VSL Sodba in sklep I Cp 3293/2016

Jedro

Predlagan ogled na kraju samem ni primeren dokaz za ugotavljanje, kje sta v preteklosti toženca parkirala avtomobile. Situacije, ki ne obstaja več, se ne da dokazovati z ogledom. Razen tega mora biti ogled na kraju samem vnaprej razpisan in so o njem obveščene stranke, zato je iluzorno pričakovati, da bi toženca avtomobile parkirala tako, kot tožnika zatrjujeta, da jih parkirata, toženca pa to zanikata. Pričo B. B. pa naj bi sodišče po predlogu tožeče stranke zasliševalo o tem, da mu je prvi toženec grozil, če ga še enkrat vidi na dvorišču in da je prvi toženec delal luknje na strehi zimskega vrta. Ti dejstvi pa za razsojo v tej zadevi nista relevantni.

Sklenjena "delna sodna poravnava" glede na svojo vsebino ne predstavlja sodne poravnave. Sodna poravnava je izvršljiv dogovor pravdnih strank (lahko tudi drugih, v poravnavo vključenih oseb), kar pa predmetna "delna sodna poravnava" ni. Glede na to, da je šlo za sporazum strank, sklenjen pred sodiščem tekom postopka, je treba vsebino "delne sodne poravnave" upoštevati kot priznana dejstva. To pomeni, da sklenjen dogovor zavezuje pravdni stranki in sodišče, pred katerim sta ga sklenili. Zato dogovor, da lahko toženca uporabljata garažo, zavezuje, dokler ne bo prišlo do razdružitve solastninske skupnosti, to je do dokončanja že sproženega postopka za razdelitev solastnine. Toženca imata tako pravni naslov za uporabo garaže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom odločbe je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, da sta toženi stranki v roku 15-ih dni dolžni poslovni prostor oziroma garažo, ki jo zasedata na naslovu K., izprazniti ter izročiti prosto vseh osebnih stvari ter vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred ureditvijo predmetne garaže, zlasti sta dolžna odstraniti garažna vrata in nazaj namestiti vhodna vrata (točka II izreka odločbe sodišča prve stopnje); ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta dolžni toženi stranki iz nepremičnine z ID znakom ... odstraniti osebna avtomobila Renault Twingo in Renault Captur tako, da bo tožnikoma omogočen nemoten dostop iz nepremičnine do javne ceste in obračanje njunega vozila, da sta dolžna toženca opustiti parkiranje na tej nepremičnini ter se vzdržati kakršnikoli dejanj oziroma ravnanj v zvezi s parkiranjem, s katerim motita tožnika v mirni posesti in uživanju nepremičnine ter vsakršno bodoče poseganje na enak ali podoben način v solastninsko pravico, ki jo ima prvi tožnik na predmetni nepremičnini.

