ni prišlo).

12. Ker je o novaciji (prenovitvi) obveznosti, če te (obveznosti) ni, brez pomena govoriti, je pritožbeno sklicevanje na obstoj pisnega dogovora z dne 4. 12. 2007 (kot protiargumenta) neprepričljivo. Njegov obstoj namreč glede vprašanja, ali je bil kasneje (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) prenovljen, (sam za sebe) ne pove ničesar.²³ Prav tako njegova pisnost (ki jo izpostavlja pritožba) v konkretnem primeru možnosti njegove kasnejše ustne spremembe (prenovitve) nikakor ne izključevala. Z ozirom na to, da gre za okoliščine, ki se med seboj ne izključujejo, neprepričljivo izzveni pritožbeno pojasnjevanje o "večji teži" pisnega dogovora od A. trditev glede ustno sklenjenih sprememb le-tega. Upoštevajoč, da z (obrazloženim) zaključkom, da je prišlo do novacije prvotnega pisnega dogovora, sodišče prve stopnje slednjega ni "zaobšlo" (kot to navaja pritožba), povsem enaka ugotovitev velja tudi za tovrsten očitek. Z izpostavljanjem (zgolj) predhodno navedenih argumentov (okoliščin),²⁴ trditve, da toženec ni bil tako nepreviden, da bi pristal na dogovarjanje sproti in trikrat višjo ceno (ter o riziku, na katerega naj ne bi šel noben naročnik), pritožba nikakor ne izkaže. Ker sodišče prve stopnje (glej 28. točko obrazložitve) spremembo cene v prvi vrsti (logično) pojasnjuje kot posledico spremenjenega dogovora o kvaliteti izdelka, je pritožbeno izpostavljanje dogovorjene fiksne cene v dogovoru z dne 4. 12. 2007 nebistveno. Stališče sodišča prve stopnje, ki mu pritožba oporeka, se namreč nanaša na kasnejše sprotno dogovarjanje o vrsti (kvaliteti) opreme.²⁵

13. V našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (glej 8. člen ZPP), kar pomeni, da nobena vrsta dokaza nima vnaprejšnjega privilegiranega položaja. Ker to enako velja tudi za priče,²⁶ je pritožbeno pojasnjevanje, da bi lahko sodišče prve stopnje zaključek o novaciji naredilo le pod pogojem, da bi kakšna priča (ki bi bila pri tem sama neposredno prisotna) vedela o tem kaj povedati, neutemeljeno.

14. Ker točno to (prvenstveno) izhaja iz same drugo toženčeve izpovedbe podane ob zaslišanju na naroku dne 10. 10. 2016,²⁷ je pritožbeno oporekanje²⁸ zaključku sodišča prve stopnje (v 43. točki obrazložitve), da ni razvidno, da bi bilo tožencu bistveno, kateri gospodarski subjekt bo njegov oziroma ženin sopogodbenik "na papirju", neprepričljivo.²⁹ Na drugi strani za presojo obstoja poslovnega razmerja med pravdnima strankama okoliščina, ali so zaslišane priče delale za tožečo stranko, A.ja osebno ali koga tretjega, ni ključna. Upoštevaje nadalje, da je že sodišče prve stopnje (v okviru 45. in 46. točke obrazložitve) pojasnilo (in teh ugotovitev pritožba ne uspe izpodbiti), zakaj naj bi se zakoniti zastopnik tožnice (torej A. A.) odločil za ustanovitev družbe (torej tožnice³⁰ ) kot tudi, da naj bi A. (pri čemer se sklicuje na njegovo izpovedbo) tožencu ali že v decembru 2007 za naprej ali pa v začetku 2008, ko je bila tožeča stranka ustanovljena, povedal, da bo odslej dalje svojo dejavnost opravljal v njenem okviru,³¹ je nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje podpisnikov dogovora z dne 4. 12. 2007. Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje te zaključke podalo na podlagi A. izpovedbe³² (pri čemer je tudi pojasnilo, zakaj mu verjame³³ ), pritožba z navajanjem, da ni nobenega dokaza (okoliščine ali indica) o tem, da bi toženec lahko gotovo vedel oziroma vsaj moral vedeti, da A. deluje v obliki gospodarskega subjekta (kot je to zaključilo sodišče prve stopnje), v to ne prepriča.³⁴ Hkrati pa je sodišče prve stopnje (upoštevajoč prvenstveno samo izpovedbo drugo toženca) podalo zadostne razloge³⁵ tudi za (nadaljnji) zaključek, da je tožena stranka z zamenjavo na strani izvajalca soglašala (glej predvsem 46. oziroma 53. v povezavi s 43. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, podanemu v 48. točki obrazložitve, z navajanjem, da niti eden od zaslišanih podizvajalcev ni povedal, da je tožnici izdal račun, ni prepričljivo. Sodišče prve stopnje se v omenjeni točki obrazložitve sklicuje na tri račune, od katerih sta bila prva dva (v prilogi A9 in A10) izdana s strani podjetja J. d.o.o.,³⁶ medtem ko je bil tretji (v prilogi A47) izdan s strani F. F. s.p.³⁷ F. pa je (v končni fazi) izpovedal, da se točno (niti) ne spomni, komu je izstavil račun.³⁸ Zakaj naj bi bila (zgolj) zaradi okoliščine, ker zaključek sodišča prve stopnje (podan v 48. točki obrazložitve) ne temelji na izpovedbah prič, podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni (po)jasn(jen)o. Z ozirom na to, da (kot je bilo predhodno poudarjeno) v našem civilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (in da ni predvideno, da bi se lahko določena dejstva dokazovala samo z določeno vrsto dokazov), ni nobene ovire, da sodišče prve stopnje zaključka, kot ga je naredilo, ne bi moglo narediti le na podlagi listinskih dokazov (konkretno računov).³⁹ Enako neprepričljivo izzveni pritožbeno navajanje, da glede na izpovedbe zaslišanih prič (s stopnjo prepričanja) ni izkazano, da bi bil tožbeni zahtevek podan. Takšnega zaključka (ki temelji na celotni obrazložitvi izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje ni naredilo le na podlagi izpovedb prič (drugače niti ne trdi), ampak je upoštevalo tudi druge izvedene dokaze (oziroma okoliščine), na katere se sklicuje. Izpodbijani zaključek (z drugimi besedami) temelji na (skupnem) rezultatu celotnega dokaznega postopka.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------
¹ ...

² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ Skratka na ustrezen način je poskrbelo, da je tožnica dopolnila svoje nepopolne navedbe.
⁴ Upoštevaje tudi samo naravo (obsežnost) specifikacije (opredelitve), za katero je bila dolžna tožnica poskrbeti.
⁵ Dodatni poziv na naroku dne 27. 2. 2013 tudi ni bil identičen tistemu na predhodnem naroku, ampak je bil povezan s specifikacijo, ki jo je tožnica (na podlagi prvega poziva) predložila.
⁶ Kar velja tudi za pritožbeno trditev, da naj bi na "nepopolnost" tožničinih trditev toženca opozarjala v svojih vlogah.
⁷ Glej 515. člen Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Ob tem, da sporno (pogodbeno) razmerje med pravdnima strankama (očitno) še traja, ta opredelitev tudi sicer ni povsem jasna.
⁹ Ni namreč pojasnjeno, katere procesne pravice naj bi slednji s tem zlorabil.
¹⁰ Ki (kot je bilo poudarjeno tudi sicer) ni podana.
¹¹ Oziroma ji zaradi tega z ničemer ni bila kršena možnost (pravica) izjaviti se o zahtevku oziroma tožničinih navedbah (kar je vsebina prvega odstavka 5. člena ZPP, na katerega se v zvezi s tem sklicuje pritožba).
¹² Glej 4. člen ZPP.
¹³ Dolžina obdobja (ki jo pritožba izpostavlja), v katerem naj bi omenjeni priči na plovilu delali, za presojo, ali sta in kaj vedeli o "sprotnosti dogovarjanja", ni odločilna. Poleg tega iz D. izpovedbe izhaja (glej zadnji odstavek na 12. strani zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2013), da naj bi bil vključen pet mesecev, medtem ko iz zapisnika o zaslišanju E. ni razvidno, da naj bi slednji (kot navaja pritožba) omenjal (zgolj) zadnja dva meseca.
¹⁴ Glede na razmerje naročnik : izvajalec : podizvajalec.
¹⁵ Ki je povedal, da so se vse podrobnosti sproti dogovarjale in spraševale, temu ustrezno pa naj bi A. njemu sproti naročal, kaj naj dela (glej predzadnji odstavek na 13. strani zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2013).
¹⁶ Ki je opisal razliko med prvo jadrnico in tisto, za katero naj bi izdelal projekt (na koncu pa drugo tožencu izročil samo idejne skice tlorisa).
¹⁷ Za to oceno (zaključek) okoliščina, ali je omenjena priča naročeni projekt izdelala do konca in ali se je delalo ob upoštevanju le-tega, ni bistvena.
¹⁸ Ob upoštevanju tudi te okoliščine pa je lahko naredilo nadaljnji (prepričljivo obrazložen) zaključek, da je prišlo do spremembe dogovora o opremi (oziroma njeni kvaliteti), ki naj jo izvajalec izdela (glej razloge podane v točkah 12 - 30 obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹⁹ Glej 10. in 11. stran zapisnika o njegovem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2013.
²⁰ Ker je (glej 20. točko obrazložitve) sodišče prve stopnje (življenjsko logično) pojasnilo (pritožba pa ne uspe prepričati v nasprotno), zakaj do 17. 11. 2007 ni bilo dovolj časa, da bi se idejno izoblikovalo, kakšna oprema naj se izdela, to velja tudi za v tej smeri podan podoben pritožbeni očitek. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje na podlagi te okoliščine naredilo zaključek o "sprotnem dogovarjanju". Glede te okoliščine se (jasno) sklicuje na izpovedbe zakonitega zastopnika in prič (glej 20. točko obrazložitve).
²¹ Glej tudi 8. točko obrazložitve te sodbe.
²² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
²³ Enako velja za v zvezi s tem podano pritožbeno pojasnilo (ki je tudi sicer nedopustno novo in že zato neupoštevno), da je bila pisna oblika izbrana (ravno) v izogib sporom.
