VSL Sodba I Cpg 688/2016

Jedro

Tožeča stranka kot posredni oškodovanec iz škodnega dogodka ima na podlagi svojega položaja omejen domet povrnitvenih zahtevkov, ki so taksativno določeni v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 18. člena ZOZP, saj je ta člen izjema v primerjavi s 15. členom ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko.

S samo spremembo ZPIZ-2, četudi je bila uvedena generalna klavzula "ne glede na omejitve v drugih zakonih" v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, se do uvedbe 190.a člena ZPIZ-2 ni spremenilo ničesar. Še vedno je bil namreč ZOZP zakon, ki ureja povrnitvene zahtevke v zvezi z obveznim zavarovanjem v prometu kot specifični življenjski situaciji in je tako nujno lex specialis v primerjavi z ZPIZ-2, ki ureja povrnitvene zahtevke iz več različnih življenjskih situacij, kot so npr. poškodbe pri delu ipd. V skladu s tem je z logično argumentacijo mogoče razlago načela lex specialis v razmerju do ZPIZ-1 preslikati tudi na razmerje do ZPIZ-2, vse do uvedbe 190.a člena, ko ni več nobenega dvoma, da je zakonodajalec s to določbo konkretno legitimiral možnost povrnitve povzročene škode v prometu za tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom in sodbo dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka), zaradi delnega umika tožbe za 3.338,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2015 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.868,56 EUR za čas od 22. 5. 2015 do izteka paricijskega roka v tem delu postopek ustavilo (II. točka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.599,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.730,53 EUR za čas od vložitve tožbe dalje do plačila in od zneska 2.868,56 EUR od izteka paricijskega roka do plačila (III. točka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka).

2. Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje (III. in IV. točka izreka) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP ter višjemu sodišču predlagala spremembo sodbe prvostopenjskega sodišča in ugoditev tožbenemu zahtevku ter zahtevala povračilo prvostopenjskih in pritožbenih stroškov. Navaja nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je ZOZP lex specialis tudi v razmerju do ZPIZ-2. To razmerje obstaja le v zvezi z ZPIZ-1, Vrhovno sodišče namreč razmerja med ZOZP in ZPIZ-2 ni presojalo. Glede na določbo drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2, ki določa, da odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati, "obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih" je jasno, da z uveljavitvijo ZPIZ-2 za tožečo stranko ne obstaja več omejitev iz prvega odstavka 18. člen ZOZP glede vrst škode, katerih povračilo lahko terja. Navedeno spremembo je potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine v letih 2013, 2014 in 2015, saj je tožeči stranki škoda sukcesivno nastajala tudi v letu 2013 in dalje. Podlage za uporabo ZPIZ-1 po 1. 1. 2013 po stališču tožeče stranke ni. Za čas od uveljavitve ZPIZ-2 ne bi smelo biti dvoma, da se mora uporabiti določbe ZPIZ-2, saj gre za zakonodajalčevo jasno in izrecno navodilo. Tožeča stranka ne more terjati povračila od povzročitelja škode, saj je odgovornost povzročitelja škode predmet avtomobilskega zavarovanja, pri čemer lahko zavarovalnica terja plačilo od zavarovanca samo v taksativno naštetih primerih iz 7. člena ZOZP. Prav tako se ne strinja, da sta določbi prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 190. člena ZPIZ-2 identični, saj ZPIZ-2 ne vsebuje več klavzule "velike malomarnosti", poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 193. člena, ki izrecno ureja obseg škode v primerih iz 190. člena, ne glede na omejitve v drugih zakonih, kar je zakonodajalec uredil na novo v primerjavi z določbo drugega odstavka 274. člena ZPIZ-1. Glede na navedeno je zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ZPIZ-2 tožeči stranki ne more dati več pravic, kot jih daje ZOZP. Ker ima tožeča stranka prednostno pravico po ZPIZ-2, ji mora sodišče priznati celotno vtoževano škodo za leta 2013, 2014 in 2015.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na izplačana nadomestila za leto 2012 v znesku 1.424,45 EUR, zmanjšanega za že izplačani sorazmerni del prispevkov v znesku 128,79 EUR, tožeča stranka v pritožbi, glede na to, da se pritožuje zoper celotno III. točko izreka prvostopenjske sodbe, ni navedla nobenih relevantnih dejstev, v zvezi s čim konkretno je odločitev sodišča prve stopnje napačna glede nadomestil za leto 2012, ko je bil v veljavi še ZPIZ-1. Iz sodne prakse¹, do katere se je pravilno opredelilo tudi sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve), izhaja jasno in konkretno pojasnilo, da je v obravnavanih zahtevkih ZOZP v razmerju do ZPIZ-1 lex specialis, kar pomeni, da lahko tožeča stranka v primerih, ko ZPIZ-2 še ni začel veljati, terja povračilo zgolj tistih izdatkov, ki so našteti v prvem odstavku 18. člena ZOZP, kamor pa vtoževana škoda za leto 2012 ne spada. Tako je pritožba v zvezi s povrnitvijo izplačanega nadomestila za leto 2012 neutemeljena.

