VSL Sodba I Cp 3375/2016

Jedro

Za na osebo vezano dovoljenje bi šlo, če bi se odobritev prehoda nanašala zgolj na individualne potrebe in koristi A. A. Dovoljenje pa je bilo očitno dano z namenom omogočiti lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. V takem primeru gre za stvarno služnost. Sodba namreč ugotavlja, da so sporno pot za dovoz do hiše, ki je sedaj v lasti tožnic, uporabljali vsi, ki so z vozili prihajali do hiše, ne le A. A. Prvo tožena stranka, konkretno pomočnik direktorja v soglasju z direktorjem, je po postavitvi zapornice daljinski upravljalec za odpiranje izročila tudi prvo tožeči stranki, ne le A. A. Toženki sta vsem, ki so prihajali do hiše tožnic preko parkirišča prvo tožene stranke, dopuščali dostop.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da do hiše tožnic z avtomobilom ni mogoče dostopati drugje, kot po sporni poti. To dejstvo sicer ne vpliva na samo možnost priposestvovanja služnosti. Če se služnost dejansko izvršuje in ne gre za nedovoljeno izvrševanje služnosti (vi, clam, precario), za njeno priposestovanje ni relevantno, ali ima služnostni upravičenec možnost služečo stvar uporabljati brez služnosti. Je pa dejstvo, ali je možen dostop do hiše na drug način, relevantno za presojo, ali je bilo dovoljenje za uporabo poti oziroma za dostopanje izdano le do preklica. Dejstvo, da druge poti ni, govori v prid zaključku, da je bilo dano trajno dovoljenje za uporabo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženi stranki sta dolžni tožnicama povrniti vsaka 580,13 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev v izreku natančno opisane stvarne služnosti hoje in vožnje po parc. št. 1, k. o. X, v korist parc. št. 2, k. o. X, ter vpis te služnostne pravice v zemljiško knjigo (točka I. izreka); naložilo prvo toženi stranki, da je dolžna opustiti vznemirjenje te služnostne pravice s postavljanjem ovir, kot so zapornice brez hkratne izročitve daljinskih upravljalcev ali s podobnimi ravnanji in zagotoviti nemoten dovoz (točka II. izreka) in da je dolžna tožnicama izročiti 2 izvoda delujočih daljinskih upravljalcev za zapornice na uvozu parc. št. 1, k. o. X iz javne ceste parc. št. 3, k. o. X (točka III. izreka). Toženki je obvezalo na nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Obe toženki se pritožujeta zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlagata, naj spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Prvotožena stranka meni, da je sodišče zmotno ugotovilo kaj predstavlja listina Odobritev uvoza - št. 90/94-5/77. Predstavlja lahko zgolj in le temelj za prekarij. Dejstva, ki jih je navedlo sodišče, niso v nasprotju z bistvom prekarija. Prekaristu, ki ima nepremičnino v delni uporabi do preklica, ravno zaradi prekarija ni treba vsakič vprašati, ali lahko uporabi nepremičnino za prehod, dajalec prekarija pa mu lahko tak prehod omogoči tudi z izročitvijo daljinskega upravljalca za dvižne zapornice. Da dovolitev uvoza ni bila kratkotrajne narave in določena za določeno osebo, ne utemeljuje prekarija. Tudi če bi bilo leta 1977 dogovorjeno, da se lahko uvoz uporablja za nedoločen čas, to ne more kazati na dogovor o ustanovitvi služnosti. Za nastanek služnosti na podlagi pravnega posla je namreč potreben zavezovalni pravni posel, slediti pa mu mora še razpolagalni pravni posel - zemljiškoknjižno dovolilo. Služnost tudi ni mogla nastati na podlagi odločbe pristojnega organa, saj soglasja ni izdal organ, čigar odločba bi lahko pripeljala do nastanka služnosti. O stvarnopravnih kategorijah ni mogoče sklepati iz dogovora, iz katerega jasno izhaja obligacijskopravna kategorija (prekarij). Dejstvo, da je bil prekarij dovoljen A. A. za nedoločen čas, v ničemer ne zmanjšuje njegovega pomena ali kvalitete, tudi če se je dejanska uporaba z vednostjo toženk razširila na tožnici. Če pri prekariju ni določen rok, ga lahko dajalec prekarija prekliče kadarkoli hoče. Za pridobitev služnosti na podlagi priposestvovanja morajo biti izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, kadar se ta izvršuje vi, clam ali precario (tretji odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Šlo je za prekarij, ki je prenehal leta 2012, ko je bil na tožeči stranki naslovljen dopis za vrnitev daljinskih upravljalcev za zapornice.

