VSL Sodba I Cpg 158/2016

Jedro

Tožba vsebuje vse navedbe o tem, da je bila tožena stranka pozvana k odpravi napake, da ji je bil postavljen rok za odpravo napak v prvem tednu decembra 2014, prav tako vsebuje navedbe, da tožena stranka napake ni odpravila oziroma se pozivu sploh ni odzvala. Pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi v tožbi so tako neutemeljene. S tem pa je tožeča stranka tudi podala vse potrebne trditve v smislu navedenih določil 639. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 285,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v roku 15 dni plačati tožeči stranki 7.078,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), toženi stranki pa je v istem roku naložilo tudi plačilo stroškov tožeče stranke v višini 613,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je kršilo 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, ki določa, da sodišče izda zamudno sodbo med drugim, če izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, saj naj tožeča stranka ne bi podala navedb o postavitvi primernega roka, v katerem napake niso bile odpravljene. Prav tako sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer drugega in tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbeni pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi (prvi odstavek 639. člena OZ). Naročnik lahko določi prejemniku primeren rok za odpravo napake (drugi odstavek 639. člena OZ). Če podjemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe (tretji odstavek 639. člena OZ).

6. Iz III. točke tožbe jasno izhaja, da tožena stranka ni pristopila k odpravi napake, ki je bila pripoznana, prav tako iz nje izhaja, da je bila pozvana k odpravi napake v prvem tednu decembra 2014, saj je šlo za nujno odpravo napake, povezane s centralnim ogrevanjem. Tudi iz IV. točke tožbe izhaja, da se tožena stranka ni odzvala pozivu k popravilu, zato je tožeča stranka napako odpravila po drugem izvajalcu - Š. d. o. o., ki ji je izstavila tudi račun št. 2015 z dne 29. 4. 2015, ki je bil plačan. Že iz tožbenih navedb tako jasno izhaja, da je tožeča stranka toženo pozvala k odpravi napake, pri čemer ji je določila tudi rok za odpravo napake, in sicer v prvem tednu decembra 2014, kar dokazuje z elektronskim pismom z dne 17. 11. 2014. Višje sodišče se strinja s stališčem, da je centralno ogrevanje v novembru in decembru nujno potrebno, gre torej za nujno odpravo napake, torej je treba napako odpraviti še posebej hitro. Tožba tako vsebuje vse navedbe o tem, da je bila tožena stranka pozvana k odpravi napake, da ji je bil postavljen rok za odpravo napak v prvem tednu decembra 2014, prav tako vsebuje navedbe, da tožena stranka napake ni odpravila oziroma se pozivu sploh ni odzvala. Pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi v tožbi so tako neutemeljene. S tem pa je tožeča stranka tudi podala vse potrebne trditve v smislu navedenih določil 639. člena OZ. Sodišče prve stopnje ni povzemalo trditvene podlage iz dokazov, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka, in ni kršilo določil 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Prav tako tudi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč povsem zadostno obrazložena, tako da jo je višje sodišče lahko preizkusilo. Pri tem še poudarja, da tudi iz pritožbe ni razvidno, da bi imela tožena stranka kakšne težave pri utemeljevanju svoje pritožbe, do česar pride, kadar je sodba brez potrebnih razlogov.

7. Odločitev je tako pravilna. Ker je višje sodišče ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čelna ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Na podlagi prvega odstavka 151. člena, 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP pa je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po stroškovniku, specificiranem v odgovoru na pritožbo, razen materialnih stroškov, za katere je priznalo le 10 točk oziroma 4,59 EUR, kar predstavlja znesek brez DDV. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena Odvetniške tarife - OT namreč odvetnik lahko stroške obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku. Če jih priglasi v dejanski višini, jih mora tudi specificirati, česar pa pooblaščenec tožeče stranke v odgovoru na pritožbo ni storil, zato jih je višje sodišče priznalo le v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve.

Datum zadnje spremembe:

04.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 433/2016
• VSC Sodba Cp 391/2023
• Sklep II Ips 496/2006