2. V pritožbi tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da zahtevku v celoti ugodi, ali pa naj razveljavi prvostopenjsko sodbo in vrne zadevo v novo sojenje. V zvezi z odločitvijo o delnem zavrženju tožbe sodišču očitata, da je sodno poravnavo upoštevalo le v obsegu, ki je izrazito v korist tožene stranke, ni upoštevalo celotne delne sodne poravnave in resnične volje strank. Na sklenitev delne sodne poravnave sta pristala, ker sta utemeljeno menila, da bo v nekaj mesecih - po izdelavi ustreznega elaborata, sklenjena dokončna sodna poravnava. V delni sodni poravnavi sklenjen dogovor glede uporabe garaže oziroma poslovnega prostora ne more veljati v nedogled, vezan je na izpolnitev oziroma neizpolnitev poravnave. Sodno poravnavo so bili pripravljeni skleniti samo na način, da bi vključevala tudi delitev solastnine. Toženec je bil tisti, ki se ni strinjal s sklenitvijo dokončne sodne poravnave in bi moralo sodišče skladno z načelom vestnosti in poštenja presoditi, da je dogovor o uporabi garaže veljal zgolj do 10. 6. 2015, ko je postalo jasno, da do sklenitve končne sodne poravnave ne bo prišlo. Velja dogovor iz pogodbe z dne 23. 11. 2005, da bo prvi toženec uporabljal le prizidek hiše in otroško sobo v prvem nadstropju hiše, torej imata garažo oziroma poslovni prostor v uporabi tožnika. Toženca sta brez njunega soglasja pričela v tem prostoru shranjevati osebne stvari in namestila sta garažna vrata. Za uporabo prostora kot garaže, toženca nimata nikakršne pravne podlage, saj ne drži, da bi v oktobru 2010 sklenili dogovor o prenovi poslovnega prostora v garažo. Sodišče bi zato moralo tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na garažo, ugoditi. Tudi v ostalem bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. V pogodbi, ki so jo pri notarki sklenili 23. 11. 2005, je bilo izrecno dogovorjeno, da mora biti dvorišče hiše prosto in da se lahko uporablja samo za dostop do stanovanjske hiše. Toženca pa parkirata avtomobile na dvorišču pred stanovanjsko hišo na način, da zaparkirata tožnika ali pa onemogočita obračanje avtomobila. Do spora je prišlo, ker je toženec zasedel dvorišče in garažo, na dogovorjeni parkirni mesti pa navozil pesek in lesene grede, zato ni bilo več mogoče parkirati. V zvezi s tem bi moralo sodišče opraviti ogled na kraju samem. Iz fotografij v spisu je razvidno, da toženca avtomobile parkirata v različnih pozicijah in v daljšem časovnem obdobju, torej vznemirjanje vztrajno ponavljata. Nikoli ni bil sklenjen dogovor, na podlagi katerega bi toženca lahko parkirala avtomobile pod nadstreškom stanovanjske hiše ali pod nadstreškom prizidka. Režim parkiranja se je spremenil zaradi protipravnih ravnanj toženca, in sicer s preureditvijo parkirnih mest. Da je bilo vznemirjanje trajno, izhaja tudi iz izpovedbe priče A. A. Ravnanje tožencev je protipravno. Tožnik je takšen način parkiranja in uporabo garaže tožencema prepovedal. Nobena od strank ni zatrjevala, še manj pa dokazala, da je bil dogovor drugačen kot v pogodbi, zato sodišče ne bi smelo odločiti, da se je vsebina dogovora spremenila. Pred letom 2005 ni obstajal noben dogovor, parkirali so kjerkoli, po letu 2005 pa je bil dogovor, da lahko tožnika parkirata na dveh parkirnih mestih na zemljišču tožencev, ni pa bilo nobenega dogovora, da bi kdo parkiral pod nadstreški ali na dvorišču. V zvezi s tem sta predlagala zaslišanje priče B. B. Tudi ta dokaz je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Iz prakse Ustavnega sodišča izhaja načelna dolžnost sodišča, da izvede vse predlagane dokaze. Pri sprejemanju dokazne ocene sodišče ni sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, saj je pomanjkljivo in enostransko, izrazito v korist tožene stranke, povzelo izpovedbe prič in strank. S tem je tožnikoma kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ter 6. člen EKČP. Ni na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelilo razlogov za svojo odločitev.

3. Toženca sta podala obsežen laičen odgovor na pritožbo, v katerem zanikata vse navedbe tožnikov z obrazložitvijo, da ne odražajo resničnega dejanskega stanja in pojasnjujeta zakaj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitanih procesnih kršitev, ki naj bi jih prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, ko ni izvedlo dokaza z ogledom na kraju samem in ni zaslišalo priče B.B., ni. Res je sicer, da je načelo kontradiktornosti, ki vključuje tudi pravico strank do izjave, eno temeljnih načel pravdnega postopka, ter da je pravica do izjave sestavni del ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Vendar pa tudi pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Katere dokaze bo izvedlo, odloči sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Z dokaznim sklepom sme zavrniti dokazne predloge strank, za katere meni, da niso utemeljeni. Odločitev o tem mora obrazložiti, kar je prvostopenjsko sodišče storilo. Sodišču ni treba izvesti dokaza: če stranka z njim ne dokazuje pravnorelevantnih dejstev; če z njim dokazuje dejstva, za katera sodišča meni, da so že dokazana; prepozno predlaganih dokazov (286. člen ZPP); zavrne pavšalne ali nesubstancirane dokazne predloge; in neprimerne dokaze. Predlagan ogled na kraju samem ni primeren dokaz za ugotavljanje, kje sta v preteklosti toženca parkirala avtomobile. Situacije, ki ne obstaja več, se ne da dokazovati z ogledom. Razen tega mora biti ogled na kraju samem vnaprej razpisan in so o njem obveščene stranke, zato je iluzorno pričakovati, da bi toženca avtomobile parkirala tako, kot tožnika zatrjujeta, da jih parkirata, toženca pa to zanikata. Pričo B. B. pa naj bi sodišče po predlogu tožeče stranke zasliševalo o tem, da mu je prvi toženec grozil, če ga še enkrat vidi na dvorišču in da je prvi toženec delal luknje na strehi zimskega vrta. Ti dejstvi pa za razsojo v tej zadevi nista relevantni.

6. Pravdni stranki sta na naroku 10. 12. 2014 sklenili "delno sodno poravnavo", s katero sta se dogovorili, da bosta sporno nepremičnino fizično razdelili in kako jo bosta razdelili, pa tudi, da lahko toženca "do končanja postopka fizične delitve nepremičnine parc. št. 1, k.o. X" uporabljata garažo tako za parkiranje kot za shranjevanje predmetov (točka 2 "delne sodne poravnave", zapisane na drugi strani zapisnika o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2014; list. št. 131 spisa). Ker izvedenec, ki je bil angažiran skladno z dogovorom pravdnih strank, mnenju ni povsem sledil dogovoru pravdnih strank,¹ do sklenitve poravnave ni prišlo. Sklenjena "delna sodna poravnava" glede na svojo vsebino ne predstavlja sodne poravnave. Sodna poravnava je izvršljiv dogovor pravdnih strank (lahko tudi drugih, v poravnavo vključenih oseb), kar pa predmetna "delna sodna poravnava" ni. Glede na to, da je šlo za sporazum strank, sklenjen pred sodiščem tekom postopka, je treba vsebino "delne sodne poravnave" upoštevati kot priznana dejstva. To pomeni, da sklenjen dogovor zavezuje pravdni stranki in sodišče, pred katerim sta ga sklenili. Zato dogovor, da lahko toženca uporabljata garažo, zavezuje, dokler ne bo prišlo do razdružitve solastninske skupnosti, to je do dokončanja že sproženega postopka za razdelitev solastnine. Toženca imata tako pravni naslov za uporabo garaže in bi moralo sodišče prve stopnje, da bi pravilno uporabilo materialno pravo, zavrniti tožbeni zahtevek tudi v delu, s katerim tožeča stranka zahteva izpraznitev in izročitev poslovnega prostora oziroma garaže ter vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred ureditvijo garaže. Zavrnitev tožbenega zahtevka je za tožečo stranko manj ugodna odločitev kot zavrženje tožbe. Višje sodišče kljub materialnopravno zmotni odločitvi zaradi prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP) v odločitev prvostopenjskega sodišča o zavržeju dela tožbe ni moglo poseči.

