<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1261/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1261.2017
Evidenčna številka:VSL00000953
Datum odločbe:31.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tanja Kumer
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:lastninska tožba (rei vindicatio) - zahtevek za vrnitev nepremičnine - poziv k popravi tožbe - kršitev pravice do izjave - izpolnitveni rok - paricijski rok - določitev roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti - prekoračitev tožbenega zahtevka - izpodbijanje vrednosti spornega predmeta - pritožbena novota - predmet spora

Jedro

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s pozivom tožnikom, naj popravijo nasprotno tožbo tako, da bo vsebovala določen zahtevek, prekoračilo svoje pristojnosti, ni utemeljen. Ta pristojnost gre sodišču na podlagi 108. člena ZPP. Neutemeljen je tudi toženčev očitek bistvene kršitve določb postopka, ker je bilo to storjeno šele v novem sojenju. Glede na to, da nasprotna tožba predstavlja odziv tožnikov na toženčev zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na določenem delu nepremičnin parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, in da je iz njegovega nastopanja v pravdi - in v pravdah, zaradi katerih je bila ta prekinjena - očitno, da je vedel, kaj je predmet spora, mu nista mogli biti kršeni pravica do izjave in do dokazovanja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o tako odločilni povezanosti med zahtevkom za izročitev nepremičnine in rokom za prostovoljno izpolnitev obveznosti, da bi prekratek zahtevani rok pomenil tudi neutemeljenost zahtevka. Določitev daljšega roka od zahtevanega je na podlagi 313. člena ZPP v pristojnosti sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 324,42 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, po katerem je toženec dolžan tožnikom v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe izročiti v posest stvari in oseb prosto nepremičnino parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, in sicer del, ki ga na zahodni strani omejuje meja med parc. št. 3 in 1, obe k.o. X, na južni strani meja med parc. št. 4 na eni strani in parc. št. 1 in 2, vse k.o. X, na drugi strani, na severni strani meja med parc. št. 5 in 6 na eni strani in parc. št. 1 in 2, vse k.o. X, na drugi strani, ter na vzhodni strani živa meja in mejna ograja, ki približno na polovici smeri vzhod zahod deli parceli 1 in 2, k.o. X, in je na priloženi skici označena z rdečo barvo, in stavbo na naslovu A., ter karkoli drugega, kar se nahaja na opisanem zemljišču ali je z njim trajno spojeno.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nedopusten in v nasprotju z določbami ZPP je bil poziv sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku. Popravljen tožbeni zahtevek se opira na izvedensko mnenje iz drugega postopka, ki v tem postopku ni bil pravočasno predložen. Izpraznitveni zahtevek je bil očitno preuranjen, saj tožniki niso vedeli, na kaj se nanaša njihova zahteva.

Sodišče je sámo določilo paricijski rok. Glede na zdravstveno in socialno stanje pritožnika, ki je sodišču znano iz podatkov, predloženih v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodne takse, bi moralo ob smiselni uporabi 59. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) določiti 90-dnevni rok. Ker je izpraznitveni rok bistveni del zahtevka, bi ga moralo sodišče glede na zahtevani 15-dnevni rok v celoti zavrniti.

Odločitev o stroških, ki temelji na vrednosti spora 20.864,63 EUR, je napačna. Ta vrednost spora za obravnavani zahtevek ni bila nikoli določena. Ker ni bila določena, ji tudi ni mogel ugovarjati. Ekonomska vrednost nepremičnine ne more biti relevantno merilo za presojo pravilne vrednosti spora. Ima interes, da se stroški ocenijo iz pravilne in pravične vrednosti spornega predmeta.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja,

- da so tožniki lastniki nepremičnin parc. št. 1 in 2, k.o. X,

- da je bila nasprotna tožba vložena kot odgovor na toženčevo tožbo za ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1, k.o. X, na katerem stojita stanovanjska hiša in garaža, in delu parc. št. 2, k.o. X, ki je v naravi ločen z živo mejo,

- da sta bila zahtevek po navedeni toženčevi tožbi in tudi zahtevek po kasneje vloženi tožbi za ugotovitev stavbne pravice glede stavbe (stanovanjske hiše s pripadajočo garažo), zgrajene na parc. št. 1, k.o. X, pravnomočno zavrnjena.

6. Na podlagi teh ugotovitev sodba zaključuje, da so tožniki dejanski in zemljiškoknjižni lastniki sporne nepremičnine, ki pa je v delu, opredeljenem v izreku sodbe, nimajo v posesti, ker jo ima v posesti toženec. Ker imajo kot solastniki pravico imeti svojo stvar v posesti, toženec pa jo zaseda brez pravne podlage, tožniki utemeljeno zahtevajo vrnitev nepremičnine v posest (92. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s pozivom tožnikom, naj popravijo nasprotno tožbo tako, da bo vsebovala določen zahtevek, prekoračilo svoje pristojnosti, ni utemeljen. Ta pristojnost gre sodišču na podlagi 108. člena ZPP. Neutemeljen je tudi toženčev očitek bistvene kršitve določb postopka, ker je bilo to storjeno šele v novem sojenju. Glede na to, da nasprotna tožba predstavlja odziv tožnikov na toženčev zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na določenem delu nepremičnin parc. št. 1 in 2, obe k.o. X, in da je iz njegovega nastopanja v pravdi - in v pravdah, zaradi katerih je bila ta prekinjena - očitno, da je vedel, kaj je predmet spora, mu nista mogli biti kršeni pravica do izjave in do dokazovanja.

8. Sklicevanje sodbe na izvedensko mnenje, pridobljeno v drugem postopku, ni bistveno za odločitev. S tem so tožniki le dodatno opredelili zemljišče, ki ga uporablja toženec. Da meja uporabe teče po živi meji, je toženec zatrjeval že v svoji tožbi, na katero so se tožniki odzvali z nasprotno tožbo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o tako odločilni povezanosti med zahtevkom za izročitev nepremičnine in rokom za prostovoljno izpolnitev obveznosti, da bi prekratek zahtevani rok pomenil tudi neutemeljenost zahtevka. Določitev daljšega roka od zahtevanega je na podlagi 313. člena ZPP v pristojnosti sodišča. Ker toženec ne zatrjuje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje oporekal predlaganemu tridesetdnevnemu roku in navedel okoliščine, ki bi to utemeljevale, s sklicevanjem na tovrstne okoliščine ne more uspeti niti v pritožbi.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožniki niso opredelili vrednosti spornega predmeta. Navedli so znesek 5.000.000,00 SIT, kar je sodišče pravilno upoštevalo kot 20.864,63 EUR. Ker toženec tej vrednosti pred začetkom obravnavanja ni ugovarjal, ne more v pritožbi uveljavljati, da je previsoka. Glede na to, da je sam v zahtevi za vknjižbo lastninske pravice glede istih spornih delov nepremičnin vrednost spora opredelil z enakim zneskom, pa je tudi sicer njegov pomislek neutemeljen.

11. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Upoštevaje pritožbeni uspeh je toženec dolžan tožnikom povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, sam pa ni upravičen do njihove povrnitve (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški tožnikov, odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife, veljavne ob vložitvi tožbe, znašajo 324,42 EUR, in sicer gre za strošek nagrade za pritožbeni postopek v priglašeni višini (260,71 EUR) in pavšalni znesek materialnih stroškov (5,21 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 108, 313
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 92

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExMjkw