VSL Sklep II Cp 1576/2017

Jedro

Obravnavani primer je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Udeleženka zaradi svoje duševne motnje, ki je v manični fazi, ogroža sebe, svoje zdravje in zdravje ter življenje drugih. Milejša oblika zdravljenja ni mogoča.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je postopek sprejema na zdravljenje pridržane osebe brez privoljenja in brez sklepa sodišča utemeljen (1. točka izreka), ter sklenilo, da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom P. do 29. 8. 2017 (2. točka izreka). Sklenilo je še, da stroški postopka bremenijo proračun (3. točka izreka).

2. Odvetnika udeleženke v pravočasni pritožbi izpodbijata 1. in 2. točko zgoraj navedenega sklepa. Navajata, da za izrečeni ukrep niso podani zakonski pogoji in okoliščine, ki bi narekovale uporabo pridržanja kot skrajnega ukrepa v primeru resnega obstoja resne nevarnosti za ogrožanje sebe in drugih ali za povzročitev hude škode. Pridržanka je izpovedala, da ne držijo očitki, da je prenehala uživati zdravila in ne odklanja zdravljenja. Izpostavljata, da je bil zoper udeleženko že izrečen ukrep s sklepom sodišča, ki ga je višje sodišče razveljavilo, v novem postopku pred sodiščem prve stopnje pa je bil ukrep odpravljen, saj pri obstoju duševne motnje, to je bipolarne motnje razpoloženja, takrat v hipomanični fazi, ni bilo ugotovljene nevarnosti neposrednega ogrožanja sebe in drugih, udeleženka pa je sama pristala na zdravljenje na odprtem oddelku in nato na vključitev v ambulantno zdravljenje. Ob ponovnem sprejemu je pojasnila, da očitki ne držijo in so izmišljeni s strani njenih sorodnikov, to pa zato, ker je sama podala kazensko ovadbo zoper moža in sta v razveznem postopku. Očitki so izmišljeni in podani z namenom dosege prisilnega zdravljenja. Menita, da niso podani pogoji za izrečen ukrep, saj udeleženka ne ogroža življenja ali zdravja sebe ali drugih in ne povzroča premoženjske škode sebi ali drugim. Njena ravnanja niso posledica duševne motnje, ki jo obvladuje, zato ni podane hude motnje presoje realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja. V prejšnjem postopku je drug izvedenec ugotovil drugačno zdravstveno stanje, zato je podan dvom v pravilnost izvedenca v tem postopku. V takem postopku je treba opredeliti možnosti milejših oblik, česar sodišče ni storilo. Udeleženka drugih oblik zdravljenja ne odklanja. Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela sklepa, podredno spremembo in odpravo izrečenega ukrepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnika ne uveljavljata nobene kršitve postopka pred sodiščem prve stopnje, samo pa prav tako ni zaznalo nobene od tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

5. Višje sodišče je že v zadevi II Cp 765/2015 opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje. In prav za ta zadnji primer (kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju) gre tudi v obravnavani zadevi, tak primer pa je mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr¹ , zato je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljen.

6. Pritožnikoma je treba najprej pojasniti, da se ne moreta sklicevati na mnenje izvedenca, ki je bil postavljen v drugem (nepravdnem) postopku (dr. B.), pa čeprav je bila udeleženka obravnavana tako v tistem kot v tem postopku. Pritožnika tudi ne pojasnita, v čem je dr. B. udeleženkino diagnozo ugotovil drugače od izvedenca iz tega postopka (dr. C.) niti slednjemu ob podajanju izvedenskega mnenja in zaslišanju (list. št. 10 in 11 v spisu) nista ne predočila mnenja dr. B. niti mu v zvezi s tem nista zastavljala vprašanj. Nenazadnje pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnika niti ne nasprotujeta ugotovljeni diagnozi dr. C., saj v pritožbi ne nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pri udeleženki obstoji duševna motnja - bipolarna motnja razpoloženja, in to v manični fazi² ). Res pa je, da nasprotujeta vzročni zvezi med boleznijo in drugim dejanskim stanjem, a več o tem več v naslednji točki obrazložitve.

7. Po mnenju izvedenca dr. C. (ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, pritožbeno sodišče pa pritrjuje njegovim ugotovitvam³ ) je pri udeleženki podana diagnoza bipolarna motnja - manična faza, do katere je popolnoma nekritična, kar je očitno v nasprotju s pritožbenimi navedbami, da svojo bolezen obvladuje in da jemlje zdravila. Udeleženka doma (tako izvedenec in sodišče prve stopnje) ni jemala zdravil, grozila je hčeri, ponoči je spala le eno uro, z avtom se je vozila naokrog v maničnem stanju s takim vedenjem huje ogrožala svoje zdravje in življenje, kako tudi zdravje in življenje udeležencev v prometu. Udeleženka po oceni izvedenca zaradi nejemanja zdravi hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja. Pritožba pravilno izpostavlja, da duševna motnja sama po sebi ni razlog za izrek ukrepov po ZDZdr, toda ob tem nekritično spregleda, da udeleženka prav zaradi svoje duševne motnje, ki je v manični fazi, ogroža sebe, svoje zdravje in zdravje ter življenje drugih. Pritožbeni očitek, da vzročna zveza med ugotovljeno duševno motnjo ter ogrožanjem sebe in drugih ni podana, tako ni utemeljen.

8. Druga oblika zdravljenja udeleženke ni mogoča. Izvedenec se je do tega izrecno opredelil,⁴ sodišče prve stopnje pa je to povzelo v svoje ugotovitve in utemeljeno zaključilo, da milejša oblika zdravljenja ni mogoča,⁵ zato so tudi ti pritožbeni očitki neutemeljeni. S tem so podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Pritožbeni očitek o nekonkretiziranih dogodkih ogrožanja kot podlagi za izrek izpodbijanega sklepa torej ni utemeljen, poseg v udeleženkine ustavnopravno varovane pravice pa ima zakonsko podlago.

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo odvetnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

-------------------------------
¹ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 765/2015 18. 3. 2015. Glej tudi sklepa VSL I Cp 892/2016 s 5. 4. 2016 in I Cp 3113/2014 z 18. 11. 2015. Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 72/2017 z 9. 3. 2017.
² Glej drugi odstavek na zadnji strani pritožbe.
³ S tem ko je sodišče prve stopnje sledilo izvedencu, je jasno, da ni sledilo drugačni izpovedbi udeleženke. V taki (procesni) situaciji sodišče tudi ni bilo dolžno posebej utemeljevati, zakaj je sledilo enemu dokazu, diametralno nasprotnemu pa ne.
⁴ Glej tretji odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa: "Gospa je do svojega psihopatološkega doživljanja nekritična, zato je zaenkrat potrebno zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom proti njeni volji in sedaj ni možen drug način obravnave."
⁵ Zadnji odstavek na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nadaljuje na naslednjo stran.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1425/2017
• VSC Sklep II Cp 459/2020
• VSL sklep II Cp 765/2015