6. V zvezi s delom zahtevka za povrnitev nadomestil iz let 2013, 2014 in 2015 višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo (15. točka obrazložitve) položaj tožeče stranke kot posrednega oškodovanca iz škodnega dogodka, ki ima na podlagi svojega položaja omejen domet povrnitvenih zahtevkov, ki so taksativno določeni v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 18. člena ZOZP, saj je ta člen izjema v primerjavi s 15. členom ZOZP, izjeme pa je potrebno razlagati ozko.

7. Kljub spremembi določb ob sprejemu ZPIZ-2 tudi višje sodišče ocenjuje, da je določba prvega odstavka 18. člen ZOZP v razmerju lex specialis glede na določbo prvega odstavka 190. člena ZPIZ-2, vključno z določbo drugega odstavka 193. člena ZPIZ. Prvi odstavek 190. člena namreč določa: "Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil invalidnost." Šele določba 190.a člena ZPIZ-2 določa, da "Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu". Navedena določba je pričela veljati šele s spremembo ZPIZ-2B² z dne 1. 1. 2016, kar je po obdobju, za katerega povrnitev terja tožeča stranka. Določba 190.a člena se v konkretnem primeru ne more retroaktivno uporabiti; medtem ko je pred spremembo ZPIZ-2B z dodatkom 190.a člena določba prvega odstavka 18. člena ZOZP lex specialis, saj ureja vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne generalne klavzule povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. V nasprotnem primeru ratio posebne ureditve povrnitve povzročene škode v prometu v 190.a členu ne bi imel smisla, saj bi bila tožeča stranka ustrezno legitimirana že na podlagi 190. v zvezi s 193. členom ZPIZ-2 in bi bila določba 190.a člena odveč.

8. Tudi interpretacija odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016 daje po oceni višjega sodišča jasno generalno opredelitev, da je ZOZP zakon, ki ureja obvezna zavarovanja v specialnih življenjskih okoliščinah - vključenosti v prometu, vključno s povrnitvenimi zahtevki iz tega področja. Na tej podlagi mora biti prav ta njegov položaj urejanja specifičnih življenjskih okoliščin prevladujoč dejavnik njegove specialnosti v primerjavi z vsemi ostalimi življenjskimi situacijami, na podlagi katerih lahko pride do nastanka škodnega dogodka. Glede tega se po oceni višjega sodišča s samo spremembo ZPIZ-2, četudi je bila uvedena generalna klavzula "ne glede na omejitve v drugih zakonih" v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, do uvedbe 190.a člena ZPIZ-2 ni spremenilo ničesar. Še vedno je bil namreč ZOZP zakon, ki ureja povrnitvene zahtevke v zvezi z obveznim zavarovanjem v prometu kot specifični življenjski situaciji in je tako nujno lex specialis v primerjavi z ZPIZ-2, ki ureja povrnitvene zahtevke iz več različnih življenjskih situacij, kot so npr. poškodbe pri delu ipd. V skladu s tem je z logično argumentacijo mogoče razlago načela lex specialis v razmerju do ZPIZ-1 preslikati tudi na razmerje do ZPIZ-2, vse do uvedbe 190.a člena, ko ni več nobenega dvoma, da je zakonodajalec s to določbo konkretno legitimiral možnost povrnitve povzročene škode v prometu za tožečo stranko.

9. V zvezi s povedanim prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da izrecnega in jasnega zakonodajalčevega navodila (možnost povrnitve škode ne glede na omejitve v drugih zakonih, op. sodišča) ni mogoče spregledati, ko pa je zakonodajalec področje povrnitve povzročene škode iz avtomobilskih nesreč izrecno uredil šele z novim 190.a členom. Šele od takrat je namreč mogoče govoriti o tem, da je zakonodajalec dal izrecno in jasno navodilo, kako ravnati v primerih povrnitve škode iz avtomobilskih nesreč.

10. Sodišče prve stopnje je tako v izpodbijani odločbi pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka kot posredni oškodovanec omejena z dometom svojih zahtevkov na taksativno določene vrste škod iz prvega odstavka 18. člen ZOZP. Glede na to, da je ZOZP tudi v razmerju do ZPIZ-2 lex specialis, tožeča stranka z zahtevkom na podlagi ZPIZ-2 ne more zahtevati več, kot ji relevantno pravno pravilo, torej prvi odstavek 18. člena ZOZP, ki se mora zaradi svoje specialne narave v konkretni zadevi uporabiti, omogoča in ki ji ne daje upravičenja terjanja konkretne vrste škode iz naslova izplačanih invalidskih nadomestil.

11. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj s sodbo VS RS III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014 in sodbo VS RS III Ips 125/2014 z dne 19. 1 .2016.
² Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), Ur. l. RS, št. 102/2015 z dne 24. 12. 2015.

Datum zadnje spremembe:

04.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 232/2017
• VSL Sodba II Cpg 606/2017
• VSL Sodba II Cpg 740/2020