4. Drugotožena stranka pa navaja, da imata tožnici dostop po javni cesti, ki poteka ob njuni hiši. Tožnici nista dokazali, da so bile ob posodabljanju ceste takšne pravne ali drugačne ovire, ki bi onemogočale ustrezno primerno ureditev dostopa z osebnim avtomobilom do stanovanjske hiše. Prva tožnica bi morala skupaj s pokojnim možem poskrbeti za ustrezen dostop do hiše in toženki za njeno neskrbnost ne moreta sprejeti odgovornosti. Dovoljenje za uvoz z dvorišča prvotožene stranke je bilo dano na ime prosilcev A. A. in B. B. in ni predvideno, da bi bilo prenosljivo. Dovoljenje tudi ni bilo vpisano v zemljiško knjigo kot služnost in so ga stranke očitno štele le kot "prijateljsko soglasje". Zato je dovoljenje poteklo najkasneje ob smrti A. A. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev, da je bilo dovoljenje dano osebno A. A. Poudarja, da je bilo število uporabnikov parkirišča prvotožene stranke v času, ko je bilo dano dovoljenje za uvoz k hiši tožnic, bistveno manjše od sedanjega števila uporabnikov. Ob sedanji polni zasedenosti parkirišča je prišlo do očitno spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih je prvotožena stranka tožnici 18. 12. 2012 obvestila, da služnost ni v njenem interesu. Tožnici nista dokazali, da je bilo dovolilo oziroma soglasje pridobljeno z uradnim pisnim soglasjem pristojnega organa, zato lahko samo ugibajo, ali je takratni pomočnik direktorja prvotožene stranke prehod dovolil samovoljno, ali pa na kakšni drugi podlagi, ki ni imela ustrezne pravne potrditve pristojnih organov prvotožene stranke.

5. Tožnici sta na obe pritožbi argumentirano odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj ju kot neutemeljeni zavrne in toženkama naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za razsojo relevantna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse ugovorne navedbe toženk. Na v pritožbi drugotožene stranke izpostavljene navedbe, da naj bi bilo dovoljenje za dovoz do hiše last prve tožnice in pravnega prednika druge tožnice A. A., dano le osebno slednjemu, je odgovorilo na straneh 8 - 10 sodbe (točki 11 in 12). Pritožba tako sodišču neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov za zavrnitev ugovora, da je bilo dovoljenje dano le A. A.

8. Za na osebo vezano dovoljenje bi šlo, če bi se odobritev prehoda nanašala zgolj na individualne potrebe in koristi A. A. Dovoljenje pa je bilo očitno dano z namenom omogočiti lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. V takem primeru gre za stvarno služnost.¹ Sodba namreč ugotavlja, da so sporno pot za dovoz do hiše, ki je sedaj v lasti tožnic, uporabljali vsi, ki so z vozili prihajali do hiše, ne le A. A. Prvo tožena stranka, konkretno pomočnik direktorja v soglasju z direktorjem, je po postavitvi zapornice daljinski upravljalec za odpiranje izročila tudi prvo tožeči stranki, ne le A. A. Toženki sta vsem, ki so prihajali do hiše tožnic preko parkirišča prvo tožene stranke, dopuščali dostop.

9. Iz sklepa prvotožene stranke z dne 23. 8. 1977, ki je razviden iz dopisa prvotožene stranke A. A., naslovljenega "Odobritev uvoza" (priloga A 5), tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi bil uvoz dovoljen zgolj do preklica. Pritožba prvotožene stranke ugotovitve, na katerih je prvostopenjsko sodišče temeljilo zaključek, da dovoljenje za dostop do hiše tožnic preko zemljišča drugo tožene stranke ni bilo dano le do preklica, le delno povzame. Spregleda ugotovitve, da je družina prvo tožeče stranke že od leta 1959 dalje, to je še predno je bil zgrajen objekt v upravljanju prvo tožene stranke (dom starejših občanov; v nadaljevanju Dom), uporabljala dvorišče za dovoz do svoje hiše; da so jim ob odobritvi dovoza svetovali, naj zaključijo pot skladno z ureditvijo Doma; da je bil na njihovo ograjo nameščen znak "prepovedano parkiranje"; da so to pot nemoteno uporabljali do imenovanja nove direktorice Doma. Ni logično in zato verjetno, da bi A. v soglasju s prvo toženo stranko zgradili parkirišče z nadstreškom in to skladno z ureditvijo Doma, kar izhaja iz sklepa z dne 23. 8. 1977,² če ne bi bila mišljena trajna uporaba. Da dovoz preko dvorišča Doma ni bil odobren le do preklica, izhaja tudi iz izpovedbe C. C., bivšega direktorja Doma. Izpovedal je, da so lahko dostopali brez omejitev že na podlagi dovoljenja prve direktorice Doma. Zato, in ker se je tudi sam prepričal, da s strani Ulice P. z avtomobili ne morejo dostopati do hiše, vožnjam ni nasprotoval. Ko so postavili zapornico, so A. izročili daljince, da so lahko še naprej dostopali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da do hiše tožnic z avtomobilom ni mogoče dostopati drugje, kot po sporni poti. To dejstvo sicer ne vpliva na samo možnost priposestvovanja služnosti. Če se služnost dejansko izvršuje in ne gre za nedovoljeno izvrševanje služnosti (vi, clam, precario), za njeno priposestovanje ni relevantno, ali ima služnostni upravičenec možnost služečo stvar uporabljati brez služnosti. Je pa dejstvo, ali je možen dostop do hiše na drug način, relevantno za presojo, ali je bilo dovoljenje za uporabo poti oziroma za dostopanje izdano le do preklica. Dejstvo, da druge poti ni, govori v prid zaključku, da je bilo dano trajno dovoljenje za uporabo. Celoten sklop ugotovljenih dejanskih okoliščin ne daje podlage za presojo, da je bilo dovoljenje za dostop do nepremičnin tožnikov dano le do preklica. Nikjer ni omenjena možnost preklica. Iz izpovedbe C. C., da so A. A. in prvi tožnici izročiti daljinca za odpiranje zapornice, izhaja, da je prvotožena stranka dovoljenje za prehod pojmovala kot trajno. Kot trajnega so ga glede na opisane okoliščine primera utemeljeno dojemali tudi tožnici in pravni prednik A. A.

10. Dejstvo, da se je povečalo število uporabnikov parkirišč Doma, na odločitev ne vpliva. Dovoljenje za uporabo dvorišča Doma je bilo dano v sistemu družbene lastnine, ko zemljiška knjiga ni imela take vloge, kot jo ima sedaj, in so se stvarne pravice lahko prenašala tudi izvenknjižno. Da ni bilo dano zemljiškoknjižno dovolilo za vpis služnosti v zemljiško knjigo, zato ni odločilno za presojo.

11. Glede na to, da je prvo tožena stranka s sklepom z dne 23. 8. 1977 odobrila uvoz do nepremičnine tožnikov in glede na izpovedbo bivšega direktorja Doma, da se je strinjal z odredbo svojega pomočnika D. D., ki je dovolil prehod do nepremičnine tožnic, so pomisleki drugo tožene stranke o samovoljnjem ravnanju D., neutemeljeni.

12. V zvezi s trditvami drugotožene stranke o spremenjenih okoliščinah, višje sodišče pojasnjuje, da je za prenehanje priposestvovane stvarne služnosti treba pridobiti ustrezno odločbo (222. člen SPZ).

13. Tožnici sta dokazali, da so ves čas od vselitve v hišo za dostop z vozili uporabljali pot, ki poteka po nepremičnini last drugo tožene stranke. Nemoteno in z izrecnim dovoljenjem so to pot uporabljali tudi še potem, ko je prišla v upravljanje prvo tožene stranke. Zato so izpolnjeni pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti. Materialnopravno pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priposestvovalna doba začela teči 1. 4. 1991, to je z dnem uveljavitve Zakona o zavodih in sta tožeči stranki služnost hoje in vožnje po parc. št. 1, k. o. X, na podlagi prvega odstavka 217. člena SPZ glede na 269. člen SPZ priposestvovali ob uveljavitvi SPZ - 1. 1. 2003. Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je do 13. 6. 2012, ko je prvo tožena stranka začela nasprotovati uporabi parkirišča za dostop do nepremičnine tožnic, iztekla že tudi 20-letna priposestvovalna doba in sta tožnici stvarno služnost pridobili tudi, če sklep prvo tožene stranke o dovolitvi uvoza ne bi obstajal (drugi odstavek 217. člena SPZ).

14. Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno pravilna. V pritožbah uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ni, je višje sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženki, ki s pritožbama nista uspeli, morata tožnicama povrniti stroške, ki so jima nastali z odgovorom na pritožbi. Višje sodišče ugotavlja, da sta odvetniške stroške priglasili v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT), zato jih je priznalo v priglašeni višini. Skladno s 313. členom ZPP je določilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov pritožbenega postopka. Če jih toženki v postavljenem roku ne bosta plačali, bosta prišli v zamudo in bosta od tedaj dalje dolgovali še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

-------------------------------
¹ Prim. sodba VSRS II Ips 281/2010.
² V sklepu je navedeno, da se A. A. in B. B. dovoli uvoz s tem, da skladno z zunanjo ureditvijo Doma, po dogovoru z ing. E. E., uredita zaključek zunanje ureditve na njunem zemljišču.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2017

Podobni dokumenti:

• I Cp 499/2017
• VSRS Sklep II DoR 110/2023
• VSL Sodba II Cp 342/2018