<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 425/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.425.2017
Evidenčna številka:VSL00000950
Datum odločbe:17.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - poškodba pri delu - verodostojna listina kot dokazno sredstvo - dvom v verodostojnost listine - prosta dokazna ocena - začetek teka zakonskih zamudnih obresti - obveznosti zavarovalnice

Jedro

Pri listini o prijavi nesreče pri delu je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja njenega sestavljavca (priča A.) ugotovilo, da nima (take) verodostojnosti, kot ji jo pripisuje tožena stranka. Prvič, ker A. ni bil prisoten ob sami nezgodi in zapis ni nastal na podlagi njegovega lastnega zaznavanja, in drugič, ker je izpovedal, da je pri zavarovancu tožene stranke prihajalo tudi do zahtev, da je bilo treba nesrečo opisati drugače, kot se je zgodila. Priča res ni izpovedala, da je tako zahtevo prejela tudi v tem konkretnem primeru, a je izpovedala, da se podrobnosti nezgode sploh ne spomni. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da kombinacija okoliščin v zvezi z nastankom interne prijave o nesreči pri delu vodi v zaključek, da ta listina ne odraža realnega stanja. Povsem nerealna je pritožbena zahteva tožene stranke, da bi moral biti tožnik pozoren na opis dogodka v tej listini, pri čemer za pritožnico ni sporno, da jo je prejel od tajnice, in to skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ob takem dogodku, ki je eksistencialnega pomena, se povprečen človek pač ne ukvarja z vsako podrobnostjo sočasno prejete listine, temveč zaupa, da slednja odraža tisto, kar se je res zgodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 3.500 EUR odškodnine in 858 EUR pravdnih stroškov, oboje z obrestmi, v preostalem pa je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče je sledilo izpovedi tožnika, njeni dokazi (listinski dokazi ter izpovedi prič A. in B.) pa ga niso prepričali. Na podlagi izvedenih dokazov je zgradilo nepravilno dejansko stanje. Tožnikova izpoved ni zadosten dokaz, saj kaže le na to, da je že sodeloval pri tem delu. Delovni proces so poznali vsi. Tožnik je zatrjeval, da so dogodek videli vsi, torej bi ga lahko dokazal s pričami, zlasti s C., za katerega izhaja, da je bil prisoten pri prinašanju jeklenk, a prič ni zagotovil, zato navedbe ostajajo nedokazane. Listine tožene stranke so kredibilne, njeni priči pa za izid postopka nimata interesa. A. je bil opozorjen na posledice krive izpovedbe, pa je kljub temu vztrajal pri svoji izpovedbi, torej je verodostojen, sploh pa ni več zaposlen pri zavarovancu tožene stranke. Izrecno je izpovedal, da sta tožnik in C. korektna človeka in da ni bilo razloga, da njunemu opisu dogodka ne bi verjel. Sodišče je na podlagi njegove izpovedi, da je bilo treba nesrečo včasih opisati drugače, kot se je zgodila, podvomilo v listine, pri čemer priča ni izpovedala, da je bilo tudi v konkretnem primeru tako. Če bi imel tožnik pripombe na zapisnik, bi morala priča to popraviti. Tožena stranka ne vidi razloga, zakaj bi dal nadrejeni A. navodila, da nezgodo opiše drugače. Tudi B. je izpovedal, da ne bi napisal drugače, kot se je zgodilo, saj ne bi imel interesa. Četudi bi držalo, da se tožnik ob prejemu listine z njo ni ukvarjal, bi to lahko storil kasneje, saj se od vsakega pričakuje, da bo poskrbel za svoje zadeve. Tudi izpoved B. in mnenje izvedenca, da je do poškodbe lahko prišlo, kot trdi tožnik, ne zadošča za zaključke, kot jih je napravilo sodišče. Izpodbija še odškodnino za strah, stroške in tek zamudnih obresti ter predlaga spremembo sodbe.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval pri delu. Sporno je bilo (in je še vedno sporno v pritožbenem postopku), kako se je poškodoval: ali se je poškodoval (kot trdi sam) pri vpenjanju navojne palice med dve jekleni/železni konstrukciji med gradnjo avtocestnega mostu, ko se mu je zaradi nihljaja konstrukcije ukleščil sredinec leve roke, ali pa se je (kot trdi tožena stranka) poškodoval pri prenašanju jeklenk oziroma pri varjenju. Pravilno dejansko stanje je pomembno predvsem z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Za dogodek, kot ga zatrjuje tožnik, namreč tožena stranka (kot zavarovalnica tožnikovega delodajalca) odgovarja objektivno, medtem ko bi bila, če bi se izkazalo, da se je dogodek pripetil tako, kot zatrjuje ona, njena odgovornost "le" krivdna.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri spajanju železnih elementov in ne pri padcu ob prenašanju jeklenke. Pritožnica sodišču prve stopnje pri tem ne očita nobenih postopkovnih kršitev, pritožbeno sodišče pa samo tudi ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Dokazna ocena, ki jo je oblikovalo sodišče prve stopnje, je logična, življenjsko sprejemljivo argumentirana in zato prepričljiva. Pritožba jo sicer natančno graja, vendar pritožbenega sodišča izpostavljeni drugačni možni vidiki izvedenih dokazov ne prepričajo.

8. Drži, tožnik nosi dokazno breme, da se je dogodek pripetil tako, kot trdi. A v pravdnem postopku so dokazna sredstva/dokazila prirejena in prav nobenega razloga ni, da za ugotovitev nekega dejstva tožnikova izpoved ne bi zadoščala. Tega sodišče prve stopnje tudi ni storilo na način, kot očita pritožnica. Tožnikovo izpoved je namreč sprva ocenilo samostojno, nato pa jo skrbno vpelo v dokazno oceno s preostalimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP). Tako je treba razumeti tudi B. izpoved ter navedbo izvedenca, da je do tožnikove poškodbe lahko prišlo na način, kot je tožnik zatrjeval. S povzetim delom teh dokazov je sodišče prve stopnje preverjalo verodostojnost tožnikove izpovedi in tudi tu ni našlo razloga, da ji ne bi verjelo. Ker je tožnik svoje trditve uspel dokazati, sodišču dodatnih dokazov za potrjevanje že ugotovljenih dejstev ni bilo treba izvajati1 .

9. Verziji pravdnih strank, kako se je tožnik poškodoval, sta bili povsem različni, zato je prvostopenjsko sodišče preverilo tudi, ali je možno, da bi se dogodek zgodil tako, kot je zatrjevala tožena stranka. Res je iz dveh listin (interna prijava o nesreči pri delu (priloga B1) in prijava nezgode - poškodbe pri delu (priloga B 4)) izhajalo, da se je tožnik poškodoval pri prenašanju jeklenk, vendar je sestavljavec druge listine (priča B.) pojasnil, da jo jo pripravil na podlagi prve, da pri nezgodi ni bil prisoten in da ni o njej z nikomer govoril. Dokazna vrednost te druge listine je torej nujno povezana z verodostojnostjo prve. Pri tej pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja njenega sestavljavca (priče A.) ugotovilo, da nima (take) verodostojnosti, kot ji jo pripisuje tožena stranka. Prvič, ker A. ni bil prisoten ob sami nezgodi in zapis ni nastal na podlagi njegovega lastnega zaznavanja, in drugič, ker je izpovedal, da je pri zavarovancu tožene stranke prihajalo tudi do zahtev, da je bilo treba nesrečo opisati drugače, kot se je zgodila. Priča res ni izpovedala, da je tako zahtevo prejela tudi v tem konkretnem primeru, a je izpovedala, da se podrobnosti nezgode sploh ne spomni. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da kombinacija okoliščin v zvezi z nastankom interne prijava o nesreči pri delu vodi v zaključek, da ta listina ne odraža realnega stanja. Povsem nerealna je pritožbena zahteva tožene stranke, da bi moral biti tožnik pozoren na opis dogodka v tej listini, pri čemer za pritožnico ni sporno, da jo je prejel od tajnice, in to skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ob takem dogodku, ki je eksistencialnega pomena, se povprečen človek pač ne ukvarja z vsako podrobnostjo sočasno prejete listine, temveč zaupa, da slednja odraža tisto, kar se je res zgodilo. To, da na nepravilnosti ni opozoril prej kot tožbi, na pravilnost dokazne ocene prav tako ne vpliva, ker je povsem nepomembno. Pritožbena zahteva, da bi moral tožnik dogodek dokazati s pričami, predvsem s C., ki je bil prisoten pri prinašanju jeklenk, pa zgreši bistvo povezave med trditvenim in dokaznim bremenom - to, da je do poškodbe prišlo pri prenosu jeklenk, je namreč trdila pritožnica, sama pa zaslišanja te priče ni predlagala.

10. Na podlagi ugotovljenega mehanizma nastanka tožnikove poškodbe, ki izhaja iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke. Materialnopravno povsem pravilnim razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno predstavilo pod točkami 24. - 30. obrazložitve izpodbijane sodbe in s katerimi pritožnica niti ne polemizira, pritožbeno sodišče nima kaj dodati.

11. Tožena stranka v pritožbi izpodbija le prisojeno višino odškodnine za strah, in sicer meni, da je 1.000 EUR preveč in da bi zadostovalo 500 EUR. Ob tem izrecno navede, da se strinja z ugotovitvijo sodišča o trajanju in intenzivnosti strahu, čim pa je tako, je njena pritožbena zahteva neutemeljena. Tožnik je utrpel zmeren primarni in zmeren sekundarni strah, pri čemer je slednji trajal od poškodbe do konca zdravljenja, tj. od 15. 1. 2010 do 13. 5. 2010 oziroma štiri mesece2 . Trajanje in intenzivnost strahu povsem upravičujeta odškodnino v višini 1.000 EUR.

12. Pritožnica nepravilno razume 943. člen OZ. Ta se nanaša le razmerje med zavarovalnico in njenim zavarovancem3 , kot ji je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik ne more biti v slabšem položaju, kot če bi zahtevek neposredno naperil proti njenemu zavarovancu, torej mu zamudne obresti pripadajo od dne (glede na to, da tožene stranke pred pravdo ni pozival k plačilu), ko je bila tožba toženi stranki vročena v odgovor.

13. Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa samo prav tako ni odkrilo pomanjkljivosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Ni res, da tožnik ni predlagal zaslišanja očividcev. To je storil, vendar so bile priče nedosegljive, kar je razvidno iz podatkov v spisu, zato je sodišče njegove (in ne toženkinih (!)) dokazne predloge zavrnilo.
2 Ugotovitev sodišča v 41. in 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
3 Tako npr. VSL v sodbi VSL II Cp 605/2016 z 9. 6. 2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 943

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMjk0