VSL Sklep IV Cp 1577/2017

Jedro

Kako bo posamezen od staršev z otroki preživel čas, ko so pri njem, je vprašanje različnih in raznolikih vrednot in prioritet posameznega starša in torej stvar njegove odločitve. Med dvema opcijama, ki otroku ne povzročata škode in sta mu v korist (česar pritožnica ne zanika), se sodišču (ne prvostopenjskemu ne pritožbenemu) ni treba odločati in se tudi ne sme, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravice starša, ki mu jih v 54. členu zagotavlja Ustava RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je 20. 1. 2016 vložila tožbo na razvezo zakonske zveze, zaupanje mladoletnih otrok v vzgojo in varstvo, določitev preživnine in stikov, toženec pa se je nanjo 30. 6. 2016 odzval z vložitvijo nasprotne tožbe. Medtem ko je tožnica zahtevala, da sodišče otroke v vzgojo in varstvo zaupa njej, je toženec predlagal skupno starševstvo.

2. Dogovor o skupnem starševstvu sta starša mladoletnih A. (roj. 2012), B. (roj. 2007) in C. (roj. 2008) dosegla pred CSD ... 19. 5. 2016. Stiki vse odtlej (kar med pravdnima strankam ni sporno) potekajo tako, da otroci pri vsakem od staršev preživijo po en teden, in sicer prehajajo od enega k drugemu ob petkih.

3. Tožnica je 6. 2. 2017 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, naj se ji otroci dodelijo v vzgojo in varstvo, tožencu pa določijo stiki enkrat tedensko popoldan ter vsak drugi vikend. Toženec se je odzval z vsebinsko enakim, a logično nasprotnim predlogom. Na naroku 6. 3. 2017 sta oba umaknila svoja predloga, po tem, ko je tožnica povedala, da s tožencem živita 100 metrov narazen in otroci od enega k drugemu prehajajo ob petkih, po pouku, in tam ostanejo do prihodnjega petka. Sicer sta pravdni stranki na tem naroku vztrajali vsaka pri svojem zahtevku, pri čemer ga je tudi toženec modificiral tako, da zaupanje otrok v vzgojo in varstvo terja zase, zato je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko, ki bo ocenila, kdo od staršev je primernejši za izvajanje vzgoje in varstva.

4. Tožnica je 26. 5. 2017 podala nov predlog za začasno odredbo, in sicer je predlagala drugačno (datumsko precizno določeno) ureditev stikov med počitnicami (točneje v času od 15. 6. do 1. 9. 2017) ter nadomestitev soglasja za ureditev osebne izkaznice za C. Ker je toženec v nadaljevanju soglašal z ureditvijo osebne izkaznice, je tožnica ta del predloga umaknila.

5. Toženec je na tožničin predlog za počitniško ureditev stikov odgovoril 6. 6. 2017 in ga zavrnil z obrazložitvijo, da stiki potekajo po ustaljenem ritmu in da je svoje obveznosti že prilagodil tednom, za katere na tej podlagi ugotovil, da bodo otroci pri njem.

6. Sodišče prve stopnje je narok za začasno odredbo razpisalo takoj po prejetem predlogu (tj. 29. 5. 2017 - glej red. št. 37), vendar ga 8. 6. 2017 ni izvedlo, ker tožnica ni pristopila, vabilo zanjo pa tedaj ni bilo izkazano (list. št. 92).

7. Tožnica je 9. 6. 2017 vložila predlog za izdajo začasne odredbe brez naroka.

8. Sodišče prve stopnje je o njenem predlogu odločilo z izpodbijanim sklepom, in sicer ga je zavrnilo. Kot ključni razlog za svojo odločitev je navedlo, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da je začasna odredba nujna zaradi koristi mladoletnih otrok oziroma da se jim prepreči nastanek težko nadomestljive škode.

9. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je toženca že aprila pozvala, naj uredita stike med počitnicami, ker si odzval, pa je predlagala sestanek pred CSD. Toženec se tedaj ni mogel takoj opredeliti do predlaganih terminov, 22. 5. 2017 pa je njen predlog zavrnil z navedbo, da je dejavnosti otrok prilagodil času, ko bodo pri njem. Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti celotno toženčevo ravnanje in ugotoviti, da šikanira tožnico. Otroke je na oratorije prijavil po tem, ko je že prejel tožničin predlog za začasno odredbo in ko je že vedel, da ima tožnica od 19. do 30. 6. planiran letni dopust. Od toženca bi pričakovala, da bo razumel, da želijo iti otroci z njo na morje, in to v času, ko ima dopust, pri čemer je tožencu dobro znano, da ima tožnica dopust vedno prav izbrana dva tedna. Toženec ne zatrjuje, da bo otroke poleti odpeljal na morje, je pa brez zaposlitve in po lastnih navedbah nima denarja. Sodišče prve stopnje ni ocenilo njenih navedb, da je B. v predlaganem terminu v šoli v naravi v P., zato ona z njo ne bo mogla preživeti dopusta na morju, kar pomeni, da vsi trije otroci z mamo ne bodo istočasno na morju. Sprašuje se, kaj je otrokova korist, če ne ravno to, izguba pa bi za otroke predstavljala nenadomestljivo škodo. Pričakovati je, da bi sodišče zmoglo kvalitativno oceno dveh konkretnih oziroma razpoložljivih opcij: ali z mamo na morje ali na oratorij, na katerega so v času počitnic prijavljeni kar trikrat. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj je prav nespremenjen ritem stikov otrokom v korist. Predlaga ustrezno spremembo in izdajo začasne odredbe, glede na datum vložitve pritožbe, le še da obdobje od 19. 6. do 1. 9. 2017 dalje.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbo v reševanje prejelo 3. 7. 2017, kar je že po izteku tistega obdobja, ki je (bil) za tožnico ključen, ker je imela planiran letni dopust in je z otroki želela na morje (od 15. oziroma od 19. do 30. 6. 2017). Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje pritožbo, vloženo 19. 6. 2017, odstopilo višjemu sodišču takoj, ko je bilo to mogoče, saj je bil spis fizično pri izvedenki (list. št. 125 in 126), kar je bilo pravdnima strankama znano.

12. Ob takem dejanskem izhodišču pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi za nazaj podrobno presojalo, ali je sodišče prve stopnje (ne)utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v tistem delu, ko je mama z otroki želela preživeti neprekinjeno 14 dni in torej v nasprotju z ritmom stikov, ki je drugačen od že leto in pol ustaljenega: teden dni pri enem, teden dni pri drugem staršu. Kljub temu se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da mora predlagatelj tovrstne začasne odredbe, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost njene izdaje, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Tega pritožnici ni uspelo.

13. Že iz trditev tožnice izhaja, da so stiki (tudi po njeni volji) leto in pol potekali tako, da so otroci izmenično preživljali po en teden skupaj pri enem od staršev (očitno torej tudi med lanskoletnimi poletnimi počitnicami, ker nasprotnih trditev ni zaslediti). Pritožbeno sodišče sicer lahko razume mamino željo, da želi tistih 14 dni, za katere ima planiran letni dopust, preživeti skupaj z vsemi tremi otroki na morju, a to, če bodo z njo na morju le en teden oziroma ne vsi trije hkrati, še ne pomeni, da jim nastaja tako velika škoda, da bi bilo njihovo največjo korist treba zaščiti z izdajo začasne odredbe. Za preostale termine v času počitnic pritožnica niti ne navaja več, zakaj bi bilo treba spreminjati ustaljeni režim. Ob tem ni mogoče spregledati, da je v tem času (druga polovica julija) predlagan tudi 14-dnevni neprekinjeni stik z očetom, za katerega pa je prav, da se ne izvede v takem obsegu, saj se tudi mamin, predviden v drugi polovici junija, ni.

14. Kako bo posamezen od staršev z otroki preživel čas, ko so pri njem, je vprašanje različnih in raznolikih vrednot in prioritet posameznega starša in torej stvar njegove odločitve. Med dvema opcijama, ki otroku ne povzročata škode in sta mu v korist (česar pritožnica ne zanika), se sodišču (ne prvostopenjskemu ne pritožbenemu) ni treba odločati in se tudi ne sme, ker bi s tem prekomerno poseglo v pravice starša, ki mu jih v 54. členu zagotavlja Ustava RS.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

27.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 1161/2015
• VSL Sklep IV Cp 455/2019
• VSL Sklep IV Cp 2325/2019