7. Prvi tožnik in prvi toženec sta vsak do ene polovice solastnika nepremičnine z ID znakom ... Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). Solastnik ima torej enaka upravičenja kot lastnik stvari, le da je omejen z enakimi pravicami solastnikov. O načinu izvrševanja solastninske pravice se lahko solastniki sporazumejo. Do sporazuma lahko pride tudi s konkludentnimi ravnanji. Višje sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o načinu parkiranja na sporni nepremičnini do maja 2014 (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub dogovoru v dne 23. 11. 2005 sklenjeni kupoprodajni pogodbi in dogovoru o ustanovitvi služnosti rabe ter prepovedi odtujitve in obremenitve (v nadaljevanju Pogodba z dne 23. 11. 2005), da mora biti dvorišče hiše prosto in se lahko uporablja samo za dostop do stanovanjske hiše (zadnji odstavek 10. člena Pogodbe z dne 23. 11. 2005), sta toženca parkirala (tudi) pod nadstreškom prizidka in pod nadstreškom pri hiši, to je na dvorišču parc. št. 1, k. o. X. Toženca sta ves čas postopka zatrjevala drugačen dogovor glede parkiranja od dogovora v Pogodbi z dne 23. 11. 2005 in so pritožbene trditve o pomanjkanju trditvene podlage protispisne. Da sta parkirala na spornem dvorišču, sta toženca tudi izpovedovala, potrdili pa so to v svoji izpovedbah tudi oba tožnika in priča A. A. Tožnika nista zatrjevala, da sta tožencema tak način parkiranja do maja 2014 prepovedovala. Zato je zaključek, da je med strankami obstajal tak sporazum (dogovor) glede parkiranja, kot ga zatrjujeta toženca pravilen. Vsaj delno je tak dogovor potrdila tudi priča C. C.

8. V maju 2014, ko se je zaradi izgradnje bazena zmanjšala možnost parkiranja na sosednji nepremičnini, katere izključni lastnik je prvi toženec, zato glede njene uporabe ne veljajo pravila solastninske skupnosti, pa tožnika z dotlej ustaljenim načinom uporabe - parkiranjem na solastni nepremičnini nista več soglašala, in očitno je, da med pravdnimi strankami ni bilo več soglasja glede uporabe nepremičnine. V takem primeru imajo solastniki na voljo nepravdni postopek za ureditev razmerij med solastniki (112. do 117. člen Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), lahko pa solastnik sproži tudi postopek za delitev stvari v solastnini. Ker postopek za ureditev razmerij med solastniki ni bil sprožen, do sklenitve drugačnega sporazuma med pravdnimi strankami, velja sporazum, kakršen je bil dosežen v preteklosti, to je do maja 2014 ustaljen način parkiranja, spremenjen toliko, kot je bilo dogovorjeno v "delni sodni poravnavi". Tak način bo veljal do zaključka postopka delitve solastne nepremičnine, ki je po nespornih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča že v teku. Spremeni se lahko le sporazumno ali z odločbo sodišča v postopku za ureditev razmerij med solastniki.

9. Sodišče prve stopnje je naredilo 8. členu ZPP skladno celostno dokazno oceno. Pritožba jo izpodbija zgolj pavšalno, zato podrobnejši odgovor ni možen.

10. Glede na obrazloženo je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da s parkiranjem pod enim ali drugim nadstreškom toženca nista protipravno vznemirjala lastninske pravice prvega tožnika. Druga tožnica pa že od leta 2005 ni več (so)lastnica predmetne nepremičnine. Tožbeni zahtevek tožnikov za prepoved vznemirjanja lastninske pravice po 99. členu v zvezi s 100. členom SPZ že zato ni utemeljen. Nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka in posledično pritožbena graja teh razlogov, za odločitev višjega sodišča niso relevantni, zato nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče prve stopnje ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila. Tožnika pa nosita pritožbene stroške sama, saj s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Izvedenec je ugotovil, da se glede na konstrukcijo zgradbe nepremičnina ne more etažirati natanko tako, kot sta se dogovorili pravdni stranki

Datum zadnje spremembe:

05.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 225/2017
• Sodba II Ips 894/2009
• VSL sklep II Cp 2119/2014