²⁴ Ki so prvenstveno v večjem delu tudi sicer (nedopustno) nove. Kljub temu, da "sprotnost dogovarjanja" izhaja že iz tožbenih navedb, toženca (vseh) tovrstnih (proti)razlogov pravočasno v postopku na prvi stopnji nista podala (glej npr. navedbe podane v okviru drugega odstavka na 5. strani odgovora na tožbo z dne 10. 1. 2011 oziroma v drugem odstavku na 6. strani pripravljalne vloge z dne 25. 10. 2012).
²⁵ Na kar kaže tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje v zaključku (glej 28. točko obrazložitve) svoje ugotovitve o zelo majhni verjetnosti, da bi izvajalec v takem primeru (sprotnega naročanja izdelave opreme) sklenil dogovor o fiksni skupni ceni, v oklepaju doda: "oz. ga ohranil v veljavi".
²⁶ Na izpovedbe katerih (to je predvsem na izpovedbi prič E. in D.) se je lahko (seveda pa ne le na njih) v konkretnem primeru sodišče prve stopnje pri presoji obstoja novacije tudi sicer posredno oprlo.
²⁷ In sicer da zanj gospodarski subjekt, v okviru katerega bo A. delo opravil, ni bil bistven (glej 13. stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2016).
²⁸ Češ da to ne temelji na nobeni dokumentaciji, niti na izpovedbi prič.
²⁹ Ker v tem oziru ne gre "zgolj" za stališče (kot to napačno opredeljuje pritožba), ampak za dejanski zaključek/ugotovitev, je pritožbeno navajanje, da ta ni vnesen v okvir pravnih pravil, neutemeljeno.
³⁰ Upoštevaje, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje, podanih v 52. točki obrazložitve, jasno izhaja, zakaj v razmerju med subjektom I. I. s.p. in tožečo stranko ni moč govoriti o pravnem nasledstvu, je tovrstno pritožbeno pojasnjevanje brezpredmetno.
³¹ V okviru 50. točke pa tudi, kako (in zakaj tako) je potekalo izplačevanje za opravljeno delo. Upoštevaje ostale za to presojo pomembnejše razloge (ki jih je pred tem izpostavilo) pa je tudi upravičeno zaključilo, da okoliščina A. gotovinskega poslovanja za presojo, kateri gospodarski subjekt je nastopal kot podjemnik v razmerju do tožene stranke, ni bistvena. Ker gre v zvezi s tem za civilno-pravno presojo, enako velja za pritožbeno pojasnjevanje, kako so pravne osebe dolžne poslovati.
³² V zvezi s tem glej tako izpovedbo, ki jo je podal na naroku dne 13. 5. 2013 kot tisto podano na naroku dne 10. 10. 2016.
³³ Razlog ustanovitve družbe na obstoječe pogodbeno razmerje kot tak (sam za sebe) res ne bi imel nobenega vpliva. A je lahko na drugi strani prav zaradi njegove vsebine sodišče prve stopnje upravičeno sledilo A. izpovedbi, da je tožencu okoliščino, da bo odslej deloval v okviru družbe (tožeče stranke), tudi omenil.
³⁴ Enako velja tudi za neustrezno pojasnjeno trditev, da naj bi bil za toženca "nosilec posla" ves čas A.

³⁵ Očitek, da zaključka ni utemeljilo, zato ne drži.
³⁶ Da naj bi bil kdo iz omenjenega podjetja v predmetni pravdi zaslišan, pa pritožba ne zatrjuje.
³⁷ Zaradi česar pritožbeno sklicevanje na izpovedbi prič D. in E. v tem oziru ni jasno.
³⁸ Glej prvi odstavek na 10. strani zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 10. 2016.
³⁹ Upoštevaje, da je tožnica (glej priloge A169 - A206) znesek, ki ga uveljavlja, jasno specificirala tudi glede na posamezne dobavitelje/podizvajalce, in ker je bilo pojasnjeno, zakaj navajanje, da priče ob zaslišanju niso povedale, da bi račun izdale tožnici, ni prepričljivo (bistveno), pritožba zgolj s temi argumenti ne vzbudi nobenih pomislekov v njihovo dokazno vrednost (relevantnost).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 481/2001
• VSC sklep Cpg 9/2015
• VSC Sodba Cp